Iz zgodovine 

ODSTRTE PODOBE – KOJSKO

Razpotegnjeno naselje na vzhodu Goriških brd leži na flišnem slemenu med povirjema potokov Birše in Pevmice. »Kojsko je bilo do leta 1945 upravno in kulturno središče Brd, pri čemer je pomembno vlogo odigrala rodbina grofov Coronini, ki so tu živeli med letoma 1630 in 1874 (leta 1782 je grofa Rudolfa Coroninija obiskal tudi papež Pij VI.). Po njihovi zaslugi se je kraj naglo razvijal in izgubljal kmečki značaj ter v letih 1808–1813 postal sedež občine, v času avstro-ogrske monarhije z ustanovitvijo občine Šmartno-Kojsko leta 1850 pa je dosegel vrhunec,« pravi 79-letni upokojeni kemik in ljubiteljski zgodovinar Miloš Kumar.

ŠPORTNI VETERANI: DUŠAN IN STANKA PREZELJ

Nekaj dni pred srečanjem sta se vrnila s potovanja, dan ali dva po srečanju pa sta odšla na veteransko prvenstvo na Hrvaško. Tako Stanka kot Dušan Prezelj sta športnika od jutra do jutra. On jih šteje 77, Stanka tri leta manj. Atletika jima je še vedno v veliko veselje.

Prezelj je v atletiki znano ime. Dušan je bil nekoč odličen skakalec, slovenski in jugoslovanski prvak, ki je redno nastopal za jugoslovansko atletsko reprezentanco. Nekaj časa je bil tudi slovenski rekorder v troskoku (15,11 metra) in skoku v višino (215 centimetrov), leta 1976 pa je bil izbran za slovenskega atleta leta. V atletiki, natančneje v skoku v višino, je enako navduševala Dušanova soproga Stanka, ki ima prav tako številne veteranske rekorde. Z rekordom v skoku v višino (232 centimetrov) se ponaša tudi sin Rožle, večkratni udeleženec velikih tekmovanj in finalist olimpijskih iger leta 2008 v Pekingu, ki je zdaj varuh pravic športnikov.

Spoznajte jih 

V Spodnji Savinjski dolini je veliko ljudi, ki so z delom, prostovoljstvom, pripadnostjo skupnosti in domoljubjem dali neizbrisen pečat življenju v svojem kraju kot širši družbeni skupnosti. Eden takih je tudi Igo Cizej z Gomilskega.

Na začetku letošnjega leta je dopolnil že 91 let, a je še vedno mladosten in poln življenjske energije. Kako znajo ceniti in spoštovati njegov prispevek k razvoju kraja, so mu dan pred rojstnim dnem pokazali sokrajani ter člani Prostovoljnega gasilskega društva Gomilsko, kulturnega društva, športnega društva in Krajevne organizacije Zveze borcev za vrednote NOB Gomilsko. Gasilci so mu ob tem slovesnem dogodku postavili velik mlaj z lepo devetdesetico. Zbralo se jih je toliko, da so praznovanje nadaljevali kar v domu športnega društva.

SPOZNAJTE JIH

V osemdesetih letih, kolikor jih je Niko R. Kolar do zdaj prehodil, je imel bogato in intenzivno življenjsko pot. Težko bi našli področje, na katerem ni deloval. Pred kratkim je izšla njegova obsežna knjiga, v kateri popisuje poglobljena doživetja in spoznanja iz lastnega življenja ter je hkrati poklon Koroški in njenim ljudem.

Niko R. Kolar iz Slovenj Gradca je zanimiv gospod. Rad se udeležuje različnih dogodkov in je, kot menijo številni, dejaven opazovalec in soudeleženec življenja na Koroškem. Zato ne preseneča podrobnost, ki je marsikdo ne pozna. V vsakem žepu ima Niko vedno nekaj listkov, na katere si zapisuje dogodke, srečanja tistega dne, misli, pomisleke … Njegova soproga Martina oziroma Kika, kot jo kličejo, ki ni nič manj dejavna, mi je v enem od pogovorov dejala, da ni žepa, v katerem mož ne bi »skrival« kakšnega listka z zapiski. »To moje obdobje, decembra 2025 sem dopolnil 80 let, tudi malo vpliva na to, da si pač ne morem vsega zapomniti. Že dolgo pa imam navado, da si zapišem kak dogodek, letnico … Če tega ne počneš, marsikaj lahko spregledaš. In v naših življenjih lahko marsikdaj, marsikaj in marsikoga spregledamo. Tudi na kaj pozabimo, če sem iskren. To pa ni dobro! In zato kak listek pride še kako prav,« pove publicist, galerist, založnik, urednik in še marsikaj.

SPOZNAJTE JIH

Mirjana Šernek je pri enajstih letih popolnoma oslepela. Pisan svet se je kar naenkrat spremenil  v popolno temo. Kljub slepoti pa je iz dneva v dan bogatila svoj notranji svet, ki ji je pomagal živeti polno. »Te barve, to srečo delim s svojim bralstvom, s svojim občinstvom,« razloži, kako je s poezijo in petjem pred javnostjo osmislila svoje življenje.

Zaupala nam je, da se je rodila v mirni srbski vasici. »S skrbnimi starši sem preživela srečno otroštvo.« Starša, predvsem mati, sta jo bodrila in ji pomagala, da je slepoto sprejela in z njo tudi živela. Leta 1981 so se preselili v Ljubljano, še prej pa je v Beogradu končala izobraževanje za slepe in slabovidne. Naučila se je Braillove pisave, v kateri se sporazumeva. Takrat je v njej že tlela strast do glasbe, skozi katero se je lahko izpovedovala. Naučila se je slovenskega jezika in se zaposlila kot telefonistka.

ODSTRTE PODOBE – GORNJE IN DOLNJE RETJE

Gručasti naselji ležita približno dva kilometra jugovzhodno od občinskega središča Velikih Lašč ob glavni cesti in železnici med Ljubljano in Kočevjem. Pri tem so  Dolnje Retje, v katerih je po podatkih statističnega urada lani živelo 64 prebivalcev, po površini enkrat večje od Gornjih Retij s 25 prebivalci. »Dolnje Retje tako po številu hiš znatno prekašajo Gornje Retje, saj pod Dolnje Retje spadajo hiše na obeh straneh retjanskega mostu čez železniško progo, Gornje Retje pa ležijo v zgornjem delu ob vznožju Polance (690 m). O nekdanjih smerokazih za D. Retje in G. Retje je na spletu krožila šala: Kam bi raje – k ženi na dretje ali k ljubici na gretje? Zato so tabli kasneje zamenjali z novima in imeni krajev izpisali v celoti,« smeje pripoveduje 60-letna Retjanka iz Tagorejne hiše št. 3 v Gornjih Retjah Metka Starič.

Spoznajte jih

Ana Jakič iz Portoroža, stara 86 let, je svetovljanka in predana prostovoljka v eni osebi. Je tudi naša naročnica. Njeno življenje, zaznamovano s potovanji in družabnimi dogodki na eni strani ter predanostjo prostovoljstvu na drugi strani, je postalo zgled, kako lahko tudi najtežje preizkušnje ustvarijo novo upanje – zase in za druge.

Desetletja je Ana Jakič dokazovala, da solidarnost ni zgolj črka na papirju, temveč življenjski slog, ki lahko spreminja usode. Njena pot v svet socialnega dela se je začela že v mladosti, ko se je po končani gimnaziji vpisala na Višjo šolo za socialne delavce. »K temu me je spodbudil članek v reviji Naša žena, ki me je navdušil za delo z ljudmi. V sebi sem čutila, da je moje poslanstvo pomagati drugim,« pravi. Kot socialna delavka in referentka za rehabilitacijo ter zaposlovanje invalidov na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Kopru je mnogim omogočila nov začetek in jim vračala smisel življenja, za kar so ji bili zelo hvaležni. Vedno se je trudila, da bi bila več kot uradnica – iskala je poti, da je pomagala vsakemu, ki je potrkal na vrata njene pisarne.

Iz roda v rod

Nekoč so bile kmetije izključno v moških rokah, zadnje čase pa njihovo vodenje prevzema vse več žensk. Med njimi je tudi Jožica Mehak, inženirka kmetijstva, ki z drugimi člani vodi uspešno družinsko ekološko kmetijo v Gorenjih Dolah pri Škocjanu.

Jožica je po osnovnem poklicu vzgojiteljica, a se je nato zaposlila v gospodarstvu. Imela je smolo, saj sta obe podjetji, v katerih je bila zaposlena, končali v stečaju. »Dvakrat sem šla noseča na zavod za zaposlovanje, zato sem si rekla, da je tega zdaj dovolj.« Odločila se je za kmetovanje in se začela izobraževati: »Ko sta se starša odločila, da mi predata kmetijo, se je začela moja nova zgodba.« Uspešna, lahko rečemo. Sprva so pridelke in izdelke prodajali na specializiranih tržnicah, zdaj pa prodajajo prek internetne strani in naročeno blago dostavijo v večja slovenska mesta. Ob sobotah prodajajo na domu.

Iz zgodovine