Z mojega okna 

 ... lahko pa zatolče človeka v podzemlje ali potegne voz iz blata, lahko gradi ali podira, oživlja ali ubija, kakršna pač je in kakršen namen ima.

Hči mi je zdavnaj nekoč, še ne odrasla, ko je videla, da berem pametne knjige, rekla: »Ne vem, kaj tamle piše o tem, koga je treba pohvaliti – ampak jaz sem ena od tistih!« In res, popolnoma drugače je, če te kdo pohvali ali če te kritizira! Resničnost ostaja enaka, nespremenjena, v človekovi notranjosti pa se vse spremeni.

Lepa beseda, prijazna pripomba, ljubezniv pogled in nasmeh in predvsem pohvala – vse to zravna človekovo hrbtenico, mu ponosno dvigne glavo, prikliče zadovoljen nasmeh zdravega veselja nad samim seboj, zaigra spodbudno melodijo v srcu, daje moč za nadaljnje napore in zaupanje v uspeh, spodbudi poplesavajoči korak in lahkotno, poskočno hojo – in še bi lahko naštevala, kaj vse lahko človeku podariš, če mu nakloniš lepo besedo.

Z mojega okna

»Srečno novo leto!«

Kolikokrat sem te dni in tedne slišala ta vzklik! Čas okoli praznikov je vedno poln velikih besed in velikih želja.

»Naj se ti izpolni vse, kar si želiš!«

»Vse dobro ti želim!«

»Mir, zadovoljstvo, srečo, veselje in še vse drugo ti želim!«

»Predvsem zdravja!«

In na videz skromno: »Ja, da bo le zdravje, vse drugo bomo že kako!«

Prihodnost pa je skrita. Ne le da pojma nimamo, kaj se bo dogajalo v tem letu ali celo kaj bo čez pet let, še sanja se nam ne niti to, kaj bo čez eno uro, čez dve minuti.

Z mojega okna

»Tale bo za mojo mamo, tale pa za sosedovo gospo,« je rekla mami, ko je jemala lepe srnine hrbte iz pečice. Biskvit z orehi, kako je dišala vsa hiša! »Mama je že stara, ne more več delati sama, soseda pa je zdravnica, vse dni je v službi in bo gotovo vesela domačega peciva,« mi je, deklici, razlagala.

Ne vem, ali je spomin na ta biskvit prvi spomin na mamino radodarnost ali je bilo prej začudenje, ko je otroku ženske, ki je hodila po hišah, namazala kruh z marmelado, kot ga je nam samo včasih.

Z mojega okna

Spomnila sem se tiste sobote, ko sem prvič oblekla lepo obleko, ki je že dolgo čakala. Bila je nekaj posebnega, prepotovala je namreč pol sveta v časih, ko pri nas še ni bilo običajno, da čez pol sveta potujejo vsi, ki si to želijo.

Bila je to navadna obleka, kakršne nosijo žene podsaharske Afrike, preprosta, pa vendar prava umetnina, le da prodajalec na tržnici tega ni vedel in jo je prodajal poceni, pač tako kot se prodajajo reči za vsakdanjo rabo. Zame pa je bila zelo dragocena. 

 Pričakovala sem obiske in sem jo oblekla.

Z mojega okna

Že ko se je zbudila, je bila prva misel težka, pa tudi noge so bile težke. Pravzaprav jo je vse bolelo. Joj, da nisem kaj zbolela zdaj, ko letajo virusi okoli ...

Počasi in previdno, da je ne zagrabi kakšen krč, je poskusila čim bolj po tihem zlesti iz postelje. Njen dragi je še spal spanje pravičnega in utrujenega upokojenca, ki mu počitek po napornem življenju seveda pripada. Joj, kaj je danes z mano, da so moje misli že navsezgodaj temne in hudobne?

Odtihoplazila se je v kopalnico in odsev v ogledalu je sprožil tretji joj: Joj, kakšna pa sem, poglej te podočnjake! Spomnila se je napisa, ki ga je nekoč našla na ogledalu pri sinu: Staranje je za pogumne! Pha, lahko je to napisala njena lepa snaha, stara niti pol milijarde let! Takrat se ji je to zdelo domiselno in tudi res pogumno od mlade žene, danes pa je jezna na ogledalo, saj njej kaže zgubano in visečo kožo. Starost! Te spremembe, ki te opozarjajo, da čas teče, in veš, da bo podoba samo vsak dan slabša. Hitro je odšla izpred ogledala, tega ji res ni treba gledati.

Z mojega okna

Ko nam je pogorela hiša, so s samokolnico vozili na tovornjak vse, kar je ostalo, ko je ogenj ugasnil. Knjige s požganimi hrbti so letele po zraku čez balkonsko ograjo in morala sem stran od tam, ker bi vsako vzela nazaj in ji odstranila uničene platnice, saj bi se dalo še kaj prebrati ...

Mislila sem, da je vse šlo z ognjem ... Mlada snaha, ki je ravno nekaj dni prej obesila nove zavese, je stala v sami spalni srajci na pločniku in držala v naročju štirimesečnega dojenčka. Rekla sem ji: »Zdaj si pa vse izgubila!« Ona pa se je naslonila na mojega sina in odgovorila: »Vse moje je tukaj.« Tega ne bom nikoli pozabila in neskončno jo imam rada: tako mlada je bila, pa tako dobro je vedela, kaj v življenju res šteje.

Z mojega okna

Spet je prišlo poletje in z njim znano vprašanje, ki razgreje vagabunde in dopustnike vseh vrst in vseh starosti: kam pa letos?

Svet je pisan in nebo prostrano in človek lahko poletni čas porabi na nešteto načinov. Vsaj najskromnejše počitnice bi morali imeti vsi ljudje — proste dneve, ko počivajo od vsakdanjosti, dneve, ki so drugačni od večine dni. Čas, ko se človek odmakne od resničnosti, utrujenosti in skrbi. Kako na različne načine smo porabljali dragoceni čas!

Študentje z nahrbtnikom in dvignjenim palcem za cesto so zdaj kar izginili, zelo malo jih je. Čeprav je avtostop prinašal mnoge dogodivščine, včasih tudi nova poznanstva, ki so obstala.

»Dober dan, Marjana tukaj. Kaj delaš v torek popoldne?«

»Halo?«

»Marjana, sošolka, se spomniš?«

Seveda se je spomnila Marjane, morda najljubše sošolke, potem pa sta se kar izgubili.

»Halo? Si tam?«

»Ja, seveda, slišim te.«

»V torek te povabim na kavo.«

Marjane ni slišala od zadnje velike obletnice mature – to bo zdaj že skoraj devet let.

»Odločila sem se, da bi te rada srečala, tebe in druge sošolke. Prideš?«

Rekla je samo: »Se je zgodilo kaj posebnega?« Ob tem navadnem stavku pa je v resnici pomislila: »Da ni Marjana kaj zbolela in nas hoče še zadnjič videti ...«

Z mojega okna

Prebrala je, da bi znanstveniki radi ustavili razvoj umetne inteligence. Zastrigla je z ušesi. Kajti tale babica se je od nekdaj zanimala za čudne, nenavadne in skrivnostne reči in rada je imela znanstveno fantastiko. Ne sanj o tehniki, kajti že od Verna je vedela, da bo človek naredil vse stroje, ki si jih bo zamislil. 

Če bi se za hip vrnil na zemljo njen pradedek, ne bi mogel verjeti, v kakšnem svetu živimo. Vsi ti stroji, ki vsepovsod delajo namesto človeka. Grejejo in hladijo, perejo in pomivajo, vozijo po zemlji, pod vodo in po zraku, prenašajo glas, sliko in znanje vsega človeštva kar v majhno škatlico, ki jo drži v roki že vsak otrok … In znanstvena fantastika je kot pogled v jutrišnji dan.

Z mojega okna 

»A se nisi ti zadnjič hvalila, da si dobila posebno priznanje za vožnjo?« je Sabina vprašala sošolko.

»Ja, prijavila sem se na akcijo Osvežitvena vožnja za starejše in bila izžrebana.«

»In? Si ga zelo lomila?«

»Otroci so se veliko smejali na račun posebne pohvale učitelja vožnje, ki sem jo dobila.«

»To pa res ni prijazno od njih!«

»No, oni vedo za vse moje napake. Ker pa mi zaupajo svoje otroke, moje vnuke, da jih vozim, je bil to gotovo prijazen smeh.«

»Kako pa pravzaprav voziš?«

»Hm ... Plaketa ima štiri poudarke in za tri sem dobila posebno pohvalo: za pogum, preudarnost in vozniški bonton. Sem kar ponosna na to! Pohvalil je mojo varnostno razdaljo, razdaljo do kolesarjev, tekočo vožnjo in da nimam noge stalno na sklopki. No, vsekakor je mladenič rekel, da se je počutil v mojem avtu varno in prijetno. Sem si takoj zapisala vse te pohvale.«