Kultura
-
Z mojega okna
Zavil je čez trg in vse je dišalo po kuhančku, ljudje so stali pred stojnicami, klepetali in se smejali, on pa je hitel naprej svojo pot. Zdaj je drugače gledal na to novoletno turnejo, kot so se junaki za šanki norčevali iz sebe v tem času. Z neskončno hvaležnostjo se spomni razlike med svojimi dnevi včasih in zdaj. Nikoli ne bo pozabil in vsem bi rad povedal, kako je bilo in kaj se je zgodilo.
Tisto leto se december zanj res ni končal veselo. Še preden je napočil silvestrski večer, je bilo njegovo telo od celomesečnega praznovanja že tako utrujeno, da ni mogel več ne piti ne dihati ne živeti – ni se spomnil, kateri dan in datum je, ni vedel, kako je sinoči prišel domov in kje ima avto, ni vedel, kdo ga je peljal na urgenco in ali so mu res izpirali želodec – ni vedel, zakaj živi in kaj to sploh pomeni – vedel je samo, da ima vsega dovolj in da je zadnji čas, da temu naredi konec. Konec! Konci so zelo različni, sploh če je človek res na tleh in ne vidi več nobenega izhoda. Potem se zlahka zgodi, da premišljuje, kako bi bilo, če bi se vrgel v reko – čeprav, roko na srce, v decembru to res ne more biti kakšen poseben užitek, osvežitev in rešitev – raje bi še en kozarček … Kar tam, od šanka, je tisto dopoldne zagledal Marjano, kako mu iznad svoje limonade kliče: »Ja, kakšen pa si!?«
-
KULTURA
Marsikdo še danes ne ve, od kod je bil doma dramatik in pesnik Ignacij Borštnik. Po večini ga imajo za Mariborčana, v resnici pa mu je zibelka tekla v Cerkljah na Gorenjskem. K temu, da se je prava resnica o Borštnikovem poreklu ponesla po širni Sloveniji, je veliko prispeval Danijel Novak.
Zanimivo, življenje Daneta Novaka, kot ga kličejo, z Jame 57 v mestni občini Kranj je posredno vezano na dve znameniti lokaciji. Prva je Borštnikova rojstna hiša v Cerkljah, druga pa – posredno – rojstna hiša Simona Jenka na Podreči. »V prvo sem se pred petdesetimi leti hodil ženit in takrat mi Borštnik ni bil toliko pomemben. Bolj me je zanimala njegova prapranečakinja Vida Šter, ki sem jo leta 1976 kot ženo pripeljal na Jamo. Žal je istega leta umrla, tri mesece po rojstvu sina Tomaža,« je utrnil žal grenak spomin. Tri leta kasneje se je poročil s Karolino, ki je na Podreči živela v hiši, v kateri je bila sicer gostilna Pri Janezu, a je stala na mestu pogorele Jenkove rojstne hiše.
Naveza dveh pomembnih mož ob stripih
KULTURA
Letos mineva sto let od rojstva klasika slovenskega stripa in animiranega filma Mikija Mustra. V Mestnem muzeju Ljubljana se mu poklanjajo z razstavo njegovih izvirnih del, fotodokumentov in drugih dokumentarnih predmetov. Aleksander Buh, velik poznavalec stripov in pobudnik razstave, ki je z Mustrom prijateljeval zadnjih dvajset let umetnikovega življenja, pa je povedal veliko zanimivega o njem in stripu nasploh.
Miki (uradno Nikolaj) Muster se je rodil 22. novembra 1925 v Murski Soboti, a je večino otroških let preživel v Ljubljani, dokončal je študij kiparstva na takratni Akademiji za likovno umetnost, se zaposlil kot novinar pri Slovenskem poročevalcu in zaslovel kot avtor Zvitorepca, ki je neprekinjeno izhajal 21 let. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je ustvaril trojico pomembnih pionirskih del slovenskega risanega filma: Puščico, Kurirja Nejčka in Zimsko zgodbo. Razstava, ki jo je pripravila Barbara Savenc in bo na ogled do 22.
-
GLASBA
NOVOLETNI KOCERT DUNAJSKIH FILHARMONIKOV
Na novega leta dan boste na prvem programu RTV SLO prisluhnili petim krstnim izvedbam, med drugim tudi glasbi dveh skladateljic: Josephine Weinlich, ki je v 19. stoletju na Dunaju ustanovila prvi ženski orkester v Evropi, in afroameriške skladateljice Florence Price. Ob novih delih ostaja na programu močno zastopan kralj valčka Johann Strauss mlajši. Orkester Dunajske filharmonije bo tokrat vodil Kanadčan Yannick Nezet-Seguin, ki z njim sodeluje od leta 2010, taktirko na znamenitem novoletnem koncertu v Zlati dvorani dunajskega Musikvereina pa bo prevzel prvič. Člana Dunajskih filharmonikov sta iz Slovenije violinistka Petra Kovačič in kontrabasist Iztok Hrastnik.
-
Darko Đurić, Vladimir Habjan: Plosk ene roke
Če hočem uživati življenje, se moram za to potruditi. Če hočem doživeti stvari, si moram nadeti noge in iti v nov dan. Tako preprosto v iskreni življenjski zgodbi razmišlja Darko Đurić, nekdanji vrhunski športnik, ki se je naučil plavati šele pri enajstih letih, a je bil dvakrat svetovni in enkrat evropski prvak v plavanju. Vendar je bilo njegovo življenje vse prej kot preprosto, saj se je rodil brez nog in z eno roko. Vse tegobe je premagoval s pomočjo ljubeče rejniške družine ter svoje trme in humorja. Zdaj je uspešen podjetnik ter motivacijski govorec, ki ozavešča o moči lastne volje in ciljev. (Založba Chiara, 26 evrov)
-
Uradna otvoritev 41. slovenskega knjižnega sejma bo šele zvečer, a na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani se že tare ljubiteljev knjig. Sejem je namreč tokrat za obiskovalce odprt dan dlje kot običajno, od 24. do 30. novembra.
Slogan nakazuje, da je osrednja pozornost namenjena eni najbolj izjemnih žensk svojega časa – Almi Maximiliani Karlin. Pisala je romane, potopise, črtice, eseje, članke in notne zapise, v katerih se prepletajo oddaljeni svetovi in notranji boji. Rodila se je pred 136 leti v Celju, ki je mesto v gosteh na knjižnem sejmu. Danes in jutri bodo še podrobneje predstavili njeno življenje in knjižni opus.
-
Carmen L. Oven: Do kdaj živim
Zgodbe Hospickafejev
Carmen L. Oven, ki jo je Manca Košir izbrala za svojo naslednico pri vodenju Hocpikafejev, je knjigo posvetila prav njej – in metuljem. Izmed pogovorov z izjemnimi sogovorniki, s katerimi so se družili v sedmih letih, je izbrala 30 ganljivih zgodb, ki govorijo o življenju pred smrtjo in po njej, o žalovanju, slovesu, tudi o notranji moči, presežnih izkušnjah ter radosti in pogumu, ki kljub vsemu znova zaživi v človeku. To je knjiga življenja za vse generacije, pravi avtorica. Naj še omenimo, da bo društvo sredstva od prodanih knjig namenilo nadaljnjemu razvoju programov za podporo ljudem v stiski.
-
Z mojega okna
Tak miren, otožen mesec je november. Polja so pospravljena, ptice selivke so odletele, ob prvih ostrih vetrovih se razveseliš krušne peči in debelih volnenih nogavic, ki jih je napletla še mama. Kostanj z žerjavice diši kot včasih in vino že brbota v sodih, da bo sveti Martin imel kaj blagoslavljati. Grobovi so lepo urejeni in polni rož, ki jih tja na zadnji tihi dom sveta prinašamo v spomin na življenje, ki je odšlo. Zdaj pravijo, da na ono stran mavrice. Človeško srce hoče imeti upanje, da se ne bi bilo treba soočiti s strašljivo praznino niča. Kot človek je staro vprašanje, kam so šle vse rožice …
-
KULTURA
Ideja Vida Valiča, da upokojene zvezdnike naše humoristične scene Vinka Šimeka, Borisa Kobala, Francija Keka in Boštjana Megliča - Peško poveže v predstavi Penziči, je bila zmagovita. Občinstvu je prinesla 100 minut sprostitve in smeha, njim pa potrditev, da še vedno sijejo z vso močjo.
Mojstri humorja dobro vedo, da je smeh pol zdravja, smeh na svoj račun pa je tudi osvobajajoč, zato znajo in zmorejo na lahkoten način podati tudi travmatične vsebine in nasmejati gledalce v dvoranah v večjih in manjših krajih. Ko se smejemo njim, se smejemo tudi sami sebi. Penziči vsak v svojem narečju pripovedujejo svojo zgodbo, povezano z leti, spomini in staranjem. Dvajset minut je vsak sam na sceni, za krono predstave pa nastopajo še 20 minut skupaj in takrat streljajo po penzionistično na vse strani, da se kar iskri.
-
Branje je potovanje
Slogan 41. slovenskega knjižnega sejma nakazuje, da bo osrednja pozornost namenjena eni najbolj izjemnih žensk svojega časa – Almi Maximiliani Karlin. Pisala je romane, potopise, črtice, eseje, članke in notne zapise, v katerih se prepletajo oddaljeni svetovi in notranji boji. Rodila se je pred 136 leti v Celju, ki bo mesto v gosteh na knjižnem sejmu. Ta se bo odvijal na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, tokrat dan dlje kot običajno, od 24. do 30. novembra. Svojo ponudbo bo predstavilo več kot sto založb in drugih razstavljavcev.