Ljudje
Zakaj potrebujemo konvencijo o pravicah starejših
PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU
Starejši se velikokrat jezimo, da imamo v naši državi cel kup odličnih strategij in drugih dokumentov, da o posvetih niti ne govorimo, ki naj bi urejali tudi življenje starejših, da bi bilo res dostojno. Vendar se pogosto zgodi, da se vse zaustavi že pri pripravi akcijskih načrtov in seveda pri izvedbi, medtem ko se življenje starejših ne spremeni kaj dosti.
A starejši si želimo več kot le lepih besed. Želimo biti aktivni, vključeni in spoštovani. Želimo soustvarjati družbo, v kateri bo življenje dostojno za vse. S staranjem prebivalstva se povečuje tudi število tistih, ki so bolj ranljivi – zaradi bolezni, slabše mobilnosti, odvisnosti od pomoči drugih ali življenja v institucijah. Prav ti so največkrat izpostavljeni kršitvam pravic, ki bi morale biti samoumevne: socialnih, zdravstvenih, ekonomskih in človekovih pravic nasploh.
-
LENDAVA
Društvo upokojencev Lendava deluje že od leta 1951, najprej kot podružnica, od leta 1975 pa samostojno. Upokojenci delujejo na različnih področjih, od socialnega, zdravstvenega do kulture, športa, družabnih dogodkov in mednarodnega sodelovanja z upokojenci iz Madžarske in Hrvaške. Zelo aktivna je zeliščarska sekcija. Vanjo je vključenih okrog 25 članic, ki v prostem času nabirajo zelišča, nato pa izdelujejo različne kreme in kuhajo zeliščne čaje. Predsednica sekcije je Rozalija Vajdič, ki za članice pripravlja poučne in strokovne delavnice.
-
SPOZNAJTE JIH
Urarstvo spada med obrti, ki vedno bolj izginjajo, čeprav ljudje te storitve še vedno potrebujejo. Eden redkih, ki je urar s srcem že 40 let in tradicijo ohranja tudi po upokojitvi, je 76-letni Alojz Schönwetter iz Maribora.
V njegovi delavnici na Lentu posebno pozornost pritegne delovna miza, ki je preobložena z neštetimi delci in sestavnimi deli ur. V tem organiziranem kaosu se znajde le mojster sam. Na vse pa od zgoraj gleda Einstein, ki mesta na steni ni dobil naključno – ura je ne nazadnje eden izmed največjih izumov človeštva. Sogovornik ni bil v zadregi z odgovorom na vprašanje, koliko je točno ura. »Edina, ki je zares točna, je radijsko vodena ura. Čeprav je to zame že bolj časovni strojček.«
-
Spoznajte jih
Oskar Molek (1950) je potomec predvojnih slovenskih izseljencev, očeta Belokranjca in matere Primorke, ki sta si življenje ustvarila v Argentini. Fotograf, publicist, raziskovalec, profesor in še kaj razmeroma pogosto obišče Slovenijo, kamor se je že pred leti iz Argentine vrnila ena od njegovih hčera Nadia Molek, doktorica antropoloških znanosti, ki z družino živi v Novem mestu.
V času od leta 1982 do 1987 je živel v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti kot štipendist Slovenske izseljenske matice študiral etnologijo in obiskoval predavanja pri dr. Tomažu Brejcu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. »Žena je namreč hodila na Akademijo za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je predaval dr. Brejc, ki mi je dovolil poslušati njegova predavanja.« V Sloveniji so Molekovi ostali skoraj pet let. S fotografijo se je prvič srečal skupaj z Alešem Gačnikom med študijem etnologije, kasneje se je v Argentini...
-
SPOZNAJTE JIH
Meta Verbič, nekdanja novinarka, sicer pa pravnica, je že skoraj 30 let v pokoju. Začela je kot novinarka na tedanji RTV Ljubljana, potem je delovala na Mestni konferenci SZDL, urejala interni časopis Slovenijalesa itd. Vendar je tudi vsa tri upokojenska desetletja ves čas v pogonu in vedno tam, kjer lahko prostovoljno naredi kaj dobrega za družbo.
Tako je bila dolga leta zelo dejavna v Društvu novinarjev Slovenije, posebej v smučarski sekciji, pa predsednica Četrtne skupnosti Ljubljana Center, kar 21 let je bila tudi v nadzornem odboru stolpnice, v kateri stanuje. Zdaj pa je podpredsednica Zveze združenj borcev za vrednote NOB Ljubljana. Pred kratkim je uredila in marsikaj tudi napisala v Zborniku spominov in akcije – Resnica in opomin, ki ga je zveza izdala ob 80. obletnici osvoboditve. »Fašizem se razrašča,« začne in poudari, da sta po njenem mnenju fašizem in nacizem največje zlo, ki...
Mirna roka, dober vid … leta pa ne igrajo vloge
ŠPORTNI VETERANI: MARTIN HUDALES
Martin Hudales je iz Velenja, s strelstvom se ukvarja že dobri dve desetletji, kljub približevanju sedmim križem pa mu roke in vid ter zbranost, nujne zahteve, potrebne pri strelskem športu, ne delajo težav.
Pred kratkim se je udeležil strelskega tekmovanja na državni ravni. »V kategoriji streljanja z malokalibrsko puško sem si pristreljal drugo mesto,« ponosno pove 68-letni Martin Hudales. Dobri dve desetletji se že aktivno ukvarja s strelskim športom. »Ampak streljanje? Vsak dan nas obveščajo o streljanju po vsem svetu … Kako gre vse to skupaj?« vprašam sogovornika na sodobno urejenem strelišču Strelskega društva Dolič (pri Mislinji). Sem se vozi na treninge – največkrat dvakrat na teden – iz približno 15 kilometrov oddaljenega Velenja.
Sprehod, stisk roke in objem pomenijo veliko
SPOZNAJTE JIH
Verico Skok poznajo tako sokrajani kot mnogi drugi, saj pogosto pomaga ljudem in živalim. Pred dvema letoma je v domačih Štorah ustanovila svoje humanitarno društvo s preprosto željo, da bi njena in pomoč članic ter nekaterih sokrajanov dosegla čim več ljudi.
Verica ni povsem običajna upokojenka, čeprav ji leta ne pridejo do živega. Je invalidsko upokojena, saj so ji v mladih letih odkrili eno od oblik multiple skleroze. Od takrat bodo kmalu minila tri desetletja. »Zame je bil to šok. Še posebej, ker sem bila takrat zaposlena v celjski bolnišnici in sem se želela šolati in nekoč postati glavna medicinska sestra. To mi ni uspelo. Sem pa končala šolanje za bolničarko, kar mi pride še kako prav, saj sem prostovoljka v bolnišnici,« pravi.
Dokler si radoveden, se splača živeti
SPOZNAJTE JIH
Sonja Čok Ciglenečki, ki bo decembra praznovala 98. rojstni dan, pravi, da težko uboga, ampak tu in tam poskuša. Razgledana, radovedna, zahtevna, vztrajna je rasla v multikulturnem okolju. Rodila se je v Beogradu, spominja se veličastnega pogreba v Marseillu ubitega kralja Aleksandra. Študirala je kemijo v Ljubljani, nazadnje pa pristala v Mariboru.
V kuhinji stanovanja v drugem nadstropju visokopritličnega bloka nas je pričakala lepo pogrnjena miza. Gospa Sonja, ki ji je ostalo zelo malo vida, slabo sliši, pomaga si s slušnim aparatom, po operaciji kolka pa brez bergel ne more nikamor, pravi, da starost ni lepa, ko nisi več samostojen. Toda njeno življenje je kljub vsemu polno. Rojena je bila pod srečno zvezdo, imela je dobre starše, se razgovori. Mama je bila izredna, zelo pametna ženska, veliko jo je naučila, na stara leta se je celo učila francoščino.
Delavnost, učenje in humanitarnost
IZ RODA V ROD
»Ste filozof, kulturni antropolog in etnolog z magisterijem razvojnih in humanitarnih študijev v Cambridgeu; zlahka bi dobili katero koli službo ...« je v televizijskem pogovoru s 34-letnim Nickom Vovkom dejal voditelj. Nick pa je odgovoril: »Ampak delo na področju humanitarnosti ima zame pravi smisel ...«
Razmišljanje, ki je v današnjem svetu, ki ga poganjata denar in celo pohlep, zelo redko. Pod okriljem Danskega sveta za begunce je bil v Ukrajini, zdaj je že drugič v Gazi. Izkušnje iz obeh držav so pretresljive, toda nič se ne more primerjati z Gazo, pravi. »To je neopisljivo trpljenje, razčlovečenje, ki ga povzroča ena najbolj opremljenih vojsk na svetu, ob tem pa si je za orožje izbrala tudi lakoto.« Zanimalo nas je, kdo je Nick Vovk, katerega vzornika sta Tomo Križnar in Pedro Opeka, in ob kakšnih vrednotah je odraščal, in tako smo prišli do njegove mame Mojce Primožič.
Pokuril sem adrenalin, zdaj se mi ne mudi
ŠPORTNI VETERANI: BRANE KÜZMIČ
Je eden naših najuspešnejših voznikov relija. Več kot desetkratni jugoslovanski prvak in dvakratni evropski. Nikoli pa slovenski. In tovarniški voznik francoskega Renaulta. Danes relija ne pogreša kaj veliko. »No, na televizijskem zaslonu pa ga le še pogledam,« pravi Brane Küzmič.
Takrat je bilo pri nas vse organizirano v okviru Avto-moto zveze Jugoslavije s središčem v Beogradu, v Sloveniji je bila organizacija v rokah Avto-moto zveze Slovenije. »Na jugoslovanskem reliju so sicer v glavnem sodelovali Slovenci, dosti je bilo tudi Srbov, Hrvatov pa že manj. Iz Bosne in Hercegovine so bili štirje tekmovalci, sem in tja se je pojavil kakšen Makedonec, drugih pa ni bilo. A kljub temu je bilo to dovolj, da se je na startu jugoslovanskih relijev zbralo več kot sto posadk,« se spominja sogovornik. Na vprašanje, kje je danes nekdanja jugoslovanska reli scena, pravi: »V vsakem primeru je slovenska scena v primerjavi s preostalimi v nekdanji skupni državi močno odskočila. Kar nekaj hitrih fantov je; tudi zunaj naših meja jim uspevajo odmevni rezultati.«