NAŠ POGOVOR

Težave z duševnim zdravjem niso neizogibni del staranja. Žal pa niso redke, saj so starejši tako fizično kot duševno zelo krhki, hkrati pa pogosto podcenjujemo škodljiv vpliv slabe socialne mreže in osamljenosti. Pri neobičajnem vedenju in motnjah razpoloženja večinoma pomislimo na demenco, zato depresijo velikokrat spregledamo. Kako prepoznati znake in kako pomagati bližnjemu v stiski, smo se pogovarjali s psihiatrinjo doc. dr. Polono Rus Prelog, vodjo Enote za gerontopsihiatrijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana, kjer starejšim pacientom z duševnimi motnjami in demenco zagotavljajo specializirano oskrbo.

Demenci prijazni točki tudi v Vipavi

V sodelovanju z združenjem Spominčica – Alzheimer Slovenija je tudi Vipava dobila dve demenci prijazni točki; in sicer v občinskih prostorih in v Centru starejših Pristan. Demenci prijazne točke osebam z boleznijo in njihovim svojcem ponujajo informacije o demenci, njenih znakih in prepoznavanju ter hkrati pomembno prispevajo k večji ozaveščenosti celotne družbe o bolezni, poudarjajo v združenju Spominčica – Alzheimer Slovenija, ki je prve točke odprlo že leta 2017. »Točki bosta odprti za stanovalce, njihove svojce, zunanje obiskovalce in vse, ki bodo iskali informacije. Vedno jim bomo na voljo za pomoč, usmeritve in predvsem za širjenje znanja o tej problematiki,« je povedal direktor Zavoda Pristan Martin Kopatin. (Besedilo in fotografija: Nataša Hlaj)

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Toneta je življenje po možganski kapi postavilo pred veliko preizkušnjo, a ga ni ustavilo. Soočiti se je moral z novo realnostjo, drugačnim vsakdanjikom in izzivi, ki jih življenje nepričakovano prinese. To je zgodba o pogumu, prilagajanju, vztrajnosti in iskanju moči, ko je najtežje, so zapisali v kampanji Zmorem Festivala za tretje življenjsko obdobje.

Z resničnimi zgodbami ljudi, ki znajo kljub oviram znova najti moč za vsak nov dan, opogumljajo vse, ki se jim je življenje obrnilo na glavo. Prvi, ki ga lahko vzamejo za zgled, je Anton Donko, za prijatelje Tone  iz Ljubljane, Prekmurec po rodu, upokojeni častnik Slovenske vojske, nekdanji podpredsednik in predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije. Svojo zgodbo predstavlja s kratkimi posnetki in knjigo, ki bo izšla septembra. »Knjigo sem se odločil napisati kmalu po uspešni začetni terapiji po možganski kapi kot posledici ozdravljene...

Iz zgodovine 

Fotografija družine Lapajnar iz Šentvida pri Ljubljani je nastala leta 1943. Na njej so mami Jožica, očka Dušan, hči Jotka (Jožica) in sin Andrej, med staršema pa stoji najstarejša hči, danes 85-letna Alena Marija Govekar, ki v družinski hiši v Šentvidu hrani mnogo spominov.

Morda ste v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kdaj zaplesali ob nastopu ansambla Veseli Gorenjci? Igrali so zlasti v Selški dolini, člani pa so bili brata Stane in Jože Bertoncelj, Matija Megušar in Ciril Debeljak iz Medvod, ki nam je poslal fotografijo v objavo.

AKTUALNO

Medgeneracijska solidarnost je v naši družbi še kako živa, je prepričan Marjan Sedmak, dolgoletni predsednik Mestne zveze upokojencev Ljubljana, Osrednjeslovenske pokrajinske zveze društev upokojencev (MZU- OPZDU). Tako v domačih kot v mednarodnih upokojenskih organizacijah je spodbujal prakse, ki pripomorejo k zdravemu staranju in omogočajo ljudem, da ostajajo kar se da dolgo samostojni in sposobni odločati o načinu svojega življenja. Bil je pobudnik ustanavljanja dnevnih centrov aktivnosti za starejše, ki so postali v mednarodnem merilu edinstvena oblika njihovega ustvarjalnega življenja. Na začetku pomladi je po dobrega četrt stoletja prepustil vodenje ene od najštevilčnejših pokrajinskih zvez društev upokojencev – štirinajst jih je v Sloveniji – naslednici, vendar ostaja promotor aktivnega staranja, vseživljenjskega učenja in prostovoljstva.

Reportaža

Med udeleženci srečanj bralcev in prijateljev Vzajemnosti je kar nekaj takih, ki se z nami družijo že zelo dolgo, deset, petnajst ali celo sedemnajst let. Le Marija Golob iz Novega mesta ni manjkala na nobenem srečanju doslej, poleg tega s sabo pripelje še za avtobus dolenjskih upokojencev.

O vseh srečanjih ima zgledno urejeno dokumentacijo, natančno ve, v katerem kraju smo bili katero leto in kaj se je dogajalo. Še dobro se spomni, kako se je začelo. Vzajemnost je prvič videla pri svakinji, in ker ji je bila všeč, se je naročila nanjo. Ker je bila članica novomeškega društva upokojencev, je začela pošiljati članke o delu društva, večkrat sta se tudi srečali s tedanjo urednico Marinko Levičar, ki je bila prav tako iz Dolenjske. »Potem je na enem društvenem sestanku tedanji predsednik Mijo Kupres omenil, da Vzajemnost organizira srečanje v Rabcu in naj spodbudim ljudi, da bi se pridružili. Začela sem zbirati prijave in nabralo se nas je za cel avtobus. Kolikor se spomnim, so imeli tako organizirano udeležbo vsaj dvanajst, trinajst let le še Kanalci (upokojenci iz krajev okoli Kanala ob Soči, op. A. Ž.). Po sili razmer sem prevzela tudi vodenje, kakšnih osem let sem bila v vlogi vodnice.«

Reportaža   

Prijatelji stari, gdje ste, pamtite li ove zvuke, iznad dvora, iznad luke, dok se bijele krila galeba … Verzi priljubljene pesmi Tereze Kesovije so lepa prispodoba za srečanja bralcev in prijateljev Vzajemnosti. Povezujemo jih z morjem, prijetnimi melodijami in jatami galebov na modrem nebu. In seveda s prijatelji ali vsaj dobrimi znanci. V teh dvajsetih letih se jih je nabralo precejšnje število. Ob snidenju se nasmejani pozdravljamo, si povemo novice ali obnovimo spomine. Zelo pa smo veseli tudi tistih, ki se srečanja udeležijo prvič. Kaj vse se je dogajalo na jubilejnem, dvajsetem, druženju v Vodicah pri Šibeniku povzemamo v reportaži.