Tako je lan opeval že Valentin Vodnik. Naši predniki so lan sadili, da so iz platna šivali brisače, rjuhe, oblačila, spodnje perilo, prte. Nekaj izdelkov so uporabljali sami, druge so prodali, da so kmečke družine lažje živele.

V Ižakovcih, vasi v občini Beltinci, tradicijo predelave lanu in tkanja na tradicionalen način ohranjajo članice skupine LAN, ki deluje pod okriljem Turističnega društva Büjraš Ižakovci. Tudi letos so na Otoku ljubezni ob reki Muri posejale lan na stoti dan od novega leta, kot so to počele njihove babice. Za gredico so lepo skrbele in jo plele, dokler ni sredi junija modro zacvetel. V času žetve bo lan odcvetel, sivorjave glavice bodo polne semena.

Marija Hren iz Srednje Bistrice je vsestransko aktivna na kulinaričnem in kulturnem področju ter na področju ohranjanja starih ljudskih običajev in kulinarike. Letos je za svoj trud prejela priznanje Občine Črenšovci.   

Zelo spoštuje dediščino prednikov. Da bi ohranila spomin na stare vaške običaje ter že skoraj pozabljena kmečka opravila in da bi jih poznali tudi mlajši rodovi, je napisala knjigo Moja herbija. Najbolj pa jo veseli pridelovanje zelišč. Na domačem vrtu jih ima zasajenih čez sto, zato ji setev, okopavanje in negovanje zelišč vzamejo veliko prostega časa. A kot pravi, jo to delo veseli. Z možem se večkrat podata k reki Muri, na bližnje travnike in gozdove, kjer nabirata raznovrstna zelišča.

Marija Verbič, rojena Kunc, iz Logatca je leta 1935, ko je nastala fotografija, imela eno leto. Gospodinja (lastnica hiše, v kateri so živeli) se je v nedeljo po kosilu odločila, da se bodo slikali na vrtu za hišo. Nadeti so si morali najlepša oblačila in uprizoriti sceno košnje trave: oče Janez brusi koso, dekli imata v rokah grablje, gospodinja pa je koscem prinesla pijačo.

 Pred več kot 60 leti so za red v središču Oplotnice skrbeli tudi mladi prometni miličniki: Jožek Muhič, Jožek Muc, Stanko Gosnik in Maksi Ivanuša. Fotografijo je poslala Marija Zafošnik iz Slovenske Bistrice.

Zdenka Jan, predsednica Pokrajinske zveze društev upokojencev (PZDU) Celje, upokojena kriminalistična inšpektorica na Policijski upravi Celje, se zaveda, da tudi po upokojitvi njeno poslanstvo ostaja pomagati ljudem.

Otroštvo je preživela v vasi Pristava pri Mestinju, ki je takrat še spadala v občino Šmarje pri Jelšah. »Na brezskrbno otroštvo me vežejo lepi spomini, povezani s prijateljstvi, ki trajajo še danes. Starša Emil in Marija Žlof sta meni in sestri z vzgojo in svojim vzgledom dala krasno popotnico, ki je gotovo vplivala na najino odločitev, kaj bova v življenju počeli. Živeli smo v časih in okolju, kjer so sočutje, solidarnost in sosedska pomoč nekaj pomenili. Že v srednji šoli sem spoznala svojega moža Januša, nakar sem se nekaj let kasneje preselila na moževo posestvo v Šempetru v Savinjski dolini, kjer se že več generacij ukvarja s hmeljarstvom. Tudi sinova, ki sta sicer pravnika, je hmeljarstvo dobesedno okužilo, in kot kaže, se bo ta tradicija nadaljevala,« pravi sogovornica, ki se rada zapelje tudi do sv. Urbana na Kozjanskem, kjer med trtami najde sprostitev in svoj mir.

ODSTRTE PODOBE – VUZENICA

Središčno gručasto naselje v Dravski dolini leži na desnem bregu reke ob izlivu potoka Cerkvenica vanjo, na obrežni ravnici pod severnim vznožjem gozdnatega Pohorja. Izoblikovalo se je ob stari cesti, ki je vodila iz Avstrije čez Sv. Primož na Pohorju v Slovenj Gradec in ob železniški progi Dravograd–Maribor. Eden najstarejših krajev v Dravski dolini je po besedah 64-letnega upokojenca Slovenske policije in prizadevnega ljubiteljskega raziskovalca krajevne zgodovine Braneta Grobovška v pisnih virih prvič omenjen leta 1238, petdeset let pozneje je dobil trške pravice ter potem še deželsko sodišče, več sejmov in do sredine 15. stoletja obzidje.

Ljubljančanka Helena Železnik se je pri svojih 87 letih odločila za začetek novega življenja. Štiri leta je stanovala v Domu starejših občanov Fužine in glede bivanja v domu ni imela pripomb, vendar pa si je želela živeti v svojem ritmu. Spomladi so ji dodelili varovano stanovanje, kjer zdaj živi, kot ji ustreza, in pri tem uživa.

Rodila se je leta 1934 v družini z osmimi otroki, zdaj so živi še štirje. Oče Franc Schwentner, ki je oslepel v prvi svetovni vojni, in mama Olga, doma iz Trsta, sta se poročila, ko je bil oče že slep. Oče je bil ustanovni član Zveze slepih in slabovidnih Slovenije. Kljub težkemu življenju sta pred drugo svetovno vojno v Jaršah pri Ljubljani zgradila hišo, imela sta gostilno z lepim vrtom in otrokom omogočala lepo otroštvo. Z začetkom vojne je bilo vsega lepega konec, zavladalo je pomanjkanje. Od centra Ljubljane so bile Jarše ločene z bodečo žico, zato je Helena hodila v šolo čez mejo. Po kapitulaciji Italije je Ljubljano zasedla nemška vojska, ki je spremenila mejo, in odtlej niso mogli več nikamor. Gostilniški prostor so zasedli nemški vojaki. »Spominjam se tudi bombnikov, ki so leteli nad Ljubljano med hudo zimo konec 1944. Tega zvoka ne bom pozabila.«

To trditev je še vedno slišati med ljudmi, prav tako so Sveine kuhinje še vedno v uporabi v številnih gospodinjstvih. Funkcionalna zasnova, všečen videz, odlični materiali in kakovostna izdelava so bili razlogi za nakup kuhinje tega nekoč uglednega podjetja iz Zagorja ob Savi in so odtehtali tudi nekoliko višjo ceno.

Svea je bila nekdaj med vodilnimi slovenskimi proizvajalci kuhinjskega pohištva z najvišjim tržnim deležem na domačem trgu, uspešna je bila tudi v tujini. Kuhinje so po kakovosti spadale v visok, po ceni pa v višji cenovni razred. A tudi Svea, ki je preživela osamosvojitev, izgubo jugoslovanskega trga in tudi čase, ko so drugo za drugim hirala nekoč odlična lesnopredelovalna podjetja, je na koncu omagala. Spremenjene gospodarske razmere, odpiranje mej in huda konkurenca, visoka zadolženost in prepočasno prilagajanje novim pogojem so podjetje,...

Če boste 3. julija na Radiu Slovenija 1 poslušali oddajo Na današnji dan, bo v njej morda mogoče slišati, da se je tega dne leta 1948 v Ljubljani rodil slovenski brigadir, zgodovinar, pisatelj, novinar, muzealec, pravnik, urednik, veteran vojne za Slovenijo, generalmajor Janez J. Švajncer, ki je k svojemu imenu dodal J., da bi ga razlikovali od očeta, pisatelja Janeza Švajncerja.

Zgodnje otroštvo je preživel na majhni kmetiji maminih staršev v Hranjigovcih nad Ormožem. V Mariboru je preživel osnovnošolska, gimnazijska in študentska leta na višji upravni šoli. Tam je tudi vodil študentsko organizacijo in bil izvoljen za poslanca. Nato je začel služiti tedanji domovini. Ponosno pove, da je v letih 1971 in 1972 kot eden najboljših končal šolo rezervnih oficirjev pehote v Bileći in tečaj za rezervne oficirje vojaške policije v Pančevu. Leta 1973 se je šolal na zvezni šoli SDV v Beogradu in jo končal kot prvi po rangu. V letih 1973 in 1974 je bil zaposlen na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Leta 1974 je SDV zapustil samovoljno.

Ljubiteljska slikarka Minka Gačnik iz Selc svojo ustvarjalnost izraža tudi ob poslikavi obrazov Unicefovih punčk iz cunj. Čeprav so videti prijazne, pa si želi, da bi bili obrazi še bolj nasmejani, da bi se smejale tudi oči …

Minka Gačnik je svoj talent začela resneje razvijati pred enajstimi leti, ko se je upokojila. Od tedaj je ustvarila številne slike na platnu, lani pa se je znašla pred novim izzivom: poslikavo obrazov punčk iz cunj, ki jih selške upokojenke izdelujejo za Unicefov humanitarni projekt. Čeprav jih je poslikala že okoli sto, ima, kot priznava, marsikdaj še vedno malo treme. Z neposrečeno poslikavo bi namreč punčko, v izdelavo katere je bilo prej vloženih približno 20 ur dela, uničila.