ODSTRTE PODOBE – DVOR

Središčno gručasto naselje leži pod gričem Gradcem (343 m) na terasah na levem bregu reke Krke, ki tu teče čez slikovite lehnjakove pragove. Dvor, v katerem živi okrog 400 prebivalcev, je drugi največji kraj v Suhi krajini. Vas je sedem kilometrov oddaljena od občinskega središča Žužemberka in je prvič omenjen leta 1383. Skozi naselje pelje cesta Novo mesto–Žužemberk, od katere se tu odcepi cesta proti Kočevju. Kraj je najverjetneje dobil ime po dvorcu, ki so ga dali zgraditi grofje Turjaški. »V preteklosti je bil Dvor pomemben zlasti zaradi železarne, ki je tu delovala v 19. stoletju in je bila takrat eden največjih tovrstnih industrijskih obratov na Slovenskem,« pravi domačin Slavko Mirtič, 61-letni upokojeni učitelj na lesarski šoli v Novem mestu.

Pred dvema desetletjema je tedaj triintridesetletni frizerki Vlasti Ašćerić, doma v Pradah pri Kopru, nevrolog omenil možnost, da je zbolela za parkinsonovo boleznijo. Takrat so vsi po vrsti, tudi zdravniki, zmajevali z glavo. Zdela se jim je premlada za bolezen, ki jo povezujemo predvsem z ljudmi v starejših letih, pa čeprav se po mednarodnih podatkih v desetih odstotkih razvije že pred štiridesetim letom starosti.

Danes se naša štiriinpetdesetletna sogovornica zaveda, da so se prvi bolezenski znaki pokazali že veliko prej. Občasno tresenje rok je opažala že v frizerski šoli, a mu ni posvečala pozornosti. »Mislila sem, da je to samo trema.« Ko je imela triintrideset let, pa jo je tresenje že oviralo pri delu. Večkrat je zelo težko opravljala delo frizerke, ki zahteva veliko natančnosti. »Ko so stranke videle, kako se tresem, so se pogovarjale, kaj mi je, ali sem pijana ali zadeta. To me je nadvse prizadelo,« se z grenkobo spominja Vlasta Ašćerić. Ko jo je zdravnik napotil na specialistične preglede, je nevrolog posumil na parkinsonovo bolezen. »Pa tega nihče ni verjel, ne drugi zdravniki ne jaz, češ da sem za kaj takega še premlada.« Kot pravi, so se preiskave s tem končale. Dobila je sicer tablete, ki pa ji niso pomagale, in ker ji je bilo po njih zelo slabo, je opustila jemanje.

Brežiška mladina, ki je odraščala po drugi svetovni vojni, je komaj čakala na zimo, ko je zaledenela voda na bajerju ob Treppovi opekarni – ta namreč pozimi ni obratovala. Mladi so po ledeni ploskvi veselo drsali z okovanimi čevlji, nekateri fantje pa so že nabavili drsalke in igrali hokej. Prirejali so celo tekmovanja. Na sliki so igralci, ki so februarja 1949 igrali kot rdeči in beli, rezultat pa je bil 16 : 4 za rdeče. Fotografijo hrani Branko Brečko. 

Fotografija je nastala leta 1942. Marija Trampuž iz Mirna, na fotografiji deklica s kitkami, je takrat imela 12 let, marca lani pa je praznovala že 91. rojstni dan.

Cecilija Kralj je novembra lani praznovala stoti rojstni dan. »Tršica« Cilka, kot so jo klicali otroci v vrtcu, je še vedno polna miline, nežnosti, empatije in energije, zna se pošaliti na svoj račun. »Že prav neumno mi je, če me kdo vpraša, koliko sem stara. Ne vem, a naj jim rečem sto let? To je tak čudež, še sama ne morem verjeti, da sem toliko let na svetu,« se smeji.

Rojena je bila v Podvincih pri Ptuju v kmečki družini z devetimi otroki. Zemlja je zanjo sveta. Če nisi imel zemlje na vasi, nisi bil nič, pravi. Končala je meščansko šolo, nato se je v Mestnem šiviljstvu izučila za šiviljo, leta 1946 pa je po enoletnem šolanju za vzgojiteljico dobila zaposlitev v ormoškem vrtcu. Leta 1949 se je poročila v lepi temnomodri obleki z velikim belim ovratnikom, ki jo je sama sešila. Takrat ni bilo enostavno priti do blaga, hrane, se spominja. »Na Ptuj sem prišla okoli desetega januarja 1950. Vrtca, ki je bil v stavbi ob sedanji upravi Perutnine, ni več. V njej so bile še lesene igrače, trikotniki, pravokotniki, rombi zelene in rdeče barve, to so bile poleg žogic iz blaga edine igrače. Največ so se z njimi igrale punčke, bile so bolj strpne kot fantki.« Pozneje so se preselili v vrtec Med vrti, ki posodobljen in dograjen še danes vrvi od otroškega veselja.

Lani je v »klub slovenskih stoletnikov« vstopila Ana Rezar, ki se je starejši Žalčani spominjajo kot odlične frizerke. Skupaj z možem sta namreč dolgo let skrbela za pričeske mnogih občank in občanov v njunem salonu Kristl, imenovanem po možu Kristjanu. 

Rodila se je 13. septembra 1921 v Celju kot peti otrok mami Ani in očetu Jožefu Novaku. Mama je bila šivilja, oče železničar. Družina je rasla, kmalu je bilo vsako najeto stanovanje premajhno, zato se je družina s sedmimi otroki pogosto selila. Spominja se, da je bilo življenje trdo, otroci so morali kmalu poprijeti za delo in si poiskati svoj kos kruha. Ana je končala obrtno šolo, se izučila za frizerko in opravila mojstrski izpit. Čedno frizerko je proti koncu leta 1939 zaposlil Kristjan Rezar, ki je imel frizerski salon v znani Janičevi hiši v Žalcu. Mojster, ki so mu domačini rekli Kristl in tako poimenovali tudi njegov lokal, je imel običajno dve pomočnici in dve vajenki, ki so skrbele, da so bile žalske dame in gospodje ostriženi oziroma urejeni. 

Nekoč smo imeli

Sedemnajst let mineva od tistega 14. januarja leta 2005, ko so iz Hidroelektrarne Završnica v omrežje poslali zadnje kilovate električne energije. Potem so elektrarno ugasnili, njene naloge je prevzela sodobnejša sosednja Hidroelektrarna Moste, območje elektrarne je postal spomenik naravne in kulturne dediščine, kjer si danes roko podajajo šport, kultura in turizem.

V občini Žirovnica je v dolini reke Završnice nastal športnorekreacijski kompleks z urejenim parkiriščem, lepimi sprehajalnimi potmi in izhodišči do okoliških vršacev, predvsem do mogočnega Stola in Valvazorjeve koče pod Stolom, do koder je dobra ura hoje. Osem kilometrov dolga struga reke Završnice, ki teče skozi dolino Zavrh, je skupaj z obema izviroma pod Zelenico postala predvsem poleti priljubljena turistično-rekreacijska točka, ob njej so še ohranjeni objekti, ki spominjajo na nekdanjo prvo javno elektrarno v Sloveniji, ki je v omrežje poslala elektriko, namenjeno prebivalstvu Zgornje Gorenjske. Hidroelektrarna Završnica je ob svojem nastanku leta 1915 predstavljala temelj javnega energetskega omrežja na Slovenskem, bila je simbol gospodarskega razvoja in energetske neodvisnosti države.

Med nami je veliko ljudi, ki opazijo živo bitje v stiski, ki ne premišljujejo dolgo, pač pa ukrepajo takoj. Že 28 let revija Naša žena/Ženska v akciji Ljudje odprtih rok išče, predstavlja in se vsaj simbolično zahvali tistim, ki so v družbi pustili neizbrisno sled s svojim humanitarnim delom in skrbjo za okolje. Oziroma tistim, ki z dobrodelnostjo včasih premikajo meje mogočega in se trudijo, kot je povedala nekdanja dolgoletna odgovorna urednica Marta Krpič, »da na svet gledajo tudi s srcem, ne le z očmi, s katerimi vidimo zgolj zunanjost, ne pa vsebine«.

Pestro in zanimivo življenje je Jožefa Oselija iz Medvod vodilo na vse konce sveta. Spomini kar vrejo iz njega in paleta teh je vezana na mnoge vidne osebnosti. Organiziral je številne dogodke, kjer je poskrbel tako za vrhunsko kulinariko kot tudi za vrhunsko postrežbo. Posebno poglavje v njegovem življenju pa tvorijo leta, ki sta jih z ženo Metko kot »butlerja« preživela s Titom.

Ko je učitelj v sedmem razredu spraševal učence po njihovih načrtih, je Jože glasno povedal, da si želi biti kuhar. »Tako pa sem izgubil vse simpatije sošolk, saj so si želele fante z drugačnimi, večjimi ambicijami.« Njegova profesionalna pot se je začela z vpisom v gostinsko šolo, toda ker so bili »kuharski« razredi že polni, so ga vpisali kar v strežbo. Če bi takrat Jože in njegova mama vedela, kako odlična kariera se mu odpira na tem področju, ne bi odšla domov tako zelo razočarana. Čeprav je zablestel v strežbi, se želji biti kuhar ni odpovedal. Uresničil jo je mnogo kasneje, vmes pa ga je čakala zanimiva pot, ki se je naglo vzpenjala.

Čeprav sta poleti praznovala 60. obletnico poroke, ki ji rečemo tudi diamantna, se še natančno spomnita, da sta se spoznala 28. junija leta 1959. Vsak od njiju je spremljal slepo osebo, ki jih je njihovo društvo slepih in slabovidnih peljalo na izlet na morje. »Ko sva se spogledala, je iskrica med nama takoj preskočila in se pri priči močno vnela,« sta začela Tilka in Janez Cimerman iz Ljubljane, ki sta imela tedaj že oba, kar je bilo za tisti čas običajno, redno službo za nedoločen čas.

Na srečo je tudi Janez že odslužil vojaščino, ki je tedaj pri mornarici trajala kar tri leta. Poročila sta se dve leti kasneje, natančneje 26. avgusta. »Civilna poroka je bila na ljubljanskem magistratu, cerkvena pa na Sveti Gori nad Novo Gorico, saj je Tilka, po dekliško Furlan, doma iz vasi Brije in je Primorka.«