Vezeni izdelki so spričevalo marljivosti in ustvarjalnosti
Upokojena računovodja Marija Šolar iz Zgornje Besnice ima v več mapah zbrano domače in tuje gradivo o vezenju. Veliko časa in truda je bilo potrebnega za pripravo lepo oblikovanega priročnika Umetnost vezenja.
Do zdaj je izdala štiri poučne in spodbudne knjige z lokalno vsebino in leta 2010 za prvi dve prejela Prešernovo priznanje Mestne občine Kranj. V začetku letošnjega aprila pa je presenetila s priročnikom s kar 265 stranmi, ki ga je izdala pri KUD Sejalec Besnica. Sprva je bil njen namen, da vse, kar že ve in zna o vezenju, prenese na papir in ji bo v pomoč pri mentorskem delu. Sčasoma se ji je porodila ideja, da lahko s knjigo pomaga pri ustvarjanju še drugim veziljam.
-
Spoznajmo jih
Življenje Tončke Klobučar je prepredeno s skrbjo in ljubeznijo do ljudi. Bila je medicinska sestra, poleg tega pa več kot šestdeset let še prostovoljka Rdečega križa, za kar je pred leti prejela zlato republiško odlikovanje. Domačim pa je predana mama in babica.
Zdaj prebiva v Domu starejših občanov Horjul, kjer se poskuša čim bolj vživeti. »Dejavna sem na raznih delavnicah, vsako jutro telovadim, popoldne s sostanovalci igram tarok, včasih komu kaj postorim, če ne more sam. Zadovoljna sem z nastanitvijo in oskrbo, ampak srce me še vedno vleče domov,« mi ob obisku pove Tončka Klobučar in nadaljuje: »Vsi v mojem Horjulu in okolici so bili presenečeni nad tem, da sem v domu, saj sem veljala za nekakšen steber zdravja med ljudmi. No, mojih šestinosemdeset let mi pa že daje pravico, da nisem več tako trdnega zdravja.«
Rojstva v začetku 20. stoletja
ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV
Porodništvo je bilo skozi tisočletja v rokah žensk, ki so s svojim znanjem in izkušnjami pomagale pri porodih. Kot veda se je v Evropi in tudi na Slovenskem začelo razvijati šele v drugi polovici 18. stoletja. Naši kraji so s terezijanskimi zdravstvenimi reformami dobili prve babiške šole, izšli so učbeniki za babice v slovenskem jeziku, porodničarji so se izobraževali v ustanovljenih mediko-kirurških šolah. K razvoju porodništva so prispevale tudi iznajdbe novih instrumentov.
Prvo tekstilno tovarno so imeli v Ajdovščini
Leta 1828 je v Ajdovščini začela obratovati prva tekstilna tovarna na naših tleh pod imenom Cesarsko kraljeva privilegirana mehanična predilnica Ajdovščina. Privilegirana zato, ker je smela presti bombaž. Postavljena je bila s kapitalom tržaških trgovcev in podjetnikov, ki so ocenili, da je reka Hubelj idealna za pogon tekstilnih strojev, v okolici pa je bilo na voljo dovolj poceni delovne sile. Z novo tovarno so v kraj prišli strokovnjaki, ki so prinašali novo znanje in navade, in vse to je vplivalo na napredek celotne Vipavske doline.
Kraj je dolgo slovel po izdelovanju sit
ODSTRTE PODOBE – KRANJ (Stražišče)
Današnji del mesta Kranj je bil do leta 1957 samostojno naselje, ležeče nad desnim bregom reke Save, ob vznožju Šmarjetne gore (646 m) in Sv. Jošta (847 m) na severnem robu razsežnega Sorškega polja. Kraj je prvič pisno omenjen v listini, s katero je 24. novembra 1002 rimsko-nemški kralj Henrik II. loškemu gospostvu freisinških škofov podaril 'praedium Strasista' (posest Stražišče). Sprva so se tukajšnji prebivalci ukvarjali predvsem s poljedelstvom in živinorejo, ki so se jima kmalu pridružile tudi različne obrti. Med zadnjimi je bila po prepričanju 82-letnega upokojenega predmetnega učitelja slovenščine, prizadevnega zbiralca predmetov lokalne kulturne dediščine in krajevnega zgodovinarja Matevža Omana daleč najbolj prepoznavna sitarska obrt.
-
Podbočje je lepa vas v krški občini, ki se je nekoč imenovala Sveti Križ. Leži pod Gorjanci v bližini »opojne« Gadove peči. Kraj je zanimiv tudi po mostovih, kar 11 jih je, osem jih vodi do posameznih hiš. Četrti most je povezan s hišo družine Černelič, kjer živita dve generaciji. Gospa Ivanka, ki je naša sogovornica, pa se spomni časov, ko so z njimi živeli tudi stari starši. »Na starega očeta in staro mamo imam zelo lepe spomine, ogromno sem se naučila od njiju,« pravi, ko stoji ob spominski steni s fotografijami prejšnjih rodov.
-
Pri Možičkovih v Pivki je bilo 14 otrok, a dva sinova jim je vzela druga svetovna vojna. Miha je odslužil vojaški rok v italijanski vojski, nato je bil ubit na Nanosu, starejši Franc pa je izgubil življenje v Črni gori. Fotografiji hrani njuna nečakinja Mirka Slavec Čelhar iz Postojne.
Na hrbtni strani poročne fotografije sta napisana datum poroke 19. 9. 1952 in posvetilo: Fegiju v spomin Eva in Jože. Fotografijo je hranil pokojni Norbert Ferengja, njegova žena Zdenka Ferengja bo vesela, če se ji oglasita onadva ali pa kdo drug, ki ju pozna. Njeno telefonsko številko vam posredujemo v uredništvu.
Koder hodim, iščem zanimiva debla in korenine
Navdih za umetniške zgodbe, ki jih iz lesa ustvarja Rado Weiss iz Okonine v Zgornji Savinjski dolini, ponuja narava. Mojster jih najde med rastlinami, posekanimi debli in panji, kot ostanke drevesnih debel, grč in vejevja. V rokah izučenega brusilca v lesni industriji postanejo kosi z anomalijami v strukturi lesa prave mojstrovine.
Zdaj je že uradno upokojenec, a brez dela v brusilnici ali za stružnico ne more. Kruh si je namreč služil kot brusilec in ostrilec orodij za lesne stroje, gozdarsko tehniko ter vse vrste domačih orodij. Kar ne more zaključiti dneva, ne da bi vzel v roke dleta, pognal stružnico in oblikoval kos korenine, debla ali lesne naplavine v novo obliko. »Ni mi mar za prah, oblovino, žagovino, saj ob delu vedno znova odkrivam, kako lep je les, narava, ta naš svet,« pripoveduje Rado Weiss.
-
Spoznajte jih
»Ko me nekaj zares 'razkuri', napišem pismo in ga pošljem v objavo,« pravi devetdesetletna Emilija Glavina. Nekdanja pedagoginja je začela javno izražati svoje poglede v tretjem življenjskem obdobju.
Rojena je bila leta 1932 v Breginjskem kotu, skoraj sedemdeset let pa živi v okolici Kopra. Njeno otroštvo in mladost so zaznamovale druga svetovna vojna in težke življenjske razmere. Po končani gimnaziji ni dobila štipendije, zato je opravila diferencialne izpite iz pedagoških predmetov in se zaposlila kot učiteljica. Učila je v vaseh blizu Kopra, ob delu končala prvostopenjski študij slovenskega in italijanskega jezika, na Reki pa še študij industrijske pedagogike, smer domska pedagogika. Od leta 1964 je bila zaposlena v koprskem dijaškem domu kot vzgojiteljica, zadnja leta pred upokojitvijo pa kot ravnateljica.
Življenje haloškega rudnika Šega
NEKOČ SMO IMELI
Iz zgodnjega otroštva se spominjam, kako je oče vsak dan popoldne, pozno ponoči ali celo zgodaj zjutraj ves črn prihajal z dela. Delal je v rudniku Šega pri Makolah na obrobju Haloz, oddaljenem uro hoda čez hrib. Delo je od ponedeljka do sobote potekalo v treh izmenah, ob nedeljah in praznikih sta bila v rudniku le dva dežurna.
Po dostopnih pisnih in ustnih virih segajo začetki izkopavanja visokokaloričnega črnega premoga že v Napoleonov čas. V času med prvo in drugo svetovno vojno je bilo občasno zaposlenih različno število delavcev, od deset do 40. Leta 1934 so rudnik začasno zaprli, a so Nemci ta zelo dobri »kovaški« premog med drugo svetovno vojno spet s pridom izkoriščali. Ob koncu vojne so ga zaprli in leta 1953 ponovno odprli, saj je rudnik marsikateri družini omogočal preživetje. Dobro je deloval do leta 1963, ko so ga po pripovedovanju nekoč zaposlenih zaprli zaradi slabega vodenja. Verjetno pa je bil povod tudi ta, da so imeli zelo slabe črpalke za vodo in je rove zalila ogromna količina vode iz notranjosti Boča. Rudnik je namreč v dravinjskem premogovnem pasu in velja, da je ta premog oligocenske starosti (blizu 28 milijonov let). Zaradi visoke kaloričnosti – doseže do 7000 kalorij – so ga uporabljali v metalurgiji za koksanje in kovaštvo.
