Z MOJEGA OKNA

Nežne pesmi o mladosti – veliko jih je in odrasle ob njih preveva otožnost. Kam odšla si, kje si … kamen, še ta kamen v vodi se obrne, a mladost se moja nikdar več ne vrne.

Ja, zakaj pa naj bi se vrnila? Kot bi reko spraševali, zakaj se ne vrne v potok, studenček in k izviru. Ni logično, nesmiseln sentiment je to! Imaš sedemdeset, osemdeset, devetdeset let? Kakšna sreča! Glej, koliko sončnih vzhodov in zahodov ti je bilo dano doživeti! In med jutrom in večerom so bili dnevi, polni dogodivščin, leto za letom, toliko desetletij. Kaj vse ti je življenje prineslo, kaj vse si videl, spoznal, doživel, se naučil, tudi pretrpel, kakšno bogastvo vsega. Pregovor pravi, da kogar bogovi ljubijo, umrje mlad. To mi je res tuje in čudno – zakaj bi bilo to dobro, kakšen dar naj bi bil to? Leto za letom vendar dodaja življenju nove dni in nove priložnosti za ljubezen, dobro delo, uspeh, nove možnosti za nova spoznanja, misli in občutke …

Z MOJEGA OKNA 

Čas, ko sonce začne topleje greti in se veselimo nove pomladi, prinaša nova pričakovanja, nov nemir in zagon. Ko žarki posijejo skozi umazana stekla, se prebudi potreba po pomivanju oken in balkonov, po čiščenju vsega. Knjiga Nika Kureta Praznično leto Slovencev, ki je res vredna branja, opisuje neverjetno pridnost naših prednikov, ko so recimo vsako pomlad pred veliko nočjo vse znosili iz hiše in vse prezračili, ponekod so celo pobelili hišo zunaj in znotraj. Da se je nova pomlad začela res v čistem in lepem.

Z MOJEGA OKNA

Začelo se je že zdavnaj, ko sta bila otroka še prav majhna, pravzaprav še prej, ko je bil prvorojenec še v zibelki.

Bili so srečna družinica, mnogo srečnejša od mnogih drugih, saj so podedovali dedovo stanovanje v mestu in so se lahko mirno naselili v njem. Na svojem si upaš načrtovati prihodnost, tudi skromen dohodek je zadostoval, dokler nista oba doštudirala. In srečna sta bila, ko se je rodil čudovit otrok, in dobro jim je šlo. Navadila sta se ga jemati povsod s seboj in bilo jima je v veselje.

Z mojega okna

Včasih moram napisati kakšno prav resnično zgodbo. Tale bo taka. Hotela sem napisati aktualno, primerno današnjemu času, pa da vam obenem povem kaj lepega in veselega, kaj za srce, kot pravi urednica.

Decembra so vsepovsod gorele lučke pa januarja še tudi, februar pa prihaja pust in siv in še pust se je letos preselil v marec. No, zdaj bo sv. Valentin, ki ima ključe od korenin, po ameriškem zgledu pa vedno bolj postaja dan zaljubljencev. A na Slovenskem se ptički ženijo 12. marca, ko je gregorjevo, ki že od nekdaj velja za dan ljubezni. No, če imamo dva dni za poudarjanje ljubezni, tudi nič hudega, škoda pa bi bilo zaradi uvoženih praznikov na Gregorja pozabiti! Stare praznike je treba negovati in mladim govoriti o bogastvu kulturne dediščine, o verovanjih, šegah, običajih, navadah in vsem, kar je bogatilo prednike. Srečen, bogat in živ je tisti narod, ki dragocenosti pradedov in dedov skrbno čuva in jih prenaša iz roda v rod.

Z mojega okna

Miha je vrtal v zid, da z novim vložkom nadomesti star žebelj, ki se je že razmajal. Za nov koledar nova namestitev, res dobro. »Drugič pa prej povejte, kadar kaj potrebujete,« je rekel sosed. »Nerada te nadlegujem, ko vem, kako ste mladi zaposleni,« ga je hvaležno pogledala. Kajti ne moreš si misliti, kolikokrat ga je morala zadnje čase, odkar Jože poležava in poseda na kavču, že prositi za pomoč. Težko je bilo, predvsem njemu, saj nikoli nista bila vajena prositi za pomoč, prav nasprotno, Jože je bil mojster za vse.

Z mojega okna

December z vsemi velikimi in drobnimi opravki je sicer tekel še kar po načrtih, le Tone je bil že od začetka jeseni nekam čudno tih in umaknjen. Nikakor ni mogla ugotoviti, kaj se mu plete po glavi, pravzaprav pa v resnici že dolgo ne ve, kako njen dragi mož živi v svojem srcu, kaj misli in čuti, kaj premleva in kaj si želi. Niti opazila ni, kdaj se je med njima začelo to obdobje odmika, ta čas brez pogovorov, ko sta se navadila živeti nekako vsak zase.

Vendar ji zdaj mir in molk in zamišljenost, ki jih je na novo opazila pri možu, niso bili všeč. In ko je ob Miklavžu z najvišje police v knjižnici zvlekel tisti stari kovček, jo je stisnilo pri srcu. Pa ne da je kaj narobe z njim, da ni kaj bolan, če se je namenil gledati pol stoletja stare spomine na svojo mladost? In ko je večer za večerom zlagal stare fotografije, ji pritisk pri srcu ni popustil – res se vrača domov... Ko se je v mladosti odselil od doma tako daleč stran in prišel k njej, se je trudila, da sta s pestrim mestnim življenjem...

Literarne snovi

Ta jesen s stalnim dežjem in hitrimi spremembami jima je prinašala vsak dan nove nevšečnosti. Tista ploha pa je bila preveč, oba sta se prehladila in vročična obležala. In ko je mislila, da jima gre že na bolje, se je Mateju poslabšalo in povrh vsega je začel še hudo kašljati. Bolezen se kar ni hotela posloviti in bala se je, da bi se razvila še v pljučnico. Pljučnica pri teh letih! Vedela je, da lahko starejšim ljudem pljučnica prinese resno poslabšanje in se včasih konča prav tragično.

Z mojega okna

Lilo je, kot lije že ves teden, in človeka je minilo, da bi sploh pomolil nos iz stanovanja. Še dobro, da je bila kot dobra gospodinja stare šole navajena imeti vse na zalogi. Zdaj, ko so bili rezanci že lepo pripravljeni, da jih otroci odnesejo ob prvem obisku, se je lotila še peke. Napekla bo še tiste dobre piškote, ki jih imajo tako zelo radi. Ko si je pripravila vse sestavine, razbila jajca in namočila rozine, pa je ugotovila, da nima niti enega pecilnega praška. Kaj pa zdaj?

»Pojdi k sosedi, gotovo ti ga bo z veseljem posodila,« ji je odgovoril Miha, ko je vendarle dvignil glavo od križanke in se odzval na njeno tarnanje.

Z mojega okna

Poletna vročica je minevala in obala se je praznila, dolžnosti so klicale ljudi domov. Ona pa je lahko mirno ostala, ni ji bilo več treba oditi v mesto in pustiti moža, da bo jesen preživljal na svojem sanjskem projektu ob morju kot zadnja leta. Sam je spreminjal skalnato parcelo v urejen vrt, na katerem je pod njegovimi rokami počasi rasla majcena hiša, kakršno sta si že od nekdaj želela. Zadnja leta se je vsako jesen vračala sama domov, ker so se že odpirala šolska vrata, ona pa je bila tam nepogrešljiva.

Z mojega okna

Pravijo, da tako čudnega vremena še ni bilo – zjutraj nas zebe, popoldne je vroče, vmes pa dež in plazovi … Pravijo, da stari pregovori, ki so držali kot kamen kost, ne držijo več ... Pravijo, da se ozračje segreva, ledeniki talijo, morski tokovi spreminjajo … In pravijo, da so vsega tega krivi človek, njegova peč na drva in njegov moped na mešanico, da o sosedovi kravi ne govorimo ...

No, vreme je res čudno, le da ne vem, ali zaradi še nikoli videnih vremenskih sprememb ali se nestalno vreme pojavlja ciklično skozi stoletja. Ne vem, ali sem utrujena in me povsod trga zaradi starosti in revme ali so za to krivi cepivo proti covidu in njegove dolgoročne posledice. Ne vem, ali je toča zbila solato zaradi poletnih neviht, ki so vedno bile in vedno bodo, ali so za to kriva letala, ki spuščajo v zrak bog ve kaj in streljajo v oblake, da bi po svoji volji obvladovali vreme. Če bom še dolgo na svetu, se bom očitno naučila predvsem tega, da prav o ničemer ničesar ne morem res vedeti.