Prostovoljstvo daje in vrača

jan. '20

Jožica Mestnik  na svojem "delovnem" mestu

 V Sloveniji opravimo veliko prostovoljnega dela. Prostovoljci so gasilci, gorski reševalci in gorniki, ki označujejo poti, pa tudi posamezniki, ki starejšim in osamljenim ponujajo pomoč, družbo, prevoz do zdravnika ali trgovine, pomagajo otrokom pri učni snovi, dajejo duševno oporo onkološkim bolnikom, zbirajo in delijo pomoč socialno ogroženim, pomagajo, kadar se zgodijo naravne katastrofe.

Največ prostovoljnega dela opravijo prostovoljci na področju socialne dejavnosti, nato vzgoje in izobraževanja ter kulture in umetnosti. Uradne statistike kažejo, da je v letu 2018 kar 244.300 prebivalcev Slovenije sodelovalo pri eni od organiziranih oblik prostovoljstva. Opravili so delo, za katero niso plačani, a je vredno 98,3 milijona evrov. Največ prostovoljnega dela opravijo v pomurski regiji (63,4 ure na prostovoljca v obdobju enega leta), na Gorenjskem (61,3 ure) in v osrednjeslovenski regiji (60,9 ure). Najmanj ur opravijo v primorsko-notranjski regiji (6,2 ure), vendar se ob tem poraja vprašanje, ali so uradne statistike zajele vse, ki so delovali prostovoljno, saj o opravljenem delu še zdaleč ne poročajo vsi. In vendar je pomembno, da o prostovoljstvu poročamo, pišemo in govorimo, saj mreža ljudi, ki so pripravljeni delovati kot prostovoljci, raste tudi s širjenjem informacij o delovanju prostovoljcev.

Človečnost in številke

Tudi zato je bilo na kongresu ob letošnjem mednarodnem dnevu prostovoljstva v ospredju vprašanje, kako meriti učinke prostovoljstva. Prostovoljstvo se sicer meri predvsem v človečnosti, v učinkih, ki jih ima na posameznika, pa tudi na celotno skupnost, kar je onkraj meritev in številk, poudarja Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije, kljub temu pa so za nadaljnjo rast prostovoljstva in družbeno podporo prostovoljstvu pomembne tudi meritve njegovih učinkov. Vzemimo za primer podjetja, ki ob svojem rednem delovanju cenijo tudi prostovoljstvo, kar se lahko kaže pri ugledu, ki ga uživajo zaposleni, ki opravljajo prostovoljne dejavnosti, kot tudi pri družbenem ugledu podjetja, ki zaposlenim omogoča prostovoljstvo in ga spodbuja. Izkušnje kažejo, da se še iskalci zaposlitve raje odločajo za podjetja, ki izražajo naklonjenost do prostovoljstva. Zelo učinkovita oblika prostovoljstva je korporativno prostovoljstvo, pri katerem Slovenska filantropija aktivno vabi podjetja na različne akcije, v katerih lahko svoje zaposlene vključijo v družbeno odgovorne dejavnosti.

Razmeroma nova in med morebitnimi uporabniki premalo znana oblika prostovoljstva so prostovoljski programi muzejev in knjižnic. Knjižnice ponujajo na primer sodelovanje s prostovoljci, ki prinesejo starejšemu človeku knjigo na dom in tudi pridejo ponjo, ko jo je treba vrniti, muzeji pa za nekatere muzejske predmete s pomočjo prostovoljcev ponujajo poseben program »dotikanje dovoljeno«.

Če se še enkrat vrnemo k številkam – največ prostovoljcev je starih nad 60 let, žensk pa je med prostovoljci pri tej starosti še enkrat več kot moških. Kar pa ne velja za mlajše prostovoljce, med katerimi je razmerje skoraj uravnoteženo. Prostovoljska društva posebej poudarjajo, da za prostovoljstvo niso pomembna niti leta niti spol. Pomembna pa je želja narediti nekaj dobrega.   

 Plačilo je, da narediš nekaj dobrega

Jožica Mestnik je od leta 2005 prostovoljka programa Pot k okrevanju, vodja prostovoljcev, ki delujejo v društvenem infocentru na Onkološkem inštitutu, in od leta 2013 tudi prostovoljka koordinatorka skupine za samopomoč bolnikov z rakom v Ljubljani. Pri prostovoljnem delu se srečuje z bolniki, ki imajo podobne težave in stiske, kot jih je imela sama, ko je zbolela. Zato je njen moto: Biti tukaj in zdaj za bolnike takrat, ko pomoč najbolj potrebujejo.

Kako ste postali prostovoljka?

Pomagam bolnikom z rakom, ker sem leta 1996 tudi sama pri 40 letih zbolela za rakom dojke. Takrat je prišla k meni prostovoljka in z njo sem prvič lahko govorila o raku odkrito, brez zadržkov in strahu. Obljubila sem si, da bom, če in ko ozdravim, tudi sama prostovoljka in bom pomagala bolnikom na poti njihovega okrevanja. Takoj sem se pridružila Društvu onkoloških bolnikov Slovenije in začela obiskovati skupino za samopomoč v Ljubljani. Veliko so mi dali, ker smo se lahko odkrito pogovarjali o bolezni, stiskah in težavah. Od leta 2002 sem individualna prostovoljka pri Društvu onkoloških bolnikov na Onkološkem inštitutu, vse drugo je sledilo.

Ali je pomembno, da imaš kot prostovoljec lastno izkušnjo tistega, kar doživlja človek, ki mu pomagaš?

Pri Društvu onkoloških bolnikov Slovenije je to pomembno, ker se bolniki, ki smo zboleli za rakom, med sabo čutimo drugače kot nekdo, ki te izkušnje nima. Pomembno je tudi, da si dobro rehabilitiran, zato opravimo usposabljanja za prostovoljce. Pomembno je tudi, da imamo prostovoljci mentorje in supervizorje, saj smo tudi mi včasih v stiski, ko potrebujemo pomoč in podporo, ki si ju podelimo na superviziji ob strokovnem vodenju. Vem, da si na nekaterih drugih področjih prostovoljstva želijo veliko več mentorstva.

Ali je prostovoljstvo pomembno?

Prostovoljstvo je zelo pomembno prav na vseh področjih, ne le na področju zdravstva. Prostovoljci čutimo empatijo do drugih, in ko si ljudje med seboj pomagajo, je svet lepši. Po Sloveniji je zelo veliko prostovoljcev in brez njih bi bilo tu življenje manj dobro, kot je.
Meni prostovoljstvo veliko pomeni in mi tudi veliko vrača. Najlepša sta notranji občutek in mir, ko vidiš, da si nekomu pomagal. To je tisto, zaradi česar nam ni žal ur, ko smo delali prostovoljno. Prostovoljci delamo ogromno ur, ki niso plačane, a je vse povrnjeno, ko zagledamo iskrico v očeh tistega, ki smo mu pomagali, in slišimo besede zahvale.

Kaj bi svetovali nekomu, ki razmišlja, da bi postal prostovoljec?

Željo, da bi nekomu pomagal, moraš začutiti v sebi. Lepo mi je, ko opazujem, koliko mladih se nam pridruži, ker začutijo takšno željo, pa tudi starejših. To so ljudje, ki so pripravljeni narediti nekaj dodatnega, ker bi radi naredili nekaj dobrega za drugega človeka, celotno družbo in ne nazadnje za našo lepo Slovenijo. Veliko je tudi vzajemnega prostovoljstva, ko starejši pomagajo drugim starejšim. Kdor je še mobilen in še živi doma, obiskuje ljudi v domovih za starejše občane in jim krajša čas z branjem, rekreacijo, pogovorom. Ta vzajemnost je zelo dobra. Prav tako je zelo dobra vzajemnost med mladimi in starejšimi, saj drug drugemu lahko veliko damo. Na Dnevu prostovoljstva Slovenske filantropije me navduši, koliko mladih je prostovoljcev. Včasih slišimo, »kakšna je mladina, kakšna je naša družba«, ampak hkrati je zelo veliko mladih, ki so vredni občudovanja, ker jim ni vseeno za sočloveka, družbo in okolje. Koliko je mladih, ki so pripravljeni sodelovati za dobro stvar, ne da bi pomislili na plačilo. Za nas prostovoljce je plačilo, da naredimo nekaj dobrega.  

Kako postati prostovoljec

Ali bi se želeli pridružiti prostovoljcem, pa ne veste, kako in pri čem bi pomagali? Najbolje bo, da preverite informacije na spletnem portalu www.prostovoljstvo.org, kjer je navedeno, katere prostovoljce v kateri regiji najbolj potrebujejo. Največ povpraševanja je po pomoči otrokom pri učni snovi, po pomoči otrokom migrantov pri učenju slovenskega jezika in po prostovoljcih, ki bi se občasno družili z osamljenimi ali starejšimi ljudmi. Nikoli ni prezgodaj in nikoli prepozno, da bi postali prostovoljci! Razširil se vam bo krog znancev, samih srčnih ljudi, vključeni boste v pridobivanje novih znanj, saj se prostovoljci tudi sami izobražujejo, da lahko priskočijo na pomoč drugemu, obogatili boste svoje življenje in olajšali življenje sočloveka.

Besedilo in fotografija: Maja Črepinšek


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media