Ljudje
-
Spoznajte jih
Brigita Gabrič je v Rimu preživela šest desetletij, a jo je na jesen življenja ponovno poklical rodni Maribor. »To je odlično mesto za upokojence – je zelo varno in prav vse lahko opravim peš, v središču se tudi venomer kaj dogaja, ravno prav, da ni dolgčas,« je zadovoljna izjemno vitalna in zgovorna 85-letna sogovornica.
Brigita živi na desnem bregu reke blizu mestne bolnišnice, kamor pa – na srečo – ne zahaja. Jutra začenja s tričetrturno telovadbo in zdravim zajtrkom. Zatem se odpravi na sprehod in po opravkih čez stari Dravski most. Tam naredi krog po mestnih uličicah, nato pa zavije na obnovljeni Lent, najstarejši del Maribora. Na obrežju občuduje labode in njihove družine, ki se pogosto zadržujejo ob novi Splavarski brvi. Po njej se Brigita vrača domov, na desni breg – na Tabor. Ob tem opozori na posebno zanimivost stavb na mariborskem nabrežju – njihovih množičnih oken. »Okno pri oknu … Kako zanimivo, kako lepo! Tega še sami Mariborčani ne opazijo,« pravi z nasmeškom.
-
Iz roda v rod
Vili Resnik pravi, da želi ljudi predvsem razveseljevati – kot pevec in kot človek. Čeprav je imel izjemno težko otroštvo in mladost, doživel veliko ponižanj, krivic, celo zlobe, je v sebi razvil prijaznost, optimizem, odpuščanje in si tako zdravil tudi svoje rane.
Kdo bi si mislil, da Vili, ki na odru poje, skače in poka od energije, nosi v sebi toliko grenkih izkušenj. Z bratom Branetom, ki je od Vilija eno leto mlajši, sta se rodila v nesrečno družino. Oče, ki je izhajal iz okolice Krškega, in mama, ki je bila doma iz Mirnske doline, sta skupaj zaživela v Ljubljani. Oba sta bila garača, težko delo in vsakdanje vprašanje preživetja pa človeka počasi ubijata. Oče je začel piti, mama je po najboljših močeh skrbela za otroka. »Včasih, ko je prišel pijan domov, je pel, večkrat pa razgrajal, da smo se morali umakniti,« se spominja Vili. Mama si je služila kruh z raznimi deli, tudi s pranjem, čiščenjem, in večkrat je bila premražena. Zato je sinovoma govorila: »Če bosta pridna in prišla do lepega poklica v pisarni, kjer bosta na toplem in varnem, bosta zmagovalca.«
S kolesom prevozi po 300 kilometrov na mesec
ŠPORTNI VETERANI: ANDREJ RAZDRIH
Na pogovor se je Andrej Razdrih pripeljal s kolesom. Resda je bil lep, sončen zgodnjedecembrski dan, a kot je dejal, bi prikolesaril tudi, če bi prekle padale. S kolesom se vozi vse leto, tudi sneg za 73-letnika ni nikakršna ovira. Ne glede na umetna kolka in težave s križem.
Bil je med pobudniki ljubljanskega maratona. »Bil sem noro, res noro privržen vztrajnostnemu teku. A se je pripetila poškodba. A vrniva se na začetek. Svoje življenje sem v veliki meri posvetil teku in želel sem stalno napredovati. To je bilo za štiridesetletnika morda malo infantilno... Takrat sem ugotovil, da v Sloveniji ni pravega maratona, razen v Radencih. Obiskoval sem maratone v tujini in opazoval zanos, vzhičenost ljudi, ki tečejo, in tudi tistih, ki jih spremljajo. Bolelo me je, da v Sloveniji ne moremo imeti mestnega maratona.
V življenju je treba imeti tudi srečo
SPOZNAJTE JIH
Slavko Košir, Ljubljančan iz Rožne doline, je tik pred koncem leta dopolnil sto let. Na praznovanju, ki so mu ga pripravili prav na rojstni dan, so se zbrali vsi njegovi bližnji, tudi obe njegovi ljubi vnukinji, ki živita v tujini.
Po razpoložljivih podatkih je zadnji še živeči taboriščnik iz koncentracijskega taborišča Dachau, kjer je preživel sedemnajst mesecev. Niti v sanjah si ni predstavljal, da bo dočakal tako visoko starost. Da bo v teh letih še tako vitalen, predvsem pa s tako izjemnim spominom in takšnim smislom za pripovedovanje – to je pa sreča, pravi. »Pravzaprav sem imel v življenju veliko sreče. Ta me je spremljala tako v mladih letih med vojno, ko bi se vse skupaj lahko obrnilo tudi drugače, pa v koncentracijskem taborišču, ko sem visel med življenjem in smrtjo, in tudi kasneje. Morda mi je pomagalo to, da sem bil previden, da se nisem nikoli silil v ospredje, nisem hotel izstopati ... pa je življenje po svoje poskrbelo zame,« pravi.
-
Humor je najboljše črnilo
Letošnja tema Meseca pisanja z roko, ki poteka ves januar, je humor. Kot so zapisali v Društvu Radi pišemo z roko, želijo pokazati, da smeh in dobra volja ob pisanju povezujeta ljudi ter prinašata lahkotnost v vsakdan. Smeh v pogovoru deluje podobno kot ločila v pisnem jeziku: pomaga regulirati ritem, prehode in bližino. Če govorimo, je smeh kot vejica, če se igramo, je smeh kot vezaj. Ne pozabimo, da pisanje z roko krepi spomin, ustvarjalno mišljenje in izražanje čustev, z dodatkom humorja pa gradi mostove med generacijami. K sodelovanju so povabili tri ambasadorje – humoriste in igralce, ki so prispevali svoje rokopise za plakate, to so Juš Milčinski, Boštjan Gorenc - Pižama in Lucija Ćirović. Sodeluje lahko kdor koli, posamezniki, družine, društva, šole, prijateljski krogi, pomembno je le, da z roko zapišete šaljive zapise, anekdote, humoristične zgodbe, morda navodila za uspešno lenarjenje ...
-
Spoznajte jih
Venčeslav Smodiš iz Bratoncev pri Beltincih je dolgoletni član študijskega krožka Lipovci, ki deluje pod okriljem Ljudske univerze Murska Sobota. Postal je že pravi mojster v pletenju izdelkov iz šibja.
Nekaj osnov o pletenju izdelkov iz šibja se je naučil od dedka Antona, a ko je bil še zaposlen, časa za pletenje ni bilo. Kot upokojenec pa ima več časa za svoj konjiček, ki ga je izpopolnil na delavnicah študijskega krožka Lipovci. Plete različno velike košare, ki so primerne za nošenje sadja, krompirja ali koruze, pletene vaze in druge izdelke, za katere si želi pridobiti certifikat in jih predstavljati kot pristne rokodelske izdelke.
-
Spoznajte jih
Šestinosemdesetletna Jožica Mauser je zelo simpatična in dobrovoljna gospa. Do nedavnega je bila prostovoljka v domu starejših občanov na ljubljanskih Fužinah, kjer je pripravila razstavo rož in aranžmajev iz krep papirja, ki jih ustvarja in so videti kot prave.
Jožica, po poklicu šivilja, se je rodila in živela z družino v Ljubljani. Z možem sta si po upokojitvi pred desetletji preuredila vikend v Mali Slivnici pri Velikih Laščah. »Uživala sva v mirnem podeželskem okolju v svoji pravljični hišici,« začne pripovedovati z žarom v očeh. »Imela sva lep vrt, kjer ni manjkalo cvetlic, ki so bile predvsem moje veselje, mož pa je vezel gobeline, naredil jih je več kot sto.« Jožica je bila zelo dejavna v tamkajšnjem društvu podeželskih žena. Nekoč so jih povabili na tečaj izdelovanja rož iz krep papirja, ki so ga organizirali v društvu podeželskih žena na Turjaku. »Na tečaju mi zavijanje krep papirja sploh ni šlo, zato sem bila nekoliko razočarana nad sabo,« nam pove. Ko se je zvečer vrnila domov, je ponovno poskusila. Trmasto je vztrajala, dokler ni ustvarila svoje prve vrtnice.
-
Spoznajte jih
Tone Kotar z Mirne je izredno aktiven mož, srčno predan kraju in društvu upokojencev. O vsem, kar je počel ali še počne, tega pa je veliko, govori z navdušenjem in strastjo.
Najprej je predstavil Društvo upokojencev Mirna in mi pokazal brošuro, ki jo je napisal pred 12 leti, ko je društvo praznovalo 60. obletnico. »Napisal sem jo iz želje, da v spominu ohranimo vsaj najpomembnejše člane ter dogodke in da imamo dokument, s katerim se predstavimo.« V desetletju, ki je sledilo, pa je nastalo dogodkov za še eno brošuro ... Po upokojitvi je bil osem let v vodstvu Zveze društev upokojencev Slovenije, in sicer je deloval v komisiji za kulturo, štiri leta je bil tudi njen predsednik.
Število prebivalcev se nenehno povečuje
Zgodbedecember '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – LOČE
Nekdanja pretežno živinorejska vas v srednjem delu Dravinjske doline leži jugovzhodno od občinskega središča Slovenskih Konjic in je danes že dodobra urbanizirano naselje z urejeno infrastrukturo. S širitvijo različnih dejavnosti se Loče uvrščajo med pomembnejša lokalna oskrbovalno-storitvena središča na tem območju. »Kraj se je razvil ob sotočju reke Dravinje in potoka Žičnice ter lokalni cesti Poljčane–Slovenske Konjice. Njegova prednost je tudi bližina priključka na avtocesto Ljubljana–Maribor v Tepanju, zato so vsi večji kraji hitro dosegljivi in se število prebivalcev stalno povečuje,« je najprej poudaril 67-letni upokojeni profesor športne vzgoje Viljem Kovačič iz Šolske ulice.
Nesojena fotografinja zdaj slika
SPOZNAJTE JIH
Dragica Kosterov iz Trzina si je v mladosti želela postati fotografinja. To ji ni bilo dano, se je pa po upokojitvi pred štirinajstimi leti začela ljubiteljsko ukvarjati s slikanjem.
Rodila se je v delavski družini v vasi Ježa pri Črnučah v Ljubljani. »Zelo sem bila navezana na očeta, vlakovodjo, ki mu je vojna vzela otroštvo in mladost. Veliko je bral, privlačila so ga potovanja in rad je živel dobro. Mama je bila usmerjena predvsem v delo, a je bila skrbna ter dobra mati. Starejši brat je ostal doma, jaz pa sem z družino najprej živela v Ljubljani, kasneje smo se preselili v Trzin,« je povedala.