O ljubezni, spoštovanju, potovanju in tudi trpljenju
Na obisku pri naročnici
Med rokodelci, ki so spomladi na Dnevih medgeneracijskega sožitja v Ljubljani predstavljali svoje izdelke, so bile tudi članice Društva upokojencev Beltinci. Z Regino Vučko sva se – obe pač zelo zgovorni – kaj hitro zaklepetali.
Takoj je povedala, da so doma naročeni na Vzajemnost. »Saj revija je fajn, je dosti zanimivega v njej, samo jaz nimam časa brati. Ah, doma je vedno veliko dela, pa saj sem že od otroštva vajena delati, že šestletna sem šla služit,« je dodala. In ko je omenila, da je živela v Združenih državah Amerike, je bilo iztočnic za pogovor več kot dovolj.
V slovenskem morju je manj rib kot pred desetletjem
Iz zgodovine
Koprski ribič Renato Bonja ugotavlja, da je vsak dan v letu sicer mogoče uloviti kakšno ribo, vendar jih je količinsko manj kot pred letom 2012. Pravi, da se je takrat zgodila nekakšna prelomnica in zdaj ulovi le še deset odstotkov rib v primerjavi s prejšnjimi leti.
Renato Bonja ima že 25 let skorajda ustaljeno dnevno rutino, in to ne glede na to, ali dežuje ali piha burja. Vstane okrog 5. ure, se odpravi na morje, kjer dvigne mreže, ki jih je prejšnjo noč kalal (spustil) v globino, in se nato v port, kot pravi koprskemu mandraču, vrne med 8. in 9. uro. Tam ga pričaka žena Andrejka, ki svež ulov z vozičkom odpelje v ribarnico, medtem pa že po poti nekaterim najbolj neučakanim strankam razlaga, kakšno ponudbo ima na voljo.
Starosta ribičev in roker po duši
Iz zgodovine
Preteklih časov se nostalgično spominja tudi Marino Šav, starosta koprskih ribičev. Ribe lovi tako rekoč od malih nog. Pri približno desetih letih se je prvič podal na ribolov s svojim očetom, in to počne še danes pri polnih 78 letih.
Takrat, še šolar, se je po pouku pridružil očetu in skupaj sta se odpravila v Val Štanjon, kot so domačini imenovali Škocjanski zatok. »To območje, rekli smo mu tudi zaprto morje, je bila zlata jama za lov na ciplje, volpine (glavate cipelje), predvsem pa jegulje.« Tako je bilo vse od šestdesetih let in zagotovo do devetdesetih let prejšnjega stoletja. »Enkrat se je na sto trnkov, na katere smo za vabo pripeli gliste, ujelo kar 80 jegulj,« se spomni Šav.
Izbris ga je uničil, ni pa uničil njegovega domoljubja
Iz roda v rod
Zgodba družine Ivana Razborška je kljub pretresu, ki so ga doživeli z očetovim izbrisom, predvsem zgodba o ljubezni – o ljubeči medsebojni povezanosti, ljubezni do umetnosti in ljubezni do domovine. Vse to je zaznamovalo življenje Ivana in Marije Razboršek ter njunih hčera Eve in Maje.
Ivan se je rodil 26. februarja 1924 v Skopju, kamor je službena pot zanesla njegove starše. Oče je izhajal iz Zasavja, mama pa je bila iz okolice Sevnice. Kot otrok je imel stik z domovino in našim jezikom le prek staršev. Ko mu je oče prinesel slovensko čitanko, ki jo je ilustriral Maksim Gaspari, se je nad ilustracijami tako navdušil, da je začel zbirati vse, kar je bilo slovensko, in to je ostalo njegovo vodilo vse življenje. Družina se je nato preselila v Slavonsko Požego in nazadnje v Zagreb, kjer je Ivan sanjal, da bo po srednji šoli...
Iz diplomacije v novinarstvo in obratno
SPOZNAJTE JIH
Anton Rupnik je zelo izobražen mož. Bil je novinar Dela, urednik tednika Teleks in diplomat. Še vedno pa je publicist, pisatelj, prevajalec in zelo iskan sodni tolmač za francoski, ruski in nemški jezik. Od covida naprej z ženo živita v idilični in edini slovenski vasi, ki se začne s črko E: na Erzelju nad Vipavo, kjer zagnano vrtnarita. Pa še to: drugo leto bo sogovornik imel že sedemdeseto obletnico gimnazijske mature.
Ko zunaj dežuje ali piha burja, Anton Rupnik zmeraj sedi med kupom knjig, revij in časopisov ali za računalnikom ter dela. »V glavnem prevajam ali pišem,« začne. Ko dela, vedno posluša klasično glasbo, ki ga pomirja in hkrati spodbuja pri ustvarjanju. »Če sem prost, berem in še vedno se rad učim.« Za sprostitev z ženo Sonjo vsak dan po kosilu in ob kavi odigrata tri partije šnopsa.
Nekdanja božja pot je zdaj priljubljena izletniška točka pohodnikov
ODSTRTE PODOBE – SVETI JOŠT NAD KRANJEM
Naselje je vrh istoimenskega hriba, visokega 847 metrov, ki je del dolgega slemena med Kranjem in Škofjo Loko. Ker se osamljeno dviguje proti osrčju severnega dela Ljubljanske kotline, so z njega čudoviti razgledi na Škofjeloško hribovje, Karavanke ter Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe. V času nastanka objavljenih razglednic v začetku 20. stoletja je na Sv. Joštu (kot se je vasica imenovala do leta 1955, zatem Jošt nad Kranjem, po letu 1990 pa ima zdajšnje ime) živelo osem, ob popisu leta 1931 pa deset stalnih prebivalcev (največ), od leta 1981 pa ni nobenega več. Trislikovno barvno razglednico, ki poleg podružnične baročne cerkve sv. Jošta prikazuje še kapelico pri Studencu in farno cerkev sv. Martina v Šmartinu pri Kranju (današnjem Stražišču), je okrog leta 1900 založil tedanji joštarski gostilničar Franc Benedik, dedek 73-letnega upokojenega zdravnika internista nefrologa Mihe Benedika.
Pustil je pečat na nogometnih zelenicah
Športni veterani: Kliton Bozgo
Tekme nogometnega prvenstva v Nemčiji bo z velikim zanimanjem spremljal tudi Kliton Toni Bozgo. Pravzaprav logično, če vemo, da je nogometaš, ki je pustil velik pečat na slovenskih zelenicah.
Igral je za oba največja slovenska kluba – NK Maribor in NK Olimpija. V NK Maribor še danes velja za enega najboljših napadalcev, s 108 goli je na tretjem mestu večne lestvice klubskih strelcev v zgodovini kluba in na drugem mestu strelcev po osamosvojitvi Slovenije. Skupno je odigral 207 tekem v prvi slovenski nogometni ligi (SNL) in zabil 109 golov. Dvakrat je bil najboljši strelec lige. To je bilo v sezoni 1999/2000 (24 golov), ko je z NK Maribor igral tudi v elitni ligi prvakov, in nato še v sezoni 2004/2005 (18 golov).
Izobražujejo in skrbijo za druženje
Spoznajte jih
Univerza za tretje življenjsko obdobje Škofja Loka oziroma Društvo U3 letos praznuje dvajset let delovanja. Začeli so skromno, v študijskem letu 2023/2024 pa je študijskih krožkov in delavnic že 80, udeležencev in študijskih ur pa več kot tisoč.
Ustanovna članica in vsa leta predsednica Društva U3 Borjana Varja Koželj se začetkov spominja takole: »Rada bi se zahvalila Mani Veble Grum, takratni predsednici društva upokojencev, da je spodbudila nastanek univerze v Škofji Loki. Predlagala je, da bi po vzoru univerze za tretje življenjsko obdobje, ki jo je obiskovala v Ljubljani, nekaj takega osnovali tudi pri nas. Odzvala sem se njenemu povabilu, da greva skupaj v Ljubljano na ogled univerze. Dobili smo zagon in decembra 2004 smo prvič povabili člane društva upokojencev na predstavitev ideje. Deset let je univerza delovala v okviru društva upokojencev, leta 2014 smo se zaradi velikega obsega dela organizacijsko in finančno osamosvojili, smo pa še naprej ostali prijatelji in sodelavci.«
-
Kam nas pelje življenje
Ljubljančana Mija in Tone Branc že od leta 1988 živita v Združenih državah Amerike. Predstavljata pomemben steber slovenske skupnosti v New Yorku in združujeta vse, ki v srcu dobro mislijo.
Tone, diplomirani ekonomist, se je prek Gospodarske zbornice Slovenije v ZDA dodatno izobraževal na področju zunanje trgovine, nato pa je dobil službo na predstavništvu Slovenijalesa v New Yorku. Po končanem štiriletnem mandatu pa se je odločil, da ustanovi svoje podjetje in tam tudi ostane. Ko se je Mija pridružila možu, je bil njun najmlajši sin Matej še dojenček. V Sloveniji je bila zaposlena na Skladu obrtnikov in podjetnikov, v ZDA pa ob treh otrocih službe ni pogrešala.
