ODSTRTE PODOBE – LAPORJE

Razpotegnjena gručasta središčna vas na severnem vznožju osrednjega dela Dravinjskih goric leži na prehodu v dolino potoka Ložnice. »Kot vidimo na zgornji sliki, nastali pred skoraj 130 leti, se je jedro vasi izoblikovalo okoli župnijske cerkve sv. Filipa in Jakoba, druge domačije pa so raztresene po bližnjem gričevju. Desno od cerkve stoji mežnarija in za njo prva šolska zgradba iz leta 1842, nato sta Motalnova domačija in Posegova hiša, v kateri sta bili kasneje tudi gostilna in pošta. Na drugi razglednici iz tridesetih let 20. stoletja pa je na spodnji desni sliki predstavljeno leta 1906 postavljeno šolsko poslopje, v katerem – večkrat preurejenem in posodobljenem, večinoma s samoprispevki – že 120 let deluje laporska osnovna šola,« pravi 85-letni upokojeni dolgoletni ravnatelj te šole Ferdo Ključevšek.

ŠPORTNI VETERANI : OTO GIACOMELLI

Srečala sva se kak dan pred njegovim rojstnim dnem; 84 jih je januarja dopolnil Oto Giacomelli, nekdanji smučarski skakalec, reprezentant, trener, strokovni komentator, poklicni novinar in (so)ustanovitelj Smučarskega skakalnega kluba Ilirija.

V prvi vrsti pa je izredno družaben in še vedno aktiven gospod. »Družba, pogovor in še kaj podobnega, samo da se ne prepustimo lenobi,« pove Oto Giacomelli, ki živi v Ljubljani. »Kot poklicni novinar sem bil že tako ali tako nenehno med ljudmi. Navajen sem bil, da sem živel brez urnika, in nekako tako je še zdaj, vendar s precej omejitvami, ki jih leta pač prinesejo s seboj. No, in tako imam zdaj svojo novinarsko družbo pa prijateljsko, v kateri se družimo znanci, prijatelji, športno, ki je neke vrste posledica mojega dolgoletnega športnega udejstvovanja v različnih klubih in športnih organizacijah,« pravi sogovornik, ki je že dobri dve desetletji upokojen.

Fotografija je bila posneta maja 1945 ob koncu druge svetovne vojne na Martinkovem vrtu v vasi Gorenje Polje. Stojijo od leve: Olga Eberžnik, Vida in Jožica Markovič, Olga Kavčič in Malka Urbančič, spodaj sedijo Franci Urbančič, Lojze in Lado Eberžnik, na sredini pa sta otroka Jože Matkovič in štiriletna Milica Klinčeva oziroma Milica Jakopin iz Novega mesta, ki hrani fotografijo.

 Fantič, ki pase kravice, je Jure Golob z Golega nad Igom. Fotografirali so ga v Vidmu - Dobrepolju jeseni leta 1955.

SPOZNAJTE JIH

Logatčanka Anda Ovsec, ki ima korenine v Loški dolini, se neustrašno in s strastjo loti vsega, kar ji življenje prinese naproti. Je zaprisežena lokostrelka, poleg tega pa zelo dejavna v kulturnem društvu, kjer z deklamiranjem pesmi neguje svoj izjemni spomin. Obožuje pohode, v kuhinji ustvarja slaščice, vse to pa usklajuje z družinskim življenjem. Od konca leta 2024 je nadvse aktivna upokojenka.

Motivacije za vse aktivnosti Andi ne manjka. »Zelo preprosto – počnem v glavnem tisto, v čemer uživam, kar me veseli, izpopolnjuje in osrečuje. Če to počneš, je zelo preprosto razporediti čas in urnike tako, da ti uspe narediti vse,« pojasnjuje. Po njenem mnenju se vloga žensk v današnji družbi le počasi spreminja. Prepričana je, da so ženske največkrat same sebi ovira. »Še vedno v glavnem velja, da morajo ženske skrbeti za dom in družino. Ja, se strinjam, dokler so otroci majhni in nebogljeni. Ko pa so dovolj veliki, na primer zadnja leta osnovne šole in naprej, je čas, da se mama posveti tudi sama sebi in najde dejavnosti, ki jo zanimajo in veselijo. Ne čakati v nedogled.«

Iz roda v rod

Družina Žavbi iz Šmarij pri Kopru je v marsičem prav posebna. Marta in Fabio imata osem sinov, med njimi je po dve leti razlike. Trije nadaljujejo očetovo obrt in so že četrta generacija mizarjev. Vsa družina ima glasbo v krvi. Sinovi, ki igrajo tudi več inštrumentov, so se kot skupina Žavbi brothers v javnosti že uveljavili s svojim večglasnim petjem in spevnimi avtorskimi skladbami.

Tako kot mnogi Slovenci, ki so v povojnem času odhajali v Nemčijo s trebuhom za kruhom, si je tja želel tudi Jože Žavbi, priučeni mizar iz Tuhinjske doline. Pred odhodom se je zaposlil v tovarni Prenova v Izoli, misleč, da bo to le začasno. A je na morju spoznal Marijo, ki je izhajala iz mizarske družine, in Nemčija je bila hitro pozabljena. Poročila sta se in rodili so se jima trije sinovi; med njimi Fabio, naš sogovornik. Tako se je priimek Žavbi zasidral tudi v tem delu Slovenije.

SPOZNAJTE JIH

Marija Mojca Vilar, diplomirana slikarka in ilustratorka, se že več kot tri desetletja predstavlja na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah ter delavnicah doma in v tujini.

Njena mama je ljudska pevka Moravška Mara, Mara Vilar iz Domžal, ki je obogatila njeno otroštvo s pripovedovanjem zgodb in petjem ljudskih pesmi. S tem ji je predala bogato ljudsko izročilo, tudi njeno neposrednost in iskrivost je zagotovo podedovala po njej. Oče je bil doma z velike kmetije. Ukvarjal se je s trgovino in bil ponosen na svoj kraj in življenje v njem. »Vedno sem čutila njegovo čustveno in moralno podporo, ljubezen in samozavest. Govoril je, da sta v življenju pomembna trdo delo in vztrajnost,« se spominja Mojca svojega očeta.

Spoznajte jih

Čeprav je Hedvika Jaklič iz Šentruperta na Dolenjskem že 25 let upokojena, se še vedno suka med gostilniškimi mizami, za točilnim pultom ali v kuhinji. Nekdanja šefinja gostilne, ki je desetletja skrbela za dobro hrano in prijazno besedo, se rada vrne v drugi dom. Gostilna je zanjo namreč več kot le prostor dela – je kraj druženja, topline in zgodb, ki jih soustvarja skupaj z gosti.

Pred drugo svetovno vojno je bilo v Šentrupertu sedem gostiln, danes sta le dve in en bife. »Naša gostilna z več kot stoletno tradicijo, ki jo vodi že četrti rod, je v samem središču kraja nasproti znamenite gotske cerkve sv. Ruperta, ki je najstarejša prafara na Dolenjskem, saj je omenjena že leta 1044,« začne Hedvika Jaklič. Dobro jim gre predvsem zato, ker jim je uspelo obdržati takšno domačo hrano, kakršno so pripravljali predniki in prednice, ter vino, ki ga pridelajo v svojem vinogradu.

Spoznajte jih

 Zvon predstavljajo štirje čudoviti moški glasovi in en kristalni ženski glas. Tako ubrano večglasno zapojejo kot v starih časih, ko so vsi na vasi prepevali, si tako krajšali dolge večere in popestrili marsikateri dogodek v življenju.

V Zvonu pojejo pevovodkinja Tanja Ozirska, ki poje prvi tenor, Janez Merhar (drugi tenor), Janko Drobnič (drugi basist), Božo Zalar (prvi basist) in mladi Nejc Drobnič (drugi basist in solist). Sprva so delovali kot kvartet, začetek delovanja sega v leto 2002, ko so se trije bivši člani ansambla Podlipški fantje iz Škocjana pri Turjaku dogovorili, da se po dvajsetih letih spet združijo v kvartet. Božo Zalar pa je v mladih letih prepeval pri Dobrepoljskih fantih z ansamblom Franca Flereta. Ko so začeli vaditi, so se dogovorili, da bo njihov repertoar slonel na ljudskih in narodnih pesmih. Kasneje so zaradi želja občinstva dodali še dalmatinske pesmi ter nekaj drugih.

ŠPORTNI VETERANI: ANDREJ RAZDRIH

Na pogovor se je Andrej Razdrih pripeljal s kolesom. Resda je bil lep, sončen zgodnjedecembrski dan, a kot je dejal, bi prikolesaril tudi, če bi prekle padale. S kolesom se vozi vse leto, tudi sneg za 73-letnika ni nikakršna ovira. Ne glede na umetna kolka in težave s križem.

Bil je med pobudniki ljubljanskega maratona. »Bil sem noro, res noro privržen vztrajnostnemu teku. A se je pripetila poškodba. A vrniva se na začetek. Svoje življenje sem v veliki meri posvetil teku in želel sem stalno napredovati. To je bilo za štiridesetletnika morda malo infantilno... Takrat sem ugotovil, da v Sloveniji ni pravega maratona, razen v Radencih. Obiskoval sem maratone v tujini in opazoval zanos, vzhičenost ljudi, ki tečejo, in tudi tistih, ki jih spremljajo. Bolelo me je, da v Sloveniji ne moremo imeti mestnega maratona.

SPOZNAJTE JIH

Slavko Košir, Ljubljančan iz Rožne doline, je tik pred koncem leta dopolnil sto let. Na praznovanju, ki so mu ga pripravili prav na rojstni dan, so se zbrali vsi njegovi bližnji, tudi obe njegovi ljubi vnukinji, ki živita v tujini.

Po razpoložljivih podatkih je zadnji še živeči taboriščnik iz koncentracijskega taborišča Dachau, kjer je preživel sedemnajst mesecev. Niti v sanjah si ni predstavljal, da bo dočakal tako visoko starost. Da bo v teh letih še tako vitalen, predvsem pa s tako izjemnim spominom in takšnim smislom za pripovedovanje – to je pa sreča, pravi. »Pravzaprav sem imel v življenju veliko sreče. Ta me je spremljala tako v mladih letih med vojno, ko bi se vse skupaj lahko obrnilo tudi drugače, pa v koncentracijskem taborišču, ko sem visel med življenjem in smrtjo, in tudi kasneje. Morda mi je pomagalo to, da sem bil previden, da se nisem nikoli silil v ospredje, nisem hotel izstopati ... pa je življenje po svoje poskrbelo zame,« pravi.