SPOZNAJTE JIH

Mirjana Šernek je pri enajstih letih popolnoma oslepela. Pisan svet se je kar naenkrat spremenil  v popolno temo. Kljub slepoti pa je iz dneva v dan bogatila svoj notranji svet, ki ji je pomagal živeti polno. »Te barve, to srečo delim s svojim bralstvom, s svojim občinstvom,« razloži, kako je s poezijo in petjem pred javnostjo osmislila svoje življenje.

Zaupala nam je, da se je rodila v mirni srbski vasici. »S skrbnimi starši sem preživela srečno otroštvo.« Starša, predvsem mati, sta jo bodrila in ji pomagala, da je slepoto sprejela in z njo tudi živela. Leta 1981 so se preselili v Ljubljano, še prej pa je v Beogradu končala izobraževanje za slepe in slabovidne. Naučila se je Braillove pisave, v kateri se sporazumeva. Takrat je v njej že tlela strast do glasbe, skozi katero se je lahko izpovedovala. Naučila se je slovenskega jezika in se zaposlila kot telefonistka.

ODSTRTE PODOBE – GORNJE IN DOLNJE RETJE

Gručasti naselji ležita približno dva kilometra jugovzhodno od občinskega središča Velikih Lašč ob glavni cesti in železnici med Ljubljano in Kočevjem. Pri tem so  Dolnje Retje, v katerih je po podatkih statističnega urada lani živelo 64 prebivalcev, po površini enkrat večje od Gornjih Retij s 25 prebivalci. »Dolnje Retje tako po številu hiš znatno prekašajo Gornje Retje, saj pod Dolnje Retje spadajo hiše na obeh straneh retjanskega mostu čez železniško progo, Gornje Retje pa ležijo v zgornjem delu ob vznožju Polance (690 m). O nekdanjih smerokazih za D. Retje in G. Retje je na spletu krožila šala: Kam bi raje – k ženi na dretje ali k ljubici na gretje? Zato so tabli kasneje zamenjali z novima in imeni krajev izpisali v celoti,« smeje pripoveduje 60-letna Retjanka iz Tagorejne hiše št. 3 v Gornjih Retjah Metka Starič.

Spoznajte jih

Ana Jakič iz Portoroža, stara 86 let, je svetovljanka in predana prostovoljka v eni osebi. Je tudi naša naročnica. Njeno življenje, zaznamovano s potovanji in družabnimi dogodki na eni strani ter predanostjo prostovoljstvu na drugi strani, je postalo zgled, kako lahko tudi najtežje preizkušnje ustvarijo novo upanje – zase in za druge.

Desetletja je Ana Jakič dokazovala, da solidarnost ni zgolj črka na papirju, temveč življenjski slog, ki lahko spreminja usode. Njena pot v svet socialnega dela se je začela že v mladosti, ko se je po končani gimnaziji vpisala na Višjo šolo za socialne delavce. »K temu me je spodbudil članek v reviji Naša žena, ki me je navdušil za delo z ljudmi. V sebi sem čutila, da je moje poslanstvo pomagati drugim,« pravi. Kot socialna delavka in referentka za rehabilitacijo ter zaposlovanje invalidov na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Kopru je mnogim omogočila nov začetek in jim vračala smisel življenja, za kar so ji bili zelo hvaležni. Vedno se je trudila, da bi bila več kot uradnica – iskala je poti, da je pomagala vsakemu, ki je potrkal na vrata njene pisarne.

Iz roda v rod

Nekoč so bile kmetije izključno v moških rokah, zadnje čase pa njihovo vodenje prevzema vse več žensk. Med njimi je tudi Jožica Mehak, inženirka kmetijstva, ki z drugimi člani vodi uspešno družinsko ekološko kmetijo v Gorenjih Dolah pri Škocjanu.

Jožica je po osnovnem poklicu vzgojiteljica, a se je nato zaposlila v gospodarstvu. Imela je smolo, saj sta obe podjetji, v katerih je bila zaposlena, končali v stečaju. »Dvakrat sem šla noseča na zavod za zaposlovanje, zato sem si rekla, da je tega zdaj dovolj.« Odločila se je za kmetovanje in se začela izobraževati: »Ko sta se starša odločila, da mi predata kmetijo, se je začela moja nova zgodba.« Uspešna, lahko rečemo. Sprva so pridelke in izdelke prodajali na specializiranih tržnicah, zdaj pa prodajajo prek internetne strani in naročeno blago dostavijo v večja slovenska mesta. Ob sobotah prodajajo na domu.

Iz zgodovine 

ŠPORTNI VETERANI: STANE KOPRIVNIKAR

Letos mineva 90 let, odkar je bilo kegljanje na ledu prvič predstavljeno na olimpijskih igrah; to je bilo leta 1936 v Garmisch-Partenkirchnu. S tem športom, ki terja natančnost in zbranost, se je ukvarjalo tudi veliko Slovencev. Med njimi Stane Koprivnikar iz Mislinje, ki je bil član slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu v Chemnitzu leta 1992.

Mislinja je imela v tem športu »kar močno ekipo«. »Začeli smo na našem, domačem Jaževem bajerju, kjer je bila ledenica, tu je bil shranjen led za različne potrebe. Redno smo se dobivali in metali čoke oziroma keglje po ledu. Zgodilo se je, da so nekateri  kegljati začeli takoj po koncu petkovega delovnika, v ponedeljek pa z bajerja odšli neposredno v službo. Brez premora. Bila so prijetna druženja,« se spominja 75-letni Stane Koprivnikar, ki je dolgo vodil sekcijo za kegljanje na ledu pri domačem Športnem društvu Partizan.

Spoznajte jih

Starejši, kot smo, rajši se spominjamo starih časov. Sodoben način življenja je prinesel drugačno razmišljanje in k sreči se tudi vse bolj zavedamo, da je zelo pomembno, da spomine zapišemo, jih delimo z drugimi in ohranjamo za prihodnje rodove, saj si že današnja mladina težko predstavlja čas, ko še ni bilo vsega v izobilju.

Tudi Marta Pugelj, rojena Štembergar, iz Kosez pri Ilirski Bistrici želi ohraniti spomin na otroštvo in vaško življenje. Rojena je kot predzadnja od sedmih otrok – šest sester in brat. Sestri Vanda in Silva sta bili dvojčici in mama ni niti vedela, da pričakuje dve. Poleg starih staršev in staršev je z njimi živela očetova neporočena sestra, teta Roza. Svoje nečake je imela zelo rada in jim je bila kot druga mama. Kuhala in gospodinjila je, da je lahko njena svakinja Pavlina delala na polju.

Iz zgodovine

Članek Knjižice spominov na skupne dni iz prejšnje številke Vzajemnosti me je spodbudil k pisanju, saj sem nedavno odkrila očetovo spominsko knjigo. Našla sem tudi pisma, ki jih je pisal mami, ko je odšel na služenje vojaškega roka leta 1927 in v katerih jo imenuje »zlata moja«.

Ohranjena so tudi vsa pisma, ki mu jih je mama, Frančiška Regulj, saj še nista bila poročena, pisala k vojakom v srbski Požarevac. Šele zdaj ugotavljam, kako zelo sta bila zaljubljena, kako sta se čakala, ljubezen in predanost pa sta trajali vse do poroke novembra 1934 in naprej do njune smrti. Zame je bilo novo tudi spoznanje, da je oče že takrat pisal pesmi; od mladih let je bil v rodnem Motniku organizator kulturnega dogajanja. Se je pa življenje mojega očeta Franca Drolca začelo trdo, na revni domačiji s po eno kravo in prašičem. Kolikor je bilo pri hiši sveta, ga je bilo treba obdelati ročno, saj je bil v hribu ali na bregeh. Rodil se je 3. avgusta 1907 v Motniku št. 55 očetu, prav tako Francu, in materi Jeri Gertrudi, rojeni Bervar. Ko je mama Jera ob porodu šestega otroka januarja 1915 umrla, je oče ostal sam s štirimi majhnimi otroki in se naslednje leto nato poročil z Marijo Regulj. V tem zakonu se je rodilo še 6 otrok, preživeli so trije.

Spoznajte jih

Magda Keber je decembra lani prejela naziv prostovoljka mestne občine Kranj. Nesebično pomaga  ljudem v stiski, dejavna je pri projektu Viški hrane in pomaga na športnih prireditvah.

Tudi sama ni imela ravno rožnate življenjske poti. Potem ko ji je umrla mama in je rasla ob dveh bratih, je že pri 15 letih začela delati v Planiki. Nato se je leta 1995 zaposlila v tovarni Iskra stikala in Iskra števci. Takrat je začela sodelovati kot prostovoljka na športnih prireditvah, kot je bil Eurobasket, največ pa na tekih: na Pokljuki, Nočna 10-ka na Bledu pa Županov tek v Kranju in Triglav tek na Brdu. Šport ji je blizu, saj je do operacije kolena kegljala v državni ligi. Naj omenimo, da sta tudi sin  in hči zelo uspešna kegljača. Potem ko je novo vodstvo Iskre v enem letu 450 ljudi vrglo na cesto, je ostala brez službe. »To je bila po svoje odrešitev, saj smo doživljali hud mobing,«pravi. »Skušala sem imeti svoj s. p., pa mi ni zneslo. Trenutno sem po 34 letih delovne dobe prijavljena na zavodu, kjer pa mi leta ne tečejo.«

Spoznajte jih

 Zvon predstavljajo štirje čudoviti moški glasovi in en kristalni ženski glas. Tako ubrano večglasno zapojejo kot v starih časih, ko so vsi na vasi prepevali, si tako krajšali dolge večere in popestrili marsikateri dogodek v življenju.

V Zvonu pojejo pevovodkinja Tanja Ozirska, ki poje prvi tenor, Janez Merhar (drugi tenor), Janko Drobnič (drugi basist), Božo Zalar (prvi basist) in mladi Nejc Drobnič (drugi basist in solist). Sprva so delovali kot kvartet, začetek delovanja sega v leto 2002, ko so se trije bivši člani ansambla Podlipški fantje iz Škocjana pri Turjaku dogovorili, da se po dvajsetih letih spet združijo v kvartet. Božo Zalar pa je v mladih letih prepeval pri Dobrepoljskih fantih z ansamblom Franca Flereta. Ko so začeli vaditi, so se dogovorili, da bo njihov repertoar slonel na ljudskih in narodnih pesmih. Kasneje so zaradi želja občinstva dodali še dalmatinske pesmi ter nekaj drugih.