Ljudje
Sprehod, stisk roke in objem pomenijo veliko
SPOZNAJTE JIH
Verico Skok poznajo tako sokrajani kot mnogi drugi, saj pogosto pomaga ljudem in živalim. Pred dvema letoma je v domačih Štorah ustanovila svoje humanitarno društvo s preprosto željo, da bi njena in pomoč članic ter nekaterih sokrajanov dosegla čim več ljudi.
Verica ni povsem običajna upokojenka, čeprav ji leta ne pridejo do živega. Je invalidsko upokojena, saj so ji v mladih letih odkrili eno od oblik multiple skleroze. Od takrat bodo kmalu minila tri desetletja. »Zame je bil to šok. Še posebej, ker sem bila takrat zaposlena v celjski bolnišnici in sem se želela šolati in nekoč postati glavna medicinska sestra. To mi ni uspelo. Sem pa končala šolanje za bolničarko, kar mi pride še kako prav, saj sem prostovoljka v bolnišnici,« pravi.
Dokler si radoveden, se splača živeti
SPOZNAJTE JIH
Sonja Čok Ciglenečki, ki bo decembra praznovala 98. rojstni dan, pravi, da težko uboga, ampak tu in tam poskuša. Razgledana, radovedna, zahtevna, vztrajna je rasla v multikulturnem okolju. Rodila se je v Beogradu, spominja se veličastnega pogreba v Marseillu ubitega kralja Aleksandra. Študirala je kemijo v Ljubljani, nazadnje pa pristala v Mariboru.
V kuhinji stanovanja v drugem nadstropju visokopritličnega bloka nas je pričakala lepo pogrnjena miza. Gospa Sonja, ki ji je ostalo zelo malo vida, slabo sliši, pomaga si s slušnim aparatom, po operaciji kolka pa brez bergel ne more nikamor, pravi, da starost ni lepa, ko nisi več samostojen. Toda njeno življenje je kljub vsemu polno. Rojena je bila pod srečno zvezdo, imela je dobre starše, se razgovori. Mama je bila izredna, zelo pametna ženska, veliko jo je naučila, na stara leta se je celo učila francoščino.
Delavnost, učenje in humanitarnost
IZ RODA V ROD
»Ste filozof, kulturni antropolog in etnolog z magisterijem razvojnih in humanitarnih študijev v Cambridgeu; zlahka bi dobili katero koli službo ...« je v televizijskem pogovoru s 34-letnim Nickom Vovkom dejal voditelj. Nick pa je odgovoril: »Ampak delo na področju humanitarnosti ima zame pravi smisel ...«
Razmišljanje, ki je v današnjem svetu, ki ga poganjata denar in celo pohlep, zelo redko. Pod okriljem Danskega sveta za begunce je bil v Ukrajini, zdaj je že drugič v Gazi. Izkušnje iz obeh držav so pretresljive, toda nič se ne more primerjati z Gazo, pravi. »To je neopisljivo trpljenje, razčlovečenje, ki ga povzroča ena najbolj opremljenih vojsk na svetu, ob tem pa si je za orožje izbrala tudi lakoto.« Zanimalo nas je, kdo je Nick Vovk, katerega vzornika sta Tomo Križnar in Pedro Opeka, in ob kakšnih vrednotah je odraščal, in tako smo prišli do njegove mame Mojce Primožič.
Pokuril sem adrenalin, zdaj se mi ne mudi
ŠPORTNI VETERANI: BRANE KÜZMIČ
Je eden naših najuspešnejših voznikov relija. Več kot desetkratni jugoslovanski prvak in dvakratni evropski. Nikoli pa slovenski. In tovarniški voznik francoskega Renaulta. Danes relija ne pogreša kaj veliko. »No, na televizijskem zaslonu pa ga le še pogledam,« pravi Brane Küzmič.
Takrat je bilo pri nas vse organizirano v okviru Avto-moto zveze Jugoslavije s središčem v Beogradu, v Sloveniji je bila organizacija v rokah Avto-moto zveze Slovenije. »Na jugoslovanskem reliju so sicer v glavnem sodelovali Slovenci, dosti je bilo tudi Srbov, Hrvatov pa že manj. Iz Bosne in Hercegovine so bili štirje tekmovalci, sem in tja se je pojavil kakšen Makedonec, drugih pa ni bilo. A kljub temu je bilo to dovolj, da se je na startu jugoslovanskih relijev zbralo več kot sto posadk,« se spominja sogovornik. Na vprašanje, kje je danes nekdanja jugoslovanska reli scena, pravi: »V vsakem primeru je slovenska scena v primerjavi s preostalimi v nekdanji skupni državi močno odskočila. Kar nekaj hitrih fantov je; tudi zunaj naših meja jim uspevajo odmevni rezultati.«
-
Spoznajte jih
Ob letošnji proslavi 270. obletnice začetka odkopavanja premoga v Rudniku Zagorje so Zagorjani počastili tudi 100. obletnico rojstva rudarja, komarata, Lojzeta Medveška.
Rodil se je 1. junija 1925 v Osredku pri Podkumu kot deveti od 12 otrok v kmečki družini, po domače pri Tomažetovih. Med drugo svetovno vojno je bila družina izseljena. Petindvajsetega marca leta 1942 so jih Nemci zgodaj zjutraj odgnali peš do Preske, od koder so jih naslednji dan odpeljali s tovornjaki v Rajhenburg, kjer je bil zbirni center slovenskih izgnancev. Naslednji dan so jih z vlakom prepeljali do Maribora in nato do Dunaja, kjer so jih naložili na tovorni vlak, ki jih je odpeljal do Neu-Ulma v Nemčiji.
-
Spoznajte jih
Za Silvo Košnjek iz Kamnika bi lahko rekli, da je socialna delavka z veliko začetnico. Kot vse poklicno življenje ima tudi po upokojitvi odprte oči in ušesa za potrebe ljudi, še zlasti starejših.
Njena poklicna pot je bila zelo pestra. Opravljala je različna dela s področja sociale, ki sežejo vse od operative prek vodstvenih funkcij do resornega ministrstva. In tudi po upokojitvi pred dvema letoma s svojimi bogatimi izkušnjami pripomore še zlasti na področju dela s starejšimi osebami, med katerimi je preživela velik del svoje kariere. »Gerontologija je področje, ki zahteva veliko senzibilnosti, razumevanja, potrpljenja in hkrati tudi veliko daje – predvsem v smislu spoznanj dragocenosti življenja, ki je kljub tegobam, ki spremljajo starost, lahko tudi v poznih letih polno in zadovoljno. Seveda če je le star človek obdan z ljudmi, ki ga razumejo, mu pridejo naproti, mu pokažejo, da jim je mar zanj in za njegovo kakovost življenja.«
-
Dobre stare viže
Franc Šegovc se je rodil 16. maja 1937 v Selovcu blizu Dravograda v glasbeni družini, ali kot so rekli Frančevi kmetiji, pri Briclu. Vedno se je rad spominjal časov, ko je pasel krave in opravljal razna kmečka dela. Mama in oče sta bila odlična pevca, pela sta v več zborih. Oče je bil tudi trobentač in je igral v šentjanški godbi.
Pri sedmih letih je že igral na orglice, in ko sta mama in oče opazila sinovo nadarjenost, sta mu kupila klavirsko harmoniko. Takšne harmonike pa so težke deset, celo 13 kilogramov. In njegova prva harmonika je imela en sam pas, zato ji je oče pritrdil še drugega, da je bilo vse tako, kot treba.
Stresa ne nadzorujem, spomin pa!
ŠPORTNI VETERANI: ANDREJA OJSTERŠEK URH
Andreja Ojsteršek Urh deluje že pol stoletja v slovenskem namiznem tenisu. Bila je igralka, pozneje trenerka. Zdaj je selektorica slovenske moške članske reprezentance. V svetovni namiznoteniški karavani je edina ženska v tej vlogi.
Srečava se v hotelski recepciji, ki ji ne ustreza najbolj. »Vseskozi potujem: s turnirja na turnir, iz hotela v hotel, potovalke sem, potovalke tja … Saj veste, kako je to, pri šestih desetletjih ...,« pravi sogovornica, ki si je le dan pred odhodom na počitnice, prvih po šestih letih, vseeno vzela čas za pogovor.
-
Iz roda v rod
V vasi Lobček, ki je privzdignjena nad grosupeljsko dolino, smo obiskali družino Vehovec in se pogovarjali z gospo Valentino, ki jo vsi kličejo Valči, in njenim možem Milanom. Oba imata več konjičkov in zanimanj, pa tudi obveznosti. A 80-letna gospa ima še dve posebnosti: verjame v sporočila od zgoraj in predana je skokom na smučeh.
Valči Vehovec je predsednica Kulturnega društva Lastovke ter pevskega zbora z enakim imenom, aktivna je v društvu upokojencev, bila je predsednica KS Mlačevo, območnega odbora Društva izgnancev in stranke DeSUS, poleg skokov na smučeh jo zanima še astronomija. K sreči jo njen mož pri vseh teh obveznostih podpira, manj razume le ženino ljubezen do rož, ki ji tako uspevajo, da je sredi dnevne sobe že prava džungla.
Številke je zamenjala za barve
Spoznajte jih
Alenka Škerjanec iz Škrjančevega pri Radomljah je po poklicu računovodkinja, pred kratkim upokojena. Ljubiteljsko pa se ukvarja s slikanjem in vezenjem prtičkov, poleg tega izdeluje mozaike.
Že od rojstva živi sredi vasi v prelepi naravi, ki jo navdihuje za umetniško ustvarjanje. »Stari starši so tu imeli mlin, ki je po vojni prenehal delovati. Poleg stare domačije so moji starši postavili novo hišo. V bližini še vedno vsi živimo, starejša sestra in mlajši brat z družinama ter jaz. Sin Uroš z ženo in vnukinjama Alesho in Libby pa stanuje v Črni pri Kamniku. Lepo se razumemo in radi se družimo,« začne svojo pripoved Alenka Škerjanec. »Zelo rada imam živali. Imam kobilo La Bonito, ljubkovalno Boniko, psa Berkyja ter muco Miko. Za polže poskrbijo race, družbo pa jim delajo kokoši. Tudi kakšen sosedov muc rad zaide k nam.«