ŠPORTNI VETERANI: STANE KOPRIVNIKAR

Letos mineva 90 let, odkar je bilo kegljanje na ledu prvič predstavljeno na olimpijskih igrah; to je bilo leta 1936 v Garmisch-Partenkirchnu. S tem športom, ki terja natančnost in zbranost, se je ukvarjalo tudi veliko Slovencev. Med njimi Stane Koprivnikar iz Mislinje, ki je bil član slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu v Chemnitzu leta 1992.

Mislinja je imela v tem športu »kar močno ekipo«. »Začeli smo na našem, domačem Jaževem bajerju, kjer je bila ledenica, tu je bil shranjen led za različne potrebe. Redno smo se dobivali in metali čoke oziroma keglje po ledu. Zgodilo se je, da so nekateri  kegljati začeli takoj po koncu petkovega delovnika, v ponedeljek pa z bajerja odšli neposredno v službo. Brez premora. Bila so prijetna druženja,« se spominja 75-letni Stane Koprivnikar, ki je dolgo vodil sekcijo za kegljanje na ledu pri domačem Športnem društvu Partizan.

Spoznajte jih

Starejši, kot smo, rajši se spominjamo starih časov. Sodoben način življenja je prinesel drugačno razmišljanje in k sreči se tudi vse bolj zavedamo, da je zelo pomembno, da spomine zapišemo, jih delimo z drugimi in ohranjamo za prihodnje rodove, saj si že današnja mladina težko predstavlja čas, ko še ni bilo vsega v izobilju.

Tudi Marta Pugelj, rojena Štembergar, iz Kosez pri Ilirski Bistrici želi ohraniti spomin na otroštvo in vaško življenje. Rojena je kot predzadnja od sedmih otrok – šest sester in brat. Sestri Vanda in Silva sta bili dvojčici in mama ni niti vedela, da pričakuje dve. Poleg starih staršev in staršev je z njimi živela očetova neporočena sestra, teta Roza. Svoje nečake je imela zelo rada in jim je bila kot druga mama. Kuhala in gospodinjila je, da je lahko njena svakinja Pavlina delala na polju.

Iz zgodovine

Članek Knjižice spominov na skupne dni iz prejšnje številke Vzajemnosti me je spodbudil k pisanju, saj sem nedavno odkrila očetovo spominsko knjigo. Našla sem tudi pisma, ki jih je pisal mami, ko je odšel na služenje vojaškega roka leta 1927 in v katerih jo imenuje »zlata moja«.

Ohranjena so tudi vsa pisma, ki mu jih je mama, Frančiška Regulj, saj še nista bila poročena, pisala k vojakom v srbski Požarevac. Šele zdaj ugotavljam, kako zelo sta bila zaljubljena, kako sta se čakala, ljubezen in predanost pa sta trajali vse do poroke novembra 1934 in naprej do njune smrti. Zame je bilo novo tudi spoznanje, da je oče že takrat pisal pesmi; od mladih let je bil v rodnem Motniku organizator kulturnega dogajanja. Se je pa življenje mojega očeta Franca Drolca začelo trdo, na revni domačiji s po eno kravo in prašičem. Kolikor je bilo pri hiši sveta, ga je bilo treba obdelati ročno, saj je bil v hribu ali na bregeh. Rodil se je 3. avgusta 1907 v Motniku št. 55 očetu, prav tako Francu, in materi Jeri Gertrudi, rojeni Bervar. Ko je mama Jera ob porodu šestega otroka januarja 1915 umrla, je oče ostal sam s štirimi majhnimi otroki in se naslednje leto nato poročil z Marijo Regulj. V tem zakonu se je rodilo še 6 otrok, preživeli so trije.

Spoznajte jih

Magda Keber je decembra lani prejela naziv prostovoljka mestne občine Kranj. Nesebično pomaga  ljudem v stiski, dejavna je pri projektu Viški hrane in pomaga na športnih prireditvah.

Tudi sama ni imela ravno rožnate življenjske poti. Potem ko ji je umrla mama in je rasla ob dveh bratih, je že pri 15 letih začela delati v Planiki. Nato se je leta 1995 zaposlila v tovarni Iskra stikala in Iskra števci. Takrat je začela sodelovati kot prostovoljka na športnih prireditvah, kot je bil Eurobasket, največ pa na tekih: na Pokljuki, Nočna 10-ka na Bledu pa Županov tek v Kranju in Triglav tek na Brdu. Šport ji je blizu, saj je do operacije kolena kegljala v državni ligi. Naj omenimo, da sta tudi sin  in hči zelo uspešna kegljača. Potem ko je novo vodstvo Iskre v enem letu 450 ljudi vrglo na cesto, je ostala brez službe. »To je bila po svoje odrešitev, saj smo doživljali hud mobing,«pravi. »Skušala sem imeti svoj s. p., pa mi ni zneslo. Trenutno sem po 34 letih delovne dobe prijavljena na zavodu, kjer pa mi leta ne tečejo.«

ODSTRTE PODOBE – LAPORJE

Razpotegnjena gručasta središčna vas na severnem vznožju osrednjega dela Dravinjskih goric leži na prehodu v dolino potoka Ložnice. »Kot vidimo na zgornji sliki, nastali pred skoraj 130 leti, se je jedro vasi izoblikovalo okoli župnijske cerkve sv. Filipa in Jakoba, druge domačije pa so raztresene po bližnjem gričevju. Desno od cerkve stoji mežnarija in za njo prva šolska zgradba iz leta 1842, nato sta Motalnova domačija in Posegova hiša, v kateri sta bili kasneje tudi gostilna in pošta. Na drugi razglednici iz tridesetih let 20. stoletja pa je na spodnji desni sliki predstavljeno leta 1906 postavljeno šolsko poslopje, v katerem – večkrat preurejenem in posodobljenem, večinoma s samoprispevki – že 120 let deluje laporska osnovna šola,« pravi 85-letni upokojeni dolgoletni ravnatelj te šole Ferdo Ključevšek.

ŠPORTNI VETERANI : OTO GIACOMELLI

Srečala sva se kak dan pred njegovim rojstnim dnem; 84 jih je januarja dopolnil Oto Giacomelli, nekdanji smučarski skakalec, reprezentant, trener, strokovni komentator, poklicni novinar in (so)ustanovitelj Smučarskega skakalnega kluba Ilirija.

V prvi vrsti pa je izredno družaben in še vedno aktiven gospod. »Družba, pogovor in še kaj podobnega, samo da se ne prepustimo lenobi,« pove Oto Giacomelli, ki živi v Ljubljani. »Kot poklicni novinar sem bil že tako ali tako nenehno med ljudmi. Navajen sem bil, da sem živel brez urnika, in nekako tako je še zdaj, vendar s precej omejitvami, ki jih leta pač prinesejo s seboj. No, in tako imam zdaj svojo novinarsko družbo pa prijateljsko, v kateri se družimo znanci, prijatelji, športno, ki je neke vrste posledica mojega dolgoletnega športnega udejstvovanja v različnih klubih in športnih organizacijah,« pravi sogovornik, ki je že dobri dve desetletji upokojen.

Fotografija je bila posneta maja 1945 ob koncu druge svetovne vojne na Martinkovem vrtu v vasi Gorenje Polje. Stojijo od leve: Olga Eberžnik, Vida in Jožica Markovič, Olga Kavčič in Malka Urbančič, spodaj sedijo Franci Urbančič, Lojze in Lado Eberžnik, na sredini pa sta otroka Jože Matkovič in štiriletna Milica Klinčeva oziroma Milica Jakopin iz Novega mesta, ki hrani fotografijo.

 Fantič, ki pase kravice, je Jure Golob z Golega nad Igom. Fotografirali so ga v Vidmu - Dobrepolju jeseni leta 1955.

SPOZNAJTE JIH

Logatčanka Anda Ovsec, ki ima korenine v Loški dolini, se neustrašno in s strastjo loti vsega, kar ji življenje prinese naproti. Je zaprisežena lokostrelka, poleg tega pa zelo dejavna v kulturnem društvu, kjer z deklamiranjem pesmi neguje svoj izjemni spomin. Obožuje pohode, v kuhinji ustvarja slaščice, vse to pa usklajuje z družinskim življenjem. Od konca leta 2024 je nadvse aktivna upokojenka.

Motivacije za vse aktivnosti Andi ne manjka. »Zelo preprosto – počnem v glavnem tisto, v čemer uživam, kar me veseli, izpopolnjuje in osrečuje. Če to počneš, je zelo preprosto razporediti čas in urnike tako, da ti uspe narediti vse,« pojasnjuje. Po njenem mnenju se vloga žensk v današnji družbi le počasi spreminja. Prepričana je, da so ženske največkrat same sebi ovira. »Še vedno v glavnem velja, da morajo ženske skrbeti za dom in družino. Ja, se strinjam, dokler so otroci majhni in nebogljeni. Ko pa so dovolj veliki, na primer zadnja leta osnovne šole in naprej, je čas, da se mama posveti tudi sama sebi in najde dejavnosti, ki jo zanimajo in veselijo. Ne čakati v nedogled.«

Iz roda v rod

Družina Žavbi iz Šmarij pri Kopru je v marsičem prav posebna. Marta in Fabio imata osem sinov, med njimi je po dve leti razlike. Trije nadaljujejo očetovo obrt in so že četrta generacija mizarjev. Vsa družina ima glasbo v krvi. Sinovi, ki igrajo tudi več inštrumentov, so se kot skupina Žavbi brothers v javnosti že uveljavili s svojim večglasnim petjem in spevnimi avtorskimi skladbami.

Tako kot mnogi Slovenci, ki so v povojnem času odhajali v Nemčijo s trebuhom za kruhom, si je tja želel tudi Jože Žavbi, priučeni mizar iz Tuhinjske doline. Pred odhodom se je zaposlil v tovarni Prenova v Izoli, misleč, da bo to le začasno. A je na morju spoznal Marijo, ki je izhajala iz mizarske družine, in Nemčija je bila hitro pozabljena. Poročila sta se in rodili so se jima trije sinovi; med njimi Fabio, naš sogovornik. Tako se je priimek Žavbi zasidral tudi v tem delu Slovenije.

SPOZNAJTE JIH

Marija Mojca Vilar, diplomirana slikarka in ilustratorka, se že več kot tri desetletja predstavlja na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah ter delavnicah doma in v tujini.

Njena mama je ljudska pevka Moravška Mara, Mara Vilar iz Domžal, ki je obogatila njeno otroštvo s pripovedovanjem zgodb in petjem ljudskih pesmi. S tem ji je predala bogato ljudsko izročilo, tudi njeno neposrednost in iskrivost je zagotovo podedovala po njej. Oče je bil doma z velike kmetije. Ukvarjal se je s trgovino in bil ponosen na svoj kraj in življenje v njem. »Vedno sem čutila njegovo čustveno in moralno podporo, ljubezen in samozavest. Govoril je, da sta v življenju pomembna trdo delo in vztrajnost,« se spominja Mojca svojega očeta.