SPOZNAJTE JIH

Ali imate morda na podstrešju, v kleti ali škatli v kotu garderobne omare shranjene svoje stare šolske zvezke, učbenike, spričevala, spominsko knjigo, stare drsalke ali svojo šolsko torbo s pisali in puščico? Ali druge šolske izdelke, na primer risbe, šolska glasila pa seveda fotografije iz šolskih let? Morda hranite celo šolska priznanja in zvezke svojih staršev?

»Ko se boste lotili pospravljanja, ne vrzite kar vsega v smeti! Marsikaj ima lahko pomen za kulturo, zato lahko gradivo o izobraževanju podarite Slovenskemu šolskemu muzeju. Vse, kar boste prinesli ali pa bomo prišli mi iskat, bomo natančno pregledali, in kar je zanimivega, ohranili za zanamce,« je začel zgodovinar dr. Branko Šuštar, muzejski svetnik v Slovenskem šolskem muzeju.

Iz zgodovine

Na našem dvorišču je še vedno vodnjak, ki mu po domače pravimo štirna. Ni bil vir čiste pitne vode le za nas, ampak tudi za več sosedov, ki so jo vsak dan z vedrom vlekli iz mrzle globine.

Globok je osem metrov, v njem pa čista hladna voda, ki je vse leto skoraj enake temperature. Ročka je svetlo zglajena od dlani ženskih rok, ki so prihajale po vodo. Med njimi je bila tudi sosedova teta Micka. Nekaj let je delala v tovarni, ki ji je za vedno zaznamovala življenje. Stroji so brneli v treh izmenah, kolesa so se vrtela, na njih pa so bili ploščati pogonski jermeni, ki so gnali stroje, pomanjkljivo zavarovani. Enkrat je dobila roko med kolesje, ki ji je odtrgalo zapestje na eni roki. Potem je v tovarni opravljala dela, ki jih je še lahko, na domači kmetiji pa je delala, kot da nesreče sploh ni bilo.

Spoznajte jih

»Sodeloval sem z mnogimi pevci, stal sem na številnih odrih, na festivalih pa sem sodeloval štirikrat.« S temi besedami je svojo glasbeno pot na kratko opisal popularni pevec Rafko Irgolič, ki je decembra lani dopolnil devetdeset let. Z bistrimi mislimi in živahno govorico telesa potrjuje vsem znano dejstvo, da ukvarjanje z glasbo ohranja mladost in vitalnost.

V mesecu praznovanja je bil deležen velike medijske pozornosti, najlepše darilo pa je bil izid biografije z naslovom Nepozabno življenje, ki jo je napisal Ivan Sivec. Ker je bilo v tem času toliko napisanega o njegovi glasbeni karieri in tudi o zasebnosti, nam ni preostalo drugega, kot da poizvemo, ali je ostalo še kaj neraziskanega. Zanimalo nas je tudi, kakšno je bilo njegovo zgodnje otroštvo.

ODSTRTE PODOBE – LOKEV

Obmejno, večinoma urbanizirano naselje leži na kraškem Lokavskem polju ob cesti Divača–Bazovica, štiri kilometre od mejnega prehoda Lipica. Vas je sestavljena iz dveh večjih delov: Gornje vasi ali Britofa, strnjenega okoli župnijske cerkve sv. Mihaela, ter Dulanje vasi ob cesti proti občinskemu središču Sežana. Krajevno ime izvira iz lokve ali lokvice, kot so domačini poimenovali ograjen prostor, kamor so hodili po vodo. »Lokev je po številu prebivalcev, ki jih je bilo v začetku preteklega stoletja, ko sta nastali razglednica in fotografija, nekaj čez tisoč, zdaj pa jih je okrog 850, največja vas na Primorskem. Dokazi o njenem obstoju pa segajo v prazgodovino in rimsko dobo,« pravi 57-letni lastnik lokavskega Vojaškega muzeja Tabor, interpretator kulturne dediščine Srečko Rože.

Športni veterani: Silva Razlag

»Ne, nisem nekdo, ki bi nenehno na glas tarnal, da nikoli nima časa, da mu ga zmanjkuje. Ne! Vsi imamo čas, le vzeti si ga moramo,« mi je na začetku pogovora dejala Ptujčanka Silva Razlag, nekdanja reprezentantka v kegljanju in šahu, trenerka, humanitarna in športna delavka in še bi se kaj našlo.

Kot prva ženska je postala častna članica Šahovske zveze Slovenije. Do zdaj so to visoko priznanje prejeli Milan Knežević, Boris Kutin in Bruno Parma. Priznanje je prejela za dolgoletno delo in izjemne dosežke na področju šaha na nacionalni oziroma mednarodni ravni. Kot so v zvezi zapisali v obrazložitvi ob podelitvi priznanja, je »Razlagova v bogati šahovski karieri dosegla mnoge uspehe, med drugimi tretje mesto na drugem ženskem prvenstvu takratne republike Slovenije v dopisnem šahu leta 1979. V simultankah se je pomerila tudi z velikani, kot sta bila svetovni prvak Anatolij Karpov in jugoslovanski velemojster Svetozar Gligorić.« »Šah je aktivnost za vse generacije,« pravi 76-letna sogovornica. Dodaja, da bistri um, spomin, aktivira možgane in skrbi za možgansko kondicijo. »Šah ne pozna starostnih meja, omejitev.«

Pri naši naročnici 

Majda Mencinger iz Kranja je literarna ustvarjalka, ki je svojo prvo knjigo objavila šele po upokojitvi. Dobri dve desetletji pozneje, tik pred koncem preteklega leta, pa je izšla že šesta z naslovom Iveri.

Rojena je leta 1935 na Jesenicah in njeno otroštvo je močno zaznamovala vojna. Očeta so ustrelili nemški okupatorji, z mamo in mlajšo sestro pa je bila izgnana na Zgornjo Bavarsko v taborišče Burghausen, od koder so po zavezniškem bombardiranju ob koncu vojne bežale peš vse do Salzburga, tam pa se v reki beguncev, ki so se zgrinjali iz Nemčije, vkrcale na vlak proti domovini. Po vojni se je izšolala in nekaj let učila na Primorskem, nato pa je na filozofski fakulteti študirala pedagogiko in psihologijo in se poklicno specializirala za predšolsko vzgojo. Ko se je upokojila, je leta 2002 kot nekakšen poklon staršem izdala svojo prvo knjigo Bosa.

Iz roda v rod 

Z zadnjega evropskega prvenstva veteranov v atletiki sta se skakalca v višino 75-letni Dušan Prezelj in njegova tri leta mlajša žena Stanka vrnila vsak s svojo zlato medaljo. Dušan je štirinajst dni prej v Zagrebu s 153 centimetri izboljšal svetovni rekord pri veteranih v kategoriji starejših od 75 let za centimeter, Stanka pa je skočila 129 centimetrov v kategoriji veterank, starejših od 70 let, in dosegla slovenski in balkanski rekord.

Tudi njuni trije otroci so bili odlični atleti; njihov trener je bil kar oče, in to ob redni službi. Zato bi v hiši Prezljevih v Kranju pričakovali razstavo medalj, pa so nas obkrožale same umetnine – od slik do skulptur.

  

Spoznajte ga

Tone Fornezzi Tof, novinar, športnik, urednik, popotnik, satirik in še marsikaj, v Nedeljskem dnevniku že 52 let sam ustvarja rubriko Butiq. »Samo dvakrat ni izšla; enkrat je zamujalo letalo iz Afrike in enkrat je urednik besedilo založil.« Energije mu ne zmanjka, zdravje pa mu tudi služi, a sam pravi, da moraš za to kondicijo vsak dan narediti nekaj zase in za druge.

Bil je na vseh celinah sveta. Tudi v Afriki je pod Atlasom tekel na smučeh. Rad se spomni 90-kilometrskega teka na smučeh Wasaloped na Švedskem. »Dvanajst nas je bilo v skupini. Po 70 kilometrih sem imel veliko krizo, da sem komaj hodil, a ko sem popil slano čisto juho, sem bil kot prerojen. To mi je dalo pospešek in šel sem naprej kot raketa.« Potem se nasmehne, ko se spomni, kako sta šla s pokojnim kolegom Tomom Pleterskim na Grenlandijo. Do Švedske vseskozi z mopedom, nato z ladjo na Irsko, potem z ribiško ladjo do Grenlandije.