Kadar nanese pogovor na solidarnost, ponavadi pomislimo na pomoč, ki jo potrebujejo ljudje, ki so se zaradi različnih razlogov znašli v stiski in ji sami niso kos. Nič kolikokrat smo našo pripravljenost pomagati ljudem v stiski dokazali v številnih humanitarnih pobudah, ki so tako postale stalnica v prizadevanjih za blažitev socialnih stisk. Ob tem pa se vendarle zastavlja vprašanje, ali ni povečevanje pomena humanitarnih akcij svojevrstna nezaupnica socialni politiki države.

Socialne razmere v družbi so seveda v največji meri odvisne od gospodarske moči države in politike, ki ji sledi. V Sloveniji so se gospodarske razmere v minulih dveh letih predvsem zaradi globalne gospodarske in finančne krize temeljito poslabšale. Naša država je zelo odvisna od mednarodnih okoliščin, še posebej tistih, ki vladajo v Evropski uniji. Pred leti je eden od ocenjevalcev gospodarskega položaja Slovenije slikovito dejal, da našo državo prizadene pljučnica, če v Nemčiji samo kihnejo. Z vključitvijo v evro območje se je sicer naš položaj utrdil, hkrati pa nas neposredno zadevajo tudi vse težave, s katerimi se v zadnjem času srečuje evropska valuta. Ta po zlomu na ameriškem finančnem trgu prestaja hudo preizkušnjo, ki lahko spodkoplje celotno evrsko območje tako v finančnem, kakor tudi v političnem in socialnem pomenu.

Ljudje so nekoč zanosno peli: Kje so meje, pregrade, za slovenske brigade ... Na juriš, na juriš! ... Zdaj pa se iz dneva v dan zamišljeno sprašujejo: na referendum, na referendum? Nekoč je ljudstvo vedelo, zakaj. Zdaj ne ve, čemu. Celo ne ve več, ali še veljajo tisti znani verzi ameriškega pesnika Frosta, da "dobre meje delajo dobre sosede".

O meji s Hrvaško, o Piranskem zalivu, o teritorialnem stiku z odprtim morjem, o koridorju, o kvalificiranem prehodu, o mednarodnem pravu, o nacionalni suverenosti, izdajstvu in izdajalcih, o Drnovšek-Račanovem sporazumu, pa o upoštevanju zgodovine, pravičnosti in pravični meji, o arbitraži in mednarodnem sodišču v Haagu ... - o vsem tem je bilo že toliko povedanega in izrečenih že toliko polemik, da vemo vse - in ne vemo nič. Politiki na eni strani govorijo, da je arbitražni sporazum v redu in ga je treba podpreti. Politiki z drugega brega trdijo, da bo sporazum oškodoval Slovenijo in ga zato ne gre podpreti. Vrsta znanih, tudi pravniških osebnosti, je za; vrsta znanih, prav tako tudi pravniških osebnosti, je proti. Komu torej verjeti?

Kdor se je med razmišljajočimi Slovenci ukvarjal s študijem značajev in ravnanji svojih rojakov, je naletel na pojave, ki jih ni mogoče označiti drugače kot nasprotje ustvarjalnosti, kot uničevalnost do drugih in celo do samega sebe, s tujko kot destrukcijo in avtodestrukcijo. To pa se povezuje s potezami, ki za nikogar niso ravno odlika, denimo s privoščljivostjo. Zaradi te pripisujejo Slovencem znameniti stavek: »Naj mi crkne krava, da le tudi sosedu!« Iz istovrstne tematike je zgodba iz pekla, kjer le pri našem kotlu ni hudičev z vilami; saj tudi niso potrebni, ker Slovenci drug drugega ali kar sami sebe potiskajo v vrelo olje.

Letos se je Evropa odločila, da se bo z vsemi sredstvi osredotočila na boj proti revščini in socialni izključenosti. Leto se nagiba že proti svoji drugi polovici, a vse kaže, da revščina samo narašča, socialna izključenost pa po tej logiki morda celo upada. Če smo namreč reveži v večini, potem nismo izključeni, ampak smo si enaki in je ostala le peščica tistih, ki so bogati in so torej oni izključeni iz večinskega kroga. A vedno znova se sprašujem, kdo je pri nas v resnici reven? Ali je reven tisti, za katerega bi lahko prisegli, da je res reven, ker ga poznamo in si domišljamo, da kaj vemo o njem. Denimo tole, kar se je zgodilo v naši hiši.

O tem, kako dragocena je voda, ponavadi razmišljamo šele takrat, ko je zmanjka, ko spoznamo, da brez nje ne moremo. Slovenija je bogata z vodnimi viri, vendar je tudi to naše bogastvo omejeno in ogroženo zaradi onesnaževanja okolja. No, za zdaj smo še vedno ena redkih evropskih držav, kjer lahko brez bojazni pijemo vodo iz vodovodnih pip, kar je za mnoge druge države velika redkost. Vendar se lahko ta ugodnost kaj hitro izniči, če se bomo neodgovorno vedli do okolja. Zgovoren primer je Dravsko polje, kjer pretirana raba umetnih gnojil že ogroža podtalnico. Načrtovalci naše kmetijske politike bi morali upoštevati tudi to okoliščino, državne subvencije pa nameniti predvsem okolju prijazni kmetijski pridelavi.