Bojana Glavina je uspešna in zadovoljna ženska, ki govori sedem jezikov. Opravljala je vodilne posle v bančništvu, še vedno je športno dejavna, predvsem pa radovedna in srečna upokojenka.

»Odkar sem upokojena, je moje življenje še lepše kot prej,« mi pove ob srečanju Bojana Glavina. »Zjutraj vstanem brez budilke. Imam čas zase in za partnerja. Obiskujem nekaj tečajev na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, med drugim tudi novinarstvo, hodim na jutranjo telovadbo, igram odbojko dvakrat tedensko in obiskujem plesne vaje.«

Vokalna skupina Fantje z vasi je kljub velikim razdaljam in epidemiji koronavirusa v treh letih obiskala vseh 125 domov za starejše občane po Sloveniji. Povsod so stanovalcem pripravili manjši koncert in jih tako neizmerno razveselili. 

Janez Mraz, Slavko Živičnjak, Franci Turnšek, Toni Korez in Tone Plevčak prihajajo iz vasi iz okolice Rogaške Slatine, zato so si nadeli ime Fantje z vasi. Prve vaje so imeli 22. decembra 2018 in že januarja naslednje leto je sledil prvi nastop. V domu starejših v Slovenskih Konjicah so zapeli ob stotem rojstnem dnevu njihove nekdanje vaščanke Julijane Trobec. Poslušalci so jih toplo sprejeli in kmalu so sledili še drugi nastopi. 

 Med mladimi geodeti, ki so maturirali leta 1953, je bil tudi Janez Totter iz Črnomlja. Kot nam je napisal, jih je bilo v razredu 38, živi še 21 nekdanjih sošolcev.

 Fotografija je iz leta 1930, ko je Mima Podhostnik (prva z leve), rojena Hamer, obiskovala drugi razred dekliške šole Sv. Peter pri Mariboru, ki so jo vodile šolske sestre iz Eggenberga v Avstriji. Poleg je še takratni kaplan Jakob Richter, šolnik in mariborski škofijski arhivar. Fotografijo hrani nečakinja Marije Krajnc iz Malečnika.

Marsikdo izmed nas še ima v svoji omari kakšen par čevljev Peko, tovarne obutve, ki je v svojih najboljših časih po vsej Jugoslaviji skupaj zaposlovala več kot pet tisoč delavcev in imela kar 145 lastnih prodajaln. Zgodbe o tržiških šuštarjih danes pripovedujejo samo še nekdanji zaposleni in zbrano gradivo v Tržiškem muzeju.

Tovarna Peko je bila dolga leta sinonim za kakovostno obutev, podjetje je bilo gonilo gospodarskega, športnega in kulturnega razvoja Tržiča. Začetek konca tega paradnega konja slovenske čevljarske industrije se je začel z razpadom skupne države, izgubo trgov in premoženja v nekdanjih jugoslovanskih republikah ter z vdorom cenejše obutve z azijskih trgov in nadaljeval z vrsto slabih poslovnih odločitev, nenehnim menjavanjem vodilnih ljudi in begom najboljših kadrov. V prostorih nekdanje tovarne danes deluje nekaj manjših zasebnih podjetij, njihovi lastniki nadaljujejo tradicijo tržiških čevljarjev z izdelavo specialne obutve in določenih komponent za čevlje.

Majda Širca Ravnikar, novinarka, umetnostna zgodovinarka, političarka in v obdobju od 2008 do 2011 tudi ministrica za kulturo. Primorka, ki je delala v domačem vinogradu, ki rada šiva, slika ter dobro kuha; žena pokojnega arhitekta Vojteha Ravnikarja in mama odrasle hčerke Kristine, ki je tudi zavezana kulturi in umetnosti.

Ko govori o sebi, je skopa z besedami, sploh ko gre za njeno družino, vendar nam je le razkrila nekaj spominov. Veliko zgovornejša pa je, ko teče beseda o kulturi in umetnosti. Če kaj, je kultura tista, ki gre v duhu naše rubrike Iz roda v rod, zato izjemno težko spremlja to, kar se kulturi dogaja v zadnjem času.

Kam nas pelje življenje

Slovenci radi pojemo, to je znano že od nekdaj, radi se družimo, zato ni čudno, da je zborovsko petje pri nas najbolj množična kulturna ljubiteljska dejavnost. Vanjo naj bi bilo vključenih najmanj 64.000 pevk in pevcev vseh starosti.

Natančno število pevskih zborov ni znano, a po podatkih Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) naj bi jih delovalo med 2500 in 3000. V okviru kulturnih društev jih deluje blizu 1800, svoj pevski zbor ima 105 društev upokojencev, vsaj 700 župnij ima cerkveni zbor, otroški in mladinski zbori so tudi v vrtcih in šolah.

Toneta Partljiča so gledalci v gledališču ali kinodvorani in bralci knjig vzeli za svojega zato, ker piše in govori o malem človeku, in tudi zato, ker se ne spreneveda in ker mu je, kot poudari njegova vnukinja, iskreno mar za ljudi. Iz njegove pripovedi vseskozi veje ljubezen do njegovih treh žensk: žene Milke, hčerke Mojce in vnukinje Urške. Vsi pa delijo tudi ljubezen do gledališča.

Ko se Tone ozre nazaj, samokritično pravi, da je bilo obdobje, ko je bilo preveč alkohola in ko se ni odlikoval ne kot mož ne kot očka. Rad reče, da se zdaj poskuša odkupiti kot mož, očka, dedek in sprehajalec (Urškinega) pasjega ljubljenčka Aška. »Vse tri moje ženske so igralke. Milka je igrala v srednji šoli in na amaterskem odru, jaz pa sem režiral, dokler nisem postal dramaturg in umetniški vodja profesionalnih gledališč. Mojca in Urška pa sta profesionalni igralki.

ODSTRTE PODOBE – DVOR

Središčno gručasto naselje leži pod gričem Gradcem (343 m) na terasah na levem bregu reke Krke, ki tu teče čez slikovite lehnjakove pragove. Dvor, v katerem živi okrog 400 prebivalcev, je drugi največji kraj v Suhi krajini. Vas je sedem kilometrov oddaljena od občinskega središča Žužemberka in je prvič omenjen leta 1383. Skozi naselje pelje cesta Novo mesto–Žužemberk, od katere se tu odcepi cesta proti Kočevju. Kraj je najverjetneje dobil ime po dvorcu, ki so ga dali zgraditi grofje Turjaški. »V preteklosti je bil Dvor pomemben zlasti zaradi železarne, ki je tu delovala v 19. stoletju in je bila takrat eden največjih tovrstnih industrijskih obratov na Slovenskem,« pravi domačin Slavko Mirtič, 61-letni upokojeni učitelj na lesarski šoli v Novem mestu.

Pred dvema desetletjema je tedaj triintridesetletni frizerki Vlasti Ašćerić, doma v Pradah pri Kopru, nevrolog omenil možnost, da je zbolela za parkinsonovo boleznijo. Takrat so vsi po vrsti, tudi zdravniki, zmajevali z glavo. Zdela se jim je premlada za bolezen, ki jo povezujemo predvsem z ljudmi v starejših letih, pa čeprav se po mednarodnih podatkih v desetih odstotkih razvije že pred štiridesetim letom starosti.

Danes se naša štiriinpetdesetletna sogovornica zaveda, da so se prvi bolezenski znaki pokazali že veliko prej. Občasno tresenje rok je opažala že v frizerski šoli, a mu ni posvečala pozornosti. »Mislila sem, da je to samo trema.« Ko je imela triintrideset let, pa jo je tresenje že oviralo pri delu. Večkrat je zelo težko opravljala delo frizerke, ki zahteva veliko natančnosti. »Ko so stranke videle, kako se tresem, so se pogovarjale, kaj mi je, ali sem pijana ali zadeta. To me je nadvse prizadelo,« se z grenkobo spominja Vlasta Ašćerić. Ko jo je zdravnik napotil na specialistične preglede, je nevrolog posumil na parkinsonovo bolezen. »Pa tega nihče ni verjel, ne drugi zdravniki ne jaz, češ da sem za kaj takega še premlada.« Kot pravi, so se preiskave s tem končale. Dobila je sicer tablete, ki pa ji niso pomagale, in ker ji je bilo po njih zelo slabo, je opustila jemanje.