Spomin iz otroških dni

Pisane figurice PEZ in bombončki v njih so prava paša za otroške oči, a tudi mnogi odrasli se jim ne morejo upreti. Prodajajo jih skoraj po vsem svetu, marsikdo pa figurice tudi zbira.

Vse se je začelo leta 1927 na Dunaju, kjer je slaščičarsko podjetje Eduarda Haasa III. izdelovalo pepermintove bombone po starem družinskem receptu. Prodajali so jih v priročnih kovinskih škatlicah. Izdelek so poimenovali PEZ, in sicer tako, da so uporabili prvo, srednjo in zadnjo črko nemške besede PfeffErminZ (pepermint). Za škatlico so namerno izbrali obliko, ki je spominjala na vžigalnik, ker so bombone oglaševali kot alternativo kajenju.

Gaja Novak je izredno družabna, vesela in zgovorna prostovoljka, ki živi v oskrbovanem stanovanju v koprski stanovanjski soseski Olmo. Zanimajo jo ljudje, narava, zelišča, živali, pesni, piše, bere, posluša glasbo, vadi jogo, telovadi … Rada je aktivna, mora se gibati, rada je v družbi. Le na sprehode najraje hodi sama.

Mahala mi je z balkona najvišjega nadstropja bloka ob Oljčni poti in prihitela v pritličje. Vitka, z manekensko postavo, urejeno pričesko in nasmejanim obrazom me je stisnila v topel objem. Kot da sta se po dolgih letih srečali stari prijateljici. Rodila se je v Ljubljani, se tam šolala in dobila službo …, veliko megle in vlage, pravi. Že ko je bila kot diplomirana inženirka agronomije zaposlena na Zavodu za kmetijstvo v Ljubljani, se je odločila, da bo po upokojitvi živela ob morju, ker potrebuje toplino in toploto. Najprej se je preselila v Cerknico. Pravi, da je bilo tam zelo lepo: pritličje, vrtiček, voda zraven, Slivnica, na katero je hodila … Potem sta prišla zima in mraz, kar 24 stopinj pod ničlo. V stanovanju je bilo tako mrzlo, da se je toplo oblečena hodila gret v avto, parkiran na soncu. Takrat ga je še imela, pri 80 letih pa se je odločila, da ne bo več vozila, zaradi svoje in varnosti drugih udeležencev v prometu.

Iz roda v rod

Že ime in priimek prof. dr. Adolfa Lukanovića veliko povesta o njegovih prednikih. Adolf je bilo ime tudi njegovemu očetu, ki je izhajal iz mešanega zakona sudetske Nemke (pokrajina na nemško-češki meji) židovskega porekla in Silvestra Lukanovića z Brača. Toda naš sogovornik je v svojem priimku uradno spremenil črko č v mehki č šele po letu 1982. Takrat je na Dunaju v državnem arhivu iskal sledi za svojim dedom in naletel na mapo, ki je, kot mu je povedal tamkajšnji arhivar, že več kot 60 let ni nihče odprl. Šele takrat je odkril, da je avstrijski cesar dedu Silvestru Lukanoviću podelil naziv plemeniti, ki se prenaša tudi na njegove potomce.

»Saj sem vedela, da bo Beni dobil zlato medaljo,« je rekla njegova 95-letna babica Marija Stanovnik, ki v živo ali pa ob televizijskih prenosih tekem zanj zvesto navija, in to v navijaški majici. Kanuist Benjamin Savšek, ki nas vse navdušuje s svojimi športnimi rezultati, izhaja iz tesno povezane družine, v kateri uspehi enega osrečujejo vse.

Beni je s svojo prijaznostjo in ustrežljivostjo že v otroštvu marsikomu zlezel pod kožo. »Vsi trije najini sinovi, med katerimi je le majhna razlika v letih, so vljudni in prijazni, toda v primerjavi z Jonasom in Domnom je najmlajši malce odstopal; če je srečal starejšo gospo, ki je iz trgovine nosila polne vrečke, ji je z veseljem pomagal in se z njo pogovarjal,« povesta mama Metka in oče Matjaž Savšek. Matjaž je odraščal na bregovih Save, saj izhaja z Broda, ki ga danes marsikdo napačno prišteva kar k Tacnu, kar domačine seveda moti. Od malega je veslal, toda predvsem za dušo. Je pa imel njegov brat Iztok velik potencial, vendar se je moral zaradi zdravstvenih težav profesionalnemu veslanju odpovedati. »Danes bi znali težave z neenakomerno rastjo skeleta regulirati, takrat pa ni bilo druge izbire.«

»Rad se pretepam tudi z dekleti,« se pošali judoist Milan Mugerle, prvi državni prvak v inkluzivnem judu, član Judo kluba Železničar iz Maribora. Milan ne vidi že skoraj 20 let, vendar ga to čisto nič ne ovira, ne pri judu ne drugje v življenju.

Nadvse aktiven šestdesetletnik se je invalidsko upokojil leta 2006 in je že drugi mandat predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor, v katerem se med drugim ukvarjajo z izvajanjem osebne asistence. Pravi, da dela s polno paro – tako kot vsak pravi upokojenec. No, Milan ni čisto povprečen upokojenec. Treninge juda, in sicer dvakrat tedensko po dve šolski uri, ima takrat, ko večina njegovih vrstnikov že udobno poležava na kavču (in zakaj pravzaprav ne bi, mar ne?), tj. okoli 21. ure. »Treninge imamo tako pozno zato, ker je v klubu veliko tekmovalnih in drugih skupin, in mi smo se jim pač prilagodili. Ko sem treniral še kot mladinec, smo s člani trenirali še bolj pozno, tako da sem na te ure navajen,« razloži Milan. Mojca Antolinc, strokovna delavka v Judo klubu Železničar, doda, da Milan rekreativno trenira kar z drugimi člani, ne le s tistimi, ki so vključeni v inkluzivni judo, »in nas tudi vse premaguje«.

Gibanje je ena najučinkovitejših metod za upočasnitev staranja in je dejavnost, ki nam vedno vrača več energije, kolikor jo vanjo vlagamo. V Društvu upokojencev Rakek je priljubljena rekreacija ples.

Mavrica je ena od plesnih skupin, ki delujejo v društvu. Nastala je spontano, v njej smo ženske raznih poklicev in spretnosti, ki se cenimo, se med seboj podpiramo in dopolnjujemo, predvsem pa rade plešemo tako imenovane linijske plese. Stare smo nad 60 let, najstarejša jih ima 77. Ples nam ne pomeni le sproščujoče rekreacije, ampak tudi svobodo, neodvisnost in osrečujoče druženje. Članice si dajemo podporo, izmenjujemo si nasvete in tudi semena ter okrasne rastline.

Leta 2008 je šlo v stečaj podjetje Industrija usnja Vrhnika (IUV), nekoč največja svetovna usnjarna. Na prostoru nekdanje tovarne so svoje mesto našla nova podjetja, sodobno zasnovana stavba, v kateri so bili šivalnica, skladišča in komerciala, pa je dobila novo podobo in povsem nov namen. Stavbo je iz stečajne mase odkupila Občina Vrhnika in v njej uredila Kulturni center Vrhnika, Cankarjevo knjižnico Vrhnika in nekaj razredov osnovne šole, ki nosi pisateljevo ime.

V bistvu je celotna knjižnica svojevrsten spomin na nekdanjo usnjarno, opremljena je s predmeti, stoli, delovnimi mizami, železnimi konstrukcijami in drugim materialom iz nekdanje tovarne. V domoznanskem oddelku knjižnice, ki ga vodi Nataša Oblak Japelj, so svoje mesto dobili obsežen arhiv nekdanje tovarne in tudi najrazličnejši predmeti, povezani z življenjem tovarne, fotografije, albumi, načrti, promocijski katalogi, umetniški predmeti. Na spletni strani www.kamra.si pa so objavljene številne fotografije ter osebne pripovedi nekdanjih zaposlenih. Pri prebiranju njihovih spominov podrobnejše spoznamo delo v tovarni, njen razvoj, uspehe, ekološke težave in tudi družabno življenje zaposlenih.

V Latkovi vasi pri Preboldu v Savinjski dolini, točneje v zaselku Groblja, živita zakonca Marija Ana in Viljem Petek, ki ju kličejo Mari in Vili in sta na pragu praznovanja 65. obletnice skupnega življenja, njuna ljubezen pa se je začela že sedem let prej. Oba vseskozi druži ljubezen do kulture, pisane besede, knjig, narave in domovine.

Marija Ana je bila dolgo časa skrita literarna ustvarjalka, ki je svoje pesmi pod psevdonimom objavila šele pred kakšnimi dvajsetimi leti v preboldskem občinskem glasilu Pod Žvajgo. Danes je znana ljudska pesnica, ki pa piše, kot pravi, predvsem za svojo dušo, pa tudi kakšno po želji. Mož Viljem je njene pesniške in prozne stvaritve spravil v knjižno obliko, s čimer je ustvaril bogat literarni opus, zajet v 22 knjigah.

Angeli Košmrlj, ki živi na svojem domu na Polzeli skupaj s sinovo družino, ne bi prisodili, da je pred kratkim praznovala stoti rojstni dan. Med drugim je ohranila izjemen spomin.

Kot najmlajša od devetih otrok se je rodila na Sarskem v občini Ig pri Ljubljani v zavedni delavsko-kmečki družini Štrumbelj. Po osnovni šoli je ostala doma na kmetiji, kjer je opravljala vsa kmečka in gospodinjska dela. V začetku druge svetovne vojne se je kot mladinka vključila v narodnoosvobodilni boj. Bila je kurirka in obveščevalka na Dolenjskem. Vojna jo je krepko zaznamovala, saj ji je vzela štiri brate, eden je umrl kot zajeti partizan v taborišču na Rabu, drugega, ki je bil prav tako na Rabu, so po kapitulaciji Italije ubili, tretji je bil ranjen v brigadi in je umrl, četrti pa je umrl med vračanjem iz taborišča Dachau.

Slikati je začela šele pred nekaj leti, po moževi smrti. A slike Zvezdane Sabotić so tako čudovite, da včasih resnično ne veš, ali gledaš fotografijo ali sliko. Z njimi navdušuje tudi člane Dnevnega centra aktivnosti na Rudniku v Ljubljani, kjer poleg drugih dejavnosti obiskuje tudi slikarski krožek.

Ukvarja se tudi z drugimi ustvarjalnimi tehnikami, za katere je potreben več kot le kanec umetniške žilice. O tem, kako to, da je prijela za slikarski čopič, pa pravi: »Človek, ki je na delovnem mestu leta in leta gledal slike, pa čeprav gibljive, dobi občutek za razmerja. Postane zelo natančen. Ena sličica je 1/24 sekunde, in to lahko pomeni veliko pri gibu ali pogledu, pri spreminjanju svetlobe. Tako sem videla stvari, ki jih drugi niso niti opazili. Šlo je samo za občutek, da je nekaj v redu, drugače pa enostavno ni. Potem so tu še totali – pokrajine in bližnji posnetki, na primer velike rože, in ko prideš bližje, bolj občutiš, kaj slika govori. To se počasi usede vate in ostane. Dozdeva se mi, da lahko s temi občutki slikam. Zato so moje slike večinoma realistične.«