Ljudje
Kraj je ime dobil po železniški postaji
Zgodbenovember '26Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – POSTAJA
Razloženo naselje z jedrom pri železniški postaji Most na Soči na bohinjski železniški progi leži na ozki terasi nad levim bregom Idrijce, na severnem vznožju Banjške planote. »Kraj poleg postajnega poslopja s spominsko sobo in sosednjega bara P17 sestavljajo še pet štiristanovanjskih železničarskih blokov, več družinskih hiš, gostilna s prenočišči Pri Štefanu, skladišča, terminal za vkrcanje in izkrcavanje avtomobilov na avtovlak ter proizvajalec industrijske opreme Siapro,« pravi 73-letna upokojenka tolminske Hidrie Jadranka Flajs, rojena v Manfredovi hiši (Pri Minci) pri mostu čez Idrijco, ki z glavne ceste Most na Soči–Idrija vodi na postajo.
-
ŠPORTNI VETERANI: JANEZ SLAVIČ
»Veste, konji in vino so vpeti v nas, Prleke,« mi je na začetku pogovora dejal mag. Janez Slavič, dolgoletni predsednik Kasaškega kluba Ljutomer. Pri svojih triinosemdesetih letih je še vedno vpet v delovanje kluba, pravzaprav je med najbolj aktivnimi člani.
Pogovarjala sva se v prostorih Muzeja Ljutomerski kasač, ki sodi pod okrilje Kasaškega kluba Ljutomer, ob hlevih in hipodromu, zagotovo najsodobnejšem daleč naokoli. Rojen je bil v Vučji vasi, kjer je tudi odraščal, in že kot otrok je bil tesno povezan s konji. »Oral sem z njimi, jih čistil, se z njimi prevažal, s konjskim vozom me je oče vozil na Cven, kjer so takrat pripravljali kasaške dirke. Skratka, živel sem s konji in vse življenje me pač spremlja vsakdan kmečkega človeka,« pripoveduje sogovornik, sicer diplomiran kmetijski inženir. Poleg vseh funkcij, ki jih je opravljal, med drugim je bil tudi predsednik izvršnega sveta v Gornji Radgoni, je že skoraj tri desetletja prvi mož Kasaškega kluba Ljutomer.
-
Spoznajte jih
Viktor Munda, rojen leta 1933 v Vodrancih v Jeruzalemskih goricah, je klen, razgledan, zgovoren mož in zaprisežen kolesar. Doživel je toliko sprememb, da bi lahko napisal roman. Tega se ne bo lotil, želi pa napisati knjigo o svoji bogati zbirki kmečkega in rokodelskega orodja, za katerega večina ljudi ne ve, kako se imenuje in čemu je namenjeno.
Njegovo življenje so močno zaznamovali 2. svetovna vojna in povojna leta. Skupaj z 200 sošolci je od leta 1940 obiskoval tri različne osnovne šole. Končali so jih v sedmih letih in ostali tako rekoč polpismeni, pravi. »Na Kogu smo po vojni imeli izredno srečo, učil nas je profesor Stane Horvat, dober učitelj, moral si ga poslušati. Leta 1948 sem na željo staršev šel na Kmetijsko šolo Rakičan. Za tiste čase je bila moderna, imela je centralno kurjavo, tuše v kopalnici, veliko dvorano, s klavirjem za poučevanje. Obiskovali smo jo fantje in dekleta različnih starosti. Nekaj časa sem bil na praksi v Mariboru, kjer je bilo bolj špartansko.«
-
Spoznajte jih
Terezija Gramec iz Gornjega Lenarta bo letos dopolnila že 96 let, a njen spomin še vedno seže daleč nazaj. V njem so ostali dnevi mladosti, delo v opekarni, čas izseljeništva v Nemčiji in številni drobni dogodki, ki so se skozi desetletja zapisovali v njeno življenje.
Posebno mesto v njenih spominih ima delo v nekdanji opekarni Treppo v Brežicah. Delala je na proizvodni liniji malega votlaka. Ženske so surovo opeko nakladale na voziček in jo odvažale v peč. Tudi strešna opeka, ki je slovela po svoji kakovosti in še danes pokriva marsikatero starejšo hišo v okolici, je morala skozi njihove roke. Najprej se je sušila na zraku, nato pa so jo odpeljali v peč, kjer je dobila svojo končno trdnost. Delo je bilo težko, a delavci so se znali tudi veseliti.
Življenjska moč, vtkana v pesem
KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE
Ob skorajšnjem vstopu v deveto desetletje življenja Marcel Štefančič starejši – vsestranski kulturni delavec, nekdanji politik, zborovodja, publicist, vinogradnik in še marsikaj – z zavidljivo čilostjo in lucidnostjo razmišlja o svoji bogati življenjski poti, univerzalni moči glasbe, družbenih spremembah ter neuničljivi ljubezni do ljudi in gledališča.
Ko človek sreča Logatčana Marcela Štefančiča, bi mu le stežka pripisal, da stoji na pragu devetdesetih let. Njegova vitalnost, jasna misel in nalezljiv optimizem takoj pritegnejo pozornost. Od kod torej črpa to neusahljivo moč? Sam iskreno priznava, da mu je izraz »življenjska energija« dolgo zvenel tuj. Raje govori o življenjski moči in sili, ki ju pripisuje predvsem dvema okoliščinama: naklonjenemu zdravju in z njim povezani sredozemski nravi. Iz te preproste, a globoke prepletenosti izvira njegova neusahljiva ljubezen do življenja in ljudi. »Lepota življenja me je vselej vznemirjala in me prebuja ob misli, da se moram čim prej oprijeti ponudbe novega dne.«
Dobro delujoča družinska naveza
Iz roda v rod
Družinsko podjetje z več kot 40-letno tradicijo, Svečarstvo Jurkovič, je na svojem področju eno vodilnih v tem delu Evrope. Vodita ga brata David in Martin, ustanovil pa ga je njun oče Ivan. V zadnjih desetletjih je podjetje zelo napredovalo, poleg podjetništva pa jima ni tuja niti dobrodelnost.
Družina je kar nekaj let živela v Nemčiji, kjer je oče delal v slovenskih oziroma jugoslovanskih podjetjih, ki so vstopala na nemški trg. Ko se je David, najstarejši od otrok in naš sogovornik, bližal odraslim letom, sta starša menila, da bi se bilo dobro vrniti domov. Tisti, ki so delali v tujini, so bili takrat na domačem političnem parketu pogosto potisnjeni na stranski tir, saj so bili – kljub temu, da so delali za slovenska podjetja – »kontaminirani« in zato sumljivi. Kaj torej storiti, se je spraševal oče, da bo lahko še naprej ustvarjal. Poslušal je nasvet prijatelja in se odločil za izdelavo sveč.
-
Spoznajmo jih
Vsak dan beremo in poslušamo o strahotnem nasilju nad Palestinci in se vsakič znova zgrozimo. Odinea Zupin iz Trsta pa ob tem ne stoji ob strani, ampak tem nesrečnim ljudem že desetletja aktivno pomaga.
S palestinskim vprašanjem se je prvič pobliže srečala kot novinarka na Radiu Trst A, kjer je med drugim načenjala tudi »zamolčane« teme. Ko so v Trst prišli prvi študenti iz Palestine, jih je povabila na intervju in že takrat so ji odstrli, pod kakšnimi pritiski živi njihov narod. »Pred mikrofon sem večkrat povabila tudi judovske Tržačane, toda žal se niso odzvali,« pravi. Konec osemdesetih let je bilo v Italiji ustanovljeno nacionalno združenje Salaam ragazzi dell’Ulivo (Pozdravljeni, otroci oljke) in takoj se jim je pridružila.
Človek, ki je svoje življenje posvetil vodi
Na obisku pri naročniku
Življenjska pot gradbenega inženirja Ivana Žigona iz Portoroža je zgodba o vztrajnosti, odgovornosti in zvestobi stroki. Ko odpre pipo, v vodi ne vidi nečesa samoumevnega, temveč desetletja raziskav, načrtov, pogajanj in dela številnih ljudi. Kar 33 let je bil na Rižanskem vodovodu Koper vodja razvojno-investicijskega sektorja in je sodeloval pri preobrazbi dotrajanega sistema v sodoben vodovod.
Rodil se je 20. oktobra 1946 v Ajdovščini, starša pa sta bila doma na Predmeji nad Ajdovščino. Življenje je bilo tedaj zelo težko. »Zaradi očetovega dela pri podjetju Slovenija ceste smo se pogosto selili, leta 1956 pa smo se ustalili v Portorožu. Po gimnaziji v Piranu, kjer sem bil leta 1965 med prvimi maturanti, sem šel na študij gradbeništva v Ljubljano. Poletja sem preživljal na delu, tudi v Sečoveljskih solinah in portoroških hotelih. Prav delovne navade in očetova povezanost z gradbeništvom so pomembno usmerile mojo poklicno pot,« pravi. Kot štipendist Občine Piran se je po študiju zaposlil v občinski upravi, kjer je vodil urad za urbanizem ter gradbene in komunalne zadeve, nato pa je sedem let delal kot odgovorni projektant in nadzornik v projektivnem biroju Studio Izola. Leta 1983 je prišel na Rižanski vodovod Koper in tam ostal do upokojitve leta 2016.
Pomembna je tudi skrb za sočloveka in skupnost, ne le zase
oktober '26Ljudje Pokojnine Aktualno
Med najbolj spoštovane starejše pri nas zagotovo spada upokojena pravnica Anka Tominšek, ki kljub 91. letu starosti še vedno spremlja družbeno dogajanje ter se odziva na težave in izzive, ki zadevajo starejše. Dolenjka, po rodu iz Vrhovske vasi pri Cerkljah ob Krki, je več kot 60 let živela v Ljubljani, po smrti moža in zaradi zdravstvenih razlogov pa že osem let prebiva v stanovanju za starejše v Izoli. Večji del delovne dobe je bila sodnica in predsednica specializiranega sodišča za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
-
Iz roda v rod
Malo pod vrhom Nanosa leži turistična kmetija Abram, ki je v oglejskih dokumentih prvič omenjena že leta 1550. Večstoletna zgodovina rodbine in posesti Jež-Abram je polna posebnih zgodb ter dolgoživih, delavnih in uspešnih ljudi, ki si pomagajo, sodelujejo in skupaj rastejo.
Kako se je kmetija na skoraj tisoč metrih nadmorske višine ohranila več kot 470 let in kako so Abramovi sploh prišli gor? »V težko dostopne kraje so se zatekali, da bi se izognili vojski. Abramovi, Blažonovi in drugi fantje, ki so se umaknili v gozdove Nanosa, so na gori vztrajali in v težkih razmerah ohranjali svoj rod,« pripoveduje Božo Jež, odličen poznavalec lokalne zgodovine, ki skrbno zapisuje rodbinsko kroniko. »Za nas je pomemben drugi zapis o Abramovih iz leta 1640, ko je tu kmetoval Andrej Abram. Biti je moral še kako trdoživ, saj je dočakal 103 leta. Imel je dve hčeri, ena se je po poroki pisala Jež. Od takrat pa do danes je prvi otrok v novem rodu sin,« še doda Božo.