Letos se je Evropa odločila, da se bo z vsemi sredstvi osredotočila na boj proti revščini in socialni izključenosti. Leto se nagiba že proti svoji drugi polovici, a vse kaže, da revščina samo narašča, socialna izključenost pa po tej logiki morda celo upada. Če smo namreč reveži v večini, potem nismo izključeni, ampak smo si enaki in je ostala le peščica tistih, ki so bogati in so torej oni izključeni iz večinskega kroga. A vedno znova se sprašujem, kdo je pri nas v resnici reven? Ali je reven tisti, za katerega bi lahko prisegli, da je res reven, ker ga poznamo in si domišljamo, da kaj vemo o njem. Denimo tole, kar se je zgodilo v naši hiši.

O tem, kako dragocena je voda, ponavadi razmišljamo šele takrat, ko je zmanjka, ko spoznamo, da brez nje ne moremo. Slovenija je bogata z vodnimi viri, vendar je tudi to naše bogastvo omejeno in ogroženo zaradi onesnaževanja okolja. No, za zdaj smo še vedno ena redkih evropskih držav, kjer lahko brez bojazni pijemo vodo iz vodovodnih pip, kar je za mnoge druge države velika redkost. Vendar se lahko ta ugodnost kaj hitro izniči, če se bomo neodgovorno vedli do okolja. Zgovoren primer je Dravsko polje, kjer pretirana raba umetnih gnojil že ogroža podtalnico. Načrtovalci naše kmetijske politike bi morali upoštevati tudi to okoliščino, državne subvencije pa nameniti predvsem okolju prijazni kmetijski pridelavi.

Nekaj v Sloveniji se je spremenilo, se vam tudi tako zdi? Ljudje potrpežljivo čakajo v dolgih vrstah, da bodo dali kostni mozeg za obolelo prijateljico. Za več desettisoč evrov plastičnih zamaškov so zbrali prijatelji za mladega invalida, da si bo lahko kupil boljšo protezo za nogo. Pol milijona rok je čistilo sončno deželo s prvinskim žarom, ki je bil prav nalezljiv. Kar po zraku je neslo vznesenost in ponos nabiralcev smeti, ko so polnili vreče različnih barv. Tudi tisti, ki so pobirali neorganizirano in individualno, so čutili, kako je po zraku z vetrom prihajalo nekaj opojnega, in mnogi so še nasledenji dan čistili Slovenijo, kar nekako morali so ven, po tisti opoj prvega dne. Ni čudno, da so v zraku prvi načrti, kako bomo Slovenci drugo leto spodbudili globalno akcijo “očistimo svet”. Morda se to komu zdi pretirano in celo smešno, a čas je tak, da nas sili rezmišljati globalno.

Še kar prebiramo različne trditve in razlage, kdo je pravzaprav zaslužen za slovensko osamosvojitev in demokratizacijo naše družbe. Ni prvič, ko nekateri skušajo »popravljati« zgodovinska dejstva, da bi svojo vlogo bolj poudarili in obenem zmanjšali zasluge drugih, ki jim zavoljo takega ali drugačnega razloga ne ustrezajo. Težava pa se pojavi, ko se oglasi kaka priča, ki z navajanjem dejstev postavi na glavo take »reinterpretacije zgodovine«. Kaže, da se je nekaj takega zgodilo tudi ob 20. obletnici Demosa.

Srečanja, ki so se nanizala v zadnjih nekaj tednih, so mi ponudila iztočnico za razmišljanje o diplomaciji. Kaj je to in kdo so diplomati? Kaj bi morali biti, pa to niso? Kaj so naša veleposlaništva?

Začelo pa se je z našim Martinom Krpanom, vendar ne na Vrhu pri Sveti Trojici, ampak v čudovitem skedenjskem okolju Škrabčeve domačije pri Ribnici. Tam sva v sedela z Milanom Jazbecem in kramljala o njegovi najnovejši knjigi Martin Krpan - diplomat in vojščak. Milan Jazbec, ki je avtor devetih knjig o diplomaciji, je literarno in strokovno domiselno orisal Levstikovega in našega junaka, ki je znal svojo mesarico, moč in zmago nad Brdavsom povezati s spretnim pogajalskim in diplomatsko uglajenim nastopom pred cesarjem.