Splavarski tradiciji, ki ji na Ljubnem ob Savinji rečejo »flosarija« in prikazuje težek poklic gozdarja oziroma »holcarja« ter trgovino in transport z lesom, se člani Flosarskega društva ter TD Naš kraj niso izneverili kljub epidemiji koronavirusne bolezni. Le da so na 61. flosarskem balu na prvo avgustovsko nedeljo manjkali tradicionalni sprevod s prikazom domačih opravil ter kulturne in športne dejavnosti.

Na znamenito »ho-ruk komando« Martina Juvana Čuksa, vodje flosarjev, so flosarji izvedli vdiranje flosa v nekoliko naraslo strugo Savinje v Vrbju. Z nekaj spretnimi opravili se je na lesenem splavu razporedila posadka, ki sta se ji prvič pridružila flosarska pripravnika oziroma »zelenca« Marsel Lihteneger Tišler in Aljaž Nerat Filip. Ko sta uspešno prestala preizkus spretnosti, znanja in »moči v glavi«, so ju polili s škafom vode, s čimer sta doživela flosarski krst.

Kaj imajo skupnega bovški govor, petje na četrtko ter miklavževo? Vsi spadajo v nesnovno kulturno dediščino in so bili pred kratkim vpisani v register nesnovne kulturne dediščine, ki v Sloveniji trenutno šteje 95 enot in 263 nosilcev.

Nesnovna dediščina so nesnovne dobrine, kot so prakse, predstavitve, izrazi, znanja in veščine, ter z njimi povezane premičnine in kulturni prostori, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prenašajo iz roda v rod in jih poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino. Leta 2003 je bila sprejeta Unescova Konvencija o varstvu nesnovne kulturne dediščine.  

Pred hišo me pozdravi ves nasmejan, pokaže na tri kolesa, med njimi je tudi stari legendarni Rogov poni, najbolj pripravno kolo za vožnjo po opravkih v Gorišnici, kjer živi. Odpre vrata v hišo in skoraj se zaletim v korantovo masko, množico fotografij, medalj, zastavic … Vonj po kavi me vodi v dnevno sobo, kjer se prizor ponovi. Nič čudnega, Peter Zmazek je pri 83 letih najstarejši še aktiven korant – tako pravijo tej demonski maski v krajih, kjer se je ohranila, v mestu pa ji rečejo kurent. Prijatelj, priznani slovenski fotograf Dušan Jež se mu je kot vodji skupine korantov Sveti Florijan in njegovi korantski »karieri« poklonil s kar tremi knjigami odličnih fotografij o tej demonski maski, fašenkih in maskiranju na vasi in v mestu. Zato se je najin pogovor o njegovi vitalnosti, skrbi za zdravje in želji po druženju začel prav pri korantih.

V starem mestnem jedru Celja je prostorna in prijetna trgovina s športnimi oblačili blagovne znamke Toper. Čeprav tega nekoč uglednega podjetja že dolgo ni več, se je blagovna znamka ohranila, njena lastnica je Sara Stepanjan, kakovostne izdelke nekoliko višjega cenovnega razreda v manjših serijah šivajo v tujini, na voljo so na spletu ter v trgovinah v Celju in Kranju.

Podjetje Toper danes pretežno povezujemo z razmahom slovenskega tekmovalnega smučanja, predvsem z olimpijskimi igrami v Sarajevu leta 1984, ko je z oblačili opremilo kar deset smučarskih reprezentanc ter vse hostese in informatorje. Izjemen uspeh je podjetju odprl vrata na številne tuje trge. Uspešna je bila prodaja bund v tujini, saj so jih le na Češkoslovaškem letno prodali okoli 60 tisoč. Sinonim za kakovostno bundo je bila toprovka.

Kdor si želi ogledati bogato zakladnico, ki v pristnem istrskem okolju prikazuje kulturno in bivanjsko dediščino naših prednikov v 19. in začetku 20. stoletja, naj se odpravi v koprsko zaledje. Natančneje v živi muzej Hiša Vrešje v Krkavčah.

Etnološko zbirko sta v življenje obudila domačina, zakonca Reja, ki sta brez evropskega denarja ali katere druge finančne pomoči, le z dobro voljo in lastnimi prihranki, na noge postavila zavidljiv pomnik nekdanjega kmečkega okolja v naših krajih.

Hiša je, zanimivo, zgrajena na »živi skali«, ki v pritličju predstavlja naravni tlak. »Kdaj je bila zgrajena, ne vemo, imamo pa mapno kopijo iz tržaškega arhiva in na tem dokumentu iz leta 1623 je že vrisana. V takšnih domovih je živelo tri četrtine vaščanov, saj si česa večjega niso mogli privoščiti,« pojasni Ondina Reja in doda, da se je v hiši Vrešje rodil in svoja otroška leta preživljal njen pokojni mož Štelijo. Obnova je terjala nemalo naporov in odrekanj, saj je bila stavba precej dotrajana, njenih gabaritov pa nista smela spremeniti, ker je zaščitena. »Kar nekaj zim je pokojni mož počasi v garaži restavriral posamezne kose pohištva. In izplačalo se je, saj hiša brez starega pohištva ne bi imela prave duše,« pove Ondina. Dobršen del opreme in veliko posode jima je podarila družina Kerin iz Krkavč, ki sta ji zelo hvaležna, saj je Štelijeva družina živela res skromno in bi bilo zato danes v hiši na ogled manj zanimivih razstavnih predmetov.

Poznati številke in znati šteti nekdaj ni bilo nekaj samoumevnega, tako kot je danes. Še pred dobrimi sto leti je izbirčen ženin želel dobiti nevesto, ki bo znala prov štet', vse v glavi imet'. Če bo torej znala pravilno šteti, bo imela že vse znanje v glavi. Poznavanje številk je bilo vsekakor dolga stoletja trd oreh.

Začnimo po vrsti.

Enojka

Starost posameznih ljudskih pravljic in pripovedk marsikdaj lahko ugibamo ravno ob številkah. Zelo stara je gotovo ljudska pripoved o nastanku Šmarne gore. Šmarno goro je nametal velikan Hrust v enem dnevu, nato pa je z enim korakom prestopil Savo.

PRILOGA

Andrej Eržen iz Besnice pri Kranju že več kot petdeset let zbira razglednice iz vseh časov in vseh krajev sveta. Kar 91.566 jih je v njegovi obsežni zbirki, ki jo hrani v posebni kletni sobici, toliko jih je namreč pred dvema letoma preštel nazadnje. Tam je tudi obsežna zbirka 2500 gramofonskih plošč, lepo urejenih po zvrsteh glasbe. Poleg hrani še medalje, ki si jih je kot aktiven kolesar nekoč prislužil sam, prav tako pa obsežno zbirko poštnih znamk, ki jo ureja skupaj z dvanajstletnim vnukom Matijem.

PRILOGA

Avgust Pikl z Vranskega je z ekipo trideset let na sejmih po vsem svetu postavljal razstavne prostore za podjetja s celjskega območja. Od vsepovsod je prinašal buteljke vina in steklenice žganih pijač, ki tvorijo obsežno zbirko v kleti stanovanjske hiše v Čepljah pri Vranskem, na hribčku z vinogradi, od koder je čudovit pogled na dolino in del Savinjskega in Zasavskega hribovja.

Po poklicu je mizar, kar je že lepa družinska tradicija. »Mizarsko dejavnost sem prevzel za očetom, ki se je avgusta leta 1973 smrtno ponesrečil. Leta 2003, ko sem se upokojil, je vodenje podjetja prevzel sin Gregor, ki mu še rad kdaj pomagam. Zelo pa sem vesel, da se je za ta poklic odločil vnuk Tevž, ki obiskuje šolo Mariboru, in bo tako že peta generacija mizarske obrti v naši družini,« s ponosom pove Avgust, ki je pred kratkim praznoval osemdeseti rojstni dan.

 

 Šolarji s Polzele so se fotografirali med drugo svetovno vojno, točen datum ni znan. Na levi strani med žensko s predpasnikom in učiteljico Hermo stoji Justina (Justika) Pokleka, ki vojne žal ni preživela. Fotografijo je poslala njena nečakinja Majda Mlakar s Polzele.  

 Franc Vončina, rojen leta 1892 v Črnem Vrhu nad Idrijo, je med prvo svetovno vojno služil v avstro-ogrski vojski, najprej kot vojak, nato kot podoficir. Fotografija je nastala, ko je prišel na dopust v rojstni kraj, hrani jo Katjuša Rabzelj, hči njegove nečakinje, iz Vrtojbe.

Zvone Dragan je četrt stoletja preživel v politiki in dvajset let v diplomaciji, od tega sedem let kot jugoslovanski in 13 let kot slovenski diplomat. Bil je priča najbolj prelomnim dogodkom nekdanje skupne države, nato pa je bil dejaven pri graditvi slovenske diplomacije. Svoje bogate izkušnje je po upokojitvi kar šest let prenašal na študente Fakultete za družbene vede kot zunanji predavatelj predmeta Diplomatski in konzularni odnosi.

Svojo osebno zgodbo, ki je hkrati tudi dragocena pripoved o političnem dogajanju zadnjega pol stoletja na naših tleh, je zajel v knjigi Od politike do diplomacije, v kateri je opisal tudi razmere ter dogodke, ki so zaznamovali življenja ljudi v nekdanji Jugoslaviji.