Sedmega julija se je zaključil vseslovenski projekt zgodnjega odkrivanja demence, ADAM (okrajšava za Alzheimer-Demenca Avtomatizirane Meritve). S pomočjo EEG tehnologije so 459 udeležencem med 60. in 90. letom v šestih slovenskih regijah preverjali možgansko aktivnost in preko določenih testov zaznavali motnje v miselnih in spominskih sposobnostih.

Partnerji pri projektu: Blckb, družba za aplikativno nevroznanost d.o.o., Zavarovalnica Triglav, Nevrološka klinika UKC Ljubljana, Združenje Spominčica ter Zveza društev upokojencev Slovenije, so sodelovali v zaključni razpravi. Nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek je poudaril, da propadanje višjih miselnih funkcij ni del starosti, temveč bolezni – demence. Zato je pomembno ohranjati kognitivne funkcije in sposobnosti – biti pozoren, se znati orientirati, drugače pričnejo možganske funkcije propadati. Ker je v Sloveniji premalo zdravnikov (sploh za to področje), je po njegovem mnenju ozaveščanje ljudi ključnega pomena. Podatki, ki jih bodo dobili iz projekta ADAM, bodo zelo pomembni, saj je potrebno poiskati tiste, ki čutijo prve spremembe. Prvi simptomi pa se pojavijo že 10 do 20 let pred nastopom bolezni.

 Napihljivi grad, ki razveseljuje najmlajše in tudi malo manj mlade, praznuje štirideset let. Prvega je postavila Dunajčanka Elisabeth Kolarik in sicer leta 1977 v zabaviščnem parku Prater.

Podjetnica, ki je kot majhna deklica zelo rada skakala po postelji, je v Londonu pri izdelovalcu balonov naročila napihljivi grad za hčerino sobo. Poslala je svojo skico in v polomljeni angleščini povedala, da želi grad v velikosti dva krat štiri metre, pri tem pa je pozabila, da v Angliji merijo v inčih. Na veselje hčere je, ko je grad prispel, ta meril kar osem krat enajst metrov, zato so ga postavili v zabaviščnem parku Prater. Na željo takratnega župana Helmuta Zilka pa so ga za nekaj časa postavili na trg pred dunajsko mestno hišo in hitro je postal prava svetovna atrakcija.

 Vlada je sprejela odločitev, s katero želi trajno zmanjšati potrošnjo lahkih plastičnih nosilnih vrečk. Od 1. januarja 2019 bodo na vseh prodajnih mestih blaga ali izdelkov prepovedane brezplačne plastične vrečke, ne glede na debelino njihove stene. Iz ukrepov so v skladu z evropsko direktivo izvzete zelo lahke plastične vrečke, ki so namenjene za primarno embalažo svežih živil, ki niso predpakirana

S spoštovanjem uredbe se bodo spremenili vedenjski vzorci potrošnikov, zmanjšali bomo količino odpadkov, v naravi bo manj smeti. Cilj te uredbe je, da bi do konca leta 2019 na leto porabili manj kot 90 lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo, do konca leta 2025 pa celo manj kot 40 vrečk na posameznika.

Bela krajina je (med drugim) znana po belih brezah, belem platnu, iz katerega so narejene noše, in črni človeški ribici. Prav res pa obstaja tudi črni močeril, podvrsta človeške ribice, ki so ga do zdaj našli le na treh lokacijah v okolici Črnomlja. Večina nas je gotovo obiskala Postojnsko jamo in vsaj enkrat v življenju videla belo človeško ribico. Koliko med nami pa se lahko pohvali, da je videlo tudi črno? 

V primerjavi z bolj znano belo človeško ribico ima črna krajše noge, bolj zaobljeno glavo, več vretenc v hrbtenici trupa in dokaj dobro razvite oči, opazijo se kot drobni črni piki, obrobljeni z belim tankim obročem. Seveda pa je njena posebnost temno pigmentirana koža, ki je pravzaprav bolj temno vijoličasta kot črna. Ker s svojim temnim telesom in rdečimi škrgami spominja na črne parklje z rdečim jezikom, je biolog prof. dr. Boris Sket črnemu močerilu nadel strokovno ime Proteus anguinus parkelj. Enako kot beli tudi črni močerili lahko živijo celo do 100 let. Ker živijo na zelo omejenem prostoru, pa so črni močerili veliko bolj ogroženi zaradi onesnaževanja okolja.

Nedeljski koncerti ljubljanskih godb

Ljubljanski pihalni orkestri že šesto leto poživljajo mestno dogajanje z nedeljskimi promenadnimi koncerti. Vse nedelje (do 24. septembra) Pihalni orkester Litostroj, Pihalni orkester Bežigrad, Godba ljubljanskih veteranov (na fotografiji), Pihalni orkester Vič in Papirniški pihalni orkester Vevče izmenoma igrajo ob 11. uri v Tivoliju pred tivolskim gradom. Prav tu so pred mnogimi leti godbeniki že razveseljevali meščane s koncerti na ljubljanski promenadi. (M. P., fotografija: Anton Zupanc)

Na seznamu redkih in ogroženih vrst pri nas je tudi človeška ribica, imenovana močeril ali proteus (Proteus anguinus). Že dolgo ni bilo v javnosti o njej toliko govora kot zadnje leto. Kako tudi ne, saj je ena od samičk v Postojnski jami poskrbela za številen zarod, kar je razburkalo domačo in svetovno javnost.

Bledo kačasto bitjece že od 17. stoletja, ko so se pojavili prvi zapis o njem, vzbuja radovednost ljubiteljskih botanikov ter učenih znanstvenikov. Omenjal ga je že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689). Slišal je namreč zgodbo o jami med Vrhniko in Logatcem, v kateri ždi zmaj in vsake toliko izbruha vodo iz izvira, ko se je nabere preveč. Z naraslo vodo naj bi prišli na površje tudi zmajevi mladiči, po opisu kmeta je bil eden izmed njih »pičlo ped dolg in podoben kuščarju …«.