Ljudje
-
februar '26Ljudje Medgeneracijsko Aktualno
Mostov ne gradijo, ampak gojijo
V INDIJSKI ZVEZNI DRŽAVI Meghalaya, eni najbolj deževnih pokrajin na svetu, ljudstvi Khasi in Jaintia iz korenin kavčukovca že stoletja ustvarjata žive mostove, ki rastejo, se krepijo in z leti postajajo vedno bolj trdni. Korenine z bambusovimi oporami usmerjajo čez reke in slapove, kjer se sčasoma prepletejo v naravne prehode. Nastanek enega mostu traja tudi več kot 25 let, zato zahteva sodelovanje več generacij. Mostovi imajo pomembno okoljsko vlogo: utrjujejo tla, preprečujejo plazove in ustvarjajo bogate ekosisteme za številne rastlinske...
-
SPOZNAJTE JIH
Marija Mojca Vilar, diplomirana slikarka in ilustratorka, se že več kot tri desetletja predstavlja na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah ter delavnicah doma in v tujini.
Njena mama je ljudska pevka Moravška Mara, Mara Vilar iz Domžal, ki je obogatila njeno otroštvo s pripovedovanjem zgodb in petjem ljudskih pesmi. S tem ji je predala bogato ljudsko izročilo, tudi njeno neposrednost in iskrivost je zagotovo podedovala po njej. Oče je bil doma z velike kmetije. Ukvarjal se je s trgovino in bil ponosen na svoj kraj in življenje v njem. »Vedno sem čutila njegovo čustveno in moralno podporo, ljubezen in samozavest. Govoril je, da sta v življenju pomembna trdo delo in vztrajnost,« se spominja Mojca svojega očeta.
-
Spoznajte jih
Čeprav je Hedvika Jaklič iz Šentruperta na Dolenjskem že 25 let upokojena, se še vedno suka med gostilniškimi mizami, za točilnim pultom ali v kuhinji. Nekdanja šefinja gostilne, ki je desetletja skrbela za dobro hrano in prijazno besedo, se rada vrne v drugi dom. Gostilna je zanjo namreč več kot le prostor dela – je kraj druženja, topline in zgodb, ki jih soustvarja skupaj z gosti.
Pred drugo svetovno vojno je bilo v Šentrupertu sedem gostiln, danes sta le dve in en bife. »Naša gostilna z več kot stoletno tradicijo, ki jo vodi že četrti rod, je v samem središču kraja nasproti znamenite gotske cerkve sv. Ruperta, ki je najstarejša prafara na Dolenjskem, saj je omenjena že leta 1044,« začne Hedvika Jaklič. Dobro jim gre predvsem zato, ker jim je uspelo obdržati takšno domačo hrano, kakršno so pripravljali predniki in prednice, ter vino, ki ga pridelajo v svojem vinogradu.
-
Spoznajte jih
Brigita Gabrič je v Rimu preživela šest desetletij, a jo je na jesen življenja ponovno poklical rodni Maribor. »To je odlično mesto za upokojence – je zelo varno in prav vse lahko opravim peš, v središču se tudi venomer kaj dogaja, ravno prav, da ni dolgčas,« je zadovoljna izjemno vitalna in zgovorna 85-letna sogovornica.
Brigita živi na desnem bregu reke blizu mestne bolnišnice, kamor pa – na srečo – ne zahaja. Jutra začenja s tričetrturno telovadbo in zdravim zajtrkom. Zatem se odpravi na sprehod in po opravkih čez stari Dravski most. Tam naredi krog po mestnih uličicah, nato pa zavije na obnovljeni Lent, najstarejši del Maribora. Na obrežju občuduje labode in njihove družine, ki se pogosto zadržujejo ob novi Splavarski brvi. Po njej se Brigita vrača domov, na desni breg – na Tabor. Ob tem opozori na posebno zanimivost stavb na mariborskem nabrežju – njihovih množičnih oken. »Okno pri oknu … Kako zanimivo, kako lepo! Tega še sami Mariborčani ne opazijo,« pravi z nasmeškom.
-
Iz roda v rod
Vili Resnik pravi, da želi ljudi predvsem razveseljevati – kot pevec in kot človek. Čeprav je imel izjemno težko otroštvo in mladost, doživel veliko ponižanj, krivic, celo zlobe, je v sebi razvil prijaznost, optimizem, odpuščanje in si tako zdravil tudi svoje rane.
Kdo bi si mislil, da Vili, ki na odru poje, skače in poka od energije, nosi v sebi toliko grenkih izkušenj. Z bratom Branetom, ki je od Vilija eno leto mlajši, sta se rodila v nesrečno družino. Oče, ki je izhajal iz okolice Krškega, in mama, ki je bila doma iz Mirnske doline, sta skupaj zaživela v Ljubljani. Oba sta bila garača, težko delo in vsakdanje vprašanje preživetja pa človeka počasi ubijata. Oče je začel piti, mama je po najboljših močeh skrbela za otroka. »Včasih, ko je prišel pijan domov, je pel, večkrat pa razgrajal, da smo se morali umakniti,« se spominja Vili. Mama si je služila kruh z raznimi deli, tudi s pranjem, čiščenjem, in večkrat je bila premražena. Zato je sinovoma govorila: »Če bosta pridna in prišla do lepega poklica v pisarni, kjer bosta na toplem in varnem, bosta zmagovalca.«
S kolesom prevozi po 300 kilometrov na mesec
ŠPORTNI VETERANI: ANDREJ RAZDRIH
Na pogovor se je Andrej Razdrih pripeljal s kolesom. Resda je bil lep, sončen zgodnjedecembrski dan, a kot je dejal, bi prikolesaril tudi, če bi prekle padale. S kolesom se vozi vse leto, tudi sneg za 73-letnika ni nikakršna ovira. Ne glede na umetna kolka in težave s križem.
Bil je med pobudniki ljubljanskega maratona. »Bil sem noro, res noro privržen vztrajnostnemu teku. A se je pripetila poškodba. A vrniva se na začetek. Svoje življenje sem v veliki meri posvetil teku in želel sem stalno napredovati. To je bilo za štiridesetletnika morda malo infantilno... Takrat sem ugotovil, da v Sloveniji ni pravega maratona, razen v Radencih. Obiskoval sem maratone v tujini in opazoval zanos, vzhičenost ljudi, ki tečejo, in tudi tistih, ki jih spremljajo. Bolelo me je, da v Sloveniji ne moremo imeti mestnega maratona.
V življenju je treba imeti tudi srečo
SPOZNAJTE JIH
Slavko Košir, Ljubljančan iz Rožne doline, je tik pred koncem leta dopolnil sto let. Na praznovanju, ki so mu ga pripravili prav na rojstni dan, so se zbrali vsi njegovi bližnji, tudi obe njegovi ljubi vnukinji, ki živita v tujini.
Po razpoložljivih podatkih je zadnji še živeči taboriščnik iz koncentracijskega taborišča Dachau, kjer je preživel sedemnajst mesecev. Niti v sanjah si ni predstavljal, da bo dočakal tako visoko starost. Da bo v teh letih še tako vitalen, predvsem pa s tako izjemnim spominom in takšnim smislom za pripovedovanje – to je pa sreča, pravi. »Pravzaprav sem imel v življenju veliko sreče. Ta me je spremljala tako v mladih letih med vojno, ko bi se vse skupaj lahko obrnilo tudi drugače, pa v koncentracijskem taborišču, ko sem visel med življenjem in smrtjo, in tudi kasneje. Morda mi je pomagalo to, da sem bil previden, da se nisem nikoli silil v ospredje, nisem hotel izstopati ... pa je življenje po svoje poskrbelo zame,« pravi.
-
Humor je najboljše črnilo
Letošnja tema Meseca pisanja z roko, ki poteka ves januar, je humor. Kot so zapisali v Društvu Radi pišemo z roko, želijo pokazati, da smeh in dobra volja ob pisanju povezujeta ljudi ter prinašata lahkotnost v vsakdan. Smeh v pogovoru deluje podobno kot ločila v pisnem jeziku: pomaga regulirati ritem, prehode in bližino. Če govorimo, je smeh kot vejica, če se igramo, je smeh kot vezaj. Ne pozabimo, da pisanje z roko krepi spomin, ustvarjalno mišljenje in izražanje čustev, z dodatkom humorja pa gradi mostove med generacijami. K sodelovanju so povabili tri ambasadorje – humoriste in igralce, ki so prispevali svoje rokopise za plakate, to so Juš Milčinski, Boštjan Gorenc - Pižama in Lucija Ćirović. Sodeluje lahko kdor koli, posamezniki, družine, društva, šole, prijateljski krogi, pomembno je le, da z roko zapišete šaljive zapise, anekdote, humoristične zgodbe, morda navodila za uspešno lenarjenje ...
-
Spoznajte jih
Venčeslav Smodiš iz Bratoncev pri Beltincih je dolgoletni član študijskega krožka Lipovci, ki deluje pod okriljem Ljudske univerze Murska Sobota. Postal je že pravi mojster v pletenju izdelkov iz šibja.
Nekaj osnov o pletenju izdelkov iz šibja se je naučil od dedka Antona, a ko je bil še zaposlen, časa za pletenje ni bilo. Kot upokojenec pa ima več časa za svoj konjiček, ki ga je izpopolnil na delavnicah študijskega krožka Lipovci. Plete različno velike košare, ki so primerne za nošenje sadja, krompirja ali koruze, pletene vaze in druge izdelke, za katere si želi pridobiti certifikat in jih predstavljati kot pristne rokodelske izdelke.
-
Spoznajte jih
Šestinosemdesetletna Jožica Mauser je zelo simpatična in dobrovoljna gospa. Do nedavnega je bila prostovoljka v domu starejših občanov na ljubljanskih Fužinah, kjer je pripravila razstavo rož in aranžmajev iz krep papirja, ki jih ustvarja in so videti kot prave.
Jožica, po poklicu šivilja, se je rodila in živela z družino v Ljubljani. Z možem sta si po upokojitvi pred desetletji preuredila vikend v Mali Slivnici pri Velikih Laščah. »Uživala sva v mirnem podeželskem okolju v svoji pravljični hišici,« začne pripovedovati z žarom v očeh. »Imela sva lep vrt, kjer ni manjkalo cvetlic, ki so bile predvsem moje veselje, mož pa je vezel gobeline, naredil jih je več kot sto.« Jožica je bila zelo dejavna v tamkajšnjem društvu podeželskih žena. Nekoč so jih povabili na tečaj izdelovanja rož iz krep papirja, ki so ga organizirali v društvu podeželskih žena na Turjaku. »Na tečaju mi zavijanje krep papirja sploh ni šlo, zato sem bila nekoliko razočarana nad sabo,« nam pove. Ko se je zvečer vrnila domov, je ponovno poskusila. Trmasto je vztrajala, dokler ni ustvarila svoje prve vrtnice.