ODSTRTE PODOBE – VELIKE LAŠČE

Gručasto središčno naselje leži sredi obsežne zakrasele pokrajine na nižji vzpetini ob glavni cesti Škofljica–Kočevje. Tu se od nje odcepita cesti proti Podsmreki pri Velikih Laščah in Mali Slevici ter naprej proti številnim drugim vasicam na tem razmeroma gosto poseljenem območju. V okolici so manjši zaselki Kijani, Sela in Pod Kolodvorom. Dokler ni leta 1893 stekla železniška proga iz Ljubljane v Kočevje, so bile Velike Lašče pomembna furmanska postaja. Kraj je v listini oglejskega patriarha Peregrina kot villa Lasis prvič omenjen leta 1145, trške pravice pa je dobil leta 1912. Prvotna naselbina je nastala ob stari rimski cesti blizu današnje železniške postaje, kjer so stiški menihi kmalu po letu 1230 postavili leseno cerkvico.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Letos mineva 130 let od zaprtja železarne na Dvoru pri Žužemberku. Počasi bledi spomin na največji industrijski obrat na Dolenjskem v 19. stoletju. Železarno je ustanovila družina Auersperg, ki je bila pomembna plemiška družina na Dolenjskem z obsežnimi posestvi in več gradovi. Kar 31 let so si prizadevali dobiti dovoljenje za gradnjo železarne, kar jim je leta 1795 tudi uspelo. Surovo železo je iz plavža prvič priteklo 17. aprila 1796.

Dvor je bil več kot odlična lokacija za postavitev železarne, saj leži ob reki Krki, v bližini so obsežni roški gozdovi, kjer so kuhali oglje, Dolenjska je že od prazgodovine naprej znana po nahajališčih železove rude in v tem okolju je bilo na voljo dovolj delovne sile.

Slavica Frelih s Škofij je upokojena medicinska sestra, koordinatorka programa Starejši za starejše za južno Primorsko in vodja Društva za sobivanje starejših Koper. Priznanje, ki ji ga je za dolgoletno prostovoljsko delo podelila Zveza društev upokojencev Slovenije, je krona njenega nesebičnega razdajanja pomoči potrebnim. Tistim, ki so zaradi takšnih in drugačnih okoliščin na stara leta pristali na robu družbe ali pa jim dneve kroji samota in iščejo družbo.

Programu Starejši za starejše se je danes 73-letna Slavica Frelih posvetila pred približno 15 leti, kmalu po selitvi z goriškega konca k morju. Njena kolegica iz programa Starejši za starejše Emilijana Crgol je v internem glasilu prostovoljcev in koordinatorjev programa Starejši za starejše za južno Primorsko zapisala, da otroštvo Slavice Frelih, rojene v Idriji, ni bilo nič kaj prijazno, a da se je s trmo, neomajno voljo in velikim odrekanjem izučila za medicinsko sestro, poklic, ki ji je bil pisan na kožo. »Resna zunanjost je le krinka, pod katero skrije svojo žalost in bolečino. Človek že po nekaj besedah z njo spozna njeno dobroto in pripravljenost pomagati vsem trpečim,« še zapiše z občudovanjem.

Člani in članice Kulturnega društva Pekre - Limbuš so konec maja letos nastopili na 17. festivalu komedije Pekre, na katerem sodelujejo izključno ljubiteljske dramske skupine. Poželi so navdušenje z Grenlandijo, komedijo, ki jo je napisal Vinko Möderndorfer, priredil in režiral Tone Partljič, dogaja pa se v domu za starejše občane.

Zgodba je taka: Ker mlademu tajkunu Matiji zaradi goljufij grozi zaplemba zelo številnega premoženja, ga na hitro prepiše na babico Ano, ki velja za osebo z demenco, a to v resnici ni. Ko hoče namreč njen goljufivi vnuk premoženje nazaj, izve, da je babica velik del njegovega imetja zapravila tako, da je stanovalcem doma iz drugega nadstropja kupila letalske vozovnice za Grenlandijo …

»Ko je letos malo pred mojim stotim rojstnim dnem zdravnik komentiral izvide in je bilo vse v redu, sem se pohecala, češ kako bom pa umrla, če sem tako zdrava. Pa mi je tudi v hecu odgovoril, da naj vseeno pazim, kako prečkam cesto ...«

Gospa Nadja Sajovic se je z možem in otrokoma pred 60 leti preselila v Kalifornijo. V njihovi zelo uspešni družini je ohranila slovenski duh; sin in hči tekoče govorita slovensko, vnuki pa slovensko razumejo. Ohranila pa je tudi izjemno vitalnost in duhovitost. Sama skrbi zase in še vedno z veseljem vozi avto, saj ima dovoljenje do 103. leta.  

Splavarski tradiciji, ki ji na Ljubnem ob Savinji rečejo »flosarija« in prikazuje težek poklic gozdarja oziroma »holcarja« ter trgovino in transport z lesom, se člani Flosarskega društva ter TD Naš kraj niso izneverili kljub epidemiji koronavirusne bolezni. Le da so na 61. flosarskem balu na prvo avgustovsko nedeljo manjkali tradicionalni sprevod s prikazom domačih opravil ter kulturne in športne dejavnosti.

Na znamenito »ho-ruk komando« Martina Juvana Čuksa, vodje flosarjev, so flosarji izvedli vdiranje flosa v nekoliko naraslo strugo Savinje v Vrbju. Z nekaj spretnimi opravili se je na lesenem splavu razporedila posadka, ki sta se ji prvič pridružila flosarska pripravnika oziroma »zelenca« Marsel Lihteneger Tišler in Aljaž Nerat Filip. Ko sta uspešno prestala preizkus spretnosti, znanja in »moči v glavi«, so ju polili s škafom vode, s čimer sta doživela flosarski krst.

Kaj imajo skupnega bovški govor, petje na četrtko ter miklavževo? Vsi spadajo v nesnovno kulturno dediščino in so bili pred kratkim vpisani v register nesnovne kulturne dediščine, ki v Sloveniji trenutno šteje 95 enot in 263 nosilcev.

Nesnovna dediščina so nesnovne dobrine, kot so prakse, predstavitve, izrazi, znanja in veščine, ter z njimi povezane premičnine in kulturni prostori, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prenašajo iz roda v rod in jih poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino. Leta 2003 je bila sprejeta Unescova Konvencija o varstvu nesnovne kulturne dediščine.  

Pred hišo me pozdravi ves nasmejan, pokaže na tri kolesa, med njimi je tudi stari legendarni Rogov poni, najbolj pripravno kolo za vožnjo po opravkih v Gorišnici, kjer živi. Odpre vrata v hišo in skoraj se zaletim v korantovo masko, množico fotografij, medalj, zastavic … Vonj po kavi me vodi v dnevno sobo, kjer se prizor ponovi. Nič čudnega, Peter Zmazek je pri 83 letih najstarejši še aktiven korant – tako pravijo tej demonski maski v krajih, kjer se je ohranila, v mestu pa ji rečejo kurent. Prijatelj, priznani slovenski fotograf Dušan Jež se mu je kot vodji skupine korantov Sveti Florijan in njegovi korantski »karieri« poklonil s kar tremi knjigami odličnih fotografij o tej demonski maski, fašenkih in maskiranju na vasi in v mestu. Zato se je najin pogovor o njegovi vitalnosti, skrbi za zdravje in želji po druženju začel prav pri korantih.

V starem mestnem jedru Celja je prostorna in prijetna trgovina s športnimi oblačili blagovne znamke Toper. Čeprav tega nekoč uglednega podjetja že dolgo ni več, se je blagovna znamka ohranila, njena lastnica je Sara Stepanjan, kakovostne izdelke nekoliko višjega cenovnega razreda v manjših serijah šivajo v tujini, na voljo so na spletu ter v trgovinah v Celju in Kranju.

Podjetje Toper danes pretežno povezujemo z razmahom slovenskega tekmovalnega smučanja, predvsem z olimpijskimi igrami v Sarajevu leta 1984, ko je z oblačili opremilo kar deset smučarskih reprezentanc ter vse hostese in informatorje. Izjemen uspeh je podjetju odprl vrata na številne tuje trge. Uspešna je bila prodaja bund v tujini, saj so jih le na Češkoslovaškem letno prodali okoli 60 tisoč. Sinonim za kakovostno bundo je bila toprovka.

Kdor si želi ogledati bogato zakladnico, ki v pristnem istrskem okolju prikazuje kulturno in bivanjsko dediščino naših prednikov v 19. in začetku 20. stoletja, naj se odpravi v koprsko zaledje. Natančneje v živi muzej Hiša Vrešje v Krkavčah.

Etnološko zbirko sta v življenje obudila domačina, zakonca Reja, ki sta brez evropskega denarja ali katere druge finančne pomoči, le z dobro voljo in lastnimi prihranki, na noge postavila zavidljiv pomnik nekdanjega kmečkega okolja v naših krajih.

Hiša je, zanimivo, zgrajena na »živi skali«, ki v pritličju predstavlja naravni tlak. »Kdaj je bila zgrajena, ne vemo, imamo pa mapno kopijo iz tržaškega arhiva in na tem dokumentu iz leta 1623 je že vrisana. V takšnih domovih je živelo tri četrtine vaščanov, saj si česa večjega niso mogli privoščiti,« pojasni Ondina Reja in doda, da se je v hiši Vrešje rodil in svoja otroška leta preživljal njen pokojni mož Štelijo. Obnova je terjala nemalo naporov in odrekanj, saj je bila stavba precej dotrajana, njenih gabaritov pa nista smela spremeniti, ker je zaščitena. »Kar nekaj zim je pokojni mož počasi v garaži restavriral posamezne kose pohištva. In izplačalo se je, saj hiša brez starega pohištva ne bi imela prave duše,« pove Ondina. Dobršen del opreme in veliko posode jima je podarila družina Kerin iz Krkavč, ki sta ji zelo hvaležna, saj je Štelijeva družina živela res skromno in bi bilo zato danes v hiši na ogled manj zanimivih razstavnih predmetov.