V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška že deset let deluje ena od skupin Šole zdravja. Na zamisel, da bi tudi v njihovi soseski imeli jutranjo telovadbo, je prišla upokojena profesorica Marija Kurnik. Pripravila je obvestila in skupaj z nekaj somišljeniki oblepila oglasne deske v bližnjih blokih. V jami na košarkarskem igrišču med Ulico Ane Ziherlove in Rašiško ulico se je zbralo 12 krajanov in od takrat se dobivajo vsako jutro ob 7.30 in v pol ure razgibajo vse sklepe in vse mišične skupine. Letos je v skupini že več kot 30 članov, ki so med seboj zelo povezani, saj se pogosto družijo po jutranji telovadbi ter ob različnih drugih priložnostih. Ob deseti obletnici delovanja je skupino obiskal ustanovitelj Društva Šola zdravja dr. Nikolay Grishin in še posebej čestital gospe Mariji za vztrajnost in dobro počutje.

Nekoč smo imeli

Tokrat izjemoma ne bomo pisali o propadlem podjetju, pač pa o uspešni in sladki zgodbi: o Gorenjki, najslavnejši tovarni čokolade pri nas, in o njeni častitljivi sto let dolgi zgodbi. Podjetje se med drugim ponaša z nekaj oskarji za embalažo ter kar nekaj laskavimi priznanji za blagovno znamko, ki ji potrošniki najbolj zaupajo.

Tovarna Gorenjka iz Lesc, sestavni del podjetja Žito, ki je v lasti hrvaške Podravke, je edini slovenski ponudnik, ki čokolado izdeluje po lastni recepturi vse od surovin do končnega izdelka. Zavidljiv jubilej bodo v začetku junija v Mestnem muzeju Radovljica počastili z veliko razstavo, ki nastaja pod vodstvom kustosinje Katje Kreutz Praprotnik. Obogatena bo s predmeti, ki so jih nekoč uporabljali pri izdelavi čokolade, ter s spomini nekdanjih in sedanjih zaposlenih v Gorenjki. Pri pripravi razstave so sodelovali tudi z družino Zavrtanik, ustanoviteljico tovarne. V Žitu pa praznovanje zaznamujejo tudi z omejeno izdajo čokolad v retro podobi. Prav ovitki čokolad so namreč njihov dolgoletni zaščitni znak, še vedno je najbolj prepoznavna maskota ljubka deklica v narodni noši, ki jo je leta 1985 narisal legendarni Miki Muster.

Upokojena računovodja Marija Šolar iz Zgornje Besnice ima v več mapah zbrano domače in tuje gradivo o vezenju. Veliko časa in truda je bilo potrebnega za pripravo lepo oblikovanega priročnika Umetnost vezenja.

Do zdaj je izdala štiri poučne in spodbudne knjige z lokalno vsebino in leta 2010 za prvi dve prejela Prešernovo priznanje Mestne občine Kranj. V začetku letošnjega aprila pa je presenetila s priročnikom s kar 265 stranmi, ki ga je izdala pri KUD Sejalec Besnica. Sprva je bil njen namen, da vse, kar že ve in zna o vezenju, prenese na papir in ji bo v pomoč pri mentorskem delu. Sčasoma se ji je porodila ideja, da lahko s knjigo pomaga pri ustvarjanju še drugim veziljam.

Spoznajmo jih

Življenje Tončke Klobučar je prepredeno s skrbjo in ljubeznijo do ljudi. Bila je medicinska sestra, poleg tega pa več kot šestdeset let še prostovoljka Rdečega križa, za kar je pred leti prejela zlato republiško odlikovanje. Domačim pa je predana mama in babica.

Zdaj prebiva v Domu starejših občanov Horjul, kjer se poskuša čim bolj vživeti. »Dejavna sem na raznih delavnicah, vsako jutro telovadim, popoldne s sostanovalci igram tarok, včasih komu kaj postorim, če ne more sam. Zadovoljna sem z nastanitvijo in oskrbo, ampak srce me še vedno vleče domov,« mi ob obisku pove Tončka Klobučar in nadaljuje: »Vsi v mojem Horjulu in okolici so bili presenečeni nad tem, da sem v domu, saj sem veljala za nekakšen steber zdravja med ljudmi. No, mojih šestinosemdeset let mi pa že daje pravico, da nisem več tako trdnega zdravja.«

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Porodništvo je bilo skozi tisočletja v rokah žensk, ki so s svojim znanjem in izkušnjami pomagale pri porodih. Kot veda se je v Evropi in tudi na Slovenskem začelo razvijati šele v drugi polovici 18. stoletja. Naši kraji so s terezijanskimi zdravstvenimi reformami dobili prve babiške šole, izšli so učbeniki za babice v slovenskem jeziku, porodničarji so se izobraževali v ustanovljenih mediko-kirurških šolah. K razvoju porodništva so prispevale tudi iznajdbe novih instrumentov.

Leta 1828 je v Ajdovščini začela obratovati prva tekstilna tovarna na naših tleh pod imenom Cesarsko kraljeva privilegirana mehanična predilnica Ajdovščina. Privilegirana zato, ker je smela presti bombaž. Postavljena je bila s kapitalom tržaških trgovcev in podjetnikov, ki so ocenili, da je reka Hubelj idealna za pogon tekstilnih strojev, v okolici pa je bilo na voljo dovolj poceni delovne sile. Z novo tovarno so v kraj prišli strokovnjaki, ki so prinašali novo znanje in navade, in vse to je vplivalo na napredek celotne Vipavske doline.

ODSTRTE PODOBE – KRANJ (Stražišče)

Današnji del mesta Kranj je bil do leta 1957 samostojno naselje, ležeče nad desnim bregom reke Save, ob vznožju Šmarjetne gore (646 m) in Sv. Jošta (847 m) na severnem robu razsežnega Sorškega polja. Kraj je prvič pisno omenjen v listini, s katero je 24. novembra 1002 rimsko-nemški kralj Henrik II. loškemu gospostvu freisinških škofov podaril 'praedium Strasista' (posest Stražišče). Sprva so se tukajšnji prebivalci ukvarjali predvsem s poljedelstvom in živinorejo, ki so se jima kmalu pridružile tudi različne obrti. Med zadnjimi je bila po prepričanju 82-letnega upokojenega predmetnega učitelja slovenščine, prizadevnega zbiralca predmetov lokalne kulturne dediščine in krajevnega zgodovinarja Matevža Omana daleč najbolj prepoznavna sitarska obrt.

Podbočje je lepa vas v krški občini, ki se je nekoč imenovala Sveti Križ. Leži pod Gorjanci v bližini »opojne« Gadove peči. Kraj je zanimiv tudi po mostovih, kar 11 jih je, osem jih vodi do posameznih hiš. Četrti most je povezan s hišo družine Černelič, kjer živita dve generaciji. Gospa Ivanka, ki je naša sogovornica, pa se spomni časov, ko so z njimi živeli tudi stari starši. »Na starega očeta in staro mamo imam zelo lepe spomine, ogromno sem se naučila od njiju,« pravi, ko stoji ob spominski steni s fotografijami prejšnjih rodov. 

 

 Pri Možičkovih v Pivki je bilo 14 otrok, a dva sinova jim je vzela druga svetovna vojna. Miha je odslužil vojaški rok v italijanski vojski, nato je bil ubit na Nanosu, starejši Franc pa je izgubil življenje v Črni gori. Fotografiji hrani njuna nečakinja Mirka Slavec Čelhar iz Postojne.

 Na hrbtni strani poročne fotografije sta napisana datum poroke 19. 9. 1952 in posvetilo: Fegiju v spomin Eva in Jože. Fotografijo je hranil pokojni Norbert Ferengja, njegova žena Zdenka Ferengja bo vesela, če se ji oglasita onadva ali pa kdo drug, ki ju pozna. Njeno telefonsko številko vam posredujemo v uredništvu.

Navdih za umetniške zgodbe, ki jih iz lesa ustvarja Rado Weiss iz Okonine v Zgornji Savinjski dolini, ponuja narava. Mojster jih najde med rastlinami, posekanimi debli in panji, kot ostanke drevesnih debel, grč in vejevja. V rokah izučenega brusilca v lesni industriji postanejo kosi z anomalijami v strukturi lesa prave mojstrovine.

Zdaj je že uradno upokojenec, a brez dela v brusilnici ali za stružnico ne more. Kruh si je namreč služil kot brusilec in ostrilec orodij za lesne stroje, gozdarsko tehniko ter vse vrste domačih orodij. Kar ne more zaključiti dneva, ne da bi vzel v roke dleta, pognal stružnico in oblikoval kos korenine, debla ali lesne naplavine v novo obliko. »Ni mi mar za prah, oblovino, žagovino, saj ob delu vedno znova odkrivam, kako lep je les, narava, ta naš svet,« pripoveduje Rado Weiss.