LJUBLJANA ZADVOR

Upokojenci društva Ljubljana Zadvor so se v začetku septembra odpravili na izlet v neznano, ki ga je organiziral in vodil član Stane Težak. Iz Sostrega so sprva krenili proti Štajerski, udeleženci pa so že ugibali, kam gredo. A glej ga zlomka, na prvem križišču je avtobus zavil proti Primorski. Spet je bilo veliko ugibanja. Voznik avtobusa je znova zavil, tokrat proti Dolenjski, in nato še enkrat in končno so se znašli na Kureščku. Ko so izvedeli zgodovino Kureščka in okolice, so pot nadaljevali do Trubarjeve domačije na Rašici in spoznavali Trubarjevo življenje in delo. Nato so pot nadaljevali v Ribnico, kjer so si ogledali ribniški grad in tamkajšnji muzej. Po druženju na Travni gori so se veseli vrnili domov. (Besedilo: Jožef Drab, fotografija: Franc Košir)

Festival za tretje življenjsko obdobje, že petnajsti po vrsti, je ponovno dokazal, da je osrednja prireditev, ki skrbi za krepitev medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti, ter da je prostor ustvarjanja boljših stikov vseh nas, je bilo slišati ob zaključku tridnevnega dogajanja – ravno 1. oktobra, na dan starejših. Zagotovo pa mnogi obiskovalci redno hodijo na festival zato, da izvedo kaj novega in koristnega, pa tudi zato, da se razvedrijo in srečajo stare znance.

 Nekaj več kot 15 tisoč obiskovalcev se je zvrstilo v treh nadstropjih Cankarjevega doma, poslušali so razprave na okroglih mizah in predavanja na temo vseživljenjskega učenja ter zdravega in dejavnega staranja ter se sprehodili med stojnicami kar 160 razstavljavcev. Kot vsako leto je bilo najživahnejše pri dveh odprtih odrih, na katerih se je zvrstilo več kot 120 plesnih, pevskih in glasbenih nastopov upokojencev iz vse Slovenije. Nekaterim so se pridružili mnogo mlajši nastopajoči …

Kot ugotavljajo strokovnjaki, se ljudje veliko lažje sprijaznimo s slabšanjem vida kot pa sluha. Ko ugotovimo, da ne vidimo več dobro, se – kakor hitro je le mogoče – odpravimo k okulistu in si priskrbimo očala. A ko začne pešati sluh, je drugače. Četudi se marsikomu dozdeva, da ljudje zadnje čase ne govorijo dovolj glasno in razločno, da v družbi pogosto ne ujame niti pogovora ali presliši bistvo ravnokar povedane šale, težav s sluhom ne bo zaznal (ali priznal), dokler ga na to ne opozorijo drugi.

Podrobnosti so pomembne

Veronika Jurca iz Ljubljane je že med odraščanjem na enem izmed hrvaških otokov rada in veliko risala ter na ta račun tudi kaj zaslužila. V Slovenijo je prišla po poroki leta 1974. Zaposlila se je v osnovni šoli, kjer je bila med drugim mentorica ustvarjalnega krožka. Čeprav je že 16 let v pokoju, še vedno vodi krožek kvačkanja in ugotavlja, da je med otroki zanj vsako leto več zanimanja. Samo malo spodbude in pomoči potrebujejo, pravi.

Veronika Jurca zelo rada oblikuje okrasne figurice in posodo iz gline, to jo pomirja. A še raje slika, največkrat zvečer. »In ponoči, saj ko enkrat začnem, se zlepa ne ustavim,« prizna slikarka, ki rada riše naravo in rože, ne pa ljudi. Tudi abstraktne slike ji niso všeč, ker v njih ne vidi vsebine. Pri slikanju je pozorna na detajle, ki jih slika natančno in potrpežljivo. Ne odneha, dokler ni popolnoma zadovoljna. Upošteva pa tudi nasvete akademskega slikarja Boštjana Plesničarja, mentorja slikarskega krožka ljubljanske univerze za tretje življenjsko obdobje, ki ga obiskuje že nekaj let.

Skoraj vsak med nami lahko v sorodstvu najde kakšnega godca, amaterskega igralca ali ljudskega pesnika. In kako že pravijo: trije Slovenci – pevski zbor. Kulturno delovanje ima med Slovenci dolgo tradicijo, nekaterim pomeni prijetno preživljanje prostega časa, drugim pa že kar način življenja. To je tudi eno izmed področij, ki najbolj množično in najprisrčneje združuje ljudje različnih starosti in izobrazbe.

Kulturna društva (blizu pet tisoč jih deluje pri nas in v zamejstvu) in ustvarjalce združuje Zveza kulturnih društev Slovenije kot nevladna organizacija. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), ki ima 59 območnih izpostav po vsej Sloveniji, pa na državni ravni zagotavlja strokovnost in izobraževanje, organizira prireditve, tekmovanja in mednarodne festivale, sofinancira prireditve ... Po skladovi statistiki je lani kar 170 tisoč ljudi sodelovalo na različnih kulturnih prireditvah kot pevci, ljudski pevci, godbeniki, folkloristi, gledališčniki, plesalci, slikarji, kiparji, pesniki, pisatelji, filmarji, fotografi …

Vera Albreht: Pelin v srcu

Založba Forma 7, 21 evrov

Pesnica, pisateljica in prevajalka Vera Albreht je napisala kar 11 knjig za otroke, med katerimi je bila najpopularnejša Lupinica, za spomine na otroštvo Nekoč pod Gorjanci pa je prejela Trdinovo nagrado. Šele letos, ob 120. obletnici rojstva, je izšla še zbirka njenih pesmi za odrasle. Te so dokument časa, v njih opisuje mračno preteklost, polno globokih človeških stisk in socialnih razlik, in delčke svojega življenja, med drugim bivanje v koncentracijskem taborišču Ravensbrück.

Kako živeti z revmatizmom

Društvo revmatikov Slovenije je ob svetovnem dnevu revmatikov (12. oktober) v Ljubljani pripravilo akcijo ozaveščanja javnosti o bolezni in težavah, s katerimi se srečujejo bolniki. Pri stojnicah se je zbralo več kot 40 članov društva iz vse Slovenije v majicah z napisom IMAM REVMO, A … REVMA NIMA MENE! Pridružili so se jim tudi zdravstveni delavci Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana. Med drugim so predstavljali različne tehnične pripomočke, ki jih revmatiki uporabljajo v vsakdanjem življenju. Mimoidoči so se preizkusili v ročnih spretnostih s posebno rokavico, ki posnema revmatizem, in so vsaj malo spoznali, kako težka lahko postanejo čisto vsakdanja opravila (pisanje, odpiranje steklenic, pobiranje predmetov …). Besedilo in fotografija: H. M.