Ljudje
Preteklost kraja je najbolj zaznamoval župnik Peter Pavel Glavar
Zgodbejanuar '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – KOMENDA
Razpotegnjeno naselje leži severno od glavne ceste Mengeš–Kranj, ob sotočju reke Pšate in potokov Reka in Kneža, ki občasno poplavljajo in so leta 2023 povzročili veliko škode. »Staro jedro je obsegalo le zgradbe, ki so predstavljene na zgornjem delu sto dvajset let stare razglednice založnika, domačina Andreja Mejača: župnijsko cerkev sv. Petra z župniščem in kaplanijo, Šmidovo graščino, šolo ter Glavarjev špital in njegovo beneficijsko hišo s knjižnico. Na prostoru, kjer so danes mrliške vežice, pa je nekdaj stal društveni dom, nakar so leta 1938 pod hribom Štiftenga zgradili nov mogočni dom, v katerem je od leta 1999 tudi sedež občine Komenda s šestnajstimi naselji in več kot 6700 prebivalci,« nam je za uvod dejal 73-letni upokojeni univ. dipl. teolog in publicist Jožef Pavlič, ki se je rodil v Nasovčah, zdaj živi v Suhadolah.
Z nordijskimi palicami podaljšuje sprehod
ŠPORTNI VETERANI
Marjeta Šoštarič je bila pred časom odlična smučarka in članica slovenske reprezentance. Zelo uspešno je nastopala tudi na svetovnih tekmovanjih novinarjev.
V zadnjih treh, štirih zimah ni smučala, ker je imela preveč težav s koleni. »Pravzaprav z enim kolenom, tistim, poškodovanim v mladih letih aktivnega smučanja. Upam, da so mi v Valdoltri z zamenjavo kolenskega zgloba omogočili, da bom letošnjo zimo spet poskušala z zavoji na kakšnih lepo urejenih in ne preveč zahtevnih strminah. Če bom lahko smučala z vnučkoma, bom kar zadovoljna,« začne pogovor dolgoletna novinarka (zdaj upokojena, vendar še vedno aktivna) Marjeta Šoštarič, ki jo nekateri še poznajo kot Marjeto Matvoz.
Družijo jih narava, konji in glasba
Iz rod v rod
Kmetija Rožej leži v idiličnem okolju malce pod vasjo Turje v občini Dol pri Hrastniku. Ko je dolina še v megli, so oni že v soncu. Družinske člane druži glasba, poleg tega so ponosni, da pomagajo ohranjati pasmo bosanskih planinskih konj.
Kmetija, ki jo je Ivanka Rožej podedovala po starših, obsega 20 hektarjev; namesto nekdanjih njiv in vinogradov so zdaj tam veliki sadovnjaki in travniki. Pridelujejo več sort jabolk, kot so gaia, rubelit, fuijon, opal in najbolj znana sorta topaz, in češenj. Sadje pridelujejo s smernicami za izbrano kakovost, za svoje izdelke so prejeli številna najvišja priznanja pri nas in v Avstriji ter Italiji. Prav tako prodajajo predelano sadje – od sokov do jabolčnega čipsa. Tam je tudi raj za konje, ki jim je vsa družina zelo predana, drugih domačih živali pa nimajo: »Ko sva se z možem začela ukvarjati s sadjarstvom in dopolnilno dejavnostjo, ni bilo časa za živali, ohranila sem le kokoši. Bile so v velikem ograjenem prostoru, toda tudi ograda ni zadržala lisic in kun, ki so jih zdesetkale. Tako jajca in meso kupujemo,« pripoveduje Ivanka.
Kjer so začele nastajati prve slamice
Spoznajte jih
Jože Erzar iz Šempetra pri Gorici se lahko pohvali z izjemno življenjsko zgodbo, ki so jo zaznamovali predano delo, inovacije, mentorstvo in brez dvoma tudi nekaj vizionarske žilice. Bil je namreč pionir na področju izdelave slamic v nekdanji Jugoslaviji, poleg tega pa se je podpisal še pod več kot dvajset drugih inovacij na različnih področjih, ki so uporabnikom še kako olajšale življenje.
Jože Erzar, rojen leta 1945 v Mostah pri Komendi, je že v mladosti začel konstruirati naprave za izdelavo različnih izdelkov. Šolal se je ob delu: najprej je bil trgovec, nato je ob delu končal srednjo komercialno šolo, zatem višjo komercialno šolo in še zadnja dva letnika ekonomske fakultete. »Leta 1967 sem končal 4. letnik fakultete in razmišljal, da bi moral pridobljeno znanje iz ekonomije uporabiti v realnosti. Opravil sem tržno analizo za več izdelkov, v finalu so ostale slamice in zobotrebci.
-
Dunaj bo demenci prijazen
Na Dunaju je v letu 2024 živelo skoraj dva milijona prebivalcev, med njimi 450.000 starejših od 60 let. Zaradi vse starejšega prebivalstva so v glavnem avstrijskem mestu že leta 1996 ustanovili urad zastopnika pravic starejših občanov in na ta položaj je župan Dunaja januarja 2022 imenoval Sabine Hofer-Gruber. Med njenimi glavnimi cilji je narediti mesto prijaznejše do ljudi z demenco, ki jih je na Dunaju okrog 30.000. V ta namen so ustanovili platformo Demenci prijazen Dunaj, ki povezuje različne organizacije, mestna okrožja, posameznike ter...
Kulinarična mojstrica zdravih okusov
Spoznajte jih
Jožica Rejc je ime, ki ga mnogi domačini in obiskovalci Pirana povezujejo z izjemnimi kulinaričnimi izkušnjami in toplim domačim vzdušjem. V restavraciji PiranArt je postala sinonim za inovativne in hkrati pristne jedi, ki osvajajo vse, ki prisegajo na dobro, zdravo in brezmesno hrano.
Njena zgodba je zgodba o strasti do kuhanja, spoštovanju tradicije in viziji, kako združiti zdravo prehrano z vrhunskim okusom in tradicionalne tehnike s sodobnimi kulinaričnimi trendi. Danes 67-letna Jožica Rejc je svojo ljubezen do kuhanja odkrila že v otroštvu. Ne čudi torej, da je svojo prvo torto naredila že pri devetih letih. »Ves čas sem bila v kuhinji pri mami in ji pomagala. Kuhanje je bilo vedno del mene. V njem sem našla način, kako izraziti sebe in prinesti ljudem veselje,« pravi Jožica. Je samouk in peta generacija kuharic v družini. »Kuharsko znanje si predajamo iz roda v rod. To je znanje, ki ga ne moreš najti v kuharskih knjigah,« ponosno pove. Pravi, da tudi hči Samanta rada kuha. »Ona je usmerjena bolj v indijske okuse, meni pa je pri srcu svetovljanska kuhinja in se rada poigravam s kombinacijo okusov.«
-
Spoznajte jo
Bogdana Močnik, 86-letna upokojena učiteljica iz Borovnice, je že več let zadovoljna stanovalka doma starejših v Notranjih Goricah pri Ljubljani. Četudi v zreli starosti in na invalidskem vozičku, je dejavna ter vedoželjna.
V domu je šesto leto, zadnji dve leti sama, ker je mož umrl, pove sogovornica, ki je imela v domu še sestro, a je žal že tudi pokojna. Na srečo ima otroke in vnuke v Ljubljani ter okolici, da jo lahko obiskujejo. »Celo vnuk, ki je študiral v Amsterdamu ter tam spoznal zaročenko, Litovko, je gnezdece spletel v Ljubljani.« Ob rojstnih dnevih jo svojci pridejo iskat, da se skupaj družijo in poveselijo. Našo sogovornico preplavijo spomini na življenje v domači Borovnici, kjer sta si z možem ustvarila topel dom s tremi otroki.
-
Spoznajte jih
Cecilija Čebašek iz Polja pri Vodicah nad Ljubljano je ljubiteljska slikarka, ki je svoje slike razstavljala že na triindvajsetih razstavah. Piše tudi pesmi, skupaj z možem pa ustvarjata različne izdelke iz lesa.
Že v otroštvu je zelo rada slikala, vendar po končani srednji šoli za lesarskega tehnika v Novi Gorici za to ni bilo časa, saj so bile takrat v njenem življenju druge prednosti. Ob delu je naredila izpit za računovodkinjo in v tem poklicu delala do upokojitve, ko jo je svet veličastnih barv znova pritegnil in povabil k ustvarjanju.
Rodila se je v kmečki družini na veliki kmetiji v Čezsoči pri Bovcu kot tretja od štirih otrok. »Oče je bil kmet in mizar. Izdeloval je lesene smuči in kredence. Bil je samouk in znal več jezikov. Igral je na harmoniko in je naučil tudi nas, otroke, igrati nanjo. Mama pa je lepo pela in igrala na mandolino, tako da smo vsi v družini prepevali in se veselili ob glasbi. Na kmetiji je bilo veliko dela, vendar smo se lepo razumeli in nič ni bilo pretežko za nas.« -
Spoznajte jih
Na širšem ptujskem območju je bilo nekoč kar nekaj mlinov na vodni pogon: na Polskavi, Pesnici, Studenčnici, Rogoznici in plavajoči mlini na Dravi. V vasi Zabovci sta bila dva plavajoča mlina, in sicer Tementov in Koroščev, ki pa ju je s seboj odnesla narasla Drava.
O tem ve veliko povedati eden najstarejših mlinarjev pri nas Vlado Korošec iz Zabovcev. Rodil se je leta 1932, a v mlinu še vedno vsak dan preživi kar nekaj ur, čeprav uradno obrt nadaljuje sin Daniel ob pomoči vnuka Vlada Nika. »Zgodovinski viri navajajo, da so moji predniki imeli mlin že leta 1773, ko je naša posest spadala pod zemljiško gospostvo Dornava. Začne se z Jakobom Korošcem, kasneje je obrt prevzel sin Martin, nato njegov sin Jožef, po njegovi smrti pa vdova Margareta.
Potico pečejo po družinskem receptu
Dobro počutjejanuar '25Ljudje Prehrana
Brez potice ni praznikov. Če niste imeli časa ali se vam zdi priprava prezahtevna, ste jo lahko kupili v trgovini. Tudi zahtevnejši so lahko našli takšno, ki je kar se da podobna domači, kot so potice, ki jih pečejo v Pekarni Pečjak.
Za decembrske praznike so spekli 65.000 kosov ali 42 ton. Če bi zložili vse zvito testo za potice drugo za drugim, bi v dolžino naneslo skoraj 11 kilometrov. Čeprav si pri tako veliki količini pomagajo s stroji predvsem pri prvem delu priprave, tj. od zamesitve testa, valjanja, priprave nadeva, nadevanja do zavijanja ter razreza, še vedno veliko dela opravijo ročno: od čiščenja in mazanja pekačev, polaganja zvitka v pekač in zapogibanja testa ob straneh. Potem pekače s potico postavijo v ročni vzhajalnik, kjer jo nadzira eden od starih mojstrov, pred peko jo še napikajo in pečejo pri temperaturi okrog 150 stopinj Celzija približno eno uro. Po peki jo ročno obračajo in potlačijo, da skorjica ne odstopi. Ko se potice ohladijo, pa jih razrežejo na polovice in pakirajo. Decembra so jih pekli v treh izmenah in v vsaki je sodelovalo kar 30 zaposlenih.