Tudi v zaprtih prostorih lahko mimogrede poskrbite za spretnost in moč, ki ju potrebujete pri vsakdanjih opravilih. Namesto mehke dolge palice je mogoče uporabiti navadno daljšo palico, lahko pa tudi metlo. Ta je sicer malce krajša in se velja z njo zavrteti, če ste malo bolj gibčni. Prav ste prebrali. Zavrteli. Lahko tudi ob glasbi. Spretnost s prsti in dlanmi ter vrtenje telesa krepita možgane. 

Ogrevanje je mati vseh vadb, zato je, še preden se zavrtite s palico pod roko, priporočljivo zaokrožiti z vsemi sklepi. Začnite nežno z zapestji, komolci, gležnji in koleni ter zaključite z boki. Vedno krožite v obe strani, najprej v desno in nato še levo stran.

Slovenci smo tradicionalno jedi vedno delili po nekaterih značilnostih, na primer po letnih časih. Poleg tega poznamo jedilnike za vsakdanjik, za posamezna kmečka opravila v vinogradu, na polju, ob oranju ali košnji in tudi pobiranju jesenskih pridelkov. Prav tako ločimo jedi za posebne priložnosti: ob godovih, rojstvih, porokah, šagrah, sedminah, ob pustu in postu ter največjih praznikih.

Tradicionalne jedi so vedno nastajale ob sozvočju človekovega počutja, pogleda v naravo in shrambe ter z dostopnostjo do nakupa surovin, ki jih sami niso pridelali. Narava ni bila povsod enako radodarna, prav tako ni bil vsak letni čas enako bogat z dobrinami. Človek se je temu prilagodil in iz skromnosti ustvaril bogastvo. Zato se jedi tako razlikujejo po slovenskih pokrajinah in celo od vasi do vasi, čeprav so velikokrat samo različice osnovnih sestavin. Po vsej Sloveniji srečamo zelje, repo, korenje, krompir in jajca; na večini območij je zrasla tudi koruza, žito pa v višjih legah ni uspevalo, razen ajde, ječmena in prosa. Kjer ni bilo dovolj zelenjave na vrtu, so si pomagali z divjimi rastlinami, na primer s koprivami, kislico, rmanom, spomladi z regratom in čemažem.

PISMO UPOKOJENE ZDRAVNICE

V družini imamo dva odrasla, odgovorna človeka, starša, ki se nočeta cepiti. Tema tako ali drugače pride na dan ob vsakem družinskem srečanju. Iz rastoče agresivnosti naših dveh proticepilcev je mogoče razbrati, da je pritisk okolja nanju vedno močnejši. Razgovora o nujnosti cepljenja se lotevamo vedno bolj previdno in vedno bolj neradi, da se ne bi sprli.

Da smo cepljeni ovce, ki sledimo tem, ki nas zavajajo, da je moje zdravniško znanje zastarelo, da se morajo necepljeni zdaj bati nas, cepljenih, ker smo kužni, da nam ne prikazujejo pravih podatkov, da umirajo cepljeni, ne necepljeni, in še večje neumnosti, popolnoma sprte z zdravo pametjo, so argumenti, s katerimi nas proticepilci zavračajo.

V kratkem časovnem razmiku sta bila sprejeta dva zakona, ki sta sicer različna, pa vendar se med seboj povezujeta prav na točki v skrbi za starejše. Zakon o osebni asistenci, ki je konec oktobra ponovno doživel zakonske spremembe, govori o enakovrednem in samostojnejšem življenju oseb z določeno obliko hendikepa. Zakon o dolgotrajni oskrbi, za katerega pravijo, da ni najboljši, pa naj bi sistemsko uredil oskrbo starejših. Kje se zakona stikata in na kaj morajo biti pozorni starejši?

Področje osebne asistence je zadnji dve leti sistemsko urejeno, kar je res velik korak k enakovrednemu in samostojnejšemu življenju gibalno oviranih oseb. Stopenj in oblik invalidnosti je seveda veliko, a splošen podatek o številu invalidnih oseb v Sloveniji se vrti okoli 165 tisoč. Nekaterih njihova invalidnost ne omejuje drastično, spet drugi so povsem odvisni od pomoči. Zato so eni vključeni v redne službe, drugi v dnevno varstvene centre ali pa so prepuščeni negi med štirimi stenami. Osebna asistenca pomembno vnaša svežino v njihova življenja ne samo pri osebni negi, ampak tudi pri socialnem vključevanju, pridobivanju različnih izkušenj. Za konkretne odgovore smo prosili Mirjano Borenović iz Društva Svelipa, ki izjemno dobro pozna zakone s področja invalidnega in socialnega varstva oziroma se že leta trudi, da bi se slišal glas ljudi, prezrtih dolga desetletja.

Pregovor pravi, da zjutraj jej kot cesar, opoldne kot meščan, zvečer kot berač. V njem je veliko modrosti. Z zajtrkom moramo zagotoviti vsaj četrtino dnevnih potreb po hranilih in tretjino potreb po energiji. Če energije ne dobimo, telo preklopi na »stanje preživetja«, zato nam je zmanjka za reševanje nalog, postanemo nezbrani in vse manj sposobni misliti. 

Najpogostejša napaka, ki jo mnogi ljudje delajo, je izpuščanje zajtrka. To slabo navado odrasli prenašajo na otroke in vnuke in jim tako naredijo veliko škode. Zajtrk bi moral biti skupni družinski obred, saj z njim utrjujemo pozitivne vrednote: pripadnost in ljubezen, sprejetost, občutek varnosti in veselega vzdušja, kar nam dá moč za premagovanje stresov in utrjuje občutke estetike ob lepem pogrinjku in morebitni skupni pripravi.

Kot vedno so tudi današnje vaje namenjene vsem. Najstarejšim, malo mlajšim in tudi najmlajšim. Edino, kar je pomembno, je to, da preprijemate, stopate in prestopate ter poskakujete le po svojih zmožnostih in se ob gibanju počutite prijetno. Prav pa je, da se vsaj malo potrudite, saj le na tak način ohranjate in izboljšujete sposobnosti.

Za ogrevanje si danes privoščimo malo mencanja in drgnjenja z dlanmi, pretegovanja in objemanja prstov. Prste vsaj desetkrat tudi na široko razprite in nato močneje stisnite pesti. Priporočljivo je, da dlani, zapestja in roke z rameni vred malo zmasirate, jih ogrejete in pripravite na zahtevnejše delo. Potem še nekajkrat zaokrožite z zapestji, komolci in rameni ter se visoko vzpnite na prste ter iztegnite celo telo. Izkušnje so pokazale, da je vsako ogrevanje vredno zaključiti s kroženji vseh sklepov in hrbtenice.