V Šempetru živita zakonca Helena in Hranislav Kocić - Hrane, ki sta primer izjemne zakonske harmonije in ustvarjalnosti. Poleg tega sta tudi »oče in mati« Savinjske čipke, ki jo poleg klasičnih motivov krasijo tudi motivi rimske nekropole in hmelja, največji zakladi Savinjske doline.

Zakonca Kocić se dopolnjujeta v ustvarjanju in vsakdanjem delu. Tudi pri opravilih na velikem vrtu z dvema rastlinjakoma, kjer poleg zelenjave in raznih zelišč ne manjkajo niti limone, mandarine, kakiji, kiviji, borovnice. Številni pridelki najdejo svoje mesto v shrambi. Letos sta zakonca z raznimi zelenjavnimi, sadnimi in drugimi dobrotami napolnila kar okrog 1500 kozarcev, ki bodo na voljo šestim družinam. Svoje kulinarično veselje (in znanje) sta pred tremi leti kronala tudi s knjigo Dobrote iz naše kuhinje, ki je nekakšen priročnik z nasveti in recepti.

V starem mestnem jedru Kranja je pred dvema letoma zaživela spominska soba ali manjši muzej Janeza Puharja, izumitelja fotografije na steklo. Obiskovalci se lahko seznanijo z njegovim življenjem in delom, se fotografirajo v starih oblačilih v fotografskem laboratoriju, urejenem po zgledu iz tistega časa, napenjajo možgane ob kodiranih ugankah ter se pozabavajo z optičnimi iluzijami.

Domačina Aljaža Primožiča, grafičnega oblikovalca in ljubiteljskega zbiralca starih predmetov ter ljubiteljskega fotografa, je Puharjeva zgodba močno pritegnila. »Leta 2004, ko je Zavod za turizem Kranj objavil razpis za turistični spominek Kranja, sem se podrobneje seznanil z delom Janeza Puharja in na misel mi je prišlo, da bi v povezavi z njim lahko izdelal tudi turistično zanimivost. Neko staro fotografijo sem prenesel na steklo, jo zapakiral v lično škatlico ter priložil opis in stojalce za fotografijo.

ODSTRTE PODOBE – BOHINJSKA BISTRICA

Največje naselje in gospodarsko središče Bohinja, ki leži na desnem bregu reke Save Bohinjke, kjer se vanjo ločeno izlivata potoka Bistrica in Belica, je po besedah 80-letnega Miša Serajnika, upokojenega učitelja zgodovine in krajevnega kronista, na sedanjem mestu nastalo v zgodnjem srednjem veku. »Sestavljeno je iz dveh delov: Spodnje in Zgornje vasi. Spodnja vas leži v ravninskem delu in je osončena dalj časa tudi pozimi, hiše pa so stisnjene v gručasto naselbino, saj so bili travniki in polja predragoceni, da bi jih pozidali. Zgornja ali kajžarska vas pa se je pomaknila že v brežino Rebra, kjer sonce pozimi že ob 14. uri zaide za gori Črna prst in Lisec.«

Marjan in Zorica Fabjan sta rojena istega leta in istega dne v isti porodnišnici, toda spoznala sta se šele kot študenta medicinske fakultete. Zorica, ki je hodila v kranjsko gimnazijo, je kmalu vedela, da hoče biti zdravnica, Marjan pa je v kamniški gimnaziji še upal, da bo arhitekt. Zdaj je tako rekoč oboje – kot estetski kirurg je zdravnik in arhitekt hkrati. Estetska kirurga sta tudi sin Matic in hčerka Živa, Gašper pa je direktor klinike Fabjan.

Marjan izhaja iz delavske družine, ima še sestro, ki je bila vse do upokojitve zaposlena v njihovi kliniki. Od doma je »prinesel« poštenje in velik čut za estetiko, kasneje pa je v sebi odkril tudi menedžersko žilico. Njihova družina ni živela v razkošju, zato je za študij potreboval štipendijo, le-to pa je lahko dobil le za študij medicine. In tako je moral »pozabiti« na arhitekturo. Zamišljal si je, kako bo zdravil ljudi v odročnih krajih med gorami (vsak prosti čas izkoristi za   hojo v hribe), toda v jeseniški bolnišnici, kjer sta bila z...

Imeli smo tovarne

Mariborska tovarna Tam je bila največji proizvajalec tovornjakov in avtobusov v nekdanji Jugoslaviji in gonilna sila slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva. Do leta 1986 so proizvedli 200 tisoč vozil, takrat je bilo zaposlenih 8175 ljudi, ob stečaju leta 2006 se je na cesti znašlo še zadnjih 1500 delavcev. Podjetje se je ponašalo z izjemnimi tehničnimi strokovnjaki in inovatorji, ki so izdelali številne prototipe vozil in pripomogli k tehničnim izboljšavam, tesno so bili povezani z nemško avtomobilsko industrijo.

Marjana Jekovec je znana po tem, da vsak predlog, ki je v dobro sredini, v kateri je delala ali s katero sodeluje, sprejme in ga oplemeniti. Zato je 3. decembra 2020 prejela priznanje Mestne občine Kranj za prispevek h kakovosti življenja v Krajevni skupnosti Bitnje. Od leta 2014 je tudi častna članica KUD Bitnje.

V krajevni skupnosti so zapisali, da se je zavzemala za gradnjo novega vrtca v Zgornjih Bitnjah, ki naj bi stekla letos. Pripravljala je različne prostovoljne delavnice za otroke in nastope otrok na krajevnih prireditvah. Dolga leta je vodila otroško folklorno skupino, ki je bila povsod srčno sprejeta, sodelovala je pri različnih dogodkih od Prihoda pomladi, Miklavževanja do obiska dedka Mraza ...

Matjaž Šinkovc, Šmihelčan iz Novega mesta, je od poklicne šole naprej zaprisežen krvodajalec. Sredi novembra je na svoj rojstni dan kri daroval še zadnjič, in to 190-ič. Skupaj je prispeval blizu 95 litrov krvi. Je absolutni rekorder med številnimi krvodajalci novomeške območne organizacije Rdečega križa.

S ponosom pove, da ga niso niti enkrat zavrnili. V zadnjem letniku poklicne šole ga je tako kot druge dijake premamil prost dan, ki so ga dobili, če so se udeležili krvodajalske akcije. Kasneje je 47 let vsake tri mesece odhajal na darovanje krvi, vendar nikoli več zaradi prostega dne. »Vsak krvodajalec ima pred odvzemom zdravniški pregled in tudi na krvi se vidi, kako je s tvojim zdravjem. Zdelo se mi je pomembno, da vem, kako je z mano, poleg tega pomagaš nekomu, ki kri nujno potrebuje. Čeprav prejemnika krvi ne poznaš, imaš po odvzemu zelo dober občutek,« pove Matjaž in doda, da bo ta ritual zagotovo pogrešal. Še vedno bi bil pripravljen darovati kri, vendar je moral zaključiti zaradi starostne omejitve. Krvodajalstvo pa se pri družini Šinkovc ne bo zaključilo, kajti očetovo humano pot nadaljuje sin Jure.

Občina Turnišče leži na Dolinskem v Prekmurju, sestavljajo jo naselja Gomilica, Nedelica, Renkovci in Turnišče. Občani so ponosni na preteklost in ohranjajo cehovsko tradicijo, dolgo že 260 let.

Zgodovinski viri o kraju segajo v 13. stoletje, ko je spadal pod oblast grofovske družine Banffy. Leta 1524 je Turnišče postalo trg, leta 1548 pa so varašanci (prekmurski meščani) dobili kar nekaj pravic: bili so oproščeni tlake, dobili so pravico do tedenskih nedeljskih sejmov, imeli so nižje sodstvo in volili sodnika. Vse do danes se je na primer ohranilo Ferencovo senje. Močno se je začela razvijati obrt, zlasti krojaška, kovaška in čevljarska, simboli so upodobljeni tudi v občinskem grbu.

ODSTRTE PODOBE – ČRNA NA KOROŠKEM

Slikovito urbanizirano središčno naselje v zgornji Mežiški dolini, ki je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1137, leži ob sotočju reke Meže in Javorskega potoka, kjer je več ravnega sveta. »Kakor v skalnem kotlu ga oklepajo strme apnenčaste pečine Navršnikovega, Šumahovega in Matvozovega vrha ter z gozdovi poraščeni hrbti Ludranskega in Oraževega vrha. Okolica kraja je samosvoja in razgibana, zato je še posebej privlačna za ljubitelje narave. Črno na Koroškem namreč obkrožajo štiri lepe alpske doline: Koprivna, Bistra, Topla in Podpeca,« je začel nekdanji rudarski in železarski, danes pa najlepši turistični kraj v zgornji Mežiški dolini opisovati Mirko Osojnik, 71-letni upokojeni strokovni sodelavec v Koroškem pokrajinskem muzeju – Muzeju Ravne na Koroškem.

Milan Mozetič že približno petnajst let postavlja jaslice v domači cerkvi sv. Štefana v Dolnji Košani. Rad upodablja slovensko pokrajino ali ožjo okolico, čeprav vključuje tudi prizore iz svetopisemske dežele.

Svoje načrte je lahko začel uresničevati, ko je v Košano prišel župnik Zdenko Štrukelj, ki je prej služboval v Slivju v Brkinih. Sprva so bile jaslice majhne, sčasoma pa so rasle. Tematika je vsakič drugačna; enkrat je bilo podzemlje s Postojnsko jamo in Predjamskim gradom, drugič kozolci. Prekril jih je mojster kritja slamnatih streh Milan Željan s Čepna, po slamo so šli celo v Prekmurje. Pa saj kozolci niso značilni za Košansko dolino, pobaram Milana. Res ne, so pa za postojnsko, od koder je doma, pravi. Rojen je namreč v Landolu, v Košano je priženjen.