Ljudje
Prva omemba kraja ob postavitvi fužine
Zgodbejulij '26Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – POTOK
Razložena vas s strnjenimi domačijami ob Farjem potoku, po katerem je kraj dobil ime, ter samotnimi kmetijami na pobočjih Malega Blegoša (1107 m) in Črta (1019 m) nad dolino Davče leži v zgornji Selški dolini. Potok, kraj z nadmorsko višino 820 metrov, je eno od 29 naselij v občini Železniki, v katerem je po lanskih podatkih Sursa živelo 74 prebivalcev. »Župnija Selca, ustanovljena leta 1454, je nekdaj imela posest tudi na območju naše vasi, ki se je je sčasoma oprijelo ime Farji hrib. Po fari je sledilo še poimenovanje potoka (Farji potok) in nato tudi naselja (Farji Potok), ki je v drugi polovici 19. stoletja dobilo današnje ime,« pravi 82-letni domačin, upokojeni kmet z domačije Pri Marenkovcu Milan Ceferin.
Kaj se zgodi, ko se kmetica upokoji?
Spoznajte jih
Pravzaprav ni življenje potem nič drugačno. Za kmete in kmetice se z dnem upokojitve ne spremeni nič. »Živali ne vedo, da si zdaj upokojen, dela na polju še vedno čakajo, torej greš zjutraj kot vsak dan najprej v štalo, pa na njivo, tja pač, kjer te čaka delo,« pravijo kmetje.
Zato se je Francka Javeršek, kmetica s Kozjanskega, na vprašanje, kaj se je zanjo spremenilo ob upokojitvi pred leti, le glasno zasmejala. »Čisto nič. Delaš tako kot vsak dan, morda še več, ker hočeš dokazati, da si še zmožna za delo. Če imaš srečo in imaš doma naslednika in mlado družino, lahko preneseš odgovornost nanje in se posvetiš še čemu drugemu. Želiš si le, da bi ti zdravje dobro služilo.« Francka Javeršek zagotovo dobro ve, o čem govori. Na začetku junija je ta živahna ženska, ki ji še vedno ne manjka volje in energije, dopolnila 80 let, le nekaj dni prej so ji za tri leta brez omejitev podaljšali vozniško dovoljenje. Konec meseca pa je občina Šmarje pri Jelšah ob svojem občinskem prazniku Društvu kmetic Ajda, ki letos praznuje 50 let svojega delovanja in ga Francka Javoršek vodi vse od njegove ustanovitve, dodelila najvišje občinsko priznanje. Razlogov za veselje in nove načrte je na pretek.
Šum morja in »bildanje« možganov
ŠPORTNI VETERANI: DUŠAN PUH
Kaj mu bodo prijatelji podarili za letošnji 75. rojstni dan, je še skrivnost. Se pa Dušan Puh, nekdanji olimpijec in nedvomno eden od najbolj izkušenih in vsestranskih slovenskih jadralcev, rad spominja darila, ki ga je dobil od prijateljev pred petimi leti.
Dolgoletni jadralski »kameradi« so mu namreč uredili udeležbo na enajstdnevni regati, čez Atlantik, med kanarskim otokom Lanzarote in Grenado v Karibih. »Bilo je zanimivo, prijetno, z nekaj težavami, a nikomur se ni nič zgodilo, skratka, bilo je super,« se spominja Dušan Puh, eden od naših najbolj izkušenih jadralcev. Je zmagovalec številnih regat na jadrnicah vseh tipov in velikosti, med drugim večkratni absolutni zmagovalec najštevilčnejše regate na svetu Barcolana v vlogi krmarja ali taktika.
-
KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE
Avtobusi so v življenju Franca Lenharta igrali pomembno vlogo. Tako v Mariboru, kjer je bil, kot sam pravi, eden tistih zaposlenih, ki so najhitreje napredovali v celotnem kolektivu Tovarne avtomobilov Maribor, kot tudi v Iranu. Venomer je bil poln energije, pričakovanj in željan uspeha.
Njegova zgodba bi bila morda primerna za kak hollywoodski film. »Oče me je, ker me ni nikoli dobro spoznal, na silo poslal učit se za avtomehanika. Nisem bil navdušen nad tem, še manj nad razmerami doma. Imel sem občutek, da sicer sem član družine, a sedel sem na klopi za rezerve. Že med šolanjem za avtomehanika sem se poročil, star komaj 18 let. To ni bila poroka iz ljubezni, ampak iz želje, da pobegnem na svoje iz družine, v kateri se nisem dobro počutil. Brez zavedanja, da sem poročen, sem se odpravil na poldrugo leto služenja vojaškega roka, kar je bilo dovolj, da še tisto malo iskre med zakoncema ugasne. Tej zvezi ni bilo usojeno trajanje, sledila je ločitev,« brez ovinkarjenja pove 74-letni Franc Lenhart in doda, da si je pozneje ustvaril srečno družinsko življenje.
-
Od upokojitve do smrti se ljudje delijo na dve vrsti: na zadovoljne in na tiste, ki so nezadovoljni z vsem in z vsemi. Prvi so prijetni: z njimi se radi družijo svojci, naključni tujec odnese s srečanja z njimi dober vtis. Drugi so težavni zlasti za bližnje, okolica jih zaradi te ali one sposobnosti lahko celo občuduje, po daljšem srečanju z njimi pa ima vsakdo trpek občutek. Odločilna razlika med enimi in drugimi pa je to, da so prvi srečni, sproščeni in vedri, drugi pa nesrečni, napeti in grenki sami v sebi.
Robert Goter s harmoniko povezuje ljudi
DOBRE STARE VIŽE
V Velenje so se sredi maja zgrinjale množice mladih in manj mladih ljubiteljev harmonike iz Slovenije in tujine, ki so prišli podpret domačina Roberta Goterja pri edinstvenem podvigu – želel je namreč podreti svetovni rekord v najdaljšem neprekinjenem igranju na diatonično harmoniko.
Robert Goter je diatonično harmoniko – mimogrede, v času podiranja rekorda je izmenjaje igral na dve, ki sta del njegove blagovne znamke – odložil šele po dobrih 83 urah. To pomeni, da mu je podvig uspel, saj je za dobri dve uri presegel dosedanji rekord, ki ga drži Francozinja Christelle de Franceschi. Ali se bo s tem svojim dosežkom vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov, bo komisija sporočila po skrbnem pregledu vsega posnetega materiala. Glasbeniku pa je ob tem zagotovo uspelo še veliko več, kot bi si sam upal pomisliti. S svojim igranjem je povezal ljudi po vsej domovini, pa tudi drugod po svetu, saj so številni njegov podvig spremljali podnevi in ponoči, tako prek družbenih omrežij, Youtuba kot v neposrednem televizijskem prenosu. Mnogi pa so ga tudi osebno obiskali med igranjem in ga bodrili v najtežjih trenutkih.
-
Spoznajte jih
Ko pridete na Bizeljsko in vprašate za Mihelco, vsi vedo, za koga gre. S svojim znanjem, nasveti in delom je pripravljena pomagati posameznikom in društvom, kadar jo potrebujejo.
Mihaela Balon je upokojena učiteljica, ki je skoraj vse življenje učila na osnovni šoli Bizeljsko, kjer je pustila svoj neizbrisni pečat. Dosledna in tudi stroga je znala svojim učencem tlakovati pot v življenje in jih učila spoštovati vsakogar. Posebno pozornost je namenila otrokom iz revnejših družin, saj je zelo dobro razumela njihove težave. Ne samo slovenski knjižni jezik, ki ga je spoštljivo predajala svojim učencem, tudi bizeljsko narečje je njen zaklad. Posebno pozorno zna prisluhniti pripovedim o dogodkih nekoč in danes in jih z veseljem zapisuje, tako da ima shranjenih ogromno zapisov, ki so izjemen zaklad za prihodnje rodove.
V življenju ga je vedno spremljala sreča
Spoznajte jih
Slavko Lapi iz Maribora je zgovoren sogovornik, ki mu ne bi pripisali 97 let. Kot pravi, je kmečki sin, rojen leta 1929 v Okoslavcih v občini Sv. Jurij ob Ščavnici. Čeprav je njegovo uradno ime Vekoslav, ga vsi kličejo Slavko. To ime mu je izbrala mama, župnik pa ga je samovoljno preimenoval v Vekoslava.
Podobno se je zgodilo tudi Slavkovemu prleškemu rojaku, škofu dr. Vekoslavu Grmiču. Pri njem je taisti župnik pozabil, katero ime so mu starši namenili, in odločil: »Krstil te bom kar po sebi – Vekoslav boš.« Slavko se spominja, da je obiskoval peti razred osnovne šole, ko je Hitler okupiral naše kraje in so se v šoli učili le nemški jezik ter telovadili, kar se mu še danes zdi izgubljen čas. Kot petnajstletnik je odšel v Avstrijo, tam končal trgovsko šolo in opravil vozniški izpit.
Brez »švercanja« cvička in sitnobe
Iz roda v rod
Ko se cesta čez Gorjance prevesi na »sončno stran«, kmalu pridemo do gostišča Badovinac, ki velja za neformalno vstopno točko v Belo krajino. Badovinčevi bodo letos praznovali že 130 let obstoja legendarne gostilne, v kateri si obiskovalci že več kot sto let lahko naročijo izvirno pijačo karampampuli (zeliščno žganje) in marsikaj domačega za pod zob. Še ena zanimivost: gostilno vodi že četrti rod in v vsakem je bil Peter.
Gostilno na Jugorju je leta 1896 odprl praded Peter, doma iz Maline. Nato jo je prevzel njegov sin, prav tako Peter, in jo povzdignil na višjo raven. Poročil se je z odlično kuharico, ki se je zavedala pomena lokalnih kulinaričnih posebnosti. Zbirka njenih receptov je danes »zakonik« gostilne. Sledil je novi rod – njun sin Peter, izšolani gostinec, je s svojo veselo naravo, prislovično belokranjsko odprtostjo in dobrodušnostjo sloves gostilne ponesel še dlje.
Prva dama slovenske televizije
SPOZNAJTE JIH
Ime Olga Rems vedno povezujemo z zanesljivostjo, toplino in profesionalnostjo na televizijskih zaslonih. Bila je ena od voditeljic, ki so zaznamovale zlate čase slovenske, sprva ljubljanske televizije, ko je bil program še bolj oseben, voditelji pa so imeli pomembno vlogo pri oblikovanju odnosa z gledalci.
Z eleganco, neposrednostjo in vrhunsko dikcijo je postavila standarde, ki jim mlajše generacije voditeljev še vedno skušajo slediti. Čeprav že leta ne stoji več v soju studijskih luči, ostaja njen vpliv zapisan v zgodovino televizije. Je simbol nekega drugega časa – časa, ko je bila televizija še okno v svet, ki smo mu brezpogojno zaupali. Leta 2006 se je po 40 letih dela upokojila, a ostaja dejavna, radovedna in povezana z umetnostjo, družino in prijatelji. Na začetku pogovora pove, da je štiri leta vdova, da rada hodi na vikend in da je navdušena vrtnarka. »Predvsem imam veliko veselja z rožami na vrtu, pa tudi v hiši imam kar nekaj lončnic. Ljubim cvetje.«