Življenje po upokojitvi
Ne gre za to, koliko je človek star, ampak za to, kako se postara. Ursula Lehr
Življenje od nas pričakuje, da se postaramo in gremo skozi vse »letne čase«. Na opevano mladost še zdaleč nimajo vsi lepih spominov, lahko je bila težka in jih je za vedno zaznamovala. Z leti se umirimo in upočasnimo, tudi zato, da lahko uživamo v sadovih življenja – kot kmetje v jesenskih pridelkih. Čeprav je prehod v upokojenski staž priložnost, da zaživimo po svoje, postavimo sebe na prvo mesto in uživamo v konjičkih, za katere prej ni bilo časa, je za mnoge lahko težak. Zakaj?
Od malih nog smo v institucijah, od vrtca, šole do službe. Vse poteka po nekem predvidenem redu, ko se upokojimo, pa smo prvič prepuščeni sami sebi. Vendar tudi v pokoju potrebujemo red in neko gibalo, ki nas žene naprej. Največji izziv je za tiste, ki so vso energijo usmerjali v poklicno življenje. Marsikomu bi bile v pomoč priprave na upokojitev, a jih za zdaj izvajajo le v vojski, kjer so prvi ugotovili, da vojaki, ki se bolj zgodaj upokojujejo, potrebujejo pomoč, prav tako njihovi partnerji.
Verjetno bo preteklo še nekaj vode, da bodo priprave na upokojitev na voljo za vse, a vedno si lahko pomagamo sami. Pravijo, da bi morali o tem začeti razmišljati že, ko se zaposlimo, zagotovo pa zadnja delovna leta. Po upokojitvi je pred nami še tretjina življenja. Še vedno lahko uresničimo mladostne cilje, začnemo drugo kariero, se vpišemo na študij jezika ali česa drugega, postanemo prostovoljec. Z novimi cilji bomo pognali po žilah energijo. Osmisliti si moramo vsak dan in postaviti življenje v novi red.
Tako bomo poskrbeli tudi za zdravje. Z dobro voljo pa bo vse skupaj šlo še bolje.
Uživajte v jeseni!