Z mojega okna

 Stare prijateljice so sedele ob kavi.

»Staramo se, drage moje,« je potarnala Jelka.

»Tako pač je, vsi bi radi dolgo živeli, samo nihče noče biti star,« je modrovala Maja.

»Starost prinese kopico težav ...«

»No, starost pomeni zrelost – vse živo se rodi, raste, zori in umre ...« je rekla Ana.

»Zrelost! Prinese vendar nemoč in počasnost!«

»In bolečine ...«

»Mene je starosti strah, strah me je bolezni, pozabljivosti – vsega ...«

»Jaz pa se kar stresem ob misli, da mi bodo vzeli vozniško ...«

»Mene je pa najbolj strah, da bom v napoto! Ali pa to, da bi bila v postelji in bi morali drugi skrbeti zame ...«

Z mojega okna

Ko rečeš mesec maj, se misli zavrtijo okoli same lepote, podobe slikajo razcveteno pomlad, spomniš se, da je to čas vriskajoče radosti, maturantskih plesov in zaključnih izletov in seveda ... mesec ljubezni. Vse en sam praznik mladosti. Vendar ljubezen ni samo preteklost kot mladost in spomini. Ljubezen ostane v srcu ne glede na leta in zimo, ki bo nujno prišla po cvetoči pomladi, razkošnem poletju in bogati jeseni. In največ pesmi ne poje o pomladi in rožah, o veselju in maju, ampak o ljubezni, ki traja vse letne čase.

Z mojega okna

Pomlad je in za nami je tudi največje pomladansko praznovanje, velika noč, to je nedelja po prvi spomladanski luni. Pust, pepelnična sreda, štiridesetdnevni post, velikonočni ponedeljek in bela nedelja – okoli vseh teh dni je za debelo knjigo obredov, navad in običajev. Nekateri se krepko držijo, drugi tonejo v pozabo. Vse to so krščanski prazniki in jih marsikdo ne pozna več, vendar so se marsikatere navade trdovratno obdržale, poznam celo družine, ki so barvale pirhe in jedle šunko in potico za prvi maj, ker je bilo praznovanje velike noči neprimerno. Ohranjali so spomin na preteklost, sicer prilagojeno, pa vendar ...

Z mojega okna

Marca imamo tri praznike: dan žena, to je dan boja žensk za njihove pravice, materinski dan, to je dan hvaležnosti materam, in dan mučenikov, ki je šaljiva protiutež prvima dvema. Zadnje čase se ponekod uveljavlja tudi očetovski dan in v zadregi, kdaj naj bodo prireditve, nastaja teden staršev, ko otroci nosijo domov cvetje hvaležnosti.

Gledam ljube vnukinje in njihove sošolke in premišljujem o življenju žensk od jamskih varuhinj ognjišča do svojih vrstnic, ki posegajo po zvezdah in v vesoljskih uniformah letajo stran od Zemlje. Redke, ampak v vesoljskih misijah so redki tudi moški. Druge živimo vsakdanje življenje sedanjega časa in tudi to je daleč stran od življenja jamske človekinje.

Z mojega okna 

 ... lahko pa zatolče človeka v podzemlje ali potegne voz iz blata, lahko gradi ali podira, oživlja ali ubija, kakršna pač je in kakršen namen ima.

Hči mi je zdavnaj nekoč, še ne odrasla, ko je videla, da berem pametne knjige, rekla: »Ne vem, kaj tamle piše o tem, koga je treba pohvaliti – ampak jaz sem ena od tistih!« In res, popolnoma drugače je, če te kdo pohvali ali če te kritizira! Resničnost ostaja enaka, nespremenjena, v človekovi notranjosti pa se vse spremeni.

Lepa beseda, prijazna pripomba, ljubezniv pogled in nasmeh in predvsem pohvala – vse to zravna človekovo hrbtenico, mu ponosno dvigne glavo, prikliče zadovoljen nasmeh zdravega veselja nad samim seboj, zaigra spodbudno melodijo v srcu, daje moč za nadaljnje napore in zaupanje v uspeh, spodbudi poplesavajoči korak in lahkotno, poskočno hojo – in še bi lahko naštevala, kaj vse lahko človeku podariš, če mu nakloniš lepo besedo.

Z mojega okna

»Srečno novo leto!«

Kolikokrat sem te dni in tedne slišala ta vzklik! Čas okoli praznikov je vedno poln velikih besed in velikih želja.

»Naj se ti izpolni vse, kar si želiš!«

»Vse dobro ti želim!«

»Mir, zadovoljstvo, srečo, veselje in še vse drugo ti želim!«

»Predvsem zdravja!«

In na videz skromno: »Ja, da bo le zdravje, vse drugo bomo že kako!«

Prihodnost pa je skrita. Ne le da pojma nimamo, kaj se bo dogajalo v tem letu ali celo kaj bo čez pet let, še sanja se nam ne niti to, kaj bo čez eno uro, čez dve minuti.

Z mojega okna

»Tale bo za mojo mamo, tale pa za sosedovo gospo,« je rekla mami, ko je jemala lepe srnine hrbte iz pečice. Biskvit z orehi, kako je dišala vsa hiša! »Mama je že stara, ne more več delati sama, soseda pa je zdravnica, vse dni je v službi in bo gotovo vesela domačega peciva,« mi je, deklici, razlagala.

Ne vem, ali je spomin na ta biskvit prvi spomin na mamino radodarnost ali je bilo prej začudenje, ko je otroku ženske, ki je hodila po hišah, namazala kruh z marmelado, kot ga je nam samo včasih.

Z mojega okna

Spomnila sem se tiste sobote, ko sem prvič oblekla lepo obleko, ki je že dolgo čakala. Bila je nekaj posebnega, prepotovala je namreč pol sveta v časih, ko pri nas še ni bilo običajno, da čez pol sveta potujejo vsi, ki si to želijo.

Bila je to navadna obleka, kakršne nosijo žene podsaharske Afrike, preprosta, pa vendar prava umetnina, le da prodajalec na tržnici tega ni vedel in jo je prodajal poceni, pač tako kot se prodajajo reči za vsakdanjo rabo. Zame pa je bila zelo dragocena. 

 Pričakovala sem obiske in sem jo oblekla.

Z mojega okna

Že ko se je zbudila, je bila prva misel težka, pa tudi noge so bile težke. Pravzaprav jo je vse bolelo. Joj, da nisem kaj zbolela zdaj, ko letajo virusi okoli ...

Počasi in previdno, da je ne zagrabi kakšen krč, je poskusila čim bolj po tihem zlesti iz postelje. Njen dragi je še spal spanje pravičnega in utrujenega upokojenca, ki mu počitek po napornem življenju seveda pripada. Joj, kaj je danes z mano, da so moje misli že navsezgodaj temne in hudobne?

Odtihoplazila se je v kopalnico in odsev v ogledalu je sprožil tretji joj: Joj, kakšna pa sem, poglej te podočnjake! Spomnila se je napisa, ki ga je nekoč našla na ogledalu pri sinu: Staranje je za pogumne! Pha, lahko je to napisala njena lepa snaha, stara niti pol milijarde let! Takrat se ji je to zdelo domiselno in tudi res pogumno od mlade žene, danes pa je jezna na ogledalo, saj njej kaže zgubano in visečo kožo. Starost! Te spremembe, ki te opozarjajo, da čas teče, in veš, da bo podoba samo vsak dan slabša. Hitro je odšla izpred ogledala, tega ji res ni treba gledati.

Z mojega okna

Ko nam je pogorela hiša, so s samokolnico vozili na tovornjak vse, kar je ostalo, ko je ogenj ugasnil. Knjige s požganimi hrbti so letele po zraku čez balkonsko ograjo in morala sem stran od tam, ker bi vsako vzela nazaj in ji odstranila uničene platnice, saj bi se dalo še kaj prebrati ...

Mislila sem, da je vse šlo z ognjem ... Mlada snaha, ki je ravno nekaj dni prej obesila nove zavese, je stala v sami spalni srajci na pločniku in držala v naročju štirimesečnega dojenčka. Rekla sem ji: »Zdaj si pa vse izgubila!« Ona pa se je naslonila na mojega sina in odgovorila: »Vse moje je tukaj.« Tega ne bom nikoli pozabila in neskončno jo imam rada: tako mlada je bila, pa tako dobro je vedela, kaj v življenju res šteje.