ODSTRTE PODOBE – ČRENŠOVCI

Večje gručasto naselje in sedež istoimenske občine leži v naravnogeografski enoti Pomurska ravan, v središču Osrednjega Dolinskega, na desnem bregu potoka Črnca ob regionalni cesti Lendava–Murska Sobota. »Prvi uradni zapis kraja kot Črensovci izvira iz leta 1381 in je izpeljan iz domačega izraza črensa za nekoč tu zelo razširjeno listopadno rastlino z belimi visečimi grozdastimi socvetji, slovensko botanično poimenovano navadna čremsa. Ta oblika krajevnega imena se je med domačini ohranila vse do danes, čeprav je po drugi svetovni vojni prišlo do spremembe črke ‘s’ v ‘š’,« je pojasnil 65-letni upokojeni učitelj zgodovine in zemljepisa ter dolgoletni črenšovski župan Anton Törnar.

Iz roda v rod

Družino Prevc iz Dolenje vasi v Selški dolini smo si zaradi športnih uspehov Slovenci kar prisvojili; veselimo se njihovih dosežkov, ob razočaranjih pa z njimi jokamo. Mnogim se zdi, da morajo vedeti vse o njih. Pred pogosto motečo zvedavostjo se Prevčevi umikajo, zato smo hvaležni, da se je našemu povabilu odzval najbolj zgovoren med njimi – Cene. Tudi on je ob kakšnem vprašanju na sebi lasten, prijazen način dal vedeti, da »so to stvari, za katere ni potrebe, da bi jih poznal ves svet«.

Iz zgodovine 

Fotografija družine Lapajnar iz Šentvida pri Ljubljani je nastala leta 1943. Na njej so mami Jožica, očka Dušan, hči Jotka (Jožica) in sin Andrej, med staršema pa stoji najstarejša hči, danes 85-letna Alena Marija Govekar, ki v družinski hiši v Šentvidu hrani mnogo spominov.

Morda ste v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kdaj zaplesali ob nastopu ansambla Veseli Gorenjci? Igrali so zlasti v Selški dolini, člani pa so bili brata Stane in Jože Bertoncelj, Matija Megušar in Ciril Debeljak iz Medvod, ki nam je poslal fotografijo v objavo.

ŠPORTNI VETERANI: PETER PRAPER

Kulturne in skupinske športne dejavnosti so najboljši motivator dogajanja in medgeneracijske solidarnosti. Starost pač ni hendikep, odločno zatrjuje kapetan slovenske odbojkarske veteranske reprezentance prof. dr. Peter Praper, sicer eminenca slovenske psihoterapije.

 Pogovor ob Dravi sva začela strokovno, vendar ne daleč od njegove ljubezni – odbojke. »Igranje odbojke, vsaj v mojem primeru, zagotovo pa to velja tudi za druge športe, lahko postane življenjski slog. Z aktivnim in zdravim načinom življenja pozitivno vplivamo na mlajše generacije, se odrekamo slabim navadam, spodbujamo dobre in ohranjamo socialne stike. Ohranjanje telesnega in duševnega zdravja ter krepitev samostojnosti, samoučinkovitosti in samozadovoljstva – pri čemer je vse to povezano – uravnava dobro družinsko dinamiko. V kulturah, ki to cenijo in spoštujejo, upravičeno podpirajo, tudi finančno, prispevek starejših k ohranjanju vzajemnosti,« pravi prof. dr. Peter Praper, doktor psiholoških znanosti, specialist klinične psihologije, ki je pri 82 letih najstarejši udeleženec odbojkarskih veteranskih turnirjev po svetu in tudi kapetan slovenske ekipe v kategoriji 65+ let. 

SPOZNAJTE JIH

Jadranka Novak je po poklicu vzgojiteljica, a se je ukvarjala še z marsičim. Že od otroških let je želela delati z otroki in ustvarjati iz vsakršnega materiala, ki se ji je ponudil.

Rodila se je v Murski Soboti očetu Prekmurcu in materi Belokranjki. »Po ločitvi staršev sem se pri desetih letih z mamo in bratom preselila v Šmartno pod Šmarno goro. Po končani vzgojiteljski šoli sem na Televiziji Slovenija ustvarjala oddajo Vrtec na obisku. To so bile prve otroške oddaje na naši televiziji,« pripoveduje. Ob redni zaposlitvi v vrtcu je te oddaje vodila osem let. Kmalu zatem je na Gallusovem nabrežju v Ljubljani odprla prvi otroški butik, kjer je prodajala igrače iz blaga in oblačila za otroke pod blagovno znamko PUPA. »Ljudje so bili željni barv in nečesa novega. V otroški svet pa sem rada pobegnila, ker je bil to zame neke vrste zatočišče.« Ko so se začele odpirati druge trgovine z uvoženo in cenejšo robo, je svojo zaprla in je le še izdelovala unikatne izdelke za izbrane trgovine.

Priljubljenega voditelja z Radia Ognjišče Marjana Buniča krasijo številni talenti. Je pevec, solist, igralec, plesalec in avtor skladb, pa tudi velik zagovornik pravilne rabe slovenskega jezika.

Solistične vloge je pel že v otroškem zboru. Imel je deški sopran, potem se mu je glas razvijal; nekaj časa je pel tenor, zdaj pa bolj bariton in bas. V začetku 80. let prejšnjega stoletja je na pobudo tedanjega župnika na Viču zbral mlade in ustanovil vokalno glasbeno skupino Gloria, ki je delovala 40 let. Začel je tudi pisati skladbe.

SPOZNAJTE JIH

Avgust Černi  iz Renkovcev pri Turnišču je vsestranski ljubiteljski umetnik, ki je že v mladosti začutil, da ima v sebi rokodelsko žilico.

Vešč je slikanja na platno, velikokrat pa v roke vzame fotografski aparat in ustvarja fotografske spomine. Največkrat pa si čas krajša z izdelovanjem najrazličnejših izdelkov, ki niso samo lični, pač pa so tudi spomin na nekdanje čase, saj med drugim prikazujejo prekmursko pokrajino, življenje nekoč, nekdanje obrtniške poklice in kmečka opravila. Izdelani so iz različnih materialov, najpogosteje pa uporablja les in glino. Loti se tudi izdelave pomanjšanih stavb.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Toneta je življenje po možganski kapi postavilo pred veliko preizkušnjo, a ga ni ustavilo. Soočiti se je moral z novo realnostjo, drugačnim vsakdanjikom in izzivi, ki jih življenje nepričakovano prinese. To je zgodba o pogumu, prilagajanju, vztrajnosti in iskanju moči, ko je najtežje, so zapisali v kampanji Zmorem Festivala za tretje življenjsko obdobje.

Z resničnimi zgodbami ljudi, ki znajo kljub oviram znova najti moč za vsak nov dan, opogumljajo vse, ki se jim je življenje obrnilo na glavo. Prvi, ki ga lahko vzamejo za zgled, je Anton Donko, za prijatelje Tone  iz Ljubljane, Prekmurec po rodu, upokojeni častnik Slovenske vojske, nekdanji podpredsednik in predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije. Svojo zgodbo predstavlja s kratkimi posnetki in knjigo, ki bo izšla septembra. »Knjigo sem se odločil napisati kmalu po uspešni začetni terapiji po možganski kapi kot posledici ozdravljene...

Iz roda v rod

Za družino Rot iz Bovca veljajo tesna povezanost, delavnost, vztrajnost in svetovljanstvo; poleg tega jih zelo zaznamuje gobarstvo. Ljubezen do gliv, ki je mnogo več kot le nabiranje, je Bojan podedoval po stari mami in očetu ter to znanje prenesel na svoja otroka. S hčerko Anjo sta zdaj uspešen tandem, saj je z gobami povezana tudi njuna poslovna zgodba.

Bojan je že več kot pol stoletja strastni gobar in mikolog, kar pomeni tudi skrb za gobe in gozdove. Ne le spoštovanje narave, pač pa raziskovanje, fotografiranje in opis gob, katerih vzorce pošlje v mikoteko na Gozdarski inštitut Slovenije, obenem pa jih vnaša v javni seznam Boletus informaticus, ki spremlja in kartira vrste gliv pri nas. Raziskovanje vključuje makroskopski opis in mikroskopiranje, kemijske reakcije in tudi sekvencioniranje (analizo DNK), zlasti za nove glive. Leta 2007 je ustvaril spletno stran Gobe na Bovškem, kjer je določenih že skoraj tisoč vrst gliv, ki sta jih z Anjo našla v njihovem lokalnem okolju. Bojan pa vsako leto determinira še okoli 15 novih vrst, ki pri nas še niso bile določene. Torej ne čudi, da je eden od le petih posameznikov v Sloveniji, ki so dosegli naziv determinator mentor. To je najvišji možni naziv, ki se ga pridobi z dolgoletnim delovanjem na področju mikologije, vključno z opravljenimi izpiti.

IZ ZGODOVINE 

Pogled v zgodovino kaže, da po antičnem obdobju kopanje v morju ni bilo preveč pogosta dejavnost. Množični pojav plavanja v morju oziroma njegovo ponovno odkritje v 19. stoletju je tesno povezano z razvojem turizma.

Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja ženske sploh niso mogle plavati v morju in so se le zadrževale ob obali ali namakale v plitvini. Krivdo gre pripisati težkim kopalkam, ki so jih precej omejevale pri gibanju. Kopalni kostim je namreč sestavljala tunika do kolen, pod katero so nosile pumparice ali enodelni kostim. Rokavi so segali do komolcev, na glavah pa so nosile klobuke. Kopalke so bile temnejših barv, sprva volnene. Nekatere ženske so si obule celo nogavice in čevlje za v vodo.