Kultura
Prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku
Dogodki ob slovenskem kulturnem prazniku že potekajo, čeprav se bo glavnina zvrstila v nedeljo, 8. februarja, ko bodo kulturne ustanove na široko odprla vrata obiskovalcem in omogočila brezplačne oglede razstav in filmov, vodstva, delavnice, pogovore z ustvarjalci.
Ne bodo manjkali niti tradicionalni recitali Prešernove poezije na prostem, denimo na Bevkovem trgu v Novi Gorici ter na Grajskem trgu v Mariboru, v Ljubljani ga bodo člani Združenja dramskih umetnikov Slovenije pred Prešernovim spomenikom pripravili že štiridesetič! Posebno doživetje je obisk Kranja, ki se na Prešernovem smenju preobleče v 19. stoletje. Na mestnih trgih in ulicah se slišijo recitali Prešernovih pesmi, sučejo se folklorne skupine, mesto obiščejo lajnarji, mojstri in umetniki se predstavljajo na sejmu domače in...
-
Spoznajte jih
Zvon predstavljajo štirje čudoviti moški glasovi in en kristalni ženski glas. Tako ubrano večglasno zapojejo kot v starih časih, ko so vsi na vasi prepevali, si tako krajšali dolge večere in popestrili marsikateri dogodek v življenju.
V Zvonu pojejo pevovodkinja Tanja Ozirska, ki poje prvi tenor, Janez Merhar (drugi tenor), Janko Drobnič (drugi basist), Božo Zalar (prvi basist) in mladi Nejc Drobnič (drugi basist in solist). Sprva so delovali kot kvartet, začetek delovanja sega v leto 2002, ko so se trije bivši člani ansambla Podlipški fantje iz Škocjana pri Turjaku dogovorili, da se po dvajsetih letih spet združijo v kvartet. Božo Zalar pa je v mladih letih prepeval pri Dobrepoljskih fantih z ansamblom Franca Flereta. Ko so začeli vaditi, so se dogovorili, da bo njihov repertoar slonel na ljudskih in narodnih pesmih. Kasneje so zaradi želja občinstva dodali še dalmatinske pesmi ter nekaj drugih.
-
KULTURA
V prvem nadstropju nekdanje Name v središču Velenja ima svoje prostore Knjižnica Velenje. Pokriva celotno Šaleško dolino in ima svoji enoti še v Šoštanju in Šmartnem ob Paki.
Mestna občina Velenje je leta 2004 odkupila nadstropje za potrebe knjižnične dejavnosti, a ker nima v lasti celotnega objekta, imajo stalne težave z upravljanjem, to pa se kaže tudi v zunanji podobi celotnega objekta, ki pogosto menja lastnike. Zaposleni pravijo, da bi si želeli tudi lepšo zunanjo podobo knjižnice. Je pa zato privlačnejša notranjost. Zanimanje širše javnosti namreč vzbuja posebna novoletna jelka oziroma praznična smrečica, sestavljena iz knjig.
-
Kultura
Rojstni dan
Zima je in mrači se. Hitim, rad bi bil pred nočjo doma. Zavijem na bližnjico ob reki. Tu pod mostovi, daleč stran od lepo urejenega mestnega središča imajo brezdomci postavljene svoje kartonaste hiške, šotore in ležišča. »Glej, glej, vedno več je teh ljudi brez naslova,« pomislim. »Ne hodi tam mimo, je nevarno! Tam se zbirajo pijanci, drogiranci in brezdelneži, so sramota našega mesta,« mi kar naprej teži žena.
Začelo je snežiti in od reke brije veter, ki prepiha do kosti. Zavijam se v svoj volneni plašč. Oni se v prelahkih oblačilih in s čudnimi pokrivali na glavah zgrinjajo okrog odprtih ognjev. Grejejo si premrle prste. Nimajo toplega doma. Niti nimajo varnega doma, dan in noč so izpostavljeni nevarnostim ulice. Pospešim korak, in ko stopam mimo njih, obrnem glavo stran, čim prej hočem priti mimo te bede.
-
KULTURA
Silvan Omerzu je oblikovalec lutk, režiser, scenograf, dramaturg, vizualni umetnik in knjižni ilustrator. Za svoje delo je prejel številne nagrade doma in v tujini, pred desetimi leti tudi nagrado Prešernovega sklada, Društvo slovenskih lutkovnih umetnikov in prijateljev lutk UNIMA pa mu je ob iztekajočem se letu podelilo nagrado za življenjsko delo. V utemeljitvi so zapisali, da je Omerzu subtilen diagnostik časa, prisluškovalec senc, portretist sodobnosti, svarilec prihodnosti in varuh preteklosti. Njegova predanost lutki pomeni edinstven fenomen v slovenskem lutkarskem prostoru.
-
Z mojega okna
»Pa bombone prinesi, rafaelo in bajadero, prosim,« je zaklicala za njim, ko je odhajal v trgovino. Bombone – in take razkošne? Onadva vendar ne jesta sladkarij, odkar njemu grozi sladkorna, se še ona ne sladka pred njim, da mu ne bi delala skomin. Mogoče bo imela za darilo …
Potem je zvečer opazil, da je škatla z bajaderami odprta – torej ne bodo za darilo!
»Se boš zdaj sladkala na skrivaj?« je vprašal.
»Ah, ne!« se je sproščeno nasmejala. »Pojedla sem ga za okus in spomin, ob misli na jutrišnji dan.«
Žavbijevi znani po mizarstvu in glasbi
Iz roda v rod
Družina Žavbi iz Šmarij pri Kopru je v marsičem prav posebna. Marta in Fabio imata osem sinov, med njimi je po dve leti razlike. Trije nadaljujejo očetovo obrt in so že četrta generacija mizarjev. Vsa družina ima glasbo v krvi. Sinovi, ki igrajo tudi več inštrumentov, so se kot skupina Žavbi brothers v javnosti že uveljavili s svojim večglasnim petjem in spevnimi avtorskimi skladbami.
Tako kot mnogi Slovenci, ki so v povojnem času odhajali v Nemčijo s trebuhom za kruhom, si je tja želel tudi Jože Žavbi, priučeni mizar iz Tuhinjske doline. Pred odhodom se je zaposlil v tovarni Prenova v Izoli, misleč, da bo to le začasno. A je na morju spoznal Marijo, ki je izhajala iz mizarske družine, in Nemčija je bila hitro pozabljena. Poročila sta se in rodili so se jima trije sinovi; med njimi Fabio, naš sogovornik. Tako se je priimek Žavbi zasidral tudi v tem delu Slovenije.
-
Kultura
LETO 2026 POSVEČENO ZOFKI KVEDER
Letos mineva sto let od njene smrti, zato se je bomo spominjali s številnimi dogodki. Med njimi bodo: izid znanstvene monografije, praizvedba njenega besedila Pravica do življenja v Prešernovem gledališču Kranj, septembra mednarodni simpozij v Novi Gorici ter razstava v Slovenskem gledališkem inštitutu. V Pragi bodo pripravili literarni sprehod, s katerim bodo zaznamovali lokacije, na katerih je delovala. V Zagrebu pa se je bodo spomnili z okroglo mizo. Zofka Kveder ni pomembna le kot pisateljica, prevajalka, urednica, kot je poudarila dr.
-
James Herriot: Vse živo, malo in veliko
Ko diplomant veterinarske fakultete nastopi službo v podeželskem Yorkshiru, kaj hitro spozna, da bo imel več preglavic z domačini kot z oskrbo njihovih živali – pa naj gre za trmaste, a trdožive kmete ali za njegovega muhastega delodajalca. Humorno napisan roman bralca vodi od kmetije do kmetije in slikovito opisuje podeželsko okolje, čas ob koncu tridesetih let preteklega stoletja ter odnose med ljudmi in do živali. Morda sta vam tako avtor kot naslov knjige znana iz televizijske serije Vsa bitja, velika in majhna, saj je nastala na podlagi avtobiografskih romanov Jamesa Herriota (s pravim imenom Alf Wight). Najbolj znan roman, ki smo ga končno dobili v slovenskem prevodu, je izšel že leta 1973. (Celjska Mohorjeva družba, 37,50 evra)
Japonska umetnost pripovedovanja
Kamišibaj je danes zanimiv predvsem zaradi preprostosti, saj v primerjavi z mnogimi umetniškimi praksami ne uporablja zahtevnih tehnologij in pripomočkov, temveč se osredotoča na medčloveški stik.
Zasnova pri nas malo znanega namiznega gledališča je preprosta: govorec na osvetljeno mizo postavi majhen, pogosto lastnoročno izdelan kovček, ki predstavlja oder – butaj. V njem so skrite slike, ki jih animator izmenjuje in z njihovo pomočjo pripoveduje zgodbo. Kljub minimalističnim rekvizitom so zgodbe zelo doživete. Včasih jih popestri kakšna lutka ali glasbeni inštrument. Največji čar pa jim daje bolj ali manj doživeto pripovedovanje zgodbe, ki v intimnem vzdušju dobesedno začara občinstvo. Ta način predstav izvira iz tridesetih let preteklega stoletja iz Japonske, kjer so še danes zelo priljubljene, in to kljub pojavu televizije, ki so jo sprva poimenovali kar električni kamišibaj.