Združenje naravoslovnih fotografov Slovenije je za naravoslovnega fotografa leta 2020 razglasilo Ajdovca Marjana Cigoja, ki je za nameček na izboru mednarodnega natečaja naravoslovne fotografije Magična narava osvojil še nagrado za naj naravoslovno fotografijo leta. Dodajmo še, da je lastnik največje fotografske zbirke ptic v Sloveniji, v kateri je že več kot 330 različnih vrst ptic iz vse Evrope, in da je bil tudi pionir digiskopije v naši državi.

Moj moto je bil vedno biti svoboden in leteti kot ptica, priznava Marjan Cigoj in tako deloma pojasni, zakaj so mu ptice bolj pri srcu kot druge živali, medtem ko bi del razlage lahko našli v podatku, da ga je – tako kot fotografija – že v mladih letih navduševalo letenje. Tako se je s šestnajstimi leti začel ukvarjati z jadralnim letenjem, pri osemnajstih se je poskusil v letenju z motornimi letali, kasneje pa se je kar nekaj let posvečal jadralnemu padalstvu.

 Dijaki 4. b razreda novomeške gimnazije so se fotografirali ob koncu šolskega leta 1953/54. Med njimi je tudi Angela Štalcer, poročena Koritnik, ki bo vesela, če jo kateri od sošolcev pokliče na telefonsko številko: 051 338 853.

 Na Cvenu so leta 1960 uprizorili ljudsko igro Rože ob poti, dohodek od vstopnic pa so namenili za ureditev zadružnega doma. Sodelovali so vaščani Cvena, Mote in Krapja, učiteljici Helena Jureš in Rozalija Krajnc ter učitelj Ludvik Jureš kot režiser. Fotografijo hrani Rozalija Vremšak iz Kamnika.

 Marija Krajnc iz Malečnika, ki nam je poslala fotografijo v objavo, je zapisala, da je imela kot osemletna družica ali krancjufrova na poroki tete Mimike in strica Mirka leta 1962 nagovor nevesti. Druga družica je bila njena sestrična Breda.

 Leta 1962 sta se poročila Anica Rajh iz Mihalovcev in Otmar Zobovič z Libanje. Na fotografiji z gostüvanja sedi med mladoporočencema njuna hči Helena Husić iz Ivanjkovcev, ki hrani fotografijo.

 Junija 1952 so se fantje iz vasi Gradac, Klošter in Vranoviči odpravljali k vojakom v družbi harmonikarja Ferda. Fotografijo hrani Slavko Renko iz Kranja.

ODSTRTE PODOBE – VELIKE LAŠČE

Gručasto središčno naselje leži sredi obsežne zakrasele pokrajine na nižji vzpetini ob glavni cesti Škofljica–Kočevje. Tu se od nje odcepita cesti proti Podsmreki pri Velikih Laščah in Mali Slevici ter naprej proti številnim drugim vasicam na tem razmeroma gosto poseljenem območju. V okolici so manjši zaselki Kijani, Sela in Pod Kolodvorom. Dokler ni leta 1893 stekla železniška proga iz Ljubljane v Kočevje, so bile Velike Lašče pomembna furmanska postaja. Kraj je v listini oglejskega patriarha Peregrina kot villa Lasis prvič omenjen leta 1145, trške pravice pa je dobil leta 1912. Prvotna naselbina je nastala ob stari rimski cesti blizu današnje železniške postaje, kjer so stiški menihi kmalu po letu 1230 postavili leseno cerkvico.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Letos mineva 130 let od zaprtja železarne na Dvoru pri Žužemberku. Počasi bledi spomin na največji industrijski obrat na Dolenjskem v 19. stoletju. Železarno je ustanovila družina Auersperg, ki je bila pomembna plemiška družina na Dolenjskem z obsežnimi posestvi in več gradovi. Kar 31 let so si prizadevali dobiti dovoljenje za gradnjo železarne, kar jim je leta 1795 tudi uspelo. Surovo železo je iz plavža prvič priteklo 17. aprila 1796.

Dvor je bil več kot odlična lokacija za postavitev železarne, saj leži ob reki Krki, v bližini so obsežni roški gozdovi, kjer so kuhali oglje, Dolenjska je že od prazgodovine naprej znana po nahajališčih železove rude in v tem okolju je bilo na voljo dovolj delovne sile.

Slavica Frelih s Škofij je upokojena medicinska sestra, koordinatorka programa Starejši za starejše za južno Primorsko in vodja Društva za sobivanje starejših Koper. Priznanje, ki ji ga je za dolgoletno prostovoljsko delo podelila Zveza društev upokojencev Slovenije, je krona njenega nesebičnega razdajanja pomoči potrebnim. Tistim, ki so zaradi takšnih in drugačnih okoliščin na stara leta pristali na robu družbe ali pa jim dneve kroji samota in iščejo družbo.

Programu Starejši za starejše se je danes 73-letna Slavica Frelih posvetila pred približno 15 leti, kmalu po selitvi z goriškega konca k morju. Njena kolegica iz programa Starejši za starejše Emilijana Crgol je v internem glasilu prostovoljcev in koordinatorjev programa Starejši za starejše za južno Primorsko zapisala, da otroštvo Slavice Frelih, rojene v Idriji, ni bilo nič kaj prijazno, a da se je s trmo, neomajno voljo in velikim odrekanjem izučila za medicinsko sestro, poklic, ki ji je bil pisan na kožo. »Resna zunanjost je le krinka, pod katero skrije svojo žalost in bolečino. Človek že po nekaj besedah z njo spozna njeno dobroto in pripravljenost pomagati vsem trpečim,« še zapiše z občudovanjem.

Člani in članice Kulturnega društva Pekre - Limbuš so konec maja letos nastopili na 17. festivalu komedije Pekre, na katerem sodelujejo izključno ljubiteljske dramske skupine. Poželi so navdušenje z Grenlandijo, komedijo, ki jo je napisal Vinko Möderndorfer, priredil in režiral Tone Partljič, dogaja pa se v domu za starejše občane.

Zgodba je taka: Ker mlademu tajkunu Matiji zaradi goljufij grozi zaplemba zelo številnega premoženja, ga na hitro prepiše na babico Ano, ki velja za osebo z demenco, a to v resnici ni. Ko hoče namreč njen goljufivi vnuk premoženje nazaj, izve, da je babica velik del njegovega imetja zapravila tako, da je stanovalcem doma iz drugega nadstropja kupila letalske vozovnice za Grenlandijo …

»Ko je letos malo pred mojim stotim rojstnim dnem zdravnik komentiral izvide in je bilo vse v redu, sem se pohecala, češ kako bom pa umrla, če sem tako zdrava. Pa mi je tudi v hecu odgovoril, da naj vseeno pazim, kako prečkam cesto ...«

Gospa Nadja Sajovic se je z možem in otrokoma pred 60 leti preselila v Kalifornijo. V njihovi zelo uspešni družini je ohranila slovenski duh; sin in hči tekoče govorita slovensko, vnuki pa slovensko razumejo. Ohranila pa je tudi izjemno vitalnost in duhovitost. Sama skrbi zase in še vedno z veseljem vozi avto, saj ima dovoljenje do 103. leta.  

Splavarski tradiciji, ki ji na Ljubnem ob Savinji rečejo »flosarija« in prikazuje težek poklic gozdarja oziroma »holcarja« ter trgovino in transport z lesom, se člani Flosarskega društva ter TD Naš kraj niso izneverili kljub epidemiji koronavirusne bolezni. Le da so na 61. flosarskem balu na prvo avgustovsko nedeljo manjkali tradicionalni sprevod s prikazom domačih opravil ter kulturne in športne dejavnosti.

Na znamenito »ho-ruk komando« Martina Juvana Čuksa, vodje flosarjev, so flosarji izvedli vdiranje flosa v nekoliko naraslo strugo Savinje v Vrbju. Z nekaj spretnimi opravili se je na lesenem splavu razporedila posadka, ki sta se ji prvič pridružila flosarska pripravnika oziroma »zelenca« Marsel Lihteneger Tišler in Aljaž Nerat Filip. Ko sta uspešno prestala preizkus spretnosti, znanja in »moči v glavi«, so ju polili s škafom vode, s čimer sta doživela flosarski krst.

Kaj imajo skupnega bovški govor, petje na četrtko ter miklavževo? Vsi spadajo v nesnovno kulturno dediščino in so bili pred kratkim vpisani v register nesnovne kulturne dediščine, ki v Sloveniji trenutno šteje 95 enot in 263 nosilcev.

Nesnovna dediščina so nesnovne dobrine, kot so prakse, predstavitve, izrazi, znanja in veščine, ter z njimi povezane premičnine in kulturni prostori, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prenašajo iz roda v rod in jih poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino. Leta 2003 je bila sprejeta Unescova Konvencija o varstvu nesnovne kulturne dediščine.