Ljudje
Po poti Belokranjcev, ki so rudarili v Elyju
Prosti časseptember '26Ljudje Zgodovina Potovanja
Reportaža
Pred 18 leti je na taščin naslov v Belo krajino prispelo pismo iz Amerike. V angleščini je bilo napisano sporočilo, da je umrla njena sestrična Katica Peshel iz Elyja. Pismo je poslal vnuk njene sestre Mary, Peter Kelley, ki je taščin naslov in pisma našel v tetinem arhivu. Začelo ga je zanimati, od kod izhaja njegov rod. Tako je poleti 2009 z družino prvič prišel na obisk v Slovenijo, nato pa še dvakrat.
Lani sva z možem končno sprejela njegovo vabilo v Minnesoto in obiskala tudi kraj, kamor je odšel njegov dedek, tako kot številni mladi Belokranjci, ki so se pred več kot 120 leti podali s trebuhom za kruhom.
Najpomembnejše je dobro opravljeno delo
Iz roda v rod
Družino Prevc iz Dolenje vasi v Selški dolini smo si zaradi športnih uspehov Slovenci kar prisvojili; veselimo se njihovih dosežkov, ob razočaranjih pa z njimi jokamo. Mnogim se zdi, da morajo vedeti vse o njih. Pred pogosto motečo zvedavostjo se Prevčevi umikajo, zato smo hvaležni, da se je našemu povabilu odzval najbolj zgovoren med njimi – Cene. Tudi on je ob kakšnem vprašanju na sebi lasten, prijazen način dal vedeti, da »so to stvari, za katere ni potrebe, da bi jih poznal ves svet«.
Zanesi se na svoje telo in ga spoštuj
ŠPORTNI VETERANI: PETER PRAPER
Kulturne in skupinske športne dejavnosti so najboljši motivator dogajanja in medgeneracijske solidarnosti. Starost pač ni hendikep, odločno zatrjuje kapetan slovenske odbojkarske veteranske reprezentance prof. dr. Peter Praper, sicer eminenca slovenske psihoterapije.
Pogovor ob Dravi sva začela strokovno, vendar ne daleč od njegove ljubezni – odbojke. »Igranje odbojke, vsaj v mojem primeru, zagotovo pa to velja tudi za druge športe, lahko postane življenjski slog. Z aktivnim in zdravim načinom življenja pozitivno vplivamo na mlajše generacije, se odrekamo slabim navadam, spodbujamo dobre in ohranjamo socialne stike. Ohranjanje telesnega in duševnega zdravja ter krepitev samostojnosti, samoučinkovitosti in samozadovoljstva – pri čemer je vse to povezano – uravnava dobro družinsko dinamiko. V kulturah, ki to cenijo in spoštujejo, upravičeno podpirajo, tudi finančno, prispevek starejših k ohranjanju vzajemnosti,« pravi prof. dr. Peter Praper, doktor psiholoških znanosti, specialist klinične psihologije, ki je pri 82 letih najstarejši udeleženec odbojkarskih veteranskih turnirjev po svetu in tudi kapetan slovenske ekipe v kategoriji 65+ let.
Pri ustvarjalnosti za otroke ni meja
SPOZNAJTE JIH
Jadranka Novak je po poklicu vzgojiteljica, a se je ukvarjala še z marsičim. Že od otroških let je želela delati z otroki in ustvarjati iz vsakršnega materiala, ki se ji je ponudil.
Rodila se je v Murski Soboti očetu Prekmurcu in materi Belokranjki. »Po ločitvi staršev sem se pri desetih letih z mamo in bratom preselila v Šmartno pod Šmarno goro. Po končani vzgojiteljski šoli sem na Televiziji Slovenija ustvarjala oddajo Vrtec na obisku. To so bile prve otroške oddaje na naši televiziji,« pripoveduje. Ob redni zaposlitvi v vrtcu je te oddaje vodila osem let. Kmalu zatem je na Gallusovem nabrežju v Ljubljani odprla prvi otroški butik, kjer je prodajala igrače iz blaga in oblačila za otroke pod blagovno znamko PUPA. »Ljudje so bili željni barv in nečesa novega. V otroški svet pa sem rada pobegnila, ker je bil to zame neke vrste zatočišče.« Ko so se začele odpirati druge trgovine z uvoženo in cenejšo robo, je svojo zaprla in je le še izdelovala unikatne izdelke za izbrane trgovine.
Od voditelja, pevca do igralca
Priljubljenega voditelja z Radia Ognjišče Marjana Buniča krasijo številni talenti. Je pevec, solist, igralec, plesalec in avtor skladb, pa tudi velik zagovornik pravilne rabe slovenskega jezika.
Solistične vloge je pel že v otroškem zboru. Imel je deški sopran, potem se mu je glas razvijal; nekaj časa je pel tenor, zdaj pa bolj bariton in bas. V začetku 80. let prejšnjega stoletja je na pobudo tedanjega župnika na Viču zbral mlade in ustanovil vokalno glasbeno skupino Gloria, ki je delovala 40 let. Začel je tudi pisati skladbe.
-
SPOZNAJTE JIH
Avgust Černi iz Renkovcev pri Turnišču je vsestranski ljubiteljski umetnik, ki je že v mladosti začutil, da ima v sebi rokodelsko žilico.
Vešč je slikanja na platno, velikokrat pa v roke vzame fotografski aparat in ustvarja fotografske spomine. Največkrat pa si čas krajša z izdelovanjem najrazličnejših izdelkov, ki niso samo lični, pač pa so tudi spomin na nekdanje čase, saj med drugim prikazujejo prekmursko pokrajino, življenje nekoč, nekdanje obrtniške poklice in kmečka opravila. Izdelani so iz različnih materialov, najpogosteje pa uporablja les in glino. Loti se tudi izdelave pomanjšanih stavb.
-
KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE
Toneta je življenje po možganski kapi postavilo pred veliko preizkušnjo, a ga ni ustavilo. Soočiti se je moral z novo realnostjo, drugačnim vsakdanjikom in izzivi, ki jih življenje nepričakovano prinese. To je zgodba o pogumu, prilagajanju, vztrajnosti in iskanju moči, ko je najtežje, so zapisali v kampanji Zmorem Festivala za tretje življenjsko obdobje.
Z resničnimi zgodbami ljudi, ki znajo kljub oviram znova najti moč za vsak nov dan, opogumljajo vse, ki se jim je življenje obrnilo na glavo. Prvi, ki ga lahko vzamejo za zgled, je Anton Donko, za prijatelje Tone iz Ljubljane, Prekmurec po rodu, upokojeni častnik Slovenske vojske, nekdanji podpredsednik in predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije. Svojo zgodbo predstavlja s kratkimi posnetki in knjigo, ki bo izšla septembra. »Knjigo sem se odločil napisati kmalu po uspešni začetni terapiji po možganski kapi kot posledici ozdravljene...
-
Iz roda v rod
Za družino Rot iz Bovca veljajo tesna povezanost, delavnost, vztrajnost in svetovljanstvo; poleg tega jih zelo zaznamuje gobarstvo. Ljubezen do gliv, ki je mnogo več kot le nabiranje, je Bojan podedoval po stari mami in očetu ter to znanje prenesel na svoja otroka. S hčerko Anjo sta zdaj uspešen tandem, saj je z gobami povezana tudi njuna poslovna zgodba.
Bojan je že več kot pol stoletja strastni gobar in mikolog, kar pomeni tudi skrb za gobe in gozdove. Ne le spoštovanje narave, pač pa raziskovanje, fotografiranje in opis gob, katerih vzorce pošlje v mikoteko na Gozdarski inštitut Slovenije, obenem pa jih vnaša v javni seznam Boletus informaticus, ki spremlja in kartira vrste gliv pri nas. Raziskovanje vključuje makroskopski opis in mikroskopiranje, kemijske reakcije in tudi sekvencioniranje (analizo DNK), zlasti za nove glive. Leta 2007 je ustvaril spletno stran Gobe na Bovškem, kjer je določenih že skoraj tisoč vrst gliv, ki sta jih z Anjo našla v njihovem lokalnem okolju. Bojan pa vsako leto determinira še okoli 15 novih vrst, ki pri nas še niso bile določene. Torej ne čudi, da je eden od le petih posameznikov v Sloveniji, ki so dosegli naziv determinator mentor. To je najvišji možni naziv, ki se ga pridobi z dolgoletnim delovanjem na področju mikologije, vključno z opravljenimi izpiti.
-
Spoznajte jih
Čeprav danes marsikdo pokvarjen dežnik preprosto zavrže, še obstajajo mojstri, ki jih znajo popravljati. To je natančno in zahtevno delo, dežnikarstvo pa zelo redka obrt. Ki pa ima posebno mesto v naši kulturni dediščini, o čemer priča muzej v Lendavi, ki se med drugim posveča tudi tej obrti.
Ker je tako redko, je še posebno dragoceno, kadar se znanje prenaša iz roda v rod. »Dežnikarstvo je res redka obrt, poklic je eksotičen,« pravi sogovornica Marija Lah, ki ima majhno delavnico na Trubarjevi cesti v središču Ljubljane, v stavbi z začetka 19. stoletja. »V Kranju je še Dežnikarstvo Jenko (od leta 1935), potem pa daleč naokoli nič – do Beograda, kjer se trudi neka gospa. V Trstu je bil tovrstni lokal, a so ga zaprli, enako v Gorici in Zagrebu.« Menda se s to obrtjo ukvarja še nekdo v Parizu, kot ji povedo turisti, ki so njene pogoste stranke.
Učiteljica z dušo, srcem in telesom
Spoznajte jih
Aprila je v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani svoj stoti rojstni dan praznovala upokojena učiteljica biologije in kemije Vida Dolinšek. Rodila se je v Trbovljah, tam je preživela vso aktivno življenjsko dobo in del njenega srca je še vedno v revirjih, čeprav se v domu počuti zelo dobro.
Ob tem visokem jubileju so ji v domu seveda pripravili slovesnost, kot je to običaj, a najbolj se je razveselila obiska iz njenih Trbovelj. Obiskali sta jo nekdanji sokrajanki Ana Kadunc in Marija Govejšek, ki je bila tudi njena učenka. »Niso pozabili name, ne moji nekdanji učenci, ki so danes že priletni gospodje in gospe, in ne moji krajani. Kar verjeti ne morem, koliko ljudi se je spomnilo name,« je še nekaj dni po praznovanju vidno vznemirjena obujala spomine.