ODSTRTE PODOBE – TOLMIN

Mestno naselje stoji na približno petindvajset metrov visokem pomolu iz morenskih in ledeniško-rečnih usedlin nad sotočjem rek Soče in Tolminke. Strateški pomen mu dajejo križišče pomembnih starih cest proti Goriški, Zgornjemu Posočju, Notranjski in Gorenjski ter njegova nekdanja in sedanja obmejna lega na stičišču visokogorskega, hribovitega predalpskega in dinarskega sveta. »Tolmin se ponaša z res lepim okoljem: čudovitimi hribi in čistimi vodami, rekami Sočo, Tolminko, Idrijco, Bačo ter mnogimi naravnimi in zgodovinskimi zanimivostmi. Če k temu dodamo še primerno cestno povezavo z Ljubljano, Goriško in Italijo, so s tem dani vsi pogoji za nadaljnji razvoj turizma,« pravi 93-letni upokojeni višji upravni delavec in udeleženec NOB Stanko Kovačič. Kljub mnogim pomembnim vlogam, ki jih je Tolmin imel v preteklosti, je mesto postal šele leta 1952.

SPOZNAJTE JIH

Majda Oblak, nekoč tajnica, in Marija Šivic Vrtačnik, ki je bila bančna uslužbenka, živita v Ljubljani ter sta dolgoletni prijateljici, obenem pa še sosedi. Obe sta vdovi in živita sami, vsaka v svojem stanovanju. Srečni sta, da ima blok, v katerem stanujeta, dvigalo. To je zanju zelo pomembno, saj je Majda stara 89, Marija pa 91 let. Obe sta še samostojni, sami skrbita zase in gresta vsaj enkrat na dan skupaj v bližnjo trgovino in potem še na kavico.

Na obisku pri našem naročniku

Ob poletnih olimpijskih igrah so v medijih obujali spomine na nekdanje slovenske športne uspehe. Med drugim so omenjali Rudolfa Cvetka, saj je bil prvi Slovenec, ki je osvojil srebrno olimpijsko medaljo v Stockholmu leta 1912, seveda kot član avstrijske sabljaške reprezentance.

Naš dolgoletni naročnik Milan Slemnik iz Ljubljane je Cvetka osebno poznal in hrani skupno fotografijo izpred skoraj sedemdesetih let. »Stare fotografije me zanimajo. Preden preletim drugo vsebino v Vzajemnosti, vedno najprej poiščem stran s šahovskim izzivom in rešim sudoku, nato pa preberem rubriko Izbrskano iz spomina. Vzajemnosti sem se zelo navadil, čeprav z ženo bereva še druge časnike in revije.«

SPOZNAJMO JIH

»Rodil sem se doma, v mali hiški na robu dvorišča kmeta Kuneja v Makolah, saj sva z mamo pri njem takrat stanovala,« pove Milan Sternad, 77-letni haloški fotograf in zbiratelj, ki je spreten tudi v kvačkanju, pletenju in šivanju gobelinov. Še vedno je poln ustvarjalnih idej in željan novih izzivov.

Prvih šivalnih vbodov se je naučil že kot petletni otrok. Mama je bila šivilja, oče krojač, pri vzgoji sta bila oba stroga, zato se je moral hitro prilagoditi življenju med metri blaga, starimi oblekami za predelavo, krpami, volno, raznovrstnimi iglami. »Po osnovni šoli so me porinili v srednjo tehniško šolo v Mariboru, kjer sem že v prvem letniku padel.« Po hudih mukah je šolo končal, se nesrečen potikal sedem let po Mariboru v različnih službah, »letos bo 50 let, odkar sem se vrnil v Makole, se zaposlil v domači Iskri Releji in tu ostal do upokojitve«. Ob tem se je lotil šivanja gobelinov za tovarno volne v Majšperku. »Šival sem jih s svilo.« Spreten je tudi v kvačkanju, klekljanju ter drobnih ročnih delih. »To so moji konjički, ki so mi v veselje in me izpolnjujejo že vse življenje.«

 Na fotografiji, stari kar 116 let, je družina Uran z Janževskega Vrha pri Ribnici na Pohorju, po domače Junkarjevi. Janez, vdovec s štirimi otroki, se je v drugo poročil s trideset let mlajšo Marijo, s katero sta imela 14 otrok. Fotografijo je poslala Mira Kumer iz Radelj ob Dravi, vnukinja deklice, ki jo ima mama v naročju.

 Kopači so se leta 1932 fotografirali v vinogradu Toneta Šoška iz Sobenje vasi pri Brežicah, ki ga je imel v Gadnah. Fotografijo hrani gospodarjeva vnukinja Mojca Gorišek iz Krške vasi.

Spoznajte jih

Policist, diplomirani pravnik, veteran vojne za Slovenijo, predavatelj, urednik, publicist, pisatelj, predsednik območnega kluba upokojencev MNZ Kranj, rokometaš ter dolgoletni rokometni sodnik, zborovski pevec, pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez, dejaven v občinskem svetu in policijskem veteranskem društvu Sever. Zasebno pa spoštljiv mož, razumevajoč oče, dobrosrčen ded in potrpežljiv praded – vse to je Branko Celar.

Rodil se je leta 1951 v Ljubljani, po kadetski šoli za miličnike v Tacnu je študiral na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je za svoje diplomsko delo z naslovom Kazniva dejanja v civilnem zračnem prometu prejel Zoretovo nagrado Društva za združene narode za Slovenijo. V obdobju od 1971 do 2002 je v okviru Republiškega sekretariata za notranje zadeve in kasneje Ministrstva za notranje zadeve RS v različnih enotah milice/policije opravljal naloge vse od miličnika do prvega načelnika slovenske mejne policije v samostojni Sloveniji. Ko je bil svetovalec vlade na oddelku za mednarodno sodelovanje, se je upokojil, vendar se je v obdobju od 2008 do 2012, v mandatu devete slovenske vlade, reaktiviral in opravljal naloge svetovalca ministrice Katarine Kresal. Za vedno so ga zaznamovale vrednote demokracije, svobode, solidarnosti, pravne in socialne države ter človekovih pravic.

Iz zgodovine

V Suhi krajini leži vas Podgozd, naselje z nekaj hišami, nad reko Krko vrezana v strugi med Dvorom in roškimi gozdovi. Tu je nekoč živel fotograf Janez Lovše. Podatkov o njem skorajda ni, starejši prebivalci pa se spominjajo le tega, kar so o njem govorili njihovi starši ali stari starši.

V vasi še živi njegov vnuk, soimenjak Janez Lovše, ki je že upokojen. Ponosen je na prednika, vendar o njem zelo malo ve. Živel je v skromni hišici z ženo in sedmimi otroki na robu vasi Podgozd. Pri Lovšetovih imajo nekaj starejših fotografij, ki jih je izdelal njegov stari oče, vendar njegove osebne fotografije nimajo. »Imamo pa njegovo lepo stensko uro, na katero sem zelo ponosen, je prelep spomin nanj,« pove Janez in doda, da so se Lovšetovi iz nekdanje Muhčeve hiše preselili, ob tem pa so se izgubili predmeti, žal tudi fotoaparat in negativi na ploščah. Potem so v vas prišli zbiralci starin in odnesli še tisto, kar je ostalo.

Spoznajte jih

Življenjsko pot Ivice Žnidaršič, predsednice Društva izgnancev Slovenije ter nekdanje predsednice in dolgoletne sodelavke Rdečega križa Slovenije, odlikuje skrb za sočloveka. V prvi tretjini življenja so njeno pot zaznamovale nečloveške razmere v nemških taboriščih, ob vrnitvi pa boj za preživetje na rodni Bučki. Verjetno je prav zaradi teh izkušenj postala netrudna borka za popravo krivic in pomoč ljudem v stiski.

Rodila se je 25. junija 1934 v vasi Bučka na Dolenjskem, kjer je imel oče kmetijo, mama pa trgovino. V začetku novembra 1941 se je namesto v šoli znašla v izgnanstvu. Nemški okupatorji so starše in šest otrok (rodilo se jih je osem, a je bila najstarejša hčerka ob izgonu že poročena, eden pa je umrl) odgnali v zbirno taborišče v gradu Rajhenburg v današnji Brestanici. Od tam je bilo poslanih v izgnanstvo okrog 45 tisoč Slovencev in Slovenk, ki so z vlaki nadaljevali pot na prisilno delo v Nemčiji. Družina Žnidaršič je v skoraj štirih letih pregnanstva zamenjala več delovnih taborišč, povsod pa so izgnance pestili lakota, mraz, bolezni in ponižujoče ravnanje. Spomini na ta čas so še vedno boleči: »Zelo težko je bilo gledati trpljenje odraslih, ki so jih ubijale krute, nevzdržne delovne in življenjske razmere.« Le nekaj tednov pred osvoboditvijo taborišča sta zaradi nečloveškega ravnanja s prisilnimi delavci življenje izgubila njen oče in najstarejši brat.

ŠPORTNA VETERANA

Odbojkarji in odbojkarice iz Mislinje so venomer želi precejšnje uspehe. Milica in Miro Pruš, dolgoletna športna pedagoga mislinjske osnovne šole, sta imela krepak delež pri tem.

A na začetku le povejmo: odbojka v Mislinji se ni začela z Mirom. Začela se je veliko prej in nato uspešno nadaljevala; skupaj z Mirom in njegovo ženo Milico, do katere, kot pravi Miro, »smo včasih nemara morda malček krivični«. Zakaj? »Kot učiteljica orodne gimnastike je imela 'svoj način v glavi', naredila je telesno podlago za dekleta, ki so se nato pridružila odbojkarski sekciji,« naniza kamenček v odbojkarskem mozaiku sogovornik. Postala sta tim, dvojec, ki je deloval kot švicarska ura. Pravita, da tako delujeta še zdaj.