Spoznajte jih

»Ko me nekaj zares 'razkuri', napišem pismo in ga pošljem v objavo,« pravi devetdesetletna Emilija Glavina. Nekdanja pedagoginja je začela javno izražati svoje poglede v tretjem življenjskem obdobju.

Rojena je bila leta 1932 v Breginjskem kotu, skoraj sedemdeset let pa živi v okolici Kopra. Njeno otroštvo in mladost so zaznamovale druga svetovna vojna in težke življenjske razmere. Po končani gimnaziji ni dobila štipendije, zato je opravila diferencialne izpite iz pedagoških predmetov in se zaposlila kot učiteljica. Učila je v vaseh blizu Kopra, ob delu končala prvostopenjski študij slovenskega in italijanskega jezika, na Reki pa še študij industrijske pedagogike, smer domska pedagogika. Od leta 1964 je bila zaposlena v koprskem dijaškem domu kot vzgojiteljica, zadnja leta pred upokojitvijo pa kot ravnateljica.

 NEKOČ SMO IMELI

Iz zgodnjega otroštva se spominjam, kako je oče vsak dan popoldne, pozno ponoči ali celo zgodaj zjutraj ves črn prihajal z dela. Delal je v rudniku Šega pri Makolah na obrobju Haloz, oddaljenem uro hoda čez hrib. Delo je od ponedeljka do sobote potekalo v treh izmenah, ob nedeljah in praznikih sta bila v rudniku le dva dežurna.

Po dostopnih pisnih in ustnih virih segajo začetki izkopavanja visokokaloričnega črnega premoga že v Napoleonov čas. V času med prvo in drugo svetovno vojno je bilo občasno zaposlenih različno število delavcev, od deset do 40. Leta 1934 so rudnik začasno zaprli, a so Nemci ta zelo dobri »kovaški« premog med drugo svetovno vojno spet s pridom izkoriščali. Ob koncu vojne so ga zaprli in leta 1953 ponovno odprli, saj je rudnik marsikateri družini omogočal preživetje. Dobro je deloval do leta 1963, ko so ga po pripovedovanju nekoč zaposlenih zaprli zaradi slabega vodenja. Verjetno pa je bil povod tudi ta, da so imeli zelo slabe črpalke za vodo in je rove zalila ogromna količina vode iz notranjosti Boča. Rudnik je namreč v dravinjskem premogovnem pasu in velja, da je ta premog oligocenske starosti (blizu 28 milijonov let). Zaradi visoke kaloričnosti – doseže do 7000 kalorij – so ga uporabljali v metalurgiji za koksanje in kovaštvo.

SPOMINI NA OTROŠTVO 

Ko so se pojavili prvi avtomobili, so bile skoraj hkrati na prodaj tudi igrače avtomobilčki. In nikoli niso šli iz mode.

Prve avtomobilčke so po letu 1900 začeli izdelovati v slavnih nürnberških tovarnah pločevinastih igrač in so posnemali tedanja kočijam podobna vozila z visoko postavljeno klopjo za potnike. Pojavljali so se vedno novi modeli in vse bolj natančne pomanjšave, ki se jim odpirajo vrata, streha in prtljažnik. Po letu 1950 so se pojavili prvi plastični avtomobilčki. Plastika je omogočila izdelavo trpežne igrače z veliko podobnostjo pravemu avtomobilu, pri čemer je bila cena izdelka tako nizka, da ga je lahko dobil skoraj vsak otrok.

Kam nas pelje življenje

»Po zaslugi staršev, zavednih Slovencev, ki so naju z bratom vzgajali v naprednem duhu in veliki ljubezni in dolžnosti do domovine, sem ponosen na vse, kar sem v življenju počel,« pravi 95-letni Branko Žiger iz Ljubljane, upokojeni pilot in hkrati upokojeni operni pevec. Na šaljivo vprašanje, ali je bil najboljši pevec med piloti ali morda najboljši pilot med opernimi pevci, pravi, da si sam tega vprašanja ni nikoli zastavil, so se pa njegovi poklicni kolegi radi šalili na ta račun. 

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Jarše, Nove Jarše)

Na severovzhodnem koncu Ljubljane je leta 1438 v pisnih virih navedena vas Jarischach, kar je prva omemba kasnejšega podeželskega naselja Jarše ob cesti Tomačevo–Hrastje. Jarške kmetije so imele polja južno od vasi v smeri proti pokopališču Žale, kjer so se povsem približala strnjenemu delu mesta. Zato se je na dotedanjih kmetijskih površinah začela gradnja, s čimer je začelo nastajati novo naselje, ki se je imenovalo Nove Jarše. »To se je nadaljevalo tudi po letu 1945, tako da je na območju med Šmartinsko in Jarško cesto ter severno ljubljansko obvoznico postopoma nastal povsem urbaniziran del mesta,« pravi Jaršan Bojan Marincelj, 64-letni upokojeni gostilničar iz znane družinske gostilne Pri stričku na Kodrovi ulici.

 Na fotografiji, ki naj bi nastala leta 1928, je družina Jurija in Terezije Holc iz Stare Gore v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Stoji najstarejši sin Jožef, pred njim je Vincenc, v maminem naročju pa najmlajši Anton. Ob straneh stojita hčerki Anica in Marica. Fotografijo hrani Nada Holc iz Maribora, Vincenčeva snaha.

 Olgica in Pišta Cipot sta se poročila leta 1961 v Tešanovcih. Svatba je trajala cele tri dni, med svati je bila tudi nevestina prijateljica Angelca Turšič iz Ljubljane, ki nam je posredovala fotografijo.

Zgodba Veljka Tomana, akademskega slikarja, priznanega restavratorja, maratonca, ljubitelja narave in humanitarca, je precej nenavadna. Lahko bi rekli, da je šel skozi trnje do zvezd, da je prišel do svojega likovnega poslanstva. Tudi njegove tri hčerke delujejo v umetnosti: Katarina je slikarka, Urša kiparka, Ajda pa igralka. Z ženo Fani živita sredi čudovite narave v Rakitni.    

Tomanovi so star rod. Prvi podatki o njih so iz   okoli leta 1700. Po domače se jim je reklo pri Vovkovih, izhajajo pa iz Kamne Gorice. Od tod so šli na vse strani, tudi na Dunaj, kjer sta v telefonskem imeniku dve strani Tomanov, pravi naš sogovornik Veljko Toman. Tomanova sta bila tudi Prešernova mama (Vovkova po domače) in politik Lovro Toman, ki se je v dunajskem parlamentu srčno zavzemal za Slovenijo. »Ali veš, da se je prav zaradi njega Slovenije prijelo ime Tomanija?« je Veljka v prvem letniku srednje oblikovalske šole vprašal profesor...

Franc Primožič iz Kamnika še vedno navdušeno smuča na Krvavcu, svojem priljubljenem smučišču. Avgusta bo dopolnil že 98 let, pa je v sezoni vsak dan na smučeh. Njegova energičnost, živahnost duha, bistrost in odličen spomin so presenetljivi in samo občudujemo ga lahko, ko se kot kakšen mladenič okretno giblje v pancerjih ali v njih teče po vznožju smučišča.

Smučanje pa ni edini njegov priljubljeni šport. Veliko let je podaril telovadnici, veliko let planinstvu, še vedno veliko tudi kolesari, saj vsak teden prevozi sto kilometrov. Toliko jih moram nabrati vsak teden, pravi. Nekaj kolesarskih poti napravi z upokojenskim društvom, nekaj s planinskim, preostale kilometre pa potem naredi še sam.

ODSTRTE PODOBE – DOLENJA IN GORENJA ŽETINA

Razloženi vasici z gručastima jedroma ležita v Škofjeloškem hribovju, na polici prisojnega južnega pobočja hriba Koprivnika (1393 m) nad Poljansko dolino v občini Gorenja vas - Poljane. Nekoliko položnejša Dolenja Žetina z 41 prebivalci se razprostira na površini 3,4 kvadratnega kilometra in 831 metrov nad morjem, medtem ko strmejša Gorenja Žetina z 59 prebivalci zajema površino 2,5 kvadratnega kilometra na nadmorski višini 930 metrov. »Posebnost obeh naselij pa je, da v celoti ležita na fosilnem plazu, ki je v davni preteklosti zdrsel s Koprivnika in katerega sledove srečujemo na vsakem koraku,« nam je povedal 65-letni upokojeni kipar in restavrator Jože Tavčar iz Dolenje Žetine.

 Marina Drolc iz Motnika nam je poslala dve krasni in zelo stari fotografiji. Na prvi je Marija Bervar, teta njenega očeta, fotografirana pred letom 1915 v Trstu. Spominja se je kot razgledane in odločne ženske. Kot mlado dekle je delala v Zagrebu in Trstu kot gospodinjska pomočnica in sobarica. Nato se je vrnila v rodni Motnik, kjer je vodila svojo trgovino.

Na drugi fotografiji pa je njena stara mama Frančiška Hribar, kasneje poročena Regulj. Že z enajstimi leti je odšla za pastirico k družini v Zajasovniku, nato kot služkinja v graščino na Vranskem, od tam pa v avstrijski Gradec, kje je služila pri bogati meščanski družini. Fotografija je nastala pred njeno poroko leta 1900.