V družini Strmole iz Trebnjega je doma glasba, ki jih spremlja že od starih staršev naprej. In najmlajša Zala pravi: »Glasba nas povezuje in uči, da je muziciranje kot simbioza družinskih odnosov. Ne gre za tekmovanje, kdo bo prevladal, temveč za prijetno harmonično vzdušje, ki ga lahko pričaramo le, če drug drugega poslušamo, začutimo, spremljamo in smo drug drugemu v oporo, ko jo kdo od nas potrebuje.«

Darinka, ki je po poklicu zdravnica, in Tone, inženir elektrotehnike, sta bila organista in pevovodji. Ona je vodila dekliški nonet Carmen, on pa Trebanjski oktet in oktet Lipa. Njuni štirje otroci Zala in Mirjam ter Blaž in Matjaž so sestavljali večkrat nagrajeno skupino Ingenium Ensamble, zdaj pa navdušujejo s Kvartetom Strmole.

 SPOZNAJTE JIH

Viktorja Korošca je od nekdaj veselilo pridobivanje novega znanja in novih veščin. Izobraževal se je ob delu in si ustvaril lepo poslovno in osebno pot, obenem pa ni pozabil svojih korenin in rojstnega kraja.

Viktor Korošec, ki je zelo zgovoren in še vedno vsestransko aktiven, se je rodil v Štatenbergu v občini Makole na obrobju Haloz. Kot peti otrok izmed sedmih je leta 1939 ob pomoči vaške babice luč sveta zagledal v stari s slamo kriti hiški. Pravi, da so ga starejše sestre skupaj s starši v zgodnjem otroštvu »ujčkale«, ker je bil prvi fant v družini. Njegovi prvi spomini segajo v leto 1943, ko je kot štiriletnik opazoval »čudne ljudi, ki sem jih po naših gričih videl na konjih in hoditi peš. Starejši so mi povedali, da so bili to nemški vojaki. Najbolj pa sem si zapomnil prelet sovražnih letal nad Dravskim poljem in poslušal streljanje flakov (protiletalskega orožja). Poleg tega smo z naših gričev že sredi aprila leta 1945 opazovali dolge kolone raznih vojakov, ki so se pomikali po dolini Ložnice proti avstrijski meji.«

SPOZNAJTE JIH

Matilda Thaler, ki je na pragu 90. let in živi v Železnikih v prelepi Selški dolini, ni samo odlična klekljarica, pač pa tudi spretna oblikovalka predvsem klekljanega planinskega cvetja.

Običajno sestavlja šopke, v katerih so planika, encijan, rododendron in murka. Skrbi, da je šopek v barvah in velikosti naravnega cvetja. Njena planika, sestavljena iz neštetih ribic in utrjena z žičko, je tako podobna pravi planiki, da jo marsikateri kupec potipa, da bi se prepričal, ali je res klekljana.

Nekoč smo imeli 

Zimski čas je bil nekdaj na večini domačij čas za koline. Priprave nanje so bile skrbne, med drugim tudi zato, ker so praviloma vsaj enega pujsa odrli in kožo prodali podjetju Koto, nekdaj še Koteks Tobusu. Marsikateri se še spomnijo prisrčnega televizijskega oglasa iz sredine preteklega stoletja, ko animirani pujsek sleče svojo kožo in reče »Koža je za Koto.«

Prodaja svinjske kože ni bila samoumevna, saj se je nekdaj od pujsov porabilo praktično vse, a s spretnim oglaševanjem in dobrim plačilom je Kotekst Tobusu in kasneje Kotu uspelo odkupiti zavidljivo veliko kož. Zbirali so jih v kmetijskih zadrugah in jih prepeljali na zbirno mesto v Zalogu pri Ljubljani, kjer so jih delavci poravnali, pregledali in nasolili, saj je bila sol glavni konzervans. Kože so nato šle ali v nadaljnjo obdelavo in predelavo za usnjene izdelke ali v izvoz, saj je bilo po njih v tujini veliko povpraševanje. Domače koline so danes redkejše, tudi dejavnost Kota se je medtem skoraj povsem spremenila, a v spominih celih generacij ostaja podjetje kot odkupovalec kož in po prelepih usnjenih izdelkih. 

Spoznajte jih

Življenje 90-letnega Ivana Vodlana iz Podvina pri Žalcu je bilo pestro že od najzgodnejšega otroštva. Nič drugače ni v tretjem življenjskem obdobju, saj še obdeluje zemljo, kolesari, veliko bere, spremlja družbenopolitično dogajanje doma in po svetu in tudi napiše kakšno pesem na aktualno temo.

Vedno se je zavzemal za pravico, za delavce in njihove pravice, kot predsednik občinskega sindikalnega sveta in sindikalni funkcionar pa je deloval tudi na regijskem in državnem nivoju. » Rad sem opravljal to delo, saj so mi čut za pravičnost že v mladosti vcepili starši, ki so tudi v času druge svetovne vojne vedeli, da se je za svobodo treba boriti. Tako je bila vsa družina vključena v NOB, oče kot partizan, jaz pa sem bil kdaj v vlogi kurirčka.« Kot pravi, mu je bilo sindikalno delo kar nekako pisano na kožo.

ODSTRTE PODOBE – HRUŠICA

Hrušica je razpotegnjeno naselje v Zgornjesavski dolini, ki leži nad levim bregom Save Dolinke in severozahodno od Jesenic. Onkraj reke se dviga Kisovec (1389 m) na severnem robu planote Mežaklje, severno nad krajem pa se vzpenjata Hruški vrh (1776 m) in Rožca (1587 m) v Karavankah. »Do začetka 20. stoletja je bila Hrušica pretežno kmečka vas, v kateri so se domačini ukvarjali predvsem z živinorejo in poljedelstvom, pri čemer so bili v dobršni meri odvisni od poletne paše na karavanških planinah, zaposlovali pa so se tudi v okoliških železarskih obratih. Njena podoba se je začela hitro spreminjati poleti leta 1900, ko so začeli graditi karavanški predor,« pravi 65-letni upokojeni profesor zgodovine in zbiratelj starih razglednic Maksimilijan Košir.

Ko smo vam v poletni prilogi predstavili peterico slovenskih izumiteljev, ki so se s svojimi revolucionarnimi izumi zapisali v svetovno zgodovino, smo tudi zapisali, da pri iskanju slovenskih izumiteljic, ki bi bile znane po kakšnem svetovno uporabnem izumu, nismo bili uspešni. Pa smo šli po sledeh treh Slovenk, ki so leta 2009 na mednarodnem inovacijskem sejmu v Seulu odnesle tri odličja, in skušali izvedeti, kje so se »izgubile« slovenske izumiteljice.

»Med čarovnicami, ki jih je bilo na Kranjskem sežganih kar dolga vrsta, bi v preteklosti gotovo lahko našli tudi kakšno inovatorko, žensko, ki je bila obtožena in je ob mučenju tudi priznala, da je izumljala recimo posebne zvarke, ki čudežno zdravijo ali pa povzročajo točo ali kaj podobnega. Preprosto kmečko prebivalstvo je moralo biti vedno iznajdljivo pri svojih opravilih, zato so tudi ženske za lažje delo gotovo sestavile (izumile) še danes uporabno orodje. A ostale so anonimne, nobena se ni vpisala v zgodovino.

NEKOČ SMO IMELI 

Poleti leta 1996 je bil objavljen stečaj gradbenega podjetja Pionir s sedežem v Novem mestu, nekaj mesecev prej so njegove nepremičnine prešle v last bank. Ob uvedbi stečaja je imelo podjetje aktivnih še 44 gradbišč v 12 državah in zaposlenih 280 delavcev. Pol stoletja osebnih zgodb in tisoče zgradb pa je postalo le žalostna zgodovina. 

Ljubljanske Fužine, naselji Plava laguna v Ljubljani in Novem mestu, stanovanjski predeli Nove Gorice in številnih drugih mest, celoten kompleks tovarne Krka, hoteli na jadranski obali, med njimi Sunčana uvala na Malem Lošinju s takrat luksuznima hoteloma Vespera in Aurora, apartmajski naselji Martinščica na Cresu in Stinica, hotelsko naselje Petrovac na moru v Črni gori, olimpijska vas v Sarajevu … Pionirjevi gradbinci vseh mogočih profilov so svoje odtise pustili na tisočih stanovanjskih blokih, poslovnih stavbah, tovarniških halah po vsej skupni državi in marsikje po svetu. Na domačem trgu so imeli 14-odstotni delež. V najboljših časih je podjetje z vsemi svojimi poslovnimi enotami in tozdi zaposlovalo med 4500 in 5000 delavcev, nanje je bilo vezano na tisoče kooperantov in obrtnikov, posredno je bilo od njih odvisnih več kot sto tisoč ljudi po vsej tedanji Jugoslaviji.

 Sodelavke iz stare ljubljanske porodnišnice so se fotografirale leta 1955. Prva z leve je medicinska sestra babica Ana Gajšek, mama Romance Gajšek iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo v objavo.

 Štirje trgovci iz Murske Sobote so septembra leta 1952 obiskali Zagrebški velesejem. Med njimi je drugi z desne Franc Kodila. Fotografijo hrani njegova hči Nada Češnovar iz Ljubljane.

 Na fotografiji iz leta 1958 je Janez Štampohar z volom, ki ga je vpregel v lojtrnik. Fotografijo nam je v objavo poslal Slavko Renko iz Kranja.

Ko je bil pred dvesto leti v Ljubljani ustanovljen Deželni muzej za Kranjsko, prvi muzej na ozemlju današnje Slovenije, je pridobival gradivo predvsem z darili. Tedanji Kranjci so darovanje predmetov in umetnin za muzej občutili kot častno dejanje, zato najdemo med njimi tako mogočne in premožne politike, gospodarstvenike in kulturnike kot tudi dijake in učence. S svojimi darovi so želeli oplemenititi muzejske zbirke in se zapisati v zgodovino.

Med darovalci so bili tudi prvi upravnik muzeja Franc Jožef Hanibal Hohenwart, ki je bil tudi tedanji predsednik Kranjske Kmetijske družbe, v okvir katere je tedaj spadal muzej, pa Žiga Zois, pomemben industrialec in mecen, mecen Viktor Smole, nečak Prešernovega prijatelja Andreja Smoleta, in številni drugi, tudi Julijana Primic, mati Prešernove Julije.