Z mojega okna

»Zdi se mi, da res ne zmorem več. Ali pa pravzaprav tudi nočem. Mislim, da imam vsega dovolj,« je zastokala Draga in pogledala Sonjo, ki je v roki molče vrtela odtrgan cvet. Sedeli sta v kotičku parka in premlevali življenje. Sonji se o stiskah starih zakoncev ni niti sanjalo, njen dragi je odšel zdavnaj prej, preden se mu je uspelo postarati, in ona je v resnici hrepenela po tem, da bi hodila z roko v roki po parku z njim, ki je umrl in jo pustil samo.

»Vprašati bi morala Ano, ona ima neverjeten zakon,« se je spomnila.

Z mojega okna

Zanimiv je ta april. Začne se z dnevom, ko praznuje Lažnivi Kljukec in so vse potegavščine dovoljene, če le ne žalijo ljudi in jim ne škodujejo. Koliko smeha je bilo, ko smo si izmišljali neverjetne laži, predvsem kadar so otroci potegnili starše za nos! Ko je ati klical gospoda Volka v ZOO, ko je iz vodovoda tekel paradižnikov sok, ko smo bili povabljeni k babici na kavo, ona pa o tem ni vedela nič … Hec mora biti, smeh je pol zdravja!
Po prvem aprilu letos pride velika noč s svojo resnostjo, pa tudi veseljem in številnimi običaji. Nekateri so se ohranili, vsaj med vernimi, druge počasi oživljamo. Dobro je, saj so del kulturne dediščine, na katero vsak zrel narod skrbno pazi, jo varuje in spoštuje. Več ko bomo imeli ohranjenih navad iz preteklosti, bolj bomo vedeli, da nismo od včeraj in da imamo močne korenine.

Z mojega okna

Saj nista vedela, ali naj gresta na srečanje z znanci ali ne. To je druščina različnih ljudi, ki se poznajo s taborjenj, ko so bili otroci še majhni. Srečanja so različna, včasih prijetna in zabavna, včasih moreča, če se komu dogajajo hude stvari. Zanimivo je, kako ljudje odprto razlagajo zelo intimne reči o svojem telesu, zdaj ko se starajo.

Letos pa so v tej pomladi volitve in Jaka je rekel: »Se ti zdi pametno, da greva? Se spomniš zadnjih volitev, ko sva se srečala z Jožetom?«

»Seveda se spomnim, zaradi tistih volitev si izgubil družbo za ribolov!«

 Z mojega okna

»Pa bombone prinesi, rafaelo in bajadero, prosim,« je zaklicala za njim, ko je odhajal v trgovino. Bombone – in take razkošne? Onadva vendar ne jesta sladkarij, odkar njemu grozi sladkorna, se še ona ne sladka pred njim, da mu ne bi delala skomin. Mogoče bo imela za darilo …

Potem je zvečer opazil, da je škatla z bajaderami odprta – torej ne bodo za darilo!

»Se boš zdaj sladkala na skrivaj?« je vprašal.

»Ah, ne!« se je sproščeno nasmejala. »Pojedla sem ga za okus in spomin, ob misli na jutrišnji dan.«

Z mojega okna 

Sedela je pri kuhinjski mizi in pregledovala vrečke z darili, Miha pa je ležal na divanu in jo gledal. Danes se je tudi on že počutil pri močeh, zdrav. In gotovo tudi ni bil več kužen in bi otroci lahko prišli na obisk. A bil je že ponedeljek in začeli so se pouk in službe, mlada družina se bo zavrtela v vsakdanjem ritmu, saj je praznikov konec. Onadva, babica in dedek, pa sta vse praznike preživela na popolnoma nov način. Zbolela sta, najprej ona, in to že pred božičem. Prav nenadoma, ko je bila še polna načrtov, kaj vse je treba.

Z mojega okna 

Zavil je čez trg in vse je dišalo po kuhančku, ljudje so stali pred stojnicami, klepetali in se smejali, on pa je hitel naprej svojo pot. Zdaj je drugače gledal na to novoletno turnejo, kot so se junaki za šanki norčevali iz sebe v tem času. Z neskončno hvaležnostjo se spomni razlike med svojimi dnevi včasih in zdaj. Nikoli ne bo pozabil in vsem bi rad povedal, kako je bilo in kaj se je zgodilo.

Tisto leto se december zanj res ni končal veselo. Še preden je napočil silvestrski večer, je bilo njegovo telo od celomesečnega praznovanja že tako utrujeno, da ni mogel več ne piti ne dihati ne živeti – ni se spomnil, kateri dan in datum je, ni vedel, kako je sinoči prišel domov in kje ima avto, ni vedel, kdo ga je peljal na urgenco in ali so mu res izpirali želodec – ni vedel, zakaj živi in kaj to sploh pomeni – vedel je samo, da ima vsega dovolj in da je zadnji čas, da temu naredi konec. Konec! Konci so zelo različni, sploh če je človek res na tleh in ne vidi več nobenega izhoda. Potem se zlahka zgodi, da premišljuje, kako bi bilo, če bi se vrgel v reko – čeprav, roko na srce, v decembru to res ne more biti kakšen poseben užitek, osvežitev in rešitev – raje bi še en kozarček … Kar tam, od šanka, je tisto dopoldne zagledal Marjano, kako mu iznad svoje limonade kliče: »Ja, kakšen pa si!?«

Z mojega okna

Tak miren, otožen mesec je november. Polja so pospravljena, ptice selivke so odletele, ob prvih ostrih vetrovih se razveseliš krušne peči in debelih volnenih nogavic, ki jih je napletla še mama. Kostanj z žerjavice diši kot včasih in vino že brbota v sodih, da bo sveti Martin imel kaj blagoslavljati. Grobovi so lepo urejeni in polni rož, ki jih tja na zadnji tihi dom sveta prinašamo v spomin na življenje, ki je odšlo. Zdaj pravijo, da na ono stran mavrice. Človeško srce hoče imeti upanje, da se ne bi bilo treba soočiti s strašljivo praznino niča. Kot človek je staro vprašanje, kam so šle vse rožice …

Z MOJEGA OKNA

Ana je gledala skozi okno in zoprno ji je bilo misliti na mokre čevlje in dežnik. Toda dež gor ali dol, morala bo od doma. Ves teden že ni šla. Čuden občutek, ko se je vendar od pogreba naprej vsak dan odpravila od doma, da je obiskala pokopališče. Kaj pa naj bi delala drugega sama vse dni, ko se še ni navadila na to, da njega ni tu. Sama! Prej, ko sta bila še dva, sta imela lepo življenje, odkar sta se mukoma sprijaznila, da otrok ne bo. Našla sta način življenja v dvoje, in dokler sta bila skupaj, jima ni nič manjkalo. Zdaj pa … Samotno je, ni dobro biti sam, če si bil navajen živeti v dvoje ...

Z mojega okna

Dnevi se že vidno krajšajo in vemo, da se začenja novo obdobje. Ali bo siv, turoben, meglen, mrzel in deževen konec poletja ali bo zlata jesen, polna sadov, ne vem. In kako jo kdo čaka, tudi ne vem. Otrokom se septembra začenja resen čas, ko morajo vsak dan v šolo, pa če jim je to všeč ali ne. Šola je obvezna. Mladi se morajo jeseni vrniti v predavalnice, delavci pa v službo, življenje je trdo in resno. In prostih dni mnogo ljudi sploh nima – na kmetijah ni dopusta in dela gotovo nikoli ne zmanjka – in nekaterim je delo najvišja vrednota. Moj oče je trdo delal od jutra do večera, dokler je le zmogel, čeprav mu res ne bi bilo treba. In teta Rezka: berglo je prislonila ob hišo, se oprla na lopato in odmetala sneg … Take so bile stare korenine, komaj verjameš! Samo delo!

Z MOJEGA OKNA

Ko šole zaprejo svoja vrata in mnogi odidejo na dopuste, se mesta poslovijo od stalnih prebivalcev in se napolnijo s turisti, ki prihajajo z vseh koncev sveta. Prihajajo gledat naša mala mesta in vasi, kjer je zgodovina pustila svoje sledi in značilnosti: ogledujejo si cerkve, gradove, stare mline, kozolce, samostane in muzeje, prihajajo občudovat in uživat našo raznoliko naravo na tako majhnem delčku sveta. Zlahka lahko rečemo kot v kičasti reklami: imamo vse, kar imajo veliki! Kot kakšen minimundus imamo visoke gore in ravnice, doline in nižine, reke in studenčke, neštete slapove, imamo košček morja in imamo jezera, in to ne samo navadnih, ampak celo taka, ki včasih so, drugič pa jih sploh ni, in namesto njih lahko občuduješ suhe požiralnike kot na Marsu, imamo prekrasen, skrivnosten podzemni svet in vedno znova se zgodi, da odkrijejo kakšno novo kraško čudo, kot da živimo na tanki plasti čipke nad neskončnimi stezami med čudovitimi kapniki, ki čakajo, da jih najdemo.