Pri izbiri stola mislimo na udobje
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Udoben počivalnik retro videza
Pravijo, da je med vsem pohištvom najtežje narediti trden, a hkrati udoben stol. Najbrž je to kar razumljivo, saj je za udobno sedenje pomembnih več različnih dejavnikov. Pri slabo zasnovanem stolu pa takoj občutimo, da nam ni udobno. V prvem hipu najbrž že vemo, kaj želimo: lahek, trden in udoben stol. Pa stol, ki je trajen in ga lahko očistimo, obenem pa nam je všeč.
Najbolj občutimo, da s stolom nekaj ni prav, če se nikakor ne moremo udobno namestiti, ko sedemo nanj, ali pa nas čez nekaj časa bolijo hrbet, križ, vrat ali noge. Kadar nas tišči pod koleni, ima stol previsok sedež, torej je previsoko nad tlemi. Če se moramo na sedežu pomakniti naprej, da bi dosegli tla, je stol previsok. Stopala morajo biti namreč plosko na tleh. Kadar stegna ob sedenju niso vodoravno in so kolena višje od bokov, pa sedimo prenizko. Če tako sedimo ob mizi, je slabo, kadar pa na stolu počivamo, je to lahko primerno, če imamo trdno oporo za roke, da sedamo in vstajamo.
Stoli ob jedilni mizi
Pri izbiranju stolov moramo najprej vedeti, kje ga bomo uporabljali. Stol za jedilnico se razlikuje od stola v pisarni, tudi domači. Ne le po obliki, ampak tudi po svoji funkciji. Stola sta namreč odvisna od mize, ob kateri ju uporabljamo. Jedilna in pisalna miza namreč nista enako visoki, kot tudi ni enako delo, ki ga opravljamo za vsako od miz. Jedilna miza mora biti namreč višja od pisalne. Tako je tudi sedež jedilniškega stola malenkost višji in z naslonom. Ni nujno, da je sedež debelo oblazinjen, a če nas moti, da je pozimi hladen, izberemo kakovostno trdno oblazinjenje. To je lahko iz tkanine, usnja, umetnega usnja ali tkanin iz mikrovlaken za lažje čiščenje, če kaj polijemo. Ob večji jedilniški mizi lahko na obeh krajših koncih stojita stola z nasloni, drugi pa le-teh nimajo. Včasih so takima stoloma rekli materin in očetov stol. Najbrž ima povezava med imenom in uporabnikoma tudi svoj smisel, torej ne le zaradi spoštovanja do staršev; starejši lažje uporabljajo stol z oporo za roke. Stol naj ima spodaj nalepljene mehke klobučevinaste čepke, da lepo zdrsi od mize in ne opraska tal, kar še posebej velja za težke stole. Ti so sicer manj primerni za jedilnico, ker jih ne moremo odmakniti samo z eno roko. Stole, ki imajo naslonjala polna, tj. brez letev ali rež, oseba z bolečimi sklepi težje premika kot tiste, ki jih lahko zagrabi za letev ali rob. Pohištvo nas pri naših navadah ne sme ovirati, ampak nam dobro in varno služiti.
Stol, mehko oblazinjen z umetnim ali pravim usnjem, je manj občutljiv od tistega, oblazinjenega z blagom.
Stol, ki ne daje primerne opore za hrbet, je slab. Če je naslon preveč raven in pokončen, sedež pa preplitev, moramo ves čas sedeti nesproščeno, preveč pokonci. Kadar je sedež dovolj globok, pokončno in ravno hrbtno naslonjalo ne moti, saj se lahko namestimo, kot nam ustreza. Kadar pa je sedež premalo ali preveč globok, se lahko počutimo neprijetno kljub ledveni podpori ukrivljenega hrbtišča. Zato je treba vsak stol skrbno izbrati in ga predvsem preskusiti ob enako visoki mizi, kot jo imamo doma. Oblikovna plat nam je enako pomembna, zato pri izbiranju pazimo tudi na to.
Stoli so lahko iz najrazličnejših materialov, tudi iz akrilnega stekla, plastike, lepljenega ali krivljenega lesa, oblazinjeni, pleteni, usnjeni ali prevlečeni z blagom. Starinski stoli imajo oblazinjen sedež, so pa manj udobni, ker so nastali v drugem času, z manj pozornosti na ergonomsko udobje. Za udobno sedenje raje izberimo sodoben stol, ki ga preskusimo.
Pogosto kupimo več stolov, da jih imamo dovolj, ko se zbere širša družina, a potem ne vemo, kam bi z njimi, in končajo tudi za pisalno mizo ali mizo v otroški sobi. Stole lahko primerneje uporabimo tako, da po dva postavimo na vsako stran komode ali mizice v veži, kjer obenem služita za preobuvanje. Če se njun videz ne sklada z opremo v prostoru, čeznju pogrnemo prevleko drugačne barve ali nanju položimo blazino.
Stol ob delovni mizi
Pisarniški stol naj ima različne možnosti nastavitev.
Pisalna miza je nižja od jedilniške mize, ker na njej beremo, pišemo in uporabljamo računalnik. Zato mora biti stol ob tej mizi primerno nižji. Stoli na kolesih so nastavljivi po višini oziroma lahko uravnavamo tudi druge dele. Še posebej je pomembno, da otrok in mladostnik sedita na pravilno oblikovanem in visokem stolu, ko pišeta in se učita. Za starejšo, slabo pomično osebo je sicer stol na kolesih priročen, ker se lahko z njim premika po prostoru, a pri sedanju in vstajanju obstaja nevarnost, da se stol spodmakne. Nasloni so priporočljivi, a le če so tako nizki, da gre stol pod mizo. Sicer spet sedimo neudobno, preveč odmaknjeni.
Da noge za pisalno mizo malo dvignemo in sprostimo, si pomagamo s pručko ali posebno podporo za stopala, če za mizo veliko delamo. Žoge in stoli, ki se nenehno premikajo pod nami, ko sedimo, so po mnenju strokovnjakov primerni le za kratkotrajno sedenje, ker si sicer naredimo več škode kot koristi.
Pručke in stoli brez naslonjal so zelo uporabni, a tudi nevarni, če nanje stopajo tisti, ki nimajo več tako stabilnih nog in se jim rado zvrti. Taka uporaba je vir mnogih domačih nesreč in poškodb, zato se stopanju nanje izognimo.
Stoli pri zajtrkovalnem pultu so običajno višji od tistih pri mizi. Starejši imajo lahko težave pri lezenju na tak stol. Če ni dobre opore za noge, ko sedimo, tudi nismo stabilni. Poleg tega so ti stoli primernejši za višje osebe, ki nanje lažje splezajo in se vsaj z eno nogo dotikajo tal.
Počivalniki so udobni za prijetne trenutke sprostitve in dopolnjujejo videz prostora, saj so lahko v drugi barvi ali celo vzorcu kot sedežna garnitura. Običajno imajo še ločen dodatek za noge ali pa se ta del dvigne na sprednjem delu stola ali fotelja. Da ne bi prehitro kupili krasnega počivalnika, potem pa ugotovili, da je previsok in nanj težko zlezemo ali se pregloboko pogreznemo vanj, si res vzemimo čas in ga preskusimo. Z dobro oporo za roke se lažje dvigujemo. Če nam stol ne podpira križa, raje izberimo drugačnega, kot pa da kupujemo dodatne blazine.
Vreče za sedenje so zelo priljubljene med mladimi. So lahke, lahko jih premikamo po prostoru brez težav, obenem pa so lep dodatek živahnih barv in spreminjajo obliko. Nikakor pa niso primerne za starejše, ki težko sedajo in vstajajo, saj vreča ne daje nikakršne opore. Raje si omislimo gugalnik, morda obnovimo starega s podstrešja, dodamo mehke blazine, zraven postavimo mizico in svetilko, pa bo naš kotiček za branje in počitek udoben in prijeten.
