O hrani za boljšo mišično moč je bilo govora v eni izmed decembrskih televizijskih oddaj Dobro jutro, saj je bila revija Vzajemnost pokrovitelj stalne rubrike Marije Merljak. Ta je v goste povabila domače kuharske mojstre z vseh koncev.

Iz Zagorja so člani društva Funšterc team Boben-Čeče s sabo v Ljubljano pripeljali kar pol kuhinje, celo štedilnik na drva, na katerem so cvrli mast. Nuša Gregorčič je predstavila tradicionalno knapovsko malico: funštrc ali knapovsko sonce, ki so ga poplaknili s črno kavo. Če pa so ga imeli za kosilo, so zraven pripravili regrat z jajcem in ga zabelili s toplimi ocvirki.

Kdor koli je kdaj sodeloval v kakšnem pevskem zboru, mu ime Jože Leskovar zagotovo ni neznano. Za zbore je priredil oziroma harmoniziral številne pesmi, posebej so mu bile pri srcu ljudske pesmi, in izdal je več pesmaric. Poleg tega ima veliko zaslug, da v Slovenj Gradec z vsega sveta prihajajo ljubitelji glasbenih del Huga Wolfa in da je v njegovi rojstni hiši urejen muzej. Pri svojem zavzemanju za priznanje skladatelja, ki je veljal za nemškega, je naletel na številna nasprotovanja. A glasbe ne moremo ločevati z mejami, umetnik je umetnik, je prepričan Leskovar, tudi sam glasbenik z dušo in telesom.

Marsikdo si želi, da bi imel čudežno paličico, s katero bi le zamahnil, in čas bi se zavrtel nekaj let, celo desetletij, nazaj, da bi bil spet poln moči, energije in življenjskega zagona. To je seveda mogoče le v pravljicah, a v resničnem življenju imamo pravzaprav paličico sami v rokah. Le nevidna je in malo manj čudežna.

Dejstvo je, da se ljudje staramo, telesne funkcije se upočasnijo, zmanjša se ustvarjanje nove kostne in mišične mase, manj je izločanja pomembnih hormonov, upadati začnejo miselne funkcije. A če nimamo kakšne hujše bolezni, ti procesi potekajo počasneje in z manjšimi posledicami. Redno in zadostno gibanje na zraku (ki ni onesnažen) je eden temeljnih dejavnikov, ki ohranja telo in možgane v kondiciji ter izboljša splošno počutje in razpoloženje.

Otilija Jenuš, poročena Zorman, je rodila pet otrok in umrla zelo mlada, stara komaj 32 let. Fotografijo, ki je nastala leta 1920, ko se je poročila, hrani njena vnukinja Marija Krajnc iz Malečnika.

V družini Franca Naveršnika, posestnika in trgovca z lesom, iz Gornjega Doliča je bilo kar 13 otrok. Fotografija je bila objavljena junija 1930 v prilogi časopisa Slovenec, ko je bilo očetu 50, mami Mariji pa 38 let. Za Potočnikovo domoznansko zbirko Slovenj Gradec jo je prispeval Ivan Naveršnik.

V otroških letih Jasminke Ćišić so bila najbolj zaželena darila z očetovih službenih poti slikarske barve in kakovosten papir, da je lahko slikala. Ker za kako umetniško fakulteto doma niso imeli posluha, se je iz rodnega Splita z 19 leti odpravila v Ljubljano na študij arhitekture, ga uspešno dokončala, se zaposlila in ostala v Sloveniji. Za nekaj let je slikanje odrinila na stranski tir, a se mu je po letu 1991 intenzivneje posvetila.

Čeprav je preizkusila različne tehnike, ostaja zvesta akvarelu, ki je njeno najljubše likovno izrazno sredstvo. Odkar pa je odkrila akrilne tuše, obe tehniki uspešno dopolnjuje. Tudi v slikarstvu je zaznati njen osnovni poklic, saj rada upodablja stavbe. »Predvsem želim pokazati vzdušje, ki vlada v nekem okolju, recimo pred nevihto ali po njej …« pravi slikarka, ki ustvarja v hiperrealističnem slogu. Tak način slikanja zahteva disciplino in natančnost, lastnosti, ki ju slikarka vsekakor ima. Na platnu rada pripoveduje zgodbe na primer s ščipalkami za perilo, ki so ji posebej pri srcu.