Premišljevanja o življenju 

Prazniki so čas veselja in čas zabav, so čas počitka in čas srečevanj. Obdobje, ko se nam zazdi, da je čas za nekaj dni obstal. Prazniki so priložnost za drobna veselja, ki smo jih med letom odlagali zaradi obilice vsakodnevnih obveznosti. In ko se lahko brez skrbi posvetimo svojim staršem in jih razveselimo z obiskom.

Prazniki so tudi čas, ko se po svetu razseljene hčere in sinovi vrnejo domov. A njihova napeta pričakovanja, da bodo po dolgih mesecih ali morda letu odsotnosti ponovno preživeli nekaj prijetnih dni z dragimi starši, se ob snidenju z njimi pogosto sprevržejo v razočaranje. V obdobju, ko se niso videli, se njihovi starši niso le postarali za eno leto, postali so tudi slabotnejši in manj zmogljivi. Starost staršem pač ne prizanaša.

Z oskrbo starejših smo pogosto nezadovoljni. Poslušamo in beremo o slabi oskrbi stanovalcev v domovih starejših, ki je povod za večino konfliktov med njihovimi bližnjimi in osebjem v domovih. Ali je oskrba res slaba? Že kratek obisk nam razkrije nasprotno, stanovalci so skrbno negovani, čisti in urejeni, bivajo v urejenem in snažnem okolju, pa čeprav so nekateri domovi že precej dotrajani, na razpolago imajo številne smiselne aktivnosti, da jim ni dolgčas. Zakaj torej vsesplošno nezadovoljstvo?

Vemo, da stanovalci domov usihajo kljub skrbni negi in sodelovanju pri miselnih in gibalnih aktivnostih, posedanju v voziček, fizioterapiji. Toda njihovi bližnji pogosto mislijo, da dobra nega in razne aktivnosti preprečujejo usihanje, zato sklepajo, da je usihanje njihovih staršev posledica slabe oskrbe. Zagata je enostavno rešljiva. Raziskave so dokazale, izkušnje pa potrdile, da ustrezno informiranje omogoča njihovim bližnjim pravilno razumevanje: dobra oskrba zagotavlja starejšim udobje, ne zmore pa upočasniti ali preprečiti usihanja. Medicinskih ukrepov, ki bi usihanje v zadnjem obdobju življenja upočasnili ali preprečili, ni.

»Koliko lepih spominov imam na popoldneve, ko sva si z mamo vzeli čas druga za drugo in klepetali! Ne poznam prijetnejše sogovornice, kot je bila ona. A v zadnjem letu se je vse spremenilo. Postala je trmasta, nič več se ji ne da dopovedati. Najina srečanja so postala kup prerekanj, jeze in slabe volje. Večkrat se sprašujem, kaj se z njo dogaja.«

Ja, starost nas spreminja. Prej ali slej se srečamo z gibalnim in miselnim usihanjem, postopno potrebujemo vse več pomoči, na preizkušnji so tudi odnosi z našimi bližnjimi. Medčloveških odnosov ne gradimo in krepimo le z dejanji, recimo s pozornostjo do čustvenih stisk sočloveka in pripravljenostjo pomagati, pri soustvarjanju odnosov igra pomembno vlogo tudi sporazumevanje. Toda prav pri tem imamo s starajočimi se starši pogosto težave. Zakaj? Zakaj smo ob tem največkrat zelo prizadeti?

Kovačevi so preživeli čudovit popoldan. Družina se je po dolgem času ponovno zbrala doma, da bi se z mamo Ano poveselili ob njenem devetdesetem rojstnem dnevu. Ana, njena hči in sinova, vnuki in pravnukinja, torta, smeh, pogovori, družinski spomini in spoznanje, da čas beži, so barvali slavnostno popoldne ter jih obogatili še z enim prijetnim spominom.

Kljub visoki starosti je mama do nedavnega še sama poskrbela zase. Zadnje mesece pa je opešala, s pomočjo hčerke še zmore nekaj korakov do kuhinje in stranišča, a čez dan večino časa presedi in preleži. Postaja vse bolj tiha. Skrbna in ljubeča hči ji je priskrbela invalidski voziček, da bi bila mama še naprej vključena v družinsko življenje.

V razvitem svetu sta demenca in krhkost, s starostjo povezano zdravstveno stanje, za katero je značilno postopno usihanje vseh organskih sistemov vključno z mišicami, najpogostejši sopotnici visoke starosti. Demenca in krhkost sta napredujoči bolezni, povzročata postopno usihanje gibalnih in miselnih sposobnosti, posledično tudi funkcijskih sposobnosti. Starejše osebe z začetno stopnjo krhkosti ali demence so še normalno funkcionalne in podobno kot mlajše osebe zmorejo še vse aktivnosti, le bolj počasne so. Za zmerno stopnjo krhkosti in demence je značilno, da ne zmorejo več kompleksnejših aktivnosti, na primer nakupovanja, bančnih poslov in vožnje avtomobila. Ostajajo doma, potrebujejo pomoč pri čiščenju stanovanja in kuhanju. V napredovali stopnji krhkosti in demence starejše osebe ne zmorejo več tudi osnovnih aktivnosti, potrebujejo pomoč pri oblačenju, umivanju, hoji, odvajanju in hranjenju, potrebujejo 24-urno oskrbo.

Ko bomo ostareli, bomo zaradi napredovale krhkosti ali napredovale demence vstopili v zadnje obdobje življenja. Potrebovali bomo pomoč pri osnovnih dnevnih aktivnostih – hoji, oblačenju, umivanju, hranjenju in odvajanju. Kakovost našega življenja bo pomembno odvisna od oskrbe, ki je bomo deležni. Prav gotovo si vsak izmed nas želi, da bi v zadnjem obdobju življenja prejemal najboljšo možno.

Kakšna pa je najboljša oziroma najprimernejša oskrba za zadnje obdobje življenja? Ali je to takšna, ki zagotavlja dostojanstvo? Ali taka, ki zagotavlja udobje? Morda oskrba, ki rešuje zdravstvene zaplete (na primer okužbe) in zato podaljšuje življenje? Ali pa morda takšna, ki nam bo omogočala, da bomo preostanek življenja preživeli doma med najbližjimi? Verjetno ima vsak izmed nas svoje mnenje glede najprimernejše oskrbe. Paliativna stroka, ki se ukvarja z oskrbo oseb v zadnjem obdobju življenja, nas uči, da je najboljša tista, ki je v skladu z vrednotami posameznika.

PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU

Ostareli bomo. Do takrat se nam bo uresničilo še nekaj življenjskih načrtov ter izpolnilo nekaj upanj in pričakovanj. Z novimi izkušnjami in novopridobljenimi znanji bomo morda še nekoliko preoblikovali svoja prepričanja in dogradili svojo osebnost.

Ko bomo ostareli in postali nemočni, bodo naši življenjski cilji izpolnjeni. Ne bomo več pogledovali v prihodnost, zavetje bomo iskali v udobju preteklosti. Z bližnjimi bomo podoživljali skupaj prehojene poti in se spominjali svojih uspehov. Ob spominih bomo ponovno zaživeli, zaradi preteklih uspehov se bomo počutili vredne. Bližnji nam bodo družba, varnost in neprecenljiva pomoč pri ohranjanju dostojanstva. Na starost bomo postali tudi trmasti. Svojih stališč in prepričanj, temelječih na življenjskih izkušnjah, ne bomo več pripravljeni spreminjati. Ne bomo se več pripravljeni prilagajati.