Spoznajte jih

Aprila je v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani svoj stoti rojstni dan praznovala upokojena učiteljica biologije in kemije Vida Dolinšek. Rodila se je v Trbovljah, tam je preživela vso aktivno življenjsko dobo in del njenega srca je še vedno v revirjih, čeprav se v domu počuti zelo dobro.

Ob tem visokem jubileju so ji v domu seveda pripravili slovesnost, kot je to običaj, a najbolj se je razveselila obiska iz njenih Trbovelj. Obiskali sta jo nekdanji sokrajanki Ana Kadunc in Marija Govejšek, ki je bila tudi njena učenka. »Niso pozabili name, ne moji nekdanji učenci, ki so danes že priletni gospodje in gospe, in ne moji krajani. Kar verjeti ne morem, koliko ljudi se je spomnilo name,« je še nekaj dni po praznovanju vidno vznemirjena obujala spomine.

ODSTRTE PODOBE – POTOK

Razložena vas s strnjenimi domačijami ob Farjem potoku, po katerem je kraj dobil ime, ter samotnimi kmetijami na pobočjih Malega Blegoša (1107 m) in Črta (1019 m) nad dolino Davče leži v zgornji Selški dolini. Potok, kraj z nadmorsko višino 820 metrov, je eno od 29 naselij v občini Železniki, v katerem je po lanskih podatkih Sursa živelo 74 prebivalcev. »Župnija Selca, ustanovljena leta 1454, je nekdaj imela posest tudi na območju naše vasi, ki se je je sčasoma oprijelo ime Farji hrib. Po fari je sledilo še poimenovanje potoka (Farji potok) in nato tudi naselja (Farji Potok), ki je v drugi polovici 19. stoletja dobilo današnje ime,« pravi 82-letni domačin, upokojeni kmet z domačije Pri Marenkovcu Milan Ceferin.

Spoznajte jih

Pravzaprav ni življenje potem nič drugačno. Za kmete in kmetice se z dnem upokojitve ne spremeni nič. »Živali ne vedo, da si zdaj upokojen, dela na polju še vedno čakajo, torej greš zjutraj kot vsak dan najprej v štalo, pa na njivo, tja pač, kjer te čaka delo,« pravijo kmetje.  

Zato se je Francka Javeršek, kmetica s Kozjanskega, na vprašanje, kaj se je zanjo spremenilo ob upokojitvi pred leti, le glasno zasmejala. »Čisto nič. Delaš tako kot vsak dan, morda še več, ker hočeš dokazati, da si še zmožna za delo. Če imaš srečo in imaš doma naslednika in mlado družino, lahko preneseš odgovornost nanje in se posvetiš še čemu drugemu. Želiš si le, da bi ti zdravje dobro služilo.« Francka Javeršek zagotovo dobro ve, o čem govori. Na začetku junija je ta živahna ženska, ki ji še vedno ne manjka volje in energije, dopolnila 80 let, le nekaj dni prej so ji za tri leta brez omejitev podaljšali vozniško dovoljenje. Konec meseca pa je občina Šmarje pri Jelšah ob svojem občinskem prazniku Društvu kmetic Ajda, ki letos praznuje 50 let svojega delovanja in ga Francka Javoršek vodi vse od njegove ustanovitve, dodelila najvišje občinsko priznanje. Razlogov za veselje in nove načrte je na pretek.

ŠPORTNI VETERANI: DUŠAN PUH

Kaj mu bodo prijatelji podarili za letošnji 75. rojstni dan, je še skrivnost. Se pa Dušan Puh, nekdanji olimpijec in nedvomno eden od najbolj izkušenih in vsestranskih slovenskih jadralcev, rad spominja darila, ki ga je dobil od prijateljev pred petimi leti.

Dolgoletni jadralski »kameradi« so mu namreč uredili udeležbo na enajstdnevni regati, čez Atlantik, med kanarskim otokom Lanzarote in Grenado v Karibih. »Bilo je zanimivo, prijetno, z nekaj težavami, a nikomur se ni nič zgodilo, skratka, bilo je super,« se spominja Dušan Puh, eden od naših najbolj izkušenih jadralcev. Je zmagovalec številnih regat na jadrnicah vseh tipov in velikosti, med drugim večkratni absolutni zmagovalec najštevilčnejše regate na svetu Barcolana v vlogi krmarja ali taktika.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Avtobusi so v življenju Franca Lenharta igrali pomembno vlogo. Tako v Mariboru, kjer je bil, kot sam pravi, eden tistih zaposlenih, ki so najhitreje napredovali v celotnem kolektivu Tovarne avtomobilov Maribor, kot tudi v Iranu. Venomer je bil poln energije, pričakovanj in željan uspeha.

Njegova zgodba bi bila morda primerna za kak hollywoodski film. »Oče me je, ker me ni nikoli dobro spoznal, na silo poslal učit se za avtomehanika. Nisem bil navdušen nad tem, še manj nad razmerami doma. Imel sem občutek, da sicer sem član družine, a sedel sem na klopi za rezerve. Že med šolanjem za avtomehanika sem se poročil, star komaj 18 let. To ni bila poroka iz ljubezni, ampak iz želje, da pobegnem na svoje iz družine, v kateri se nisem dobro počutil. Brez zavedanja, da sem poročen, sem se odpravil na poldrugo leto služenja vojaškega roka, kar je bilo dovolj, da še tisto malo iskre med zakoncema ugasne. Tej zvezi ni bilo usojeno trajanje, sledila je ločitev,« brez ovinkarjenja pove 74-letni Franc Lenhart in doda, da si je pozneje ustvaril srečno družinsko življenje.

 Na fotografiji iz leta 1953 sta prikupni sestrici, na levi dveletna Zdenka in na desni leto dni starejša Irena. Rojeni sta bili v Ljubljani, očetu Janezu in materi Heleni Železnik, z dekliškim priimkom Schwentner. Fotografijo je v objavo poslala Zdenka Ferengja.

 Fantje iz okolice Orleka pri Sežani so bili fotografirani daljnega junija 1927. Spredaj sedi s tamburico Jože Pirjevec, oče Fanike Pevec iz Šentjurja, ki bo vesela, če se ji oglasi kateri od sorodnikov drugih glasbenikov. Pokličite v uredništvo in posredovali vam bomo njeno številko.

DOBRE STARE VIŽE

V Velenje so se sredi maja zgrinjale množice mladih in manj mladih ljubiteljev harmonike iz Slovenije in tujine, ki so prišli podpret domačina Roberta Goterja pri edinstvenem podvigu – želel je namreč podreti svetovni rekord v najdaljšem neprekinjenem igranju na diatonično harmoniko.

Robert Goter je diatonično harmoniko – mimogrede, v času podiranja rekorda je izmenjaje igral na dve, ki sta del njegove blagovne znamke – odložil šele po dobrih 83 urah. To pomeni, da mu je podvig uspel, saj je za dobri dve uri presegel dosedanji rekord, ki ga drži Francozinja Christelle de Franceschi. Ali se bo s tem svojim dosežkom vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov, bo komisija sporočila po skrbnem pregledu vsega posnetega materiala. Glasbeniku pa je ob tem zagotovo uspelo še veliko več, kot bi si sam upal pomisliti. S svojim igranjem je povezal ljudi po vsej domovini, pa tudi drugod po svetu, saj so številni njegov podvig spremljali podnevi in ponoči, tako prek družbenih omrežij, Youtuba kot v neposrednem televizijskem prenosu. Mnogi pa so ga tudi osebno obiskali med igranjem in ga bodrili v najtežjih trenutkih.

Iz zgodovine

V Mestnem muzeju Ljubljana so pripravili poletno razstavo, ki osvetljuje nastanek in zgodovino ideje o poletnem počitnikovanju na morju. To se je uveljavilo v 19. stoletju, a sprva le med bogatimi.

Južna železnica je leta 1857 tudi slovenske kraje povezala z morsko obalo in Trstom. Vse več obiskovalcev je privabljala tedanja »avstrijska riviera«, Portorož, ki so ga prej obiskovali le tisti, ki so si lahko privoščili križarjenje s parnikom. V drugi polovici 20. stoletja pa so tudi slovenski delavci množično odhajali na morje, saj so se uveljavile sindikalne počitnice. Večina jih je morje videla prvič, letovanje jim je omogočila pravica do večdnevnega plačanega letnega dopusta.

Iz zgodovine

Dobrna je bila ena od prvih rudarskih kolonij v Trbovljah. Rudarske družine so živele v »hauzih«, v najskromnejšem okolju, kjer je vladala neskončna vsakodnevna borba, ki so ji botrovale hude stiske, tegobe, pomanjkanje dobrin … Kljub vsemu hudemu so si Dobrčani pomagali, medsebojna pomoč je rešila marsikatero zagato.

Družili so se v prvi, stari rudniški kantini. Ti preprosti, robati prebivalci, različnih narodnosti, navad in običajev, so se zavzeli za skupno organizirano kulturno-športno združenje. Okrog leta 1928 so ustanovili dramsko skupino, nekaj let pozneje tamburaški orkester, kolesarsko sekcijo in nogometni klub Delavski amaterski športni klub DASK, ki se je pozneje združil z Rudarjem. Leta 1931 je tu pognal korenine Moški pevski zbor ZARJA, ki deluje še danes in je maja praznoval petindevetdesetletnico!

Spoznajte jih

Ko pridete na Bizeljsko in vprašate za Mihelco, vsi vedo, za koga gre. S svojim znanjem, nasveti in delom je pripravljena pomagati posameznikom in društvom, kadar jo potrebujejo.

Mihaela Balon je upokojena učiteljica, ki je skoraj vse življenje učila na osnovni šoli Bizeljsko, kjer je pustila svoj neizbrisni pečat. Dosledna in tudi stroga je znala svojim učencem tlakovati pot v življenje in jih učila spoštovati vsakogar. Posebno pozornost je namenila otrokom iz revnejših družin, saj je zelo dobro razumela njihove težave. Ne samo slovenski knjižni jezik, ki ga je spoštljivo predajala svojim učencem, tudi bizeljsko narečje je njen zaklad. Posebno pozorno zna prisluhniti pripovedim o dogodkih nekoč in danes in jih z veseljem zapisuje, tako da ima shranjenih ogromno zapisov, ki so izjemen zaklad za prihodnje rodove.