Psihoterapevtka Adelaide Bry je zapisala: »Lahkotnost prijateljstva ni nekaj, kar bi smeli jemati kot nekaj samo po sebi umevnega. Kajti poleg dihanja, hranjenja in spanja so prijateljstva bistvenega pomena za naše preživetje.« Dodala bi, da je prijateljstvo nuja in še kako potrebno, zato ga moramo negovati in vzdrževati.

Februarja sem s prijateljicami praznovala 25 let skupnega druženja v klubu pod imenom Vražje babnice. In kaj je botrovalo temu, da smo se želele povezati v klub? Preprosto me je spodbudil oglas v slovenski reviji, kjer so pozivali, da se pridružimo mesečni akciji Kluba vražjih babnic. Napisali so, da je lahko članica vsaka samostojna, neodvisna, pogumna, dinamična dama, željna prijateljstva. Ker sem s svojimi desetimi prijateljicami prav to, jih ni bilo težko poklicati in se z njimi sestati na prvem skupnem druženju.

Kako to, da ste tako dolgoživi, ga vprašam ob obisku. »Ona me je jezila dostikrat,« odgovori Maks Kampl, ki je januarja letos praznoval 102. rojstni dan. Z ženo Marto se veselo zasmejita. Poročena sta že 72 let, oba vitalna, z odličnim spominom. Marta doda: »To je šele najboljše, da sva pri močeh!«

S Hajdine, kjer sta živela, sta se pred dvema letoma preselila v bližnje Kidričevo v enoto Park Doma upokojencev Ptuj. Domače, prijetno, z urejenim parkom, kjer je Maks Kampl (uradno Maksimiljan) lani posadil jablano sorte bobovec. »Bil sem živahen otrok v naši družini, 15 otrok nas je bilo iz dveh zakonov. Samo jaz sem ostal, drugi so že odšli. Oče in mati sta imela hišo s pekarno in sta rekla, da bom to podedoval. Izučil sem se za peka, naredil mojstrski izpit in dal vlogo za obrt. Pekarna je bila opremljena, dovoljenja za obrt pa nisem dobil, ker je bilo na Ptuju dovolj pekarn,« na hitro opiše prvo delovno izkušnjo.  

Petega marca bo praznovala 74. rojstni dan, na ta dan bo izšla tudi njena najnovejša knjiga Nagovor tišine. Poznamo jo kot priljubljeno univerzitetno profesorico, pisateljico, publicistko ... ter mamo in babico. Osvojila nas je s spodbujanjem k branju, navdušila z idejo radostnega staranja. Kot prostovoljka hospica je odpirala pogovore o smrti, ko je zbolela, se ni izogibala pogovoru o raku. Zase pa pravi, da je čas za radikalen obrat vase.

Otroštvo je preživljala v bloku v bližini kmetij in tako rekoč sredi narave. »Kakor hitro smo prišli iz šole, smo torbo vrgli v kot in takoj odhiteli na dvorišče ali travnik ...« Od treh otrok v družini Košir je bila najmlajša in edina deklica, en brat je od nje starejši tri leta, drugi pa eno leto. Kljub uglednim poklicem obeh staršev so živeli skromno; niso imeli ne televizije ne avta. Vendar pa poudari, da je živela v družini dobrih ljudi – mama je bila profesorica matematike in fizike, oče pa strojni inženir in ekonomist. »Ko sem že kot študentka nekoč mamo vprašala, kaj je zanjo najpomembnejša vrednota, je odgovorila: poštenje. Ko sem čez čas isto vprašala očeta, je odgovoril enako: poštenje. In to sta vtisnila v moje srce in dušo: poštenje, solidarnost, enakopravnost …« K temu še doda, da naš ego obrusi življenje še zlasti s težkimi življenjskimi preizkušnjami, kot sta smrt in huda bolezen. »Oboje je brusilo tudi mene in me še vedno …«

ODSTRTE PODOBE – MALA NEDELJA

Razloženo slemensko naselje na vzhodu Slovenskih goric leži med potokoma Bukovnico in Turjo. Vas je strnjena okoli župnijske cerkve Sv. trojice in je prvič omenjena leta 1441. »Krajevno ime je nastalo po primerljivi večji in starejši Veliki Nedelji ter po tamkajšnji istoimenski cerkvi Sv. trojice. Leta 1951 so kraj zaradi nabožnega pomena preimenovali v Bučkovce, ob prvem krajevnem prazniku 15. septembra 1991 pa se je izločil del na hribu in postal novo samostojno naselje s prejšnjim imenom Mala Nedelja, medtem ko je v dolini Turje ostala vas Bučkovci,« pripoveduje 77-letni domačin Ludvik Rudolf, upokojeni kmet in ljubiteljski zgodovinar.

SPOMINI NA OTROŠTVO

Kolikor bolj sem v letih, toliko raje z mislimi segam v otroške in najstniške čase. Rada primerjam takratno in današnje življenje v mestih, kakršnega sem doživljala tedaj in ga živim danes. Često se spominjam šolskih let.

Novo mesto je imelo v letih pred drugo vojno eno samo osnovno šolo, najbližja je bila še v Šmihelu. Danes se »meščančki« šolajo še v šolah Bršljin, Drska, Grm. Morda sem še katero izpustila. Nekdaj je imela takratna edina in današnja šola Center dva vhoda: enega za dečke in enega za deklice. Bili smo strogo ločeni že od vhoda naprej. V tedanji šoli ni bila redkost, da je učitelj v razred prihajal s šibo. Da je z njo večkrat oplazil kakšnega neubogljivega učenca. Klofute pa so bile povsem običajen del šolskega vsakdana.

Bojana Glavina je uspešna in zadovoljna ženska, ki govori sedem jezikov. Opravljala je vodilne posle v bančništvu, še vedno je športno dejavna, predvsem pa radovedna in srečna upokojenka.

»Odkar sem upokojena, je moje življenje še lepše kot prej,« mi pove ob srečanju Bojana Glavina. »Zjutraj vstanem brez budilke. Imam čas zase in za partnerja. Obiskujem nekaj tečajev na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, med drugim tudi novinarstvo, hodim na jutranjo telovadbo, igram odbojko dvakrat tedensko in obiskujem plesne vaje.«

Vokalna skupina Fantje z vasi je kljub velikim razdaljam in epidemiji koronavirusa v treh letih obiskala vseh 125 domov za starejše občane po Sloveniji. Povsod so stanovalcem pripravili manjši koncert in jih tako neizmerno razveselili. 

Janez Mraz, Slavko Živičnjak, Franci Turnšek, Toni Korez in Tone Plevčak prihajajo iz vasi iz okolice Rogaške Slatine, zato so si nadeli ime Fantje z vasi. Prve vaje so imeli 22. decembra 2018 in že januarja naslednje leto je sledil prvi nastop. V domu starejših v Slovenskih Konjicah so zapeli ob stotem rojstnem dnevu njihove nekdanje vaščanke Julijane Trobec. Poslušalci so jih toplo sprejeli in kmalu so sledili še drugi nastopi. 

 Med mladimi geodeti, ki so maturirali leta 1953, je bil tudi Janez Totter iz Črnomlja. Kot nam je napisal, jih je bilo v razredu 38, živi še 21 nekdanjih sošolcev.

 Fotografija je iz leta 1930, ko je Mima Podhostnik (prva z leve), rojena Hamer, obiskovala drugi razred dekliške šole Sv. Peter pri Mariboru, ki so jo vodile šolske sestre iz Eggenberga v Avstriji. Poleg je še takratni kaplan Jakob Richter, šolnik in mariborski škofijski arhivar. Fotografijo hrani nečakinja Marije Krajnc iz Malečnika.

Marsikdo izmed nas še ima v svoji omari kakšen par čevljev Peko, tovarne obutve, ki je v svojih najboljših časih po vsej Jugoslaviji skupaj zaposlovala več kot pet tisoč delavcev in imela kar 145 lastnih prodajaln. Zgodbe o tržiških šuštarjih danes pripovedujejo samo še nekdanji zaposleni in zbrano gradivo v Tržiškem muzeju.

Tovarna Peko je bila dolga leta sinonim za kakovostno obutev, podjetje je bilo gonilo gospodarskega, športnega in kulturnega razvoja Tržiča. Začetek konca tega paradnega konja slovenske čevljarske industrije se je začel z razpadom skupne države, izgubo trgov in premoženja v nekdanjih jugoslovanskih republikah ter z vdorom cenejše obutve z azijskih trgov in nadaljeval z vrsto slabih poslovnih odločitev, nenehnim menjavanjem vodilnih ljudi in begom najboljših kadrov. V prostorih nekdanje tovarne danes deluje nekaj manjših zasebnih podjetij, njihovi lastniki nadaljujejo tradicijo tržiških čevljarjev z izdelavo specialne obutve in določenih komponent za čevlje.

Majda Širca Ravnikar, novinarka, umetnostna zgodovinarka, političarka in v obdobju od 2008 do 2011 tudi ministrica za kulturo. Primorka, ki je delala v domačem vinogradu, ki rada šiva, slika ter dobro kuha; žena pokojnega arhitekta Vojteha Ravnikarja in mama odrasle hčerke Kristine, ki je tudi zavezana kulturi in umetnosti.

Ko govori o sebi, je skopa z besedami, sploh ko gre za njeno družino, vendar nam je le razkrila nekaj spominov. Veliko zgovornejša pa je, ko teče beseda o kulturi in umetnosti. Če kaj, je kultura tista, ki gre v duhu naše rubrike Iz roda v rod, zato izjemno težko spremlja to, kar se kulturi dogaja v zadnjem času.