Z MOJEGA OKNA

»Kar naprej, je odprto,« je rekel in vedel, da bo prva stvar, ki se bo zgodila, maček. Zapodil se bo čez predsobo do njegove postelje in mu skočil na noge. Res neverjetno, kaj vse se lahko zgodi človeku!

Dobro se še spomni – ni še daleč od časov, ko so mu šle na živce ženske, ki na svojih vrtovih nastavljajo posodice z mlekom za potepuške mačke. Soseda je že bila taka, pozna jo že vso večnost. In poznajo jo vse potepuške mačke od blizu in daleč, saj na njenem dvorišču vedno dobijo hrano. Tako sosedstvo je res neprijetno, mački ne morejo vedeti, kaj pomeni ograja med vrtovi, in se mirno sprehajajo pod njo z vrta na vrt in se ne zmenijo za mnenje lastnika na tej strani. Povaljan peteršilj spravi v obup skrbnega vrtnarja, tudi če ne bi nič vedel o tisti bolezni, ki jo prenašajo mačke. Gledati, kako se mačke lovijo med tvojimi gredami, in brisati z avta sledi njihovih tačk, ko so ponoči ležale na toplem – in gledati, kako ti hodijo nad glavo po tvoji stekleni strehi – vse to lahko mirnega soseda spravi v določeno stanje nemira in neprijaznosti ne samo do mačk, ampak tudi do sosedov.

Razporejala je časopise na polici in umirjala svoje srce. Roke so bile zaposlene z nepomembnimi gibi, če bi jo kdo gledal, bi videl samo prizadevnost, še sanjalo se mu ne bi, kaj je v njej. Požirala je solze v srce, da ji ne bi privrele na dan. Ena od nujnih sposobnosti pri njenem zdajšnjem delu je, da kaže miren in veder obraz. Nasmeh in tople oči. Prijaznost in mir. Upanje zbujajoče besede ali vsaj spodbuden nasmeh morajo pospremiti vsako njeno dejanje.

Vedela je vse to že, ko se je odločala za to delo. Samo zdajle se mora malo zjokati, potem pa bo spet zmogla ...

Jogurtovi lončki na oknu so postajali vedno manj moteči, saj so imeli vsak dan lepšo vsebino, rastlinice so rasle hitro in s svojo živo pomladno barvo privabljale oči, da lončkov niti opazil nisi več. Sadike solate in kolerabic so bile že dovolj velike, da jih bo Sonja ob prvi priložnosti prepikirala v toplo gredo, sadike paprike, paradižnika, majarona, bazilike in vseh vrst enoletnih cvetic pa bodo še nekaj časa krasile njena okna. Že zdavnaj je ugotovila, kje najbolje rastejo, kdaj jih mora presaditi v toplo gredo in kdaj na prosto, znana je bila po tem, da so njene sadike med prvimi, a tudi močne in zdrave.

Tišina jutra je bila tako drugačna od zadnjih dni, da se je hipoma popolnoma prebudila. Ne, ni ji treba hitro vstati, nikogar ni tu in nikamor se ne mudi. Pogledala je na posteljo ob sebi in v njej je ležal samo on, tiho in enakomerno je dihal in v tem mirnem dihanju je jutro postalo še bolj spokojno in mirno. Jutranje prebujanje zadnjih dni ji je bilo ljubo, bilo je prijetno in praznično, veselo je dovolila, da so vnuki pritekli vsako jutro k njima in naredili iz njune postelje barko jutranjega veselja, ko so dedka cukali za palce na nogah, on pa se je delal, da smrči in trdno spi! Še dolgo se bo spominjala smeha in vriskanja otrok …