Z mojega okna

Lilo je, kot lije že ves teden, in človeka je minilo, da bi sploh pomolil nos iz stanovanja. Še dobro, da je bila kot dobra gospodinja stare šole navajena imeti vse na zalogi. Zdaj, ko so bili rezanci že lepo pripravljeni, da jih otroci odnesejo ob prvem obisku, se je lotila še peke. Napekla bo še tiste dobre piškote, ki jih imajo tako zelo radi. Ko si je pripravila vse sestavine, razbila jajca in namočila rozine, pa je ugotovila, da nima niti enega pecilnega praška. Kaj pa zdaj?

»Pojdi k sosedi, gotovo ti ga bo z veseljem posodila,« ji je odgovoril Miha, ko je vendarle dvignil glavo od križanke in se odzval na njeno tarnanje.

Z mojega okna

Poletna vročica je minevala in obala se je praznila, dolžnosti so klicale ljudi domov. Ona pa je lahko mirno ostala, ni ji bilo več treba oditi v mesto in pustiti moža, da bo jesen preživljal na svojem sanjskem projektu ob morju kot zadnja leta. Sam je spreminjal skalnato parcelo v urejen vrt, na katerem je pod njegovimi rokami počasi rasla majcena hiša, kakršno sta si že od nekdaj želela. Zadnja leta se je vsako jesen vračala sama domov, ker so se že odpirala šolska vrata, ona pa je bila tam nepogrešljiva.

Z mojega okna

Pravijo, da tako čudnega vremena še ni bilo – zjutraj nas zebe, popoldne je vroče, vmes pa dež in plazovi … Pravijo, da stari pregovori, ki so držali kot kamen kost, ne držijo več ... Pravijo, da se ozračje segreva, ledeniki talijo, morski tokovi spreminjajo … In pravijo, da so vsega tega krivi človek, njegova peč na drva in njegov moped na mešanico, da o sosedovi kravi ne govorimo ...

No, vreme je res čudno, le da ne vem, ali zaradi še nikoli videnih vremenskih sprememb ali se nestalno vreme pojavlja ciklično skozi stoletja. Ne vem, ali sem utrujena in me povsod trga zaradi starosti in revme ali so za to krivi cepivo proti covidu in njegove dolgoročne posledice. Ne vem, ali je toča zbila solato zaradi poletnih neviht, ki so vedno bile in vedno bodo, ali so za to kriva letala, ki spuščajo v zrak bog ve kaj in streljajo v oblake, da bi po svoji volji obvladovali vreme. Če bom še dolgo na svetu, se bom očitno naučila predvsem tega, da prav o ničemer ničesar ne morem res vedeti.

Z mojega okna

 Stare prijateljice so sedele ob kavi.

»Staramo se, drage moje,« je potarnala Jelka.

»Tako pač je, vsi bi radi dolgo živeli, samo nihče noče biti star,« je modrovala Maja.

»Starost prinese kopico težav ...«

»No, starost pomeni zrelost – vse živo se rodi, raste, zori in umre ...« je rekla Ana.

»Zrelost! Prinese vendar nemoč in počasnost!«

»In bolečine ...«

»Mene je starosti strah, strah me je bolezni, pozabljivosti – vsega ...«

»Jaz pa se kar stresem ob misli, da mi bodo vzeli vozniško ...«

»Mene je pa najbolj strah, da bom v napoto! Ali pa to, da bi bila v postelji in bi morali drugi skrbeti zame ...«

Z mojega okna

Ko rečeš mesec maj, se misli zavrtijo okoli same lepote, podobe slikajo razcveteno pomlad, spomniš se, da je to čas vriskajoče radosti, maturantskih plesov in zaključnih izletov in seveda ... mesec ljubezni. Vse en sam praznik mladosti. Vendar ljubezen ni samo preteklost kot mladost in spomini. Ljubezen ostane v srcu ne glede na leta in zimo, ki bo nujno prišla po cvetoči pomladi, razkošnem poletju in bogati jeseni. In največ pesmi ne poje o pomladi in rožah, o veselju in maju, ampak o ljubezni, ki traja vse letne čase.

Z mojega okna

Pomlad je in za nami je tudi največje pomladansko praznovanje, velika noč, to je nedelja po prvi spomladanski luni. Pust, pepelnična sreda, štiridesetdnevni post, velikonočni ponedeljek in bela nedelja – okoli vseh teh dni je za debelo knjigo obredov, navad in običajev. Nekateri se krepko držijo, drugi tonejo v pozabo. Vse to so krščanski prazniki in jih marsikdo ne pozna več, vendar so se marsikatere navade trdovratno obdržale, poznam celo družine, ki so barvale pirhe in jedle šunko in potico za prvi maj, ker je bilo praznovanje velike noči neprimerno. Ohranjali so spomin na preteklost, sicer prilagojeno, pa vendar ...

Z mojega okna

Marca imamo tri praznike: dan žena, to je dan boja žensk za njihove pravice, materinski dan, to je dan hvaležnosti materam, in dan mučenikov, ki je šaljiva protiutež prvima dvema. Zadnje čase se ponekod uveljavlja tudi očetovski dan in v zadregi, kdaj naj bodo prireditve, nastaja teden staršev, ko otroci nosijo domov cvetje hvaležnosti.

Gledam ljube vnukinje in njihove sošolke in premišljujem o življenju žensk od jamskih varuhinj ognjišča do svojih vrstnic, ki posegajo po zvezdah in v vesoljskih uniformah letajo stran od Zemlje. Redke, ampak v vesoljskih misijah so redki tudi moški. Druge živimo vsakdanje življenje sedanjega časa in tudi to je daleč stran od življenja jamske človekinje.

Z mojega okna 

 ... lahko pa zatolče človeka v podzemlje ali potegne voz iz blata, lahko gradi ali podira, oživlja ali ubija, kakršna pač je in kakršen namen ima.

Hči mi je zdavnaj nekoč, še ne odrasla, ko je videla, da berem pametne knjige, rekla: »Ne vem, kaj tamle piše o tem, koga je treba pohvaliti – ampak jaz sem ena od tistih!« In res, popolnoma drugače je, če te kdo pohvali ali če te kritizira! Resničnost ostaja enaka, nespremenjena, v človekovi notranjosti pa se vse spremeni.

Lepa beseda, prijazna pripomba, ljubezniv pogled in nasmeh in predvsem pohvala – vse to zravna človekovo hrbtenico, mu ponosno dvigne glavo, prikliče zadovoljen nasmeh zdravega veselja nad samim seboj, zaigra spodbudno melodijo v srcu, daje moč za nadaljnje napore in zaupanje v uspeh, spodbudi poplesavajoči korak in lahkotno, poskočno hojo – in še bi lahko naštevala, kaj vse lahko človeku podariš, če mu nakloniš lepo besedo.

Z mojega okna

»Srečno novo leto!«

Kolikokrat sem te dni in tedne slišala ta vzklik! Čas okoli praznikov je vedno poln velikih besed in velikih želja.

»Naj se ti izpolni vse, kar si želiš!«

»Vse dobro ti želim!«

»Mir, zadovoljstvo, srečo, veselje in še vse drugo ti želim!«

»Predvsem zdravja!«

In na videz skromno: »Ja, da bo le zdravje, vse drugo bomo že kako!«

Prihodnost pa je skrita. Ne le da pojma nimamo, kaj se bo dogajalo v tem letu ali celo kaj bo čez pet let, še sanja se nam ne niti to, kaj bo čez eno uro, čez dve minuti.

Z mojega okna

»Tale bo za mojo mamo, tale pa za sosedovo gospo,« je rekla mami, ko je jemala lepe srnine hrbte iz pečice. Biskvit z orehi, kako je dišala vsa hiša! »Mama je že stara, ne more več delati sama, soseda pa je zdravnica, vse dni je v službi in bo gotovo vesela domačega peciva,« mi je, deklici, razlagala.

Ne vem, ali je spomin na ta biskvit prvi spomin na mamino radodarnost ali je bilo prej začudenje, ko je otroku ženske, ki je hodila po hišah, namazala kruh z marmelado, kot ga je nam samo včasih.