KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Jože Andrejaš, 64-letni vedno nasmejani Radovljičan, je v svojem pestrem življenju opravljal veliko poklicev – od papirničarja, grafika, akviziterja, podjetnika do gostilničarja. Po duši je glasbenik. Poleg glasbe mu največ pomeni njegova velika družina, saj je mož, oče dveh parov dvojčkov in dedek sedmih vnukov.

O sebi pravi, da je »pravi Dolenjec, rojen v vasi Hrastje blizu Brežic«. Odraščal je na manjši kmetiji v štiričlanski družini. »Blizu je bila reka Krka, ki me je zelo privlačila. Tja sem večkrat na skrivaj pobegnil, kar ni razveselilo mojih staršev, kazen pa je bila neizbežna.« V bližnjem Krškem je bila Tovarna papirja in celuloze, kjer je oče delal kot vzdrževalec. Jože je že kot otrok opazoval velike kotle, v katerih se je kuhala mešanica za izdelavo papirja, zato se je po osnovni šoli odločil za poklic papirničarja.

Učenci Osnovne šole Artiče so okoli leta 1960 pripravili igro Kekec. Kekca je igral Jože Žagar, Bedanca Jože Aringer, stražnika Igor Koršič, volkca Ivan Erban, Mojco pa Marjanca Dernač. Na levi je režiserka igre, učiteljica Anica Petaci, zraven nje ravnatelj Jakob Dernač. Fotografijo hrani Branko Brečko, ki je igral strica Kosobrina.

Marica Plavčak iz Rogatca je ena od otrok, ki so med letoma 1940 in 1945 obiskovali podružnično osnovno šolo v Gaberju. Na fotografiji iz prvega razreda je med njenimi sošolci tudi Anton Stres, poznejši slovenski nadškof. Zadnje srečanje sošolcev je leta 2011 organizirala prav Marica, ki si zelo želi, da bi se pod Donačko goro še kdaj srečali.

ODSTRTE PODOBE – NARIN

Gručasto naselje v skrajnem vzhodnem delu Košanske doline leži na zahodnem vznožju Šilentabora (751 m), nad rodovitnim Narinskim poljem. Nad vasjo, v kateri je januarja letos živelo 218 prebivalcev, so sprva položna flišna in nato strma zakrasela pobočja. »Narin je edino slovensko naselje s tem zemljepisnim imenom, ki naj bi po ljudskem izročilu izviralo iz glagola nariniti, saj je nastalo na s Šilentabora narinjeni zemlji iz večinoma fliša in apnenca. Kraj sestavljajo štirje deli: na ravnem je Sredo vasi, v pobočje Kravnic segajoče je Orešje, ob vznožju Šilentabora pa sta Zgornjice in Gorenji kraj, kjer stoji tudi naša turistična kmetija,« je pripoved o Narinu začel 68-letni upokojeni električar in kmet Jože Želko.

SPOZNAJTE JIH

Idilična hišica, obdana z lesenimi zajčki, škrati, majhnim kozolcem in polna cvetja, leži sredi Glinc, naselja pri Ljubljani. In kdo v njej živi? Umetnik, iskalec vsega lepega, rezbar, človek, povezan z zemljo? Vse to in še več – le pomnoženo z dve. Po potki od hiše prihajata dva povsem enaka nasmejana moža, Niko in Silvo.

Nikakor ju ne moreš ločiti. Edina, skoraj neopazna razlika je, da ima Niko na nosu majhno piko. Te skoraj nihče ne opazi, zato ju vse življenje zamenjujejo. Onadva pa se od nekdaj odzivata na obe imeni.

IZ ZGODOVINE

Letošnji dan državnosti je bil za našo družino tudi dan slovesa. Takrat je, le pol leta pred stotim rojstnim dnevom, za vselej zaspal naš oče. Za njim niso ostali le številni lepi spomini, temveč tudi listine, ki sem jih odkril med pregledovanjem njegove omare.

Ena od njih je govor, napisan leta 1944. Najbrž ga je natipkala moja babica Peregrina, očetova mama, ki je bila zaposlena v Hribarjevi tekstilni tovarni v Ljubljani. V govoru sodelavci čestitajo obratovodji Janu Součku, očetu danes bolj znanega igralca, ki je bil tedaj še šolar. Poudarili so, da je minilo dvajset let, odkar se je Souček pridružil tovarni. Prišel je na povabilo Čeha, ki se je že prej zaposlil v Hribarjevi tovarni. Po besedah sodelavcev sta s svojim znanjem odločilno prispevala k temu, da je tovarna delovala usklajeno in dosegla raven primerljivih evropskih obratov. Omenili so tudi dobre odnose med sodelavci; očitno so ga res cenili, saj so mu zaželeli, da bi še dolgo deloval med njimi.

ŠPORTNI VETRANI: VASJA BAJC

Zgodba Vasje Bajca, nekdanjega slovenskega smučarskega skakalca, dokazuje, da se športna pot ne konča nujno takrat, ko tekmovalec preneha nastopati. Kot trener je zelo uspešen, še vedno poln energije, volje in želje po učenju.

Pomembno je zaznamoval slovensko smučarsko skakanje, še večji pečat pa je pustil kot trener, saj je svoje znanje in izkušnje uspešno prenašal na številne skakalce po vsem svetu. Med njegove največje uspehe zagotovo spada »japonska zgodba«: japonske smučarske skakalce je pod svojo taktirko popeljal v sam vrh svetovnega skakanja. Komaj je našel čas za srečanje v Mariboru, kamor se je pripeljal iz okolice Brežic, kjer živi, saj je aktivno vpet v trening mladega perspektivnega smučarskega skakalca s Slovaške, Hektorja Kapusika.

Iz roda v rod

Malo pod vrhom Nanosa leži turistična kmetija Abram, ki je v oglejskih dokumentih prvič omenjena že leta 1550. Večstoletna zgodovina rodbine in posesti Jež-Abram je polna posebnih zgodb ter dolgoživih, delavnih in uspešnih ljudi, ki si pomagajo, sodelujejo in skupaj rastejo.

Kako se je kmetija na skoraj tisoč metrih nadmorske višine ohranila več kot 470 let in kako so Abramovi sploh prišli gor? »V težko dostopne kraje so se zatekali, da bi se izognili vojski. Abramovi, Blažonovi in drugi fantje, ki so se umaknili v gozdove Nanosa, so na gori vztrajali in v težkih razmerah ohranjali svoj rod,« pripoveduje Božo Jež, odličen poznavalec lokalne zgodovine, ki skrbno zapisuje rodbinsko kroniko. »Za nas je pomemben drugi zapis o Abramovih iz leta 1640, ko je tu kmetoval Andrej Abram. Biti je moral še kako trdoživ, saj je dočakal 103 leta. Imel je dve hčeri, ena se je po poroki pisala Jež. Od takrat pa do danes je prvi otrok v novem rodu sin,« še doda Božo.

RAZSTAVA V PROSTORIH VZAJEMNOSTI

Ana Baucar Miklič, ki jo mnogi poznajo kot Nušo, zase pravi, da je upokojena ljubiteljica umetnosti. Poleg tega, da slika in oblikuje z glino, je mentorica dveh likovnih skupin v Dnevnem centru aktivnosti starejših Puhova v Ljubljani.

Po rodu je iz Kostela, a že od gimnazijskih dni živi v Ljubljani. Ker domači niso bili naklonjeni študiju slikarstva, se je vpisala na Pedagoško akademijo, likovno vzgojo in nemščino, vendar nikoli ni poučevala. Ljubezen do likovnega ustvarjanja je ostala in ves čas je svoje znanje izpopolnjevala. »K moji rasti in razvoju so največ pripomogli akademski slikar prof. Marko Šuštaršič, likovni pedagog, akademski slikar in karikaturist Franc Uršič ter slikarja Arjan Pregl in Peter Ciuha.

SPOZNAJTE JIH

V naši reviji lahko večkrat preberete prispevke o ljudeh, ki dočakajo visoko starost. Redkeje pa lahko čestitamo tistim, ki presežejo sto let. Tokrat smo se srečali z gospo, ki je dopolnila že 105 let.

Anastazija Može se je rodila 17. junija 1921 v družini Vidič iz Deskel na Goriškem, ki je imela pet otrok: tri hčere in dva sinova. Otroštva se spominja po tem, da je morala hoditi v italijansko šolo, kjer niso smeli govoriti slovensko, materni jezik pa so karabinjerji preganjali celo v cerkvi. Bila je najboljša učenka na šoli, zato so ji predlagali, naj šolanje nadaljuje na učiteljišču, vendar ji takratne razmere tega niso omogočale. Izučila se je za šiviljo, in ta poklic po opravljenem krojnem in modelarskem izpitu opravljala z velikim veseljem, kot pravi, tudi po poroki in rojstvu sinov.

ODSTRTE PODOBE – ČRENŠOVCI

Večje gručasto naselje in sedež istoimenske občine leži v naravnogeografski enoti Pomurska ravan, v središču Osrednjega Dolinskega, na desnem bregu potoka Črnca ob regionalni cesti Lendava–Murska Sobota. »Prvi uradni zapis kraja kot Črensovci izvira iz leta 1381 in je izpeljan iz domačega izraza črensa za nekoč tu zelo razširjeno listopadno rastlino z belimi visečimi grozdastimi socvetji, slovensko botanično poimenovano navadna čremsa. Ta oblika krajevnega imena se je med domačini ohranila vse do danes, čeprav je po drugi svetovni vojni prišlo do spremembe črke ‘s’ v ‘š’,« je pojasnil 65-letni upokojeni učitelj zgodovine in zemljepisa ter dolgoletni črenšovski župan Anton Törnar.