Ljudje
Življenje je škoda zapravljati za jamranje
Spoznajte jih / Kam nas pelje življenje
Tone Kerin je misijonar, župnik, humanist, svetovljan in boem, predvsem pa častilec Boga in življenja. Pri 26 letih, po študiju teologije, je odšel na Madagaskar opravljat misijonarsko delo. Afrika ga je očarala in namesto predvidenih petih let jih je tam preživel kar štirideset! Pustil je velik pečat. Pred slabimi tremi leti se je zaradi bolezni vrnil v Slovenijo in zdaj vodi župnijo v Brusnicah pri Novem mestu.
Navzven in po nastopu je precej neznačilen duhovnik; kljub temu ali pa prav zato navdušuje, kamor koli pride. Iz njega vejejo optimizem, prijaznost, dostopnost in iskrena vera. Govori glasno in jasno, na trenutke tudi zelo sočno in neposredno, vendar je vse izrečeno dobronamerno. »Kajti življenje je lepo in veselo, zato ga je škoda zapravljati za jamranje in iskanje slabosti,« pove ob našem snidenju. »Bog nam je dal svobodno izbiro, v upanju, da bomo znali v življenju uživati.
-
Športni veterani: Drago Mlinarec – Đuro
Jesenice so hokejsko mesto. Nekoč so bile tudi »mesto rdečega prahu«, a to že dolgo ne več, saj je železarna zdaj bolj čista. Drago Mlinarec, bolj znan pod vzdevkom Đuro, je bil hokejist, ki je na hokejske Jesenice, v Podmežaklo, pomagal »pridrsati« številne zvezdice državnih prvakov. Danes je aktiven upokojenec in športni veteran.
Letos mineva trideset let od njegove zadnje uradne hokejske tekme. »Seveda sem še drsal, bil sem vpet v šport, vendar še zdaleč ne aktivno. Prišel je čas, ko resnično nisem počel nič. Kaki dve leti je trajalo to brezdelje. Potem mi je zdravnik dejal, naj se brcnem v zadnjo plat, saj bom sicer končal nekje, kamor še zdaleč nisem spadal,« se spominja Mlinarec, prvi kapetan slovenske izbrane vrste po osamosvojitvi, tudi ob zgodovinskem šampionskem naslovu Jesenic v prvem slovenskem prvenstvu spomladi 1992.
-
Spoznajte jih
Zlata Crljenko iz Ljubljane se je rodila v posebni družini, ki jo je naučila toplih odnosov in v kateri je odkrila govorico kretenj. Delo v Društvu gluhih in naglušnih AURIS ji je v veselje, saj lahko naredi veliko dobrega za gluhe, naglušne, gluhoslepe in osebe s polževim vsadkom.
Takoj pove, da je odraščala v čudoviti ljubeči družini. »Moja starša sta bila povsem gluha. Oče je bil dober krojač, mama krojačica. Spoznala sta se v vajeniški šoli in se poročila, kot sad njune velike ljubezni sem se rodila jaz, slišeča deklica, njuna edinka.« Starše je skrbelo, da ne bo znala govoriti, zato so jo, takoj ko ni imela več plenic, vpisali v vrtec. Vzgojiteljice so se zelo trudile, da bi veliko govorile z njo, enako tudi stanovalci v Rožni ulici v stari Ljubljani, kjer so živeli.
-
SPOZNAJTE JIH
Že od daleč jo je mogoče prepoznati po značilni baletni drži in hoji. Zdi se, da bolj lebdi kot hodi. Rdeči lasje, odrska prezenca, živ pogled. To je Helena Grom Krečan. Balerina, kostumografka, odrska tehnica, gostinka, mama in babica. Ženska, v kateri še danes kipi umetniška in človeška toplina in ki ji oder veliko pomeni.
Rodila se je 4. januarja 1952 v Kobaridu. Skupaj s sestro dvojčico je prišla na svet v hiši, kjer sta ju že čakala dva starejša sorojenca. Tisto zimo je bilo toliko snega, da mama ni mogla v porodnišnico, zato sta se deklici rodili kar doma. Na srečo sta do hiše prišla zdravnik in babica. Otroštvo ni bilo brez senc. Oče je bil veliko odsoten in za družino ni skrbel tako, kot bi moral. Mati pa je bila prava heroinja, umetniška duša in močna ženska.
-
SPOZNAJTE JIH
Čeprav Melanije Šter, profesorice slovenščine in angleščine, sicer amaterske igralke, napovedovalke in novinarke, ni več mogoče videti na ekranih ali je poslušati po radiu, jo mnogi še vedno prepoznajo. To ne preseneča, saj je bila leta skupaj z Mišo Molk, Jano Čede, Metko Centrih Vogelnik, Branko Kadunc, Moniko Glavič in Kristino Remškar prava televizijska zvezdnica.
Zanimalo nas je, kako živi zdaj, v letu, ko bo dopolnila 80 let, čeprav jih kaže vsaj dvajset manj. Melanija Šter je kot dijakinja in študentka začela kariero kot amaterska igralka v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, kjer je odigrala vrsto imenitnih, tudi glavnih vlog. Med drugim je bila Pepelka in Sneguljčica v igrah za otroke ter Lepa Vida v istoimenski Cankarjevi drami in Franca v Jurčičevem Sosedovem sinu v predstavah za odrasle. Redno se je leta 1971 zaposlila na Radiu Slovenija, kjer je sprva delala v ekonomsko-propagandnem...
Neutrudna raziskovalka življenja
SPOZNAJTE JIH
Jezikoslovka, literarna zgodovinarka, dvojna doktorica znanosti, ženska leta … Vse to in še mnogo več je ddr. Francka Premk. Je tudi mati dveh hčera in sina, babica trem vnukom in dvema vnukinjama, popotnica, pisateljica, predavateljica, pianistka, pevka ter iskrena prijateljica. Nedavno je dopolnila triinosemdeset let, je vodnarka po horoskopu in neutrudna raziskovalka življenja po prepričanju.
Povabi me na čaj v svojo hišo. Povsod je polno knjig, nekatere so odprte, ustavljene v trenutku, ko jih je za hip odložila. Na klavirju so note, odprte sredi skladbe, po tleh ležijo igrače vnukov. »Jutri spet pridejo,« mi pove. Na mizi, kjer sediva, so odprt računalnik in kupi literature, ki jo potrebuje za pisanje knjige. »Pišem novo knjigo Sto smrti, eno življenje. Knjiga govori o preživetju v mejnih situacijah,« pove in mi zaupa še nekaj osebnih podatkov. »Rodila sem se materi Marji Boršnik, literarni zgodovinarki, in Tiborju Škerlaku, fizikalnemu kemiku. Osnovno šolo in gimnazijo sem obiskovala v Ljubljani in tam leta 1961 maturirala.« Nekaj časa je študirala na dveh fakultetah, medicinski in filozofski, nato pa se je posvetila le humanistiki in leta 1964 na Filozofski fakulteti v Ljubljani pridobila diplomo prve stopnje z nazivom predmetne učiteljice francoščine in ruščine.
-
IZ RODA V ROD
Družino Kramberger povezujemo z Ivanom, dobrim človekom iz Negove. Vendar so zgodbe vseh članov te velike družine zelo zanimive. Otroci so podedovali očetovo nadarjenost in inovativnost ter razvili svoje talente in znanja. Tudi naš sogovornik, 88-letni Ludvik je v življenju doživel in dosegel marsikaj.
V času prve svetovne vojne je Jožefa Metljak (rojena 1899) prišla iz kraške vasi Gorjane pri Komnu na drugi konec Slovenije, v vas Ženjak v Slovenskih goricah, kjer je spoznala domačina Franca Krambergerja (letnik 1903). Bil je izučen kolar, poleg tega pa je obvladal še dvajset drugih rokodelskih poklicev! Igral je harmoniko, bil amaterski igralec, izdeloval lesene lutke, ki jim je dajal glas, bil je tudi gasilec in član več društev. Imel je svoj fotografski aparat in sam razvijal slike, kar je bila takrat redkost.
Razloženo naselje sredi zakraselega sveta
ODSTRTE PODOBE – HINJE
Vasica z obcestnim jedrom leži v južnem delu Suhe krajine, v kraški kotanji pod Pleškim hribom (578 m), in je po številu prebivalcev eno manjših naselij v občini Žužemberk. V okolici je valovit, močno zakrasel svet, poln z gozdom in košenicami prekritih vrtač. »Hinje so kot Miklavžev hrib prvič omenjene leta 1382. Na panoramski fotografiji iz dvajsetih let 20. stoletja izstopata župnijska cerkev Marijinega oznanjenja in ob njej mežnarija ter na desni leta 1906 zgrajena šola. Na njivah v ospredju so Hinjci za lastne potrebe pridelovali žito, koruzo, krompir in druge poljščine,« pravi 73-letni upokojeni upravnik hinjske pošte Ciril Papež.
-
ŠPORTNI VETERANI: MARKO SLUGA
Že vrsto let se vsako sredo z osebnim avtomobilom odpelje iz Maribora v Ljubljano na atletski trening. In to pri 90 letih. Preostale dni večkratni atletski prvak in rekorder v kategorijah nad 80 in zdaj tudi nad 90 let trenira po svojem programu.
Pred dnevi se je vrnil z atletskega veteranskega prvenstva na Poljskem; tudi tokrat ni ostal brez medalj. Marko Sluga je v športu dejaven od mladih let, ki jih je preživel na Ptuju, kjer se je rodil. Treniral je rokomet, tenis in namizni tenis. Bil je kapetan jugoslovanske teniške reprezentance (1985–2005) ter deset let vodja in trener avstrijske ženske teniške ekipe (1996–2006), ki je leta 2002 osvojila naslov državnih prvakinj veteranskega tenisa v kategoriji 50+. Igral je tudi v moštveni zvezni ligi v avstrijskem klubu Grün-Weiss, s katerim so leta 2000 postali prvaki. Leta 2005 je postal evropski veteranski prvak v tenisu (Pörtschach). Bil je tudi član Tenis kluba Olimpija in podpredsednik Teniške zveze veteranov Slovenije (1990–2005).
-
Aktualno
Prehod v tretje življenjsko obdobje je obdobje osebne in poklicne preobrazbe, vključno s spremembo identitete, ki je bila več desetletij tesno povezana s poklicem. Za večino delo ni le vir dohodka, temveč pomembno vpliva tudi na našo samopodobo. Ko se kariera bliža koncu, se zato pogosto pojavi občutek izgubljenosti in praznine.
Kako se spopasti z izzivi, kot so izguba statusa, pomembnosti, koristnosti in smisla, s spremembo dnevne rutine, presežkom časa, spremembo dinamike v družini in partnerskih odnosih? Kako ostati dejaven in koristen član družbe ter ohraniti občutek pripadnosti? Tako, da se na upokojitev pravočasno pripravimo. Vzemimo si čas za premor in razmislek, nato pa se čim prej vprašajmo, kaj bi radi počeli od zdaj naprej. Kako lahko svoje izkušnje uporabimo na nov način? Katere dejavnosti nas veselijo? Kaj novega bi želeli poskusiti? Katerih stikov si želimo in kako jih bomo ohranjali? Z odgovori na ta vprašanja bomo okrepili svojo samopodobo in našli način, kako še naprej živeti aktivno, ustvarjalno in povezano. Pri tem ne podlezimo pritisku in pričakovanjem drugih, kaj moramo početi in kako živeti. Izberimo si življenje po svoji meri, željah in zmožnostih. Če pri tem potrebujemo pomoč, jo poiščimo pri tistih, ki že imajo to izkušnjo, in pri strokovnjakih.