Iz zgodovine

V Mestnem muzeju Ljubljana so pripravili poletno razstavo, ki osvetljuje nastanek in zgodovino ideje o poletnem počitnikovanju na morju. To se je uveljavilo v 19. stoletju, a sprva le med bogatimi.

Južna železnica je leta 1857 tudi slovenske kraje povezala z morsko obalo in Trstom. Vse več obiskovalcev je privabljala tedanja »avstrijska riviera«, Portorož, ki so ga prej obiskovali le tisti, ki so si lahko privoščili križarjenje s parnikom. V drugi polovici 20. stoletja pa so tudi slovenski delavci množično odhajali na morje, saj so se uveljavile sindikalne počitnice. Večina jih je morje videla prvič, letovanje jim je omogočila pravica do večdnevnega plačanega letnega dopusta.

Iz zgodovine

Dobrna je bila ena od prvih rudarskih kolonij v Trbovljah. Rudarske družine so živele v »hauzih«, v najskromnejšem okolju, kjer je vladala neskončna vsakodnevna borba, ki so ji botrovale hude stiske, tegobe, pomanjkanje dobrin … Kljub vsemu hudemu so si Dobrčani pomagali, medsebojna pomoč je rešila marsikatero zagato.

Družili so se v prvi, stari rudniški kantini. Ti preprosti, robati prebivalci, različnih narodnosti, navad in običajev, so se zavzeli za skupno organizirano kulturno-športno združenje. Okrog leta 1928 so ustanovili dramsko skupino, nekaj let pozneje tamburaški orkester, kolesarsko sekcijo in nogometni klub Delavski amaterski športni klub DASK, ki se je pozneje združil z Rudarjem. Leta 1931 je tu pognal korenine Moški pevski zbor ZARJA, ki deluje še danes in je maja praznoval petindevetdesetletnico!

Spoznajte jih

Ko pridete na Bizeljsko in vprašate za Mihelco, vsi vedo, za koga gre. S svojim znanjem, nasveti in delom je pripravljena pomagati posameznikom in društvom, kadar jo potrebujejo.

Mihaela Balon je upokojena učiteljica, ki je skoraj vse življenje učila na osnovni šoli Bizeljsko, kjer je pustila svoj neizbrisni pečat. Dosledna in tudi stroga je znala svojim učencem tlakovati pot v življenje in jih učila spoštovati vsakogar. Posebno pozornost je namenila otrokom iz revnejših družin, saj je zelo dobro razumela njihove težave. Ne samo slovenski knjižni jezik, ki ga je spoštljivo predajala svojim učencem, tudi bizeljsko narečje je njen zaklad. Posebno pozorno zna prisluhniti pripovedim o dogodkih nekoč in danes in jih z veseljem zapisuje, tako da ima shranjenih ogromno zapisov, ki so izjemen zaklad za prihodnje rodove.

Spoznajte jih

Slavko Lapi iz Maribora je zgovoren sogovornik, ki mu ne bi pripisali 97 let. Kot pravi, je kmečki sin, rojen leta 1929 v Okoslavcih v občini Sv. Jurij ob Ščavnici. Čeprav je njegovo uradno ime Vekoslav, ga vsi kličejo Slavko. To ime mu je izbrala mama, župnik pa ga je samovoljno preimenoval v Vekoslava.

Podobno se je zgodilo tudi Slavkovemu prleškemu rojaku, škofu dr. Vekoslavu Grmiču. Pri njem je taisti župnik pozabil, katero ime so mu starši namenili, in odločil: »Krstil te bom kar po sebi – Vekoslav boš.« Slavko se spominja, da je obiskoval peti razred osnovne šole, ko je Hitler okupiral naše kraje in so se v šoli učili le nemški jezik ter telovadili, kar se mu še danes zdi izgubljen čas. Kot petnajstletnik je odšel v Avstrijo, tam končal trgovsko šolo in opravil vozniški izpit.

Iz roda v rod

Ko se cesta čez Gorjance prevesi na »sončno stran«, kmalu pridemo do gostišča Badovinac, ki velja za neformalno vstopno točko v Belo krajino. Badovinčevi bodo letos praznovali že 130 let obstoja legendarne gostilne, v kateri si obiskovalci že več kot sto let lahko naročijo izvirno pijačo karampampuli (zeliščno žganje) in marsikaj domačega za pod zob. Še ena zanimivost: gostilno vodi že četrti rod in v vsakem je bil Peter.

Gostilno na Jugorju je leta 1896 odprl praded Peter, doma iz Maline. Nato jo je prevzel njegov sin, prav tako Peter, in jo povzdignil na višjo raven. Poročil se je z odlično kuharico, ki se je zavedala pomena lokalnih kulinaričnih posebnosti. Zbirka njenih receptov je danes »zakonik« gostilne. Sledil je novi rod – njun sin Peter, izšolani gostinec, je s svojo veselo naravo, prislovično belokranjsko odprtostjo in dobrodušnostjo sloves gostilne ponesel še dlje.

SPOZNAJTE JIH

Ime Olga Rems vedno povezujemo z zanesljivostjo, toplino in profesionalnostjo na televizijskih zaslonih. Bila je ena od voditeljic, ki so zaznamovale zlate čase slovenske, sprva ljubljanske televizije, ko je bil program še bolj oseben, voditelji pa so imeli pomembno vlogo pri oblikovanju odnosa z gledalci.

Z eleganco, neposrednostjo in vrhunsko dikcijo je postavila standarde, ki jim mlajše generacije voditeljev še vedno skušajo slediti. Čeprav že leta ne stoji več v soju studijskih luči, ostaja njen vpliv zapisan v zgodovino televizije. Je simbol nekega drugega časa – časa, ko je bila televizija še okno v svet, ki smo mu brezpogojno zaupali. Leta 2006 se je po 40 letih dela upokojila, a ostaja dejavna, radovedna in povezana z umetnostjo, družino in prijatelji. Na začetku pogovora pove, da je štiri leta vdova, da rada hodi na vikend in da je navdušena vrtnarka. »Predvsem imam veliko veselja z rožami na vrtu, pa tudi v hiši imam kar nekaj lončnic. Ljubim cvetje.«

Spoznajte jih / Kam nas pelje življenje 

Tone Kerin je misijonar, župnik, humanist, svetovljan in boem, predvsem pa častilec Boga in življenja. Pri 26 letih, po študiju teologije, je odšel na Madagaskar opravljat misijonarsko delo. Afrika ga je očarala in namesto predvidenih petih let jih je tam preživel kar štirideset! Pustil je velik pečat. Pred slabimi tremi leti se je zaradi bolezni vrnil v Slovenijo in zdaj vodi župnijo v Brusnicah pri Novem mestu.

Navzven in po nastopu je precej neznačilen duhovnik; kljub temu ali pa prav zato navdušuje, kamor koli pride. Iz njega vejejo optimizem, prijaznost, dostopnost in iskrena vera. Govori glasno in jasno, na trenutke tudi zelo sočno in neposredno, vendar je vse izrečeno dobronamerno. »Kajti življenje je lepo in veselo, zato ga je škoda zapravljati za jamranje in iskanje slabosti,« pove ob našem snidenju. »Bog nam je dal svobodno izbiro, v upanju, da bomo znali v življenju uživati.

Športni veterani: Drago Mlinarec – Đuro

Jesenice so hokejsko mesto. Nekoč so bile tudi »mesto rdečega prahu«, a to že dolgo ne več, saj je železarna zdaj bolj čista. Drago Mlinarec, bolj znan pod vzdevkom Đuro, je bil hokejist, ki je na hokejske Jesenice, v Podmežaklo, pomagal »pridrsati« številne zvezdice državnih prvakov. Danes je aktiven upokojenec in športni veteran.

Letos mineva trideset let od njegove zadnje uradne hokejske tekme. »Seveda sem še drsal, bil sem vpet v šport, vendar še zdaleč ne aktivno. Prišel je čas, ko resnično nisem počel nič. Kaki dve leti je trajalo to brezdelje. Potem mi je zdravnik dejal, naj se brcnem v zadnjo plat, saj bom sicer končal nekje, kamor še zdaleč nisem spadal,« se spominja Mlinarec, prvi kapetan slovenske izbrane vrste po osamosvojitvi, tudi ob zgodovinskem šampionskem naslovu Jesenic v prvem slovenskem prvenstvu spomladi 1992.

ODSTRTE PODOBE – STOPIČE

Gručasto središčno naselje Stopiče leži sedem kilometrov jugovzhodno od občinskega središča Novo mesto, sredi valovitega zakraselega sveta novomeške pokrajine pod Gorjanci. Najbolj zgoščena poselitev je ob cesti Črmošnjice pri Stopičah–Dolž, število prebivalcev pa že desetletja nenehno narašča. »Stopiče se prvič omenjajo leta 1518 v dokumentu, s katerim je Jakob Strauss na Kapitlju v Novem mestu ustanovil Straussov beneficij s 15 kmetijami. Tu je ves čas pomembno vlogo igrala župnija z mogočno cerkvijo Device Marije, tolažnice žalostnih. V vasi s približno 190 stanovanjskimi hišami je nekoč živelo kmečko, danes pa predvsem primestno prebivalstvo,« pravi 59-letni gozdar in ljubiteljski zgodovinar Anton Goršin.