Iz zgodovine 

 Fotografija je bila posneta leta 1948 v Prlekiji, na njej pa sta prijateljici Marija Murkovič in Terezija Holc ob kolesih, ki so takrat veljala za statusni simbol. Spoznali sta se v gospodinjski šoli v Svečini in od takrat sta bili nerazdružljivi. Dekle na desni je zdaj že pokojna tašča Nade Holc, ki je poslala fotografijo v objavo. (PDF)

 Ljubljanski gasilci PGD Zgornja Šiška, ki so junija letos praznovali 120 let delovanja društva, še vedno uporabljajo gasilski dom, zgrajen sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ob slavnostni otvoritvi so se krajani, med njimi tudi člani družine Černe, oblekli v narodne noše. Helena Černe je celo napisala pesem: Gasilski dom, ponosna hiša, ponos si vsega okoliša. A vendar izmed mnogih hiš najlepša ti se meni zdiš. Fotografiji nam je v objavo posredovala njena hči Helena Kelhar.

ODSTRTE PODOBE – LOČE

Nekdanja pretežno živinorejska vas v srednjem delu Dravinjske doline leži jugovzhodno od občinskega središča Slovenskih Konjic in je danes že dodobra urbanizirano naselje z urejeno infrastrukturo. S širitvijo različnih dejavnosti se Loče uvrščajo med pomembnejša lokalna oskrbovalno-storitvena središča na tem območju. »Kraj se je razvil ob sotočju reke Dravinje in potoka Žičnice ter lokalni cesti Poljčane–Slovenske Konjice. Njegova prednost je tudi bližina priključka na avtocesto Ljubljana–Maribor v Tepanju, zato so vsi večji kraji hitro dosegljivi in se število prebivalcev stalno povečuje,« je najprej poudaril 67-letni upokojeni profesor športne vzgoje Viljem Kovačič iz Šolske ulice.

 SPOZNAJTE JIH

Dragica Kosterov iz Trzina si je v mladosti želela postati fotografinja. To ji ni bilo dano, se je pa po upokojitvi pred štirinajstimi leti začela ljubiteljsko ukvarjati s slikanjem.

Rodila se je v delavski družini v vasi Ježa pri Črnučah v Ljubljani. »Zelo sem bila navezana na očeta, vlakovodjo, ki mu je vojna vzela otroštvo in mladost. Veliko je bral, privlačila so ga potovanja in rad je živel dobro. Mama je bila usmerjena predvsem v delo, a je bila skrbna ter dobra mati. Starejši brat je ostal doma, jaz pa sem z družino najprej živela v Ljubljani, kasneje smo se preselili v Trzin,« je povedala.

ŠPORTNI VETRANI: VILI AMERŠE 

Vestni športni statistiki trdijo, da Vili Ameršek poleg Braneta Oblaka in Danila Popivode spada med sveto trojico legend nogometašev Olimpije. Danes 77-letni Vili pravi, da mu nič ne manjka, veliko dela okoli hiše, igra tenis, teče pa ne, ker se je, kot pravi, natekel za nekaj življenj vnaprej.

Srečala sva se v lokalu sredi Ljubljane. Vanj zahaja redno na kavo in druženje s prijatelji. »Veste, če si imel prijatelje prej, jih boš imel tudi zdaj. Jaz sem se vseskozi rad družil,« pravi Vili Ameršek, ki predstavlja prispodobo za nogomet, Olimpijo, pošteno, ustvarjalno, učinkovito igro, srčnost in nepopustljivost. Kleni Zasavec iz Trbovelj se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja v zeleno-belem dresu zasidral v srca ljubiteljev nogometa po vsej Jugoslaviji.

Iz zgodovine

Prijateljici Rozana Prešern in Nadja Vuk iz Turističnega in kulturnega društva Šparžin iz Kort bosta praznični čas tradicionalno namenili pripravi tipičnih božičnih jedi, ki so v preteklosti v istrske hiše vnašale domačnost in povezale družino. Tudi letos bosta kuhali kur anbot, torej kot nekoč. Z nami sta delili nekaj zanimivih receptov in nasvetov, kako pripraviti okusne božične dobrote z istrskim pridihom.

Predsednica društva Šparžin Rozana Prešern pravi: »V društvu se res trudimo ohranjati tradicijo, saj gre za neprecenljivo dediščino, ki jo velja predstaviti ljudem. Na kulinaričnem področju se opiramo na znanja, ki so nam jih predale naše mame in none.«

Iz roda v rod

V Žabji vasi je bilo nekoč 14 kmetij, ko pa se je začelo Novo mesto intenzivno širiti, so usihale kar po vrsti. Ostala je le še kmetija Kastelic. Kot amfiteater je narava oblikovala veliko travnato kotanjo, ki je varen rezervat za pašo njihovih krav.

Zanimalo me je, kako jim je uspelo, da so se ohranili tako rekoč sredi mesta. »Ko so sovaščani opuščali kmetovanje, sem želel to dejavnost ohraniti, zato sem moral marsikaj posodobiti, toda na občini nisem dobil dovoljenja za obnovo in delno širitev. To je bilo leta 1980. Razmišljal sem o selitvi, se umakniti v vas, v kateri je bilo več kmetij. Toda vaščani so začeli zbirati podpise proti postavitvi našega gospodarskega poslopja, čeprav je bilo načrtovano 300 metrov od zadnje kmetije ... Glede na nastalo situacijo mi je nato novomeška občina dovolila obnovo hiše in postavitev gospodarskega poslopja na obstoječi lokaciji in tako smo ostali v mestu,« razlaga 79-letni Martin Kastelic.

SPOZNAJTE JIH

Klemen Jerinc, po poklicu socialni delavec, se od malih nog ukvarja z glasbo in trenutno vodi kar štiri pevske zbore. Kot prostovoljec je vrsto let sodeloval tudi pri delu s starejšimi ter vodil medgeneracijske skupine za socialno vključenost.

Rodil se je v ljubljanskih Dravljah v kmečki družini. »Doma smo imeli kmetijo in se ukvarjali s pridelavo mleka. Dravlje so bile pred drugo svetovno vojno vpisane kot prva vas na Gorenjskem. Zato staroselci še vedno govorimo v gorenjskem narečju in se nimamo za Ljubljančane.« Glasba ga spremlja že od malega. »V otroštvu se je z mano veliko ukvarjala stara mama, ki je zelo rada in lepo pela. Naučila me je veliko slovenskih ljudskih pesmi.« Najbolj je bila vesela, ko je spoznala, da bo petje pri hiši šlo naprej. V osnovni šoli je vseh osem let pel v šolskem pevskem zboru, v srednji šoli v zboru srednješolcev z imenom Mešani mladinski pevski zbor Veter, kot študent Fakultete za socialno delo pa v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, s katerim so tudi zmagovali na tekmovanjih.

Iz roda v rod  

Tri sestre so zelo povezane, gotovo pa javnost najbolj pozna Mileno. V več kot štirih desetletjih umetniškega dela je ustvarila nepozabne like – od Mete v Cvetju v jeseni do gospe Josipine v dramatiziranem romanu Draga Jančarja To noč sem jo videl. Igrala je v bivši Jugoslaviji in tudi v Nemčiji, Franciji ter povsod prejemala najžlahtnejša priznanja in nagrade (med drugim veliko priznanje za igralske dosežke, ki ga je prevzela na pariški univerzi Sorbona iz rok predsedstva filmskega festivala SEE). Poleg najvišjih stanovskih ima tudi veliko družbenih priznanj.

ODSTRTE PODOBE – STARA LOKA

Današnje primestno naselje na levem bregu reke Selščice je, kot pravi 85-letni upokojeni geolog, zgodovinar in domoznanec Alojzij Pavel Florjančič, »starodavni kraj s predzgodovinsko poselitvijo in neolitskimi ostanki orodij, rimsko vilo rustico na mestu Strahlovega gradu in »Kapitolom« nad njim, kjer stoji mogočna cerkev sv. Jurija. Grad in cerkev izstopata tudi na sliki Stare Loke iz leta 1916. Desno od gradu teče obcestno naselje, v ozadju pa je božjepotna cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Ravninski svet Stare Loke, na Podnu, je danes do Sore gosto pozidan z domom slepih, slabovidnih in starejših, srednješolskim centrom, internatom, otroškim vrtcem, športno dvorano ter bazenom.«     

IZ ZGODOVINE

Pokopališča niso le zadnje počivališče rajnih in prostor, kjer v njihov spomin prižigamo svečke. So tudi pomemben del naše kulture, zgodovine in umetnosti, nekateri jih imenujejo kar muzeji na prostem. Še posebej to velja za največje ljubljansko pokopališče Žale. Danes bomo odstrli le del njegovih zanimivosti.

Po mnenju Združenja kulturno pomembnih evropskih pokopališč so Žale eno najlepših pokopališč v Evropi. Ne le zaradi arhitekture, pač pa tudi zaradi hortikulture, ki mu daje poseben estetski pomen. Od leta 2009 so kulturni spomenik državnega pomena in so vpisane na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine, največ po zaslugi arhitekta Jožeta Plečnika. Njegove mojstrovine lahko občudujemo na t. i. svetokriškem pokopališču oziroma starih Žalah – kar je staroslovanska beseda za pokopališče. Osrednje ljubljansko pokopališče je sicer razdeljeno na oddelke A, B in C (Nove Žale) ter D, ki je bolj poznan kot Mušičeve Žale (po projektantu Marku Mušiču), ki se širijo na drugi strani Tomačevske ceste.