Ljudje
Nič več nas ne hvalijo, smo prestari
ŠPORTNI VETRANI: VILI AMERŠE
Vestni športni statistiki trdijo, da Vili Ameršek poleg Braneta Oblaka in Danila Popivode spada med sveto trojico legend nogometašev Olimpije. Danes 77-letni Vili pravi, da mu nič ne manjka, veliko dela okoli hiše, igra tenis, teče pa ne, ker se je, kot pravi, natekel za nekaj življenj vnaprej.
Srečala sva se v lokalu sredi Ljubljane. Vanj zahaja redno na kavo in druženje s prijatelji. »Veste, če si imel prijatelje prej, jih boš imel tudi zdaj. Jaz sem se vseskozi rad družil,« pravi Vili Ameršek, ki predstavlja prispodobo za nogomet, Olimpijo, pošteno, ustvarjalno, učinkovito igro, srčnost in nepopustljivost. Kleni Zasavec iz Trbovelj se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja v zeleno-belem dresu zasidral v srca ljubiteljev nogometa po vsej Jugoslaviji.
Sodobna kmetija skoraj sredi mesta
Iz roda v rod
V Žabji vasi je bilo nekoč 14 kmetij, ko pa se je začelo Novo mesto intenzivno širiti, so usihale kar po vrsti. Ostala je le še kmetija Kastelic. Kot amfiteater je narava oblikovala veliko travnato kotanjo, ki je varen rezervat za pašo njihovih krav.
Zanimalo me je, kako jim je uspelo, da so se ohranili tako rekoč sredi mesta. »Ko so sovaščani opuščali kmetovanje, sem želel to dejavnost ohraniti, zato sem moral marsikaj posodobiti, toda na občini nisem dobil dovoljenja za obnovo in delno širitev. To je bilo leta 1980. Razmišljal sem o selitvi, se umakniti v vas, v kateri je bilo več kmetij. Toda vaščani so začeli zbirati podpise proti postavitvi našega gospodarskega poslopja, čeprav je bilo načrtovano 300 metrov od zadnje kmetije ... Glede na nastalo situacijo mi je nato novomeška občina dovolila obnovo hiše in postavitev gospodarskega poslopja na obstoječi lokaciji in tako smo ostali v mestu,« razlaga 79-letni Martin Kastelic.
-
SPOZNAJTE JIH
Klemen Jerinc, po poklicu socialni delavec, se od malih nog ukvarja z glasbo in trenutno vodi kar štiri pevske zbore. Kot prostovoljec je vrsto let sodeloval tudi pri delu s starejšimi ter vodil medgeneracijske skupine za socialno vključenost.
Rodil se je v ljubljanskih Dravljah v kmečki družini. »Doma smo imeli kmetijo in se ukvarjali s pridelavo mleka. Dravlje so bile pred drugo svetovno vojno vpisane kot prva vas na Gorenjskem. Zato staroselci še vedno govorimo v gorenjskem narečju in se nimamo za Ljubljančane.« Glasba ga spremlja že od malega. »V otroštvu se je z mano veliko ukvarjala stara mama, ki je zelo rada in lepo pela. Naučila me je veliko slovenskih ljudskih pesmi.« Najbolj je bila vesela, ko je spoznala, da bo petje pri hiši šlo naprej. V osnovni šoli je vseh osem let pel v šolskem pevskem zboru, v srednji šoli v zboru srednješolcev z imenom Mešani mladinski pevski zbor Veter, kot študent Fakultete za socialno delo pa v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, s katerim so tudi zmagovali na tekmovanjih.
Svobodno razprta krila Zupančičevih žensk
Iz roda v rod
Tri sestre so zelo povezane, gotovo pa javnost najbolj pozna Mileno. V več kot štirih desetletjih umetniškega dela je ustvarila nepozabne like – od Mete v Cvetju v jeseni do gospe Josipine v dramatiziranem romanu Draga Jančarja To noč sem jo videl. Igrala je v bivši Jugoslaviji in tudi v Nemčiji, Franciji ter povsod prejemala najžlahtnejša priznanja in nagrade (med drugim veliko priznanje za igralske dosežke, ki ga je prevzela na pariški univerzi Sorbona iz rok predsedstva filmskega festivala SEE). Poleg najvišjih stanovskih ima tudi veliko družbenih priznanj.
Zakaj potrebujemo konvencijo o pravicah starejših
PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU
Starejši se velikokrat jezimo, da imamo v naši državi cel kup odličnih strategij in drugih dokumentov, da o posvetih niti ne govorimo, ki naj bi urejali tudi življenje starejših, da bi bilo res dostojno. Vendar se pogosto zgodi, da se vse zaustavi že pri pripravi akcijskih načrtov in seveda pri izvedbi, medtem ko se življenje starejših ne spremeni kaj dosti.
A starejši si želimo več kot le lepih besed. Želimo biti aktivni, vključeni in spoštovani. Želimo soustvarjati družbo, v kateri bo življenje dostojno za vse. S staranjem prebivalstva se povečuje tudi število tistih, ki so bolj ranljivi – zaradi bolezni, slabše mobilnosti, odvisnosti od pomoči drugih ali življenja v institucijah. Prav ti so največkrat izpostavljeni kršitvam pravic, ki bi morale biti samoumevne: socialnih, zdravstvenih, ekonomskih in človekovih pravic nasploh.
-
LENDAVA
Društvo upokojencev Lendava deluje že od leta 1951, najprej kot podružnica, od leta 1975 pa samostojno. Upokojenci delujejo na različnih področjih, od socialnega, zdravstvenega do kulture, športa, družabnih dogodkov in mednarodnega sodelovanja z upokojenci iz Madžarske in Hrvaške. Zelo aktivna je zeliščarska sekcija. Vanjo je vključenih okrog 25 članic, ki v prostem času nabirajo zelišča, nato pa izdelujejo različne kreme in kuhajo zeliščne čaje. Predsednica sekcije je Rozalija Vajdič, ki za članice pripravlja poučne in strokovne delavnice.
-
SPOZNAJTE JIH
Urarstvo spada med obrti, ki vedno bolj izginjajo, čeprav ljudje te storitve še vedno potrebujejo. Eden redkih, ki je urar s srcem že 40 let in tradicijo ohranja tudi po upokojitvi, je 76-letni Alojz Schönwetter iz Maribora.
V njegovi delavnici na Lentu posebno pozornost pritegne delovna miza, ki je preobložena z neštetimi delci in sestavnimi deli ur. V tem organiziranem kaosu se znajde le mojster sam. Na vse pa od zgoraj gleda Einstein, ki mesta na steni ni dobil naključno – ura je ne nazadnje eden izmed največjih izumov človeštva. Sogovornik ni bil v zadregi z odgovorom na vprašanje, koliko je točno ura. »Edina, ki je zares točna, je radijsko vodena ura. Čeprav je to zame že bolj časovni strojček.«
-
Spoznajte jih
Oskar Molek (1950) je potomec predvojnih slovenskih izseljencev, očeta Belokranjca in matere Primorke, ki sta si življenje ustvarila v Argentini. Fotograf, publicist, raziskovalec, profesor in še kaj razmeroma pogosto obišče Slovenijo, kamor se je že pred leti iz Argentine vrnila ena od njegovih hčera Nadia Molek, doktorica antropoloških znanosti, ki z družino živi v Novem mestu.
V času od leta 1982 do 1987 je živel v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti kot štipendist Slovenske izseljenske matice študiral etnologijo in obiskoval predavanja pri dr. Tomažu Brejcu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. »Žena je namreč hodila na Akademijo za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je predaval dr. Brejc, ki mi je dovolil poslušati njegova predavanja.« V Sloveniji so Molekovi ostali skoraj pet let. S fotografijo se je prvič srečal skupaj z Alešem Gačnikom med študijem etnologije, kasneje se je v Argentini...
-
SPOZNAJTE JIH
Meta Verbič, nekdanja novinarka, sicer pa pravnica, je že skoraj 30 let v pokoju. Začela je kot novinarka na tedanji RTV Ljubljana, potem je delovala na Mestni konferenci SZDL, urejala interni časopis Slovenijalesa itd. Vendar je tudi vsa tri upokojenska desetletja ves čas v pogonu in vedno tam, kjer lahko prostovoljno naredi kaj dobrega za družbo.
Tako je bila dolga leta zelo dejavna v Društvu novinarjev Slovenije, posebej v smučarski sekciji, pa predsednica Četrtne skupnosti Ljubljana Center, kar 21 let je bila tudi v nadzornem odboru stolpnice, v kateri stanuje. Zdaj pa je podpredsednica Zveze združenj borcev za vrednote NOB Ljubljana. Pred kratkim je uredila in marsikaj tudi napisala v Zborniku spominov in akcije – Resnica in opomin, ki ga je zveza izdala ob 80. obletnici osvoboditve. »Fašizem se razrašča,« začne in poudari, da sta po njenem mnenju fašizem in nacizem največje zlo, ki...
Mirna roka, dober vid … leta pa ne igrajo vloge
ŠPORTNI VETERANI: MARTIN HUDALES
Martin Hudales je iz Velenja, s strelstvom se ukvarja že dobri dve desetletji, kljub približevanju sedmim križem pa mu roke in vid ter zbranost, nujne zahteve, potrebne pri strelskem športu, ne delajo težav.
Pred kratkim se je udeležil strelskega tekmovanja na državni ravni. »V kategoriji streljanja z malokalibrsko puško sem si pristreljal drugo mesto,« ponosno pove 68-letni Martin Hudales. Dobri dve desetletji se že aktivno ukvarja s strelskim športom. »Ampak streljanje? Vsak dan nas obveščajo o streljanju po vsem svetu … Kako gre vse to skupaj?« vprašam sogovornika na sodobno urejenem strelišču Strelskega društva Dolič (pri Mislinji). Sem se vozi na treninge – največkrat dvakrat na teden – iz približno 15 kilometrov oddaljenega Velenja.