-
Stana Slabe z Rakeka nam je poslala fotografijo iz leta 1934, na kateri je s svojo mamo. Takrat petletna deklica bo oktobra stara devetdeset let.
Dekleta na fotografiji so leta 1965 iskale zaslužek v Avstriji. Šivale so v tovarni v mestu Telfs v bližini Innsbrucka. Anica Kolar iz Vidma pri Ptuju (čepi na levi) si zelo želi spet videti katero izmed njih. Njen naslov hranimo v uredništvu Vzajemnosti.
Antonija Sodja iz Celja je kot mlada učiteljica poučevala na Kmetijsko-gospodinjski šoli Mala Loka pri Trebnjem. Na fotografiji je med učenkami, ki so leta 1958 opravile zaključni izpit.
Razkošne freske iz mestne vile
Zaradi številnih antičnih naselbinskih in ruševinskih plasti, ki navadno presegajo štirimetrsko debelino, je pod modernim Celjem še vedno zelo dobro ohranjena rimska Celeia.
Leta 2017 so pri obnovi Muzejskega trga pod srednjeveškimi zidovi odkrili ruševine petih razkošnih rimskih mestnih vil, ki so bile v uporabi v času med 3. in 5. stoletjem. Pod eno od njih, ki je v neposredni bližini znamenite Stare grofije, so arheologi odkrili zidove še starejše vile, zgrajene v 1. stoletju našega štetja. Na njenih zidovih so se vse do višine 1,3 metra ohranili spodnji deli živobarvnih fresk z rastlinskimi in figuralnimi motivi. Odlomki fresk – približno 60.000 kosov, ki so krasile zgornje dele zidov in strop, so ležali v ruševini med zidovi taiste vile. Po prvih ocenah so nastale okoli leta 80 našega štetja.
Od vaškega učitelja do ravnatelja združenih šol
KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE
»Dragi moji, čez sto let bodo tukaj drugi ljudje. Zdaj je naš čas, zato je pomembno, da odpuščamo, delamo dobra dela in si pomagamo,« rad zaključi ob najrazličnejših priložnostih Novomeščan Jože Jazbec, med drugim dolgoletni ravnatelj osnovnih šol, predsednik Društva prijateljev mladine Mojca in do nedavnega, kar tri mandate, predsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine. Pravi, da je na svoji življenjski poti doživel veliko zanimivega in lepega. Ves čas pa je delal z ljudmi in za ljudi in bil kar 40 let na različnih vodilnih mestih.
Zaradi skromnih možnosti za zaslužek se jih je veliko izselilo v Ameriko
ODSTRTE PODOBE – HRAST PRI JUGORJU
Hrast pri Jugorju je gručasto naselje v severnem delu Bele krajine, ležeče na robu zakrasele planote ob vznožju Gorjancev, ob cesti Novo mesto–Metlika. V njej se je pred osemdesetimi leti rodil upokojeni univ. dipl. ekonomist in dolgoletni direktor ljubljanske kmetijske trgovinske in proizvodne delovne organizacije Agrotehnika-Gruda Peter Popovič, ki pravi, da se o tej mali vasi ni ohranila skoraj nobena stara fotografija, saj so po partizanskem napadu 23. julija 1942 Italijani požgali in razstrelili 22 od 24 hiš. »Takrat smo se Hrastovčani na hitro umaknili iz vasi in v domovih pustili tudi vse osebne stvari. Naša petčlanska družina z mamo Maro in očetom Petrom se je zatekla k sorodniku Zvonetu Perkoviču v bližnjo Berečo vas, po vojni pa sta starša na istem mestu postavila novo domačijo.«
-
Miroslava Vospernik Piberl iz Ljubljane je upokojena profesorica zgodovine, šahovska mojstrica in babica, ki je, kot pravi, končno to postala šele pri svojih osemdesetih letih. »Bila sem prepričana, da ne bom nikoli babica, a ko se je 23. marca letos rodil moj prvi vnuček Nik, sem presrečna.« Že 13 let obiskuje tečaj kitajščine in še vedno šahira. Vsak dan tudi kuha za mlajša odrasla sinova, ob koncih tedna pa še za družino starejšega sina.
Mira, kot jo kličejo domači in prijatelji, se je rodila tik pred drugo svetovno vojno v Mariboru kot prva od šestih otrok. »Do koder seže moj spomin, in to je od mojega drugega leta naprej, sem čuvala mlajše brate in sestre. Med vojno smo živeli zelo skromno, bolj v pomanjkanju. Očeta na srečo niso vpoklicali v vojsko, saj je delal kot telefonski mojster na pošti,« pripoveduje. Proti koncu vojne je bilo zaradi bombnih napadov nevarno živeti v Mariboru, zato je oče družino poslal v viničarijo pri Šentjurju. Tam je morala mama delati pri kmetu, takrat petletna Mira pa je čuvala dva brata in sestro ter jim kuhala.
-
Znameniti vrtnar in »oče« Mozirskega gaja Jože Skornšek je sredi marca dopolnil 83 let in je v odlični življenjski formi. Na družinskem domu ob Šmihelski cesti v Mozirju živi s »srčno cvetličarko«, ženo Milico, upokojeno vrtnarko, ter družino sina Jožija, ki skrbi za domače Vrtnarstvo Skornšek. Kot rad pove, ne bi nikdar zamenjal tega »foha« za kar koli drugega. »Narava, vrt, cvetje, hortikultura, delo in življenje z vsem tem me osrečujejo,« je dejal ob našem obisku.
Njegova pot med cvetlicami se je začela v Vrtnarski šoli Celje, kjer je opravil tudi mojstrski izpit. Devet let je služboval v Mestnem vrtnarstvu v Ljubljani. Med drugim se lahko pohvali, da je pripravil posebne cvetlične dekoracije v Postojnski jami, ko jo je obiskal etiopski cesar Haile Selassie. Dobil je celo ponudbo za službo vrtnarja na Titovih Brionih, a se je odločil vrniti se v domače kraje. V bližini rojstne domačije v Brezju pri Mozirju sta z ženo postavila hišo in leta 1962 prvi rastlinjak ter tako zasnovala vrtnarijo, ki še vedno uspešno posluje. V vrtnarstvu, cvetličarstvu in hortikulturi sta »doma« tudi Jožetovi hčerki Elica in Milena, 21-letna vnukinja Viktorija pa pripravlja diplomsko delo na fakulteti za agronomijo, smer vrtnarstvo.
-
V številnih televizijskih nanizankah glavni junaki – policijski forenziki v eni uri rešijo še tako zapleten zločin. Forenzike imamo tudi pri nas, le da nikoli ne bodo postali televizijske zvezde. Pred desetletji je bilo zelo moderno »prebirati« značaj človeka iz njegove pisave, kar počnejo grafologi. Forenzična grafologija je veda o proučevanju pisave in s tem se je nekoč z veliko predanostjo in žarom ukvarjal 88-letni Vinko Brodarič, ki vsako jutro začne s telovadbo, nato pa spije kavo s skupino prijateljev v svojem priljubljenem lokalu.
Ličanov rod je pustil močan pečat v razvoju kraja
ODSTRTE PODOBE – ILIRSKA BISTRICA
Ob stiku apnenčaste snežniške planote in flišne doline reke Reke pritekajo na površje številni izviri, ki so skozi stoletja močno vplivali na razvoj naselja v kratki zatrepni dolini, ki je kot Bistrica v pisnih virih prvič omenjeno leta 1300. Prvotna vas se je kasneje – da bi se razlikovala od drugih Bistric – imenovala tudi Notranjska Bistrica, ki se je okrog leta 1830 v duhu ilirizma umetno preimenovala v Ilirsko Bistrico. Ta je leta 1911 postala trg, ki se je šestnajst let pozneje, v času Italije, združil s sosednjim Trnovim in dobil izmišljeno ime Villa del Nevoso (Kraj pod Snežnikom). Zaradi prostorskega razvoja naselja so kasneje pozidali še vmesno območje, mu po drugi svetovni vojni vrnili ime Ilirska Bistrica in ga leta 1952 povzdignili v mesto.
Keltski bojni voz z brežiškega sejmišča
ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV
Keltsko grobišče Sejmišče v Brežicah leži na južnem robu mesta na prodni savski terasi, danes približno 200 metrov od struge Save, in sicer na njenem desnem bregu. Grobišče je umeščeno v čas od okrog 250 pr. n. št., ko se Kelti naselijo v Posavje, pa do leta 150 pr. n. št., ko se ti začnejo umikati v bolj odmaknjene, višje ležeče lege. Pripadniki skupnosti, pokopani v tem grobišču, pripadajo keltskim rodovom, ki so bili vključeni v plemensko zvezo Tavriskov.
-
Brkini so lahko odmaknjeno gospodarsko nerazvito območje ali pa dežela, kjer živijo vile, štrige in škratki. So kraji, kjer so še pred kratkim zdravili prašiče s protiuroki. Hrušica je večja vas na južnem pobočju Brkinov, ob cesti Podgrad–Kozina. Hrušičani se lahko pohvalijo, da so njihovi škoromati v pisni virih omenjeni kot prva znana maska na Slovenskem. Vas je omenjena tudi kot prafara. Pa pustimo tokrat uradno in pisano zgodovino ob strani.
Izročilo pravi, da so na območje današnje vasi prišli trije mladeniči, trije bratje. Ustavili so se in počivali na hribu, kjer je rasla hruška. Po tisti hruški so dali vasi ime Hrušica. Tam so si postavili šotore in se dogovarjali, kdo ostane in kdo gre naprej. Eden je šel naprej in je osnoval vas Sabonje. Dva sta ostala v Hrušici, prvi pri Šatorjevih, drugi pri Šuštarjevih na Hribu. Spomin na hišno ime Šatorjevi je v vasi še živo in naj bi pričalo o tem, da sta snovalca vasi sprva živela v šotoru.
