Ljudje
Lakota je strašna, a še hujša je žeja
Zgodbeseptember '25Ljudje Zgodovina
»Ko gledam razmere v največjem taborišču na svetu – Gazi, se mi pojavijo slike iz taborišča na Rabu, ki sem ga ob mami in sestrah doživljala kot otrok. Do zdaj sem mislila, da hujše, kot je bilo nam, ne more biti,« začne pripoved dolgoletna profesorica slovenščine na črnomaljski gimnaziji 92-letna Darka Čop, rojena Šimec, iz Črnomlja, ki sodi v generacijo zadnjih preživelih, ki še nosijo v sebi spomine na čas upora proti okupatorju in njegove posledice.
Čeprav je minilo že 83 let in je bila takrat stara komaj devet let, se dogodkov še živo spominja. Pod italijansko okupacijo je bila Bela krajina del ljubljanske pokrajine. V času velike roške ofenzive so Italijani izvajali množično interniranje celih družin, ki so imele koga med ribelli oziroma uporniki. Poveljstvo 11. armadnega zbora je 20. julija 1942 poslalo diviziji Isonzo v Črnomlju dva seznama oseb, ki so odšle k partizanom, in ukazalo aretacijo in internacijo vseh članov njihovih družin, porušenje njihovih hiš in zaplenitev njihovega imetja. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo je Italijanom pomagal pripraviti sezname. V Črnomlju se je okupator znesel nad družinami partizanov v noči na 26. julij 1942.
Med solnimi kristali je našel svoj mir
SPOZNAJTE JIH
Ko se zjutraj srečamo z njim, ima obute taperine, v rokah gavero, na glavi koničast slamnat klobuk, njegovo delovno okolje pa so kavedini v Sečoveljskih solinah. Solinar Matjaž Lužnik dobrih 22 let opravlja delo, za katero pravi, da je sicer garaško, a ga pomirja. »Čeprav je zelo naporno in obupno vroče, imaš neki rezultat. Svoje lastno delo. To je izpolnjujoče,« pravi, medtem ko na kupčke grabi sol.
Že v uvodu smo natresli nekaj zelo specifičnih solinarskih izrazov, ki terjajo poljudno razlago. Taperini so posebna vrsta lesenih ploščatih (ravnih) natikačev z usnjenim paščkom, s katerimi solinar pri hoji razporedi pritisk ter tako prepreči poškodovanje in udiranje kavedina. To je kristalizacijski bazen, ali kot ga nekateri pogovorno imenujejo, solno polje. Gavero je orodje, s katerim solinarji pobirajo sol. To je nekakšno strgalo, podobno grabljam, le da je drsna deska polna, saj z njo porivajo solne kristale pred seboj in jih dvigujejo na kupčke.
-
SPOZNAJTE JIH
O Jožetu Joštu bi lahko na kratko rekli, da je pek, ki je letal na krilih zmaja in zbira, kar mu pride pod roke za dober denar. Obenem pa igra na lajno.
Obiskal sem ga v urejenem domu, ki je obenem neuraden muzej starin, na idilični vzpetini med kopico zelenih gričev v kraju Čreškova med Vitanjem, Dobrno in Novo Cerkvijo. Izhaja sicer z nekdanje domačije Škrbetovih in je poleg sestre eden od treh fantov, ki so se razselili po bližnjih gričih in zaživeli vsak svojo zgodbo življenja. Vajen dela na kmetiji, kjer mu je ostal v spominu vonj po domačem kruhu, je postal pek v pekarnah tedanjega trgovskega podjetja Merx in v zadnjem delu kariere strokovni sodelavec v Etolu, tovarni eteričnih olj in arom. Upokojen je od leta 2008 in je član Društva upokojencev Dobrna.
-
SPOZNAJTE JIH
Mitja Zalokar, rojen leta 1946, je po izobrazbi arhitekt, ki se rad udejstvuje na področju literature in likovne umetnosti. Letos je še posebej vesel, saj je odprtje njegove razstave portretov slovenskih pisateljev in pisateljic sovpadla s kulturnim praznikom, 8. februarjem. Obiskovalci so se v galeriji Knjižnice Prežihov Voranc na Viču v Ljubljani sprehajali med našimi velikimi kulturnimi možmi in ženami, ki so pogledovali z belih mrežnih panelov.
Avtor razstave je na ogled postavil serijo portretov pisateljev in pesnikov, narisanih po fotografijah Tihomirja Pinterja iz leta 1993. Ta veliki mojster klasične fotografije je imel atelje v središču Ljubljane, kamor so prihajali številni umetniki, da bi se fotografirali. Sogovornik, ljubitelj knjig in dobre glasbe, se je lotil tudi portretov slovenskih skladateljev. Ti za zdaj ostajajo shranjeni v domači omari in potrpežljivo čakajo na primeren čas ter prostor, da ugledajo luč sveta.
-
SPOZNAJTE JIH
Vladimir Podgoršek iz Brežic, upokojeni novinar Dela, je imel zelo razgibano in zanimivo življenjsko pot. Zato je med korono napisal kratko avtobiografijo, da bi jo poznali tudi njegovi bližnji: sin Sašo in hčerka Mateja, vnukinji Ema in Rubi ter vnuk Mak.
Kot pravi, je bila kultura tisti del njegovega bitja in žitja, ki ga je bogatila ter širila krog prijateljev, znancev in sopotnikov. Vse, kar ga je oblikovalo, se je začelo na novomeškem učiteljišču. »Za nas, učiteljiščnike, je bila s svojim raznolikim šolskim in zunajšolskim delom to pravcata šola za življenje. V tem času sem obiskoval gledališki krožek, se seznanil z osnovami gledališkega igranja, režiranja in vodenja lutk.« Bil je harmonikar v folklorni skupini, s katero so nastopili za brigadirke in brigadirje na avtocesti pod Karteljevim.
Življenje na obeh straneh meje
IZ RODA V ROD
Družina Santin je vedno živela ob tej ali oni meji, saj so med njimi Slovenci, Italijani, Hercegovci in Bavarci. Majda Santin Bažec z družino živi v vasi Pobegi pri Kopru. Več kot 30 let je bila zaposlena na Radiu Capodistria, v tretjem življenjskem obdobju pa pomaga pri realizaciji oddaj slovenskega programa na italijanskem nacionalnem radiu Trst A. Je italijanskega porekla, po duši in srcu pa Slovenka.
Njen oče Mario Santin je bil rojen v Hrvatinih, kamor so se preselili iz Furlanije. »Njegov oče je bil po poklicu kamnosek, in ker so imeli tudi nekaj zemlje, se je sin naučil trdega dela, preden se je šel učit za strojnika v tržaško ladjedelnico. Takrat se je že bohotil fašizem; veliko pripadnikov je bilo tudi v Korošcih (Santa Barbara), Čamporah (Ciampore) in Miljah (Muggia). Hkrati pa se je v teh krajih tako med Italijani kot med Slovenci krepil tudi upor proti fašizmu in moj oče je bil med njimi,« pripoveduje Majda.
Predenje in tkanje jo sproščata
SPOZNAJTE JIH
Le predi, dekle, predi, prav tanko nit naredi, da se ne bo krotičila in tud' ne tkalcu trgala je del ljudske pesmi, ki si jo je neštetokrat pela 82-letna Jerica Krošel iz male vasi Sestrže blizu Makol. Prede že več kot 70 let, tke pa le nekaj let manj.
Rodila se je na domačiji Salatnik, kjer so baje res imeli največ solate v vasi, čeprav so na manjši kmetiji pridelovali različne pridelke. Zato ni čudno, da je mama svoji desetletni Jerici nekega dne rekla: »Soseda nam bo dala kolovrat v zameno za nekaj koruze in pšenice, ti se boš pa naučila presti.« Še danes z veseljem sede tako za kolovrat kot za statve in izdeluje pravo laneno platno.
Na razvoj vasi je vplivala bližina fužine v Radovni
Zgodbejulij '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – KRNICA
Razloženo naselje z gručastim jedrom v kotanji pod strmim Kočevnikom (838 m) leži v Gorjanskem kotu v dolini rečice Radovne in nad njo, na križišču cest v Radovno, na Pokljuko in Mežakljo. Krnica je s 70,443 kvadratnega kilometra površinsko največja vas v gorjanski občini, ki jo sestavlja trinajst naselij. »H Krnici spada sedem večjih ali manjših zaselkov: Zabrezno, Postojna, Hotunje, Perniki, Zamost, Zakolovrat in Spodnja Radovna. Najlepši pogled na vas se pokaže, ko se povzpnemo na pol poti proti Zatrniku. Pod seboj vidimo Krnico in zaselke, jugovzhodno in zahodno od nje so na ravnicah ledeniških teras vaška polja in travniki. Pogled nas popelje naprej do Gorij z okolico, na radovljiško deželo, ki jo zaključujejo Karavanke in v daljavi Kamniške planine,« nam 86-letni upokojeni učitelj tehnike na OŠ Gorje Jože Kosmač, po domače Psjakov, opiše svoj rojstni kraj, o katerem je pred dvema letoma napisal imenitno krajepisno kronologijo.
-
Nemogoče potovanje
Potovanje, na katero se je odpravil oktobra 2013, ni bilo podobno nobenemu drugemu. Tega se je Thor Pedersen dobro zavedal, kljub temu pa so bili izzivi, s katerimi se je spopadal na poti, precej večji od pričakovanj. Prepotoval je vse države sveta, ne da bi enkrat samkrat letel z letalom. »Hotel sem narediti nekaj, kar ni uspelo še nikomur,« pravi Pedersen. »Računal sem, da bom za eno državo potreboval povprečno en teden, tako da bi za celotno pot zadostovalo štiri leta, morda celo kakšen mesec manj.
Košarkar, ki pa košarke več ne igra
ŠPORTNI VETERANI: PETER VILFAN
Profesionalec venomer ostane profesionalec. Tudi če je športni upokojenec. In eden najboljših slovenskih košarkarjev, član Hrama slovenskih športnih junakov.
Najbrž ga ni treba posebej predstavljati. Peter Vilfan je za Jugoslavijo zbral 121 nastopov v obdobju od 1977 do 1983 in je po številu nastopov zanjo tretji izmed vseh Slovencev. Igral je na petih mednarodnih tekmovanjih, na svetovnem prvenstvu leta 1978 in na evropskem leta 1981. In vnovič je prišlo svetovno prvenstvo – leta 1982. Zbral je paleto kolajn: po eno zlato in bronasto na SP ter po eno srebrno in bronasto medaljo na EP. Ob tem je bil prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance v samostojni Sloveniji. Leta 2013 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov, naslednje leto pa je prejel Bloudkovo nagrado za vrhunski mednarodni športni dosežek.