Zgodbe | jul. '19

Vožnja s sto let starim kolesom

Med najstarejšimi člani Društva starodobnikov – ljubiteljev starih koles Dimek Beltinci je tudi 80-letni Mirko Šernek iz Črenšovcev, ki v svojem domačem muzeju hrani zbirko starih koles, ur, slik in starih glasbil. Ponosen je na boben iz leta 1910, s katerim še vedno hodi »bobnat« in prinaša novice, kot so to nekoč po vasi počeli vaški bobnarji.

Mirko je imel včasih blizu 70 starih koles iz prve in druge svetovne vojne, zdaj jih ima še sedem in vsa so vozna. Najstarejše je iz leta 1913, dobil ga je na Kobilju, drugo je staro 100 let in ga je dobil v Grabonošu v Prlekiji. Mirko nam je dejal, da se letos vozi le s »stoletnikom«, in sicer v počastitev 100. obletnice priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. Skoraj vsak dan se popelje po prekmurski ravnici, velikokrat pa se ustavi pri Tinekovem brodu na Muri na Gornji Bistrici. Rad se udeležuje tudi panoramskih voženj z društvom Dimek in sorodnimi društvi. Takrat se obleče v stara oblačila, kot so jih nosili nekoč.

Zgodbe | jul. '19

Valovita dolenjska pokrajina, posejana z vinogradi in zidanicami, privablja vse več pohodnikov. Na poti mimo zidanic jih domačini radi ustavijo in jim ponudijo kozarček vina. Tudi 62-letni Bogdan Zupančič iz Trebnjega, za prijatelje Bugec, ki ima vinograd z zidanico v Stari Gori v mirnski občini, pohodnike rad povabi na kozarček. Tisti, ki se pri njem ustavijo, pa so navdušeni nad njegovo bogato zbirko najrazličnejših starin – od posod, likalnikov, kmečkega, kovaškega do tesarskega orodja, starih radijskih sprejemnikov do šivalnih strojev.

Zgodbe | jul. '19

Salzburg, po naše Solnograd, je tesno povezan z Wolfgangom Amadeusom Mozartom, ki je tu preživljal otroštvo in stopil na glasbeno pot. Vendar najslavnejši član družine Mozart ni edini, ki žanje občudovanje ljubiteljev glasbe. Letos se je Salzburg poklonil njegovemu očetu Johannu Georgu Leopoldu, možu, v katerem korenini sinov uspeh.

 Leopolda Mozarta se je predvsem po zaslugi filma Amadeus prijel nezaslužen sloves tiranskega in manipulativnega očeta čudežno nadarjenega sina. V čisto drugačni luči pa njegovo življenje, delo in osebnost osvetljuje razstava, ki so jo v Salzburgu odprli ob 300. obletnici njegovega rojstva. Razstava Leopold Mozart (1719–1787): Glasbenik – menedžer – človek razkriva violinista, plesnega mojstra, skladatelja, zelo uspešnega glasbenega pedagoga, odličnega dopisovalca z dobrimi zvezami po vsej Evropi, prostozidarja, razsvetljenca, zbiralca lepih predmetov, ljubitelja različnih zvrsti umetnosti, še zlasti gledališča, in tudi skrbnega očeta ter najboljšega menedžerja glasbeno nadarjenega sina.

Zgodbe | jul. '19

Nadja Mislej Božič, univerzitetna diplomirana bibliotekarka, se je upokojila pred sedmimi leti. V svoji aktivni dobi je delala marsikaj in marsikje, zadnjih deset let pa je vodila Kosovelovo knjižnico v Sežani. Učenje je njen življenjski slog in težko si predstavlja, da si ne bi širila duha in znanja.

Rodila se je v Vrtojbi v občini Nova Gorica. Ob porodu je babica prišla na njihov dom. »Leto 1955 je bilo zadnje, ko so matere rojevale doma,« je začela. Pri devetnajstih se je s starši preselila v Koper. »Ko se je oče upokojil, sta starša odšla živet na Kras v zaselek Raša, jaz pa sem ostala v Kopru. Njiju je vleklo nazaj na podeželje, jaz pa sem tedaj uživala v mestnem živžavu, ki je ponujal več intelektualnih spodbud.«

Zgodbe | jan. '00

 Znameniti vrtnar in »oče« Mozirskega gaja Jože Skornšek je sredi marca dopolnil 83 let in je v odlični življenjski formi. Na družinskem domu ob Šmihelski cesti v Mozirju živi s »srčno cvetličarko«, ženo Milico, upokojeno vrtnarko, ter družino sina Jožija, ki skrbi za domače Vrtnarstvo Skornšek. Kot rad pove, ne bi nikdar zamenjal tega »foha« za kar koli drugega. »Narava, vrt, cvetje, hortikultura, delo in življenje z vsem tem me osrečujejo,« je dejal ob našem obisku.

Njegova pot med cvetlicami se je začela v Vrtnarski šoli Celje, kjer je opravil tudi mojstrski izpit. Devet let je služboval v Mestnem vrtnarstvu v Ljubljani. Med drugim se lahko pohvali, da je pripravil posebne cvetlične dekoracije v Postojnski jami, ko jo je obiskal etiopski cesar Haile Selassie. Dobil je celo ponudbo za službo vrtnarja na Titovih Brionih, a se je odločil vrniti se v domače kraje. V bližini rojstne domačije v Brezju pri Mozirju sta z ženo postavila hišo in leta 1962 prvi rastlinjak ter tako zasnovala vrtnarijo, ki še vedno uspešno posluje. V vrtnarstvu, cvetličarstvu in hortikulturi sta »doma« tudi Jožetovi hčerki Elica in Milena, 21-letna vnukinja Viktorija pa pripravlja diplomsko delo na fakulteti za agronomijo, smer vrtnarstvo.

Zgodbe | jun. '19

Voda je bila v pradavnini izvor življenja, trdi znanost. To drži, pritrjuje slovensko ljudsko izročilo, zato nam še danes štorklja, vodna ptica, prinaša novorojence – novo življenje. Voda je prinašalka zlata, dokazuje zgodovina. Seveda, vendar je tudi prinašalka kruha, dodaja stara ljudska pripoved. Voda je naravna meja, uči zemljepisna veda. Tudi to je res, se strinja ljudska izkušnja, vendar dodaja, da v vodi prebivajo povodni možje, ki jih prestop vode vznemirja.

Brez ozira na znanost pa ljudska vera uči, da je voda prinašalka zdravja, sreče, dobre letine in blaginje. Naš človek slavi vodo v šegah, pesmih, pripovedih, pregovorih in rekih na njihovi stoletja dolgi poti iz roda v rod.

Zgodbe | jun. '19

Februarja leta 1920 sta se poročila Alojzija Rakovec in Janez Križnar iz Stražišča pri Kranju. Sliko hrani hči Danica Mihelič iz Maribora, ki bo septembra dopolnila 98 let.

Med deklicami iz Ljutomera, ki so šle k prvemu obhajilu leta 1940, sta bili tudi sestrici Zalika in Vida Krajnc. Fotografijo nam je poslala Vida Šonaja.

 Fotografija je bila posneta leta 1938 na poroki Pepce in Blaža Habinca iz Kremena pri Krškem. Izmed svatov živi samo še njuna nečakinja Anica Zupančič z Zdol, ki hrani fotografijo.    

Zgodbe | jun. '19

Še dobro, da ne vemo, kaj vse se nam bo v življenju zgodilo in kam vse nas bodo odpeljale poti, a da bom v svojem življenju doživela in preživela dve vojni in na stara leta postala brezdomka in begunka – tega si pa nisem predstavljala. A človek preživi marsikaj, strne svoje misli živahna gospa Valerija Skrinjar Tvrz, upokojena novinarka, plodovita pisateljica in prevajalka, partizanka v drugi svetovni vojni, begunka iz obleganega Sarajeva. Septembra lani je dopolnila 90 let.

Svoj visoki jubilej je počastila tako, da je napisala novo knjigo z naslovom Kjer oljke cveto. V njej je opisala obdobje agrarne reforme v slovenski Istri po koncu druge svetovne vojne, ko jo je jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug iz Ljubljane kot mlado novinarko poslala v cono B svobodnega tržaškega ozemlja.

Zgodbe | jun. '19

Mirjana Debelak je letošnja nagrajenka Andragoškega centra Slovenije za prispevek v izobraževanju odraslih. Podelitev priznanj je potekala na odprtju Tedna vseživljenjskega učenja v Kranju, kjer je domačinka, in prav ganljivo je bilo videti, koliko ljudi, ki jih je učila, je prišlo, da bi ji pokazali svoje spoštovanje in hvaležnost. 

Priznanje je dobila za delo z ranljivimi skupinami ljudi v študijskih krožkih in podobnih neformalnih izobraževanjih. Letos je zaključila že svoj 53. krožek! V več kot desetih letih se je srečevala s kmečkimi ženskami, ljudmi s posebnimi potrebami, invalidi, ostarelimi, otroki iz ranljivih družin, tujci, otroki tujcev … Vsaka od teh skupin je bila popolnoma drugačna in vsaka ji je pomenila poseben profesionalni in osebni izziv. Veliko se je naučila od njih. 

Zgodbe | jun. '19

»Toliko šolnikov je v naši širši družini, da bi lahko imeli svojo šolo z vsemi predmeti,« se pošali gospa Anica Bukovec. Ta šola pa bi imela lahko tudi ravnateljico, saj je Anica deset let vodila Osnovno šolo Šmihel. Ko je prevzela to nalogo, je bilo na šoli 520 učencev in prav vse je poznala; ob njeni upokojitvi pa jih je bilo že 1100. Kot učiteljica in ravnateljica je pustila pečat skrbne, tople, odgovorne in široko angažirane osebe. Taka pa sta tudi njena sinova – Bruno in Boris.

Rojena je bila v metliški družini Urh, kjer je bilo pet otrok – dva sinova in tri hčerke. Eden od sinov je umrl zaradi davice, druge štiri pa sta starša – mama je bila šivilja, oče pa kovač in podkovač – izšolala. Ate, kot so klicali očeta, in mama sta telovadila pri sokolih. Med vojno se je oče pridružil partizanom, mama pa je bila terenska aktivistka. V njihovi kovačnici je bila partizanska tiskarna, tam je nastajal Slovenski poročevalec. Kako dober kovač in podkovač je bil Aničin oče, dokazuje tudi dejstvo, da so ga povabili v Ljubljano, ko...