Marija Srebočan s Polzele, z dekliškim priimkom Palir, se je z mamo Marijo fotografirala v Šoštanju leta 1955. 

 Danes nikjer ne bi našli tako številčnega razreda, kot je bil prvi razred osnovne šole v Slovenskih Konjicah leta 1950. Med učenci, mnogi so bili kar bosi, ki so se fotografirali s tovarišico Seručar, je tudi Pavel Leskovar iz Vojnika, ki je poslal fotografijo v objavo.

 Množica mladih fantov je pred skoraj sto leti obiskovala podoficirsko šolo v Zagrebu. Med njimi je bil tudi stric Jerneje Miklič iz Grosuplja, ki je poslala fotografijo v objavo.

ODSTRTE PODOBE – LJUBNO OB SAVINJI

Sklenjeno središčno gručasto naselje v Zgornji Savinjski dolini stoji na robu alpskega predgorja na prodnatih terasah ob sotočju potoka Ljubnica in reke Savinje, ki tu prehaja iz soteske v širšo dolino. Kraj se prvič omenja leta 1247, od leta 1442 pa kot trg s pravico do dveh letnih sejmov in nedeljskega tržnega dne. Razvil se je v lokalno središče hribovskega kmetijskega zaledja, kjer so se Ljubenci ukvarjali predvsem z govedorejo in gozdarstvom, od konca 16. do sredine 20. stoletja pa sta se razcvetela lesna trgovina in splavarjenje (flosarstvo). »Ljubno ob Savinji je bilo tako petsto let začetna savinjska flosarska postaja. Les, ki so ga kmetje posekali na strmih pobočjih, so po drčah spravili v dolino in nato po Ljubnici in Savinji splavili do Ljubnega. Tu so ga razžagali, sestavili flose in se ob primernem vodostaju z njimi odpravili na pot,« pripoveduje 74-letni upokojeni pek in slaščičar ter tudi zadnji ljubenski flosar Martin Juvan.

SPOZNAJTE JIH

Maja Serajnik Zadnik, ki živi v Domžalah, je po poklicu farmacevtka, po srcu pa umetniška duša. V zibelko sta ji bila položena odnos in ljubezen do umetnosti, zlasti slikarstva, književnosti in glasbe. Z upokojitvijo je končno našla čas za ustvarjanje, predvsem slikanje.

Rojena je v Novem mestu. Oba starša sta bila učitelja, ki sta cenila umetnost. Na njuno željo je študirala farmacijo, saj je v bližnji tovarni zdravil Krka dobila štipendijo, kar je v tistih časih veliko pomenilo. Po študiju farmacije je delala na različnih področjih. Ko si je ustvarila družino, je zaradi rizične nosečnosti postala samostojna kulturna delavka. Status je dobila zaradi uspehov v športnih plesih za državno reprezentanco, v kateri je deset let plesala skupaj z možem Bojanom. Po rojstvu drugega otroka, ki se je prezgodaj rodil, se je posvetila predvsem njegovi negi in zdravju. Ko je dopolnil petnajst let, se je zaposlila v moževem kemijskem podjetju, kjer je delala do upokojitve pred desetimi leti.

Iz zgodovine

Organizacija združenih narodov (OZN) je bila po drugi svetovni vojni ustanovljena z namenom, da se vojne grozote nikoli več ne ponovijo in da bi na svetu zagotavljali mir. Danes je vanjo včlanjenih 193 držav, Vatikan in Palestina pa imata status opazovalk. Kljub temu na različnih koncih sveta divja okoli 60 vojaških spopadov.

Pogajanja o končanju dveh najbolj aktualnih in odmevnih vojn v Ukrajini in Palestini, ki ogrožata svetovni mir, namesto v (do zdaj) legendarni palači OZN v New Yorku potekajo pod solistično taktirko Združenih držav Amerike večinoma v pisarnah najvplivnejših vladarjev sveta ali pa v Savdski Arabiji, Jemnu, Egiptu in EU. Organizacija združenih narodov pa je, kot kaže, pri reševanju konfliktnih situacij v svetu zadnje čase potisnjena bolj na stranski tir.

SPOZNAJTE JIH 

Večina prebivalcev Slovenije se upokoji, ko dopolni 40 let delovne dobe. V vasi Žepovci, ki spada v občino Apače, pa živi Avgust Horvat, ki se je upokojil lani, ko je v uniformi poštarja oddelal 52 let, sedem mesecev in 14 dni.

Avgust se je rodil kot edini sin Mariji in Štefanu Horvat 31. julija 1951 v Žepovcih, kjer vseskozi živi. S poštarji je pravzaprav odraščal, saj so ta poklic opravljali že njegovi oče, stric in bratranec. Gotovo je bilo to usodno za njegovo odločitev, da se je po odsluženem vojaškem roku zaposlil na pošti v Apačah. Takrat so teren pokrivali štirje poštarji. »Že na začetku sem se odločil, da bom dobro delal in delo opravljal z veseljem. Pri tem mi je bil vzor oče Štefan, ki mi je velikokrat govoril o svojih poteh in kaj je na njih zanimivega...

SPOZNAJTE JIH

Janez Plestenjak iz Škofje Loke je slikar, predvsem pa risar. Upodablja živali, zato sebe imenuje slikar animalist. Poznavanje človeške in živalske anatomije mu omogoča zoološko natančnost pri risanju neposredno po naravi, največjo pozornost pa namenja živalski psihologiji.

Je izjemno čil gospod, ki se izraža s tušem, grafitom, ogljem, kredo in pastelom na papirju. Rad riše tudi glasbenike na nastopih. Po končani gimnaziji je študiral na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, konec sedemdesetih let pa slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost. Do upokojitve je imel status svobodnega umetnika. S svojimi deli je opremil več knjig z živalsko tematiko. Njegove risbe najdemo v strokovnih publikacijah veterinarske medicine, v kinološki literaturi in mačjih pesmih Svetlane Makarovič. Od leta 1962 je sodnik mednarodne kinološke zveze (FCI) za FCI I., II., kodre in dalmatince ter delo službenih pasem.

Iz roda v rod

Na letošnji podelitvi priznanj za kakovost in odličnost Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije sta bila v ospredju dva Petra Slatnarja iz Cerkelj na Gorenjskem – oče in sin, oba strojnika. Oče Peter je prejel naziv najstarejšega obrtnika leta, saj je dejaven že vse od leta 1972, sin Peter ml. pa je bil nominiran za obrtnika leta.

Kot je dejal Peter ml. na prireditvi, je bil že stari ata »neke vrste obrtnik, za njim je na obrtniško pot stopil oče, sam jo skušam nadgraditi in se veselim že novega rodu, ki že stopa v te vode«. Od leta 2016 nas domači in tuji orli in orlice razveseljujejo s Slatnarjevimi smučmi. Peter Slatnar ml., nekoč tudi sam skakalec, je začel proizvodnjo smuči potem, ko jo je opustil Elan. Njegove smučke so že v startu uporabljali številni vrhunski tekmovalci, tudi oba zmagovalca zadnje Elanove sezone 2015/16 svetovnega pokala – Peter Prevc in Sara Takanaši.

ŠPORTNI VETERANI: RUDI HITI

»Drsanje je zelo zdrav šport,« pravi hokejska legenda Rudi Hiti, ki jo po opravkih najraje mahne s kolesom. Njegovo ime je sinonim za hokejsko odličnost, njegova športna zapuščina pa pravcati priročnik za prihodnje generacije.

V maju poteka svetovno prvenstvo elitne hokejske skupine, kjer bo sodelovala tudi slovenska reprezentanca. Enega najboljših slovenskih (in jugoslovanskih) hokejistov vseh časov vprašam, kako bi se utegnila odrezati. »Skupina A je elitna skupina, v kateri igrajo res najboljši hokejisti. Kako bo? Vse je v glavah. Bomo videli. Vse je mogoče, nekaj možnosti za obstanek v eliti pa fantje zagotovo imajo,« odgovori sogovornik, ki bo letos dopolnil 79 let.

SPOZNAJTE JIH

Mača, kot jo kličejo domači, je bila vse življenje učiteljica. Ta poklic je bil zanjo poslanstvo. Je tudi pesnica, pisateljica, zeliščarica in človek, ki v vsakem vidi dobro. Verjame, da lahko vsak korak ustvari nove cilje, za katere je vredno živeti. V Domu starostnikov Slovenj Gradec, kjer zaradi bolezni živi zadnjih pet let, pod njenim mentorstvom izdelujejo kreme iz zdravilnih rastlin, ki jih nabirajo stanovalci.

Prvo leto življenja je po maminem pripovedovanju preživela v celjskem   dečjem domu, začne Marija Koritnik, poročena Bezjak. Rodila se je v Loki pri Zidanem Mostu pred skoraj osemdesetimi leti kot nezakonski otrok. Mama je bila na prisilnem delu na Kočevskem, zato je Marija odraščala v rejniški družini Angele Traven. »Ko sem imela pet let, so me dali k maminim staršem v Čelovnik nad Radečami.« Iz tistega obdobja ima lepe spomine. Mama, kot je pravila stari mami, jo je vpeljala v spoznavanje divjih in vrtnih rastlin.

SPOZNAJTE JIH

Čevljarstvo, nekoč cenjena in nepogrešljiva obrt, se spopada z resnimi izzivi. Iz dolgoletnih izkušenj nam 93-letni koprski čevljar Ignacij Dominić pove, da so čevlji, ki jih danes ljudje prinesejo v popravilo, izdelani iz cenenih materialov, kot sta umetno usnje in plastika, tankih podplatov in lepljenih spojev, ki se hitro uničijo.

Včasih je bilo drugače. »Čevelj je bil zasnovan tako, da ga je bilo mogoče znova in znova popravljati. Danes pa so podplati iz pene, zgornji deli iz slabega umetnega usnja in šivi le za okras. Čevelj preprosto razpade, še preden ga lahko popravimo,« ugotavlja Ignacij Dominić, ki ima svojo delavnico ob vratih Muda v Kopru. »Takšni materiali so pogosto nepopravljivi ali zahtevajo več dela in stroškov, kot je njihova dejanska vrednost.« Pravi, da večinoma dobi v popravilo čevlje, superge, torbice in nahrbtnike. Njegov sloves dobrega čevljarja se je razširil tudi čez mejo, saj ima stranke celo iz Trsta. Največkrat mora zalepiti kakovostnejšo gumo na obutev, predvsem na pete. »Najlažje in najhitrejše je zamenjati gumo na ženskih petkah ali kaj zašiti,« pojasni. V preteklosti je bila na petkah ženskih čevljev kakovostna mehka in nedrseča guma, zdaj pa je na večini obutve trda plastika, zaradi katere ženske pri hoji tvegajo tudi kakšen boleč zdrs.