TI NAŠI VNUKI

Ej, ti naši vnuki! Presenečajo nas vsak dan znova z domislicami, svojo otroško logiko in neposrednostjo, spravljajo nas v zadrego, ko ne znamo odgovoriti ali smo s svojim odgovorom neprepričljivi. Vedno znova ugotavljamo, da še kako velja tisti stari izrek, ki pravi, da pišče več od koklje ve ...

Njegov vrtec je od našega bloka oddaljen približno 300 metrov, toda midva sva včasih potrebovala tudi uro ali dve, da sva prišla domov. Najprej sem morala v vrtcu pogledati vse nove risbice, poiskati njegovo risbico, si jo ogledati in on mi je razložil, kaj pomenijo vse tiste čačke račke, krive in ravne črte, krogi in krogci. Imel je strašno domišljijo. Ko so risbice postajale vedno bolj izpopolnjene in sem lahko sama ugotovila, kaj je narisano, je bil tega strašno vesel.

Ti naši vnuki

»Bo danes pravljica, če bomo pridni?« so začeli moji trije ta srednji spraševati že med dopoldnevom.

»Bo, če boste pridni,« sem odgovarjala, saj je bila pravljica pred spanjem nagrada za celodnevno prizadevanje za pridnost, poslušanje, pomaganje in uboganje.

»Ampak ne sme biti Rdeča kapica in tudi Sneguljčica in tudi Pepelka ne,« sem slišala. »Pa Volk in sedem kozličkov tudi ne.« Ko so izčrpali paleto Grimmovih in drugih pravljic, so umolknili.

»Dobro,« sem rekla. »In kakšno pravljico bi radi?«