Spoznajte jih 

Brigita Gabrič je v Rimu preživela šest desetletij, a jo je na jesen življenja ponovno poklical rodni Maribor. »To je odlično mesto za upokojence – je zelo varno in prav vse lahko opravim peš, v središču se tudi venomer kaj dogaja, ravno prav, da ni dolgčas,« je zadovoljna izjemno vitalna in zgovorna 85-letna sogovornica.

Brigita živi na desnem bregu reke blizu mestne bolnišnice, kamor pa – na srečo – ne zahaja. Jutra začenja s tričetrturno telovadbo in zdravim zajtrkom. Zatem se odpravi na sprehod in po opravkih čez stari Dravski most. Tam naredi krog po mestnih uličicah, nato pa zavije na obnovljeni Lent, najstarejši del Maribora. Na obrežju občuduje labode in njihove družine, ki se pogosto zadržujejo ob novi Splavarski brvi. Po njej se Brigita vrača domov, na desni breg – na Tabor. Ob tem opozori na posebno zanimivost stavb na mariborskem nabrežju – njihovih množičnih oken. »Okno pri oknu … Kako zanimivo, kako lepo! Tega še sami Mariborčani ne opazijo,« pravi z nasmeškom.

IZ ZGODOVINE

Vas Olševek je blizu ceste, ki iz Kranja vodi čez Jezerski vrh v Avstrijo. Šolo so dobili šele leta 1874. Bila je enorazrednica, kar je pomenilo, da so bili v razredu otroci vseh starosti. Tako je učitelj v isti učilnici ene poučeval, medtem ko so drugi pisali naloge.

Učitelj je znal presoditi, kdo izmed otrok bi zmogel še kaj več. Ko je tudi župnik podobno ocenil svojega ministranta, sta Janez Milač in njegova žena sklenila poslušati nasvet: Ivana sta poslala v šolo v Kranju. Seveda se fantič leta 1896 ni mogel vpisati v gimnazijo. Za kaj takega je bilo potrebno nekaj več znanja nemščine, tudi znanje matematike iz vaške šole ni bilo dovolj. Posebna pripravljalna šola je vaške fantiče naučila, kar so v mestnih šolah, kjer je bil pouk po razredih, že znali. Starši so za fanta dobili spregled šolnine.

ODSTRTE PODOBE – HORJUL

Večje gručasto središčno naselje leži na južnem obrobju Polhograjskega hribovja v razširjenem delu doline potoka Horjulščica. Skozenj vodi cesta Dobrova–Lučine, od katere se tu proti jugu odcepi cesta na Vrhniko in proti severu na Koreno nad Horjulom. »Na panoramski razgledniški sliki iz leta 1915 vidimo središče Horjula z župnijsko cerkvijo sv. Marjete ter župniščem in mežnarijo levo od nje, malo bolj oddaljeno pa je pokopališče. V večji stavbi na sredini fotografije je bila do leta 1976 šola, nato vrtec, po letu 2007 pa so tu prostori občine. Večji del parcele v spodnjem delu slike zdaj zasedajo stavbe devetletke s športno dvorano in vrtcem,« je najprej dejal 72-letni upokojeni mag. elektrotehnike Bogdan Seliger.     

Iz roda v rod

Vili Resnik pravi, da želi ljudi predvsem razveseljevati – kot pevec in kot človek. Čeprav je imel izjemno težko otroštvo in mladost, doživel veliko ponižanj, krivic, celo zlobe, je v sebi razvil prijaznost, optimizem, odpuščanje in si tako zdravil tudi svoje rane.

Kdo bi si mislil, da Vili, ki na odru poje, skače in poka od energije, nosi v sebi toliko grenkih izkušenj. Z bratom Branetom, ki je od Vilija eno leto mlajši, sta se rodila v nesrečno družino. Oče, ki je izhajal iz okolice Krškega, in mama, ki je bila doma iz Mirnske doline, sta skupaj zaživela v Ljubljani. Oba sta bila garača, težko delo in vsakdanje vprašanje preživetja pa človeka počasi ubijata. Oče je začel piti, mama je po najboljših močeh skrbela za otroka. »Včasih, ko je prišel pijan domov, je pel, večkrat pa razgrajal, da smo se morali umakniti,« se spominja Vili. Mama si je služila kruh z raznimi deli, tudi s pranjem, čiščenjem, in večkrat je bila premražena. Zato je sinovoma govorila: »Če bosta pridna in prišla do lepega poklica v pisarni, kjer bosta na toplem in varnem, bosta zmagovalca.«

 Renkovim štirim otrokom s Krasinca, starim od dveh do deset let, je ob božiču leta 1942 umrla mama. Oče Franc se je junija leta 1943 poročil z Nežo Starešinič. Slavko Renko pravi, da jim ni bila mačeha, pač pa zlata mama, ki je z njimi ravnala enako kot s svojima otrokoma. Učila jih je, da so se imeli radi in si pomagali. Vseh šest je spravila do poklica, saj je bil oče kmalu po poroki težko ranjen v partizanih.

 Fotografija razposajene skupine je bila posneta verjetno okoli leta 1957 v Šmartnu pri Litiji. Tja je Olga Högler (dekle v beli bluzi) hodila na obisk k svoji sestri in se igrala z otroki. Vesela bo, če jo kdo od fotografiranih pokliče na tel. št. 041 384 266.

ŠPORTNI VETERANI: ANDREJ RAZDRIH

Na pogovor se je Andrej Razdrih pripeljal s kolesom. Resda je bil lep, sončen zgodnjedecembrski dan, a kot je dejal, bi prikolesaril tudi, če bi prekle padale. S kolesom se vozi vse leto, tudi sneg za 73-letnika ni nikakršna ovira. Ne glede na umetna kolka in težave s križem.

Bil je med pobudniki ljubljanskega maratona. »Bil sem noro, res noro privržen vztrajnostnemu teku. A se je pripetila poškodba. A vrniva se na začetek. Svoje življenje sem v veliki meri posvetil teku in želel sem stalno napredovati. To je bilo za štiridesetletnika morda malo infantilno... Takrat sem ugotovil, da v Sloveniji ni pravega maratona, razen v Radencih. Obiskoval sem maratone v tujini in opazoval zanos, vzhičenost ljudi, ki tečejo, in tudi tistih, ki jih spremljajo. Bolelo me je, da v Sloveniji ne moremo imeti mestnega maratona.

SPOZNAJTE JIH

Slavko Košir, Ljubljančan iz Rožne doline, je tik pred koncem leta dopolnil sto let. Na praznovanju, ki so mu ga pripravili prav na rojstni dan, so se zbrali vsi njegovi bližnji, tudi obe njegovi ljubi vnukinji, ki živita v tujini.

Po razpoložljivih podatkih je zadnji še živeči taboriščnik iz koncentracijskega taborišča Dachau, kjer je preživel sedemnajst mesecev. Niti v sanjah si ni predstavljal, da bo dočakal tako visoko starost. Da bo v teh letih še tako vitalen, predvsem pa s tako izjemnim spominom in takšnim smislom za pripovedovanje – to je pa sreča, pravi. »Pravzaprav sem imel v življenju veliko sreče. Ta me je spremljala tako v mladih letih med vojno, ko bi se vse skupaj lahko obrnilo tudi drugače, pa v koncentracijskem taborišču, ko sem visel med življenjem in smrtjo, in tudi kasneje. Morda mi je pomagalo to, da sem bil previden, da se nisem nikoli silil v ospredje, nisem hotel izstopati ... pa je življenje po svoje poskrbelo zame,« pravi.

Spoznajte jih

Šestinosemdesetletna Jožica Mauser je zelo simpatična in dobrovoljna gospa. Do nedavnega je bila prostovoljka v domu starejših občanov na ljubljanskih Fužinah, kjer je pripravila razstavo rož in aranžmajev iz krep papirja, ki jih ustvarja in so videti kot prave.

Jožica, po poklicu šivilja, se je rodila in živela z družino v Ljubljani. Z možem sta si po upokojitvi pred desetletji preuredila vikend v Mali Slivnici pri Velikih Laščah. »Uživala sva v mirnem podeželskem okolju v svoji pravljični hišici,« začne pripovedovati z žarom v očeh. »Imela sva lep vrt, kjer ni manjkalo cvetlic, ki so bile predvsem moje veselje, mož pa je vezel gobeline, naredil jih je več kot sto.« Jožica je bila zelo dejavna v tamkajšnjem društvu podeželskih žena. Nekoč so jih povabili na tečaj izdelovanja rož iz krep papirja, ki so ga organizirali v društvu podeželskih žena na Turjaku. »Na tečaju mi zavijanje krep papirja sploh ni šlo, zato sem bila nekoliko razočarana nad sabo,« nam pove. Ko se je zvečer vrnila domov, je ponovno poskusila. Trmasto je vztrajala, dokler ni ustvarila svoje prve vrtnice.

Spoznajte jih

Tone Kotar z Mirne je izredno aktiven mož, srčno predan kraju in društvu upokojencev. O vsem, kar je počel ali še počne, tega pa je veliko, govori z navdušenjem in strastjo.

Najprej je predstavil Društvo upokojencev Mirna in mi pokazal brošuro, ki jo je napisal pred 12 leti, ko je društvo praznovalo 60. obletnico. »Napisal sem jo iz želje, da v spominu ohranimo vsaj najpomembnejše člane ter dogodke in da imamo dokument, s katerim se predstavimo.« V desetletju, ki je sledilo, pa je nastalo dogodkov za še eno brošuro ... Po upokojitvi je bil osem let v vodstvu Zveze društev upokojencev Slovenije, in sicer je deloval v komisiji za kulturo, štiri leta je bil tudi njen predsednik.