SPOZNAJTE JIH

Mitja Zalokar, rojen leta 1946, je po izobrazbi arhitekt, ki se rad udejstvuje na področju literature in likovne umetnosti. Letos je še posebej vesel, saj je odprtje njegove razstave portretov slovenskih pisateljev in pisateljic sovpadla s kulturnim praznikom, 8. februarjem. Obiskovalci so se v galeriji Knjižnice Prežihov Voranc na Viču v Ljubljani sprehajali med našimi velikimi kulturnimi možmi in ženami, ki so pogledovali z belih mrežnih panelov.

Avtor razstave je na ogled postavil serijo portretov pisateljev in pesnikov, narisanih po fotografijah Tihomirja Pinterja iz leta 1993. Ta veliki mojster klasične fotografije je imel atelje v središču Ljubljane, kamor so prihajali številni umetniki, da bi se fotografirali. Sogovornik, ljubitelj knjig in dobre glasbe, se je lotil tudi portretov slovenskih skladateljev. Ti za zdaj ostajajo shranjeni v domači omari in potrpežljivo čakajo na primeren čas ter prostor, da ugledajo luč sveta.

SPOZNAJTE JIH

Vladimir Podgoršek iz Brežic, upokojeni novinar Dela, je imel zelo razgibano in zanimivo življenjsko pot. Zato je med korono napisal kratko avtobiografijo, da bi jo poznali tudi njegovi bližnji: sin Sašo in hčerka Mateja, vnukinji Ema in Rubi ter vnuk Mak.

Kot pravi, je bila kultura tisti del njegovega bitja in žitja, ki ga je bogatila ter širila krog prijateljev, znancev in sopotnikov. Vse, kar ga je oblikovalo, se je začelo na novomeškem učiteljišču. »Za nas, učiteljiščnike, je bila s svojim raznolikim šolskim in zunajšolskim delom to pravcata šola za življenje. V tem času sem obiskoval gledališki krožek, se seznanil z osnovami gledališkega igranja, režiranja in vodenja lutk.« Bil je harmonikar v folklorni skupini, s katero so nastopili za brigadirke in brigadirje na avtocesti pod Karteljevim.

IZ RODA V ROD

Družina Santin je vedno živela ob tej ali oni meji, saj so med njimi Slovenci, Italijani, Hercegovci in Bavarci. Majda Santin Bažec z družino živi v vasi Pobegi pri Kopru. Več kot 30 let je bila zaposlena na Radiu Capodistria, v tretjem življenjskem obdobju pa pomaga pri realizaciji oddaj slovenskega programa na italijanskem nacionalnem radiu Trst A. Je italijanskega porekla, po duši in srcu pa Slovenka.

Njen oče Mario Santin je bil rojen v Hrvatinih, kamor so se preselili iz Furlanije. »Njegov oče je bil po poklicu kamnosek, in ker so imeli tudi nekaj zemlje, se je sin naučil trdega dela, preden se je šel učit za strojnika v tržaško ladjedelnico. Takrat se je že bohotil fašizem; veliko pripadnikov je bilo tudi v Korošcih (Santa Barbara), Čamporah (Ciampore) in Miljah (Muggia). Hkrati pa se je v teh krajih tako med Italijani kot med Slovenci krepil tudi upor proti fašizmu in moj oče je bil med njimi,« pripoveduje Majda.

SPOZNAJTE JIH

Le predi, dekle, predi, prav tanko nit naredi, da se ne bo krotičila in tud' ne tkalcu trgala je del ljudske pesmi, ki si jo je neštetokrat pela 82-letna Jerica Krošel iz male vasi Sestrže blizu Makol. Prede že več kot 70 let, tke pa le nekaj let manj.

Rodila se je na domačiji Salatnik, kjer so baje res imeli največ solate v vasi, čeprav so na manjši kmetiji pridelovali različne pridelke. Zato ni čudno, da je mama svoji desetletni Jerici nekega dne rekla: »Soseda nam bo dala kolovrat v zameno za nekaj koruze in pšenice, ti se boš pa naučila presti.« Še danes z veseljem sede tako za kolovrat kot za statve in izdeluje pravo laneno platno.

ODSTRTE PODOBE – KRNICA

Razloženo naselje z gručastim jedrom v kotanji pod strmim Kočevnikom (838 m) leži v Gorjanskem kotu v dolini rečice Radovne in nad njo, na križišču cest v Radovno, na Pokljuko in Mežakljo. Krnica je s 70,443 kvadratnega kilometra površinsko največja vas v gorjanski občini, ki jo sestavlja trinajst naselij. »H Krnici spada sedem večjih ali manjših zaselkov: Zabrezno, Postojna, Hotunje, Perniki, Zamost, Zakolovrat in Spodnja Radovna. Najlepši pogled na vas se pokaže, ko se povzpnemo na pol poti proti Zatrniku. Pod seboj vidimo Krnico in zaselke, jugovzhodno in zahodno od nje so na ravnicah ledeniških teras vaška polja in travniki. Pogled nas popelje naprej do Gorij z okolico, na radovljiško deželo, ki jo zaključujejo Karavanke in v daljavi Kamniške planine,« nam 86-letni upokojeni učitelj tehnike na OŠ Gorje Jože Kosmač, po domače Psjakov, opiše svoj rojstni kraj, o katerem je pred dvema letoma napisal imenitno krajepisno kronologijo.

IZ ZGODOVINE

 Pregovor, da ima laž kratke noge, bi se moral z izumom poligrafa pred dobrim stoletjem potrditi, pa vendar to le ni čisto tako … Rezultati preverjanja s poligrafom na sodišču ne veljajo kot dokaz, so pa preiskovalnim organom v pomoč pri usmerjanju preiskave.

Da bi ujeli lažnivce, so stari Kitajci med zasliševanjem obtožencu v usta dali grižljaj nekuhanega riža. Če ga je izpljunil suhega, je veljal za lažnivca. Menili so, da stres, ki ga povzroča strah pred odkritjem laži, upočasni pretok sline, zaradi česar ima osumljenec suha usta. V Perziji so 500 let pred našim štetjem obtoženega bosega napotili po vročem železju, nato so mu noge za tri dni zavili v cunje. Ker so verjeli, da bog ščiti nedolžne, so obtoženega oprostili, če so se opekline lepo celile, kar je bil dokaz njegove nedolžnosti.

Na fotografiji, ki je bila posneta okoli leta 1955, je Cvetka Deleja (levo). Bila je sošolka in dobra prijateljica Tinke Čopar, kasneje poročene Hribršek. Ker so se po koncu osnovne šole njune poti razšle, jo vabi, naj se ji oglasi v Lokah pri Mozirju.

 Fotografija zaključnega razreda šiviljske šole je predvidoma nastala januarja 1928. Med dekleti je v drugi vrsti tudi mama Marjetice Kovačič iz Ljubljane, ki nam je fotografijo poslala v objavo.

 Močna kmečka družina Hrastnik iz Skorna se je zadnjič skupaj postavila pred fotografa tik pred letom 1940. Poleg starih staršev, stricev in tet tretji z leve stoji Jože Hrastnik, oče Marije Prodnik, ki hrani fotografijo.

ŠPORTNI VETERANI: PETER VILFAN

Profesionalec venomer ostane profesionalec. Tudi če je športni upokojenec. In eden najboljših slovenskih košarkarjev, član Hrama slovenskih športnih junakov.

Najbrž ga ni treba posebej predstavljati. Peter Vilfan je za Jugoslavijo zbral 121 nastopov v obdobju od 1977 do 1983 in je po številu nastopov zanjo tretji izmed vseh Slovencev. Igral je na petih mednarodnih tekmovanjih, na svetovnem prvenstvu leta 1978 in na evropskem leta 1981. In vnovič je prišlo svetovno prvenstvo – leta 1982. Zbral je paleto kolajn: po eno zlato in bronasto na SP ter po eno srebrno in bronasto medaljo na EP. Ob tem je bil prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance v samostojni Sloveniji. Leta 2013 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov, naslednje leto pa je prejel Bloudkovo nagrado za vrhunski mednarodni športni dosežek.

SPOZNAJTE JIH

Ciril Smrkolj je bil karizmatičen, ljudski in priljubljen nekdanji minister in kmetijski funkcionar, ki se je znal pogovarjati tako s politiki doma in po svetu kot tudi s kmetijskimi in drugimi strokovnjaki, predvsem pa s kmeti in ljudmi s podeželja. Ko je profesionalno vstopil v politiko, je bil tudi sam kmet z nekaj političnimi, predvsem pa veliko konkretnimi izkušnjami z domače kmetije.

V Šentožboltu pod Trojanami so se ob njihovi obnovljeni družinski hiši na pašnikih dolga leta pasle ovce – ministrove ovce, kot so se radi pošalili v Ljubljani. Na 15 hektarjih obdelovalne zemlje so redili krave in pridelovali mleko, po njegovem aktivnem vstopu v politiko so se usmerili v ovčerejo, saj je bilo z ovcami manj dela pa še travnike so popasle. »Za kmetijo potrebuješ čas, z živalmi je treba delati in z njimi živeti, moraš jih poznati,« pravi Ciril Smrkolj.

SPOZNAJTE JIH 

Med rokodelci na Dnevih medgeneracijskega sožitja sta upokojence iz slovenskega Porabja predstavljali simpatični gospe: Iluška Doncsecz iz Otkovcev in Iluška Doncsecz Csazar iz Števanovcev. Čeprav si delita enako ime in priimek, nista v sorodu, vsekakor pa delita veselje do ustvarjanja.

Za to delo moraš imeti dobre oči, gibke prste in pa čas, pravita rokodelki, ki se udeležujeta številnih prireditev tako v Porabju in po vsej Madžarski kot tudi v Sloveniji, in povsod ju poznajo kot cvetlični Iluški. Z veseljem skrbita, da tradicija izdelovanja cvetja iz ličkanja in papirja ne zaide v pozabo. »Včasih ljudje niso imeli denarja, da bi kupovali žive rože. No, pa saj jih niti ni bilo. Tako so jih izdelovali sami. Spomnim se, kako sta to počeli moja mama in babica. Najprej sta delali cvetje iz belega papirja, pergament so mu rekli. Kasneje so začeli uporabljati debelejši krep papir.