»V tej hiši sta živela moja babica in dedek. Po šoli sem prišla k njima na kosilo, 'nahranila' pa sta tudi mojo dušo, saj so bili pogovori še zlasti z babico nepozabni. Predala mi je razumevanje življenja v preteklih časih in marsičesa, kar je povezano z žensko – od odnosov, ljubezni pa vse do staranja. Ni mi predavala, ampak sem med sproščenimi pogovori in še zlasti iz njenih pripovedi različnih zgodb doumela, kaj mi sporoča, kaj je pomembno ... Vse to se me je zelo dotaknilo.«

Tako mi pripoveduje Tatjana Grča, po izobrazbi univerzitetna diplomirana ekonomistka, ki skupaj z možem vodi družinsko gradbeno podjetje v Notranjih Goricah. Doda, da je motor podjetja njen mož Leon, zidarski mojster, ki je hišo ženinih starih staršev obnovil in razširil tako, da je v njej dovolj prostora za njuno petčlansko družino in še za koga. Dva od njunih treh sinov sta že odrasla, najmlajši pa je še osnovnošolec.

Slava Horvat iz Bogojine je v svojem 90-letnem življenju marsikaj doživela. Bili so vzponi in padci, a kot pravi, so jo vera, upanje in pesem vedno držali pokonci.

Na jesen življenja si čas krajša s pletenjem izdelkov, rada pa tudi rešuje križanke in si tako obnavlja znanje z vseh področij. Ponosna je na dve hčerki, v veliko veselje pa so ji štirje vnuki in šest pravnukov. Še vedno pa si doma najde kakšno opravilo, saj ni vajena sedeti križem rok.

Z družino so dolga leta kmetovali, redili so govejo živino ter prašiče, na polju so pridelovali vse vrste poljščin od pšenice, rži do koruze in krompirja, na domačem vrtu je Slava pridelala vso zelenjavo. Treba je bilo trdo delati, pravi, saj pomoči drugih ni bilo pričakovati. A prišli so časi, ko samo od obdelovanja zemlje niso mogli živeti, mladi so se zaposlovali v tovarnah in tudi Horvatovi so opustili kmetovanje. Slava se še spomni dne, ko so s cmokom v grlu leta 1993 iz hleva prodali zadnjo žival.

 Fotografija je nastala v otroški koloniji v Stanežičah pri Ljubljani tik po drugi svetovni vojni. Med otroki je bila tudi takrat petletna Zlata Škufca Vidovič. Spominja se, da se je tako prestrašila skupinskega kopanja, da je pobegnila domov v Šiško in vso pot jokala.

 Na fotografiji sta zakonca Kordiš, Jakob in Frančiška, rojena Levstek, iz Travnika oziroma naselja Dednik v Loškem Potoku. Verjetno sta se fotografirala okoli leta 1890, saj je Frančiška dve leti kasneje umrla pri porodu 12. otroka. Fotografijo hrani njuna pravnukinja Suzana Kordiš iz Ljubljane.

Šest Debevčevih otrok je odraščalo v Argentini, a v srcu so nosili Slovenijo, kot sta jih naučila starša in kjer so si trije med njimi ustvarili nov dom. Zelo lepe spomine imajo na nedeljska kosila, ko je vsa družina obsedela za mizo, ko so se veliko pogovarjali in prepevali do noči. »Pravo bogastvo so bili tisti pogovori – razglabljanje o življenju, vrednotah in spominih,« pripoveduje Matej, najmlajši od Debevčevih otrok.

Debevčevi otroci so odraščali ob očetu, ki je proučeval zgodovino, odpiral filozofska vprašanja, znal je prijeti za vsako delo in je vsako delo tudi cenil. In ob mami, ki je imela posebno karizmo, ki je še zlasti zasijala ob vzgoji in spodbujanju umetniške ustvarjalnosti otrok. Oče Lojze Debevec je bil doma iz Begunj pri Cerknici, mama Marica pa iz Ljubljane. V Argentino sta prišla kot begunca. Oče je bil med tistimi redkimi, ki jim je uspelo pobegniti iz teharskega taborišča; kljub trpljenju je bil njegov duh krepak in »izbral je življenje«.

Na Trubarjevi cesti v Ljubljani že nekaj časa brnijo gradbeni stroji, dvorišča, porisanega z grafiti, ni več, tudi oken, za katerimi je zadnja leta potekalo živahno ustvarjanje članov Socialnega centra Rog, ni več. Na zemljišču nekdanje tovarne Rog, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana, so po njenem dokončnem propadu svoj začasni dom namreč našli mladi alternativni umetniki, zdaj pa bo na tem mestu zrasel sodoben stanovanjsko-poslovni center. Spomin na Rog bo dokončno zbledel.

Tovarna koles in pisalnih strojev Rog se je v prostore nekdanje tovarne usnja na Trubarjevi ulici preselila leta 1952. Začetek tovarne pa sega v leto 1949, ko so v prostorih nekdanje milarne na Viču ob pomoči strokovnjakov tovarne Puch iz Gradca začeli izdelovati dele za kolesa. Ime je podjetje dobilo po sedežu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih enot v Kočevskem rogu. Postopno so opustili izdelavo pisalnih strojev, ohranili pa nekatere druge dejavnosti, kolesa so serijsko redno začeli izdelovati leta 1957. Tovarna je uresničevala besede tedanjega gospodarskega ministra Luke Leskoška, da so kolesa pridobitev za ljudi, ki bodo tako hitreje prišli v službo in domov. O silovitem razvoju govori podatek, da je Rog že leta 1963 postal največji jugoslovanski proizvajalec koles, kar je ostal vse do osamosvojitve Slovenije. O dvigu produktivnosti pa pričajo številke: leta 1958 je ena zaposlena oseba na leto izdelala 50 koles, leta 1967 že 247.

Anka Gržina, po domače Lukatova, z Dolnjega Zemona se v spominih rada vrača k svojemu staremu očetu po mami, ki je kot sin tržaških trgovcev prišel za zeta na Dolnji Zemon pri Ilirski Bistrici. Očeta je namreč izgubila v rani mladosti med vojno, tako je stari oče Bevčič, kot mu sama pravi, pustil močan pečat v njenem otroštvu.

Spomin na dedove modrosti in znanje skrbno neguje in jih z veseljem z mano deli vsakič, ko jo obiščem, prav tako rada pripoveduje zgodbe, ki jih je povedala njena mama. Te so lahko hudomušne ali socialne ali o zgodovini njene vasi, ki premore tako novoveško graščino kot tudi cel sklop arheoloških najdišč naokoli.

Ko se je Branko Lavrenčič leta 2010 upokojil, si je zadal dva cilja: da se bosta z ženo odpravila na potovanje po Evropi vse do Nordkappa ter da bo za svojih 70 let pretekel berlinski maraton. Prvi sklep je uresničil takoj po upokojitvi, ko sta z ženo v avtodomu v enem mesecu obiskala enajst držav in prevozila 11.000 kilometrov, drugega pa nekaj let kasneje, in to kar dvakrat.  

Ajdovec Branko Lavrenčič o sebi pravi, da je že vse življenje »še kar aktiven rekreativec«. Že pred 40 leti je na primer sodeloval v akciji TV Slovenija Brazde vzdržljivosti in si trikrat zaslužil naziv »kaveljc« za celoletno opravljanje izzivov. V tistih letih se je redno udeleževal maratonov v teku na smučeh, bil je tudi navdušen kolesar in planinec, najbolj aktiven pa je bil kot organizator najrazličnejših športnih dogodkov. »Službene obveznosti so me potem za vrsto let praktično umaknile iz teh dejavnost. Moj delovnik je imel krepko čez osem ur, veliko časa sem preživel v avtomobilu in na službenih potovanjih po vsej Evropi, bil sem ločen od družine, moja prehrana je bila neredna in nezdrava. Za zdravje sem sicer skrbel, kolikor mi je dopuščal čas,« se časa pred upokojitvijo spominja sogovornik. Z vstopom v novo življenjsko obdobje je dozorela tudi odločitev, da se bo začel ukvarjati s tekom.

 Leopoldina Podobnik je bila od leta 1908 učiteljica v šoli na Gorah nad Idrijo. Julija leta 1917 se je tam fotografirala s poveljnikom posadke protiletalskega topa. Kasneje so jo zaradi tega, ker je bila Slovenka, premestili v Italijo, a je leta 1930 prebegnila v Kraljevino Jugoslavijo in učila v Prekmurju. Fotografijo hrani njen pranečak Zmago Logar.

 

 Fotografija Ane Gregorevčič z Malega Vrha pri Globokem je nastala v času med letoma 1935 in 1940. Skrbela je za »zakitančka« (to je 13. mladiček, ki težko pride do hrane pri mami svinji, saj ima ta le 12 seskov). Hranila ga je s stekleničko in dudico, in ker je bil tako majčken, so ga otroci poimenovali Meci. Gospodinjo je spremljal na vsakem koraku, in če ga ni spustila v kuhinjo, je krulil in cvilil pred vrati. Fotografijo hrani njen vnuk Branko Brečko.

»Od nekdaj me boli socialna neenakost, to, da ljudje s plačo ali pokojnino ne morejo preživeti. Dobrodelne akcije tako delno popravijo ali omilijo krivice in zapolnijo vrzeli, ki jih za sabo pušča premalo socialna država. Prostovoljstvo je nekaj plemenitega. V ospredje postaviš druge, in kar narediš dobrega zanje, je dobro tudi zate. To delo osrečuje, izpolnjuje, bogati, uči …« pravi Nuša Rustja, upokojena profesorica, prostovoljka, organizatorica, ljubiteljica umetnosti, predvsem pa človek z veliko začetnico.

Zlatko Kerčmar iz Petrovč ima posebno usodo, saj je kar trikrat ušel smrti. Prvič pred 71 leti, ko se mu je staremu le devet dni odrekla lastna mama. Drugič, ker zaradi nujnega dela ni sedel na letalo, ki je kasneje strmoglavilo na Korziki. Tretjič pa je čudežno preživel prometno nesrečo in operacijo, ki je trajala kar devet ur.

Zlatkova življenjska pot se je začela 14. januarja 1950. Očitno se njegovega rojstva mama ni razveselila, saj ga je prepustila usodi. Kaj jo je pripeljalo do te odločitve, Zlatko nikoli ni izvedel, ve pa, da je to umazano delo naložila svoji prijateljici, še prej pa ji je naročila, naj ga krsti za Zlatka. Ta prijateljica je devet dni starega fantka, zavitega v plenice kot štručko, v mrzlem dopoldnevu 23. januarja položila na stopnice križevega pota, ki vodijo k cerkvi sv. Jožefa v Celju, in odšla. Na srečo se je tega dne tam znašel zdaj že pokojni Ivo Cvetličič, upravnik Mladinskega doma Tončke Čečeve. Dojenčka, ki ga je našel na tleh blizu prve kapelice križevega pota, je vsega pomodrelega odnesel v porodnišnico, kjer so ga najprej oživljali in potem tri mesece negovali in ogrevali pod žarnicami kot kakšnega piščančka. Takrat namreč inkubatorjev še niso poznali. To pa je bil tudi čas, ko nihče ni poizvedoval o otrokovi materi ...