Ljudje
-
Športni veterani: Matjaž Beliš
Pred kratkim se je začela še ena sezona rokometnega državnega prvenstva. Med 12 ekipami bodo tudi tokrat slovenjgraški rokometaši. Matjaž Beliš, danes 71-letni možakar, ki ga v mestu pozna skoraj vsakdo, ki ga šport količkaj zanima, bo tudi letos igral pomembno vlogo. Kot generalni sekretar kluba, ki je eden najpomembnejših akterjev na športnem prizorišču na tem koncu države.
V Slovenj Gradcu, mestu s častnim nazivom glasnik miru, je v več kot petdesetih športnih društvih aktiven skoraj vsak drugi prebivalec občine. Matjaž Beliš je eden tistih, ki je nadaktiven že vrsto let. V Rokometni klub Slovenj Gradec je prišel leta 1965 kot nadobuden naraščajnik. Tudi njegova starejša brata Boris in Franc sta bila rokometaša, Matjaž je bil levo krilo s številko 3 na dresu. »Ko sem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja končal igralsko pot, je nasproti naše hiše že stala nova športna dvorana. Nisem se ji mogel izogniti,« se spominja športni veteran.
Skupaj delajo, skupaj se veselijo
Iz roda v rod
Območje Gadove peči, ki velja za zibelko cvička, leži na strmih pobočjih vzhodnega dela Gorjancev. Že Janez Trdina je zapisal, da je prav Gadova peč kraljica »vseh kranjskih goric«. Veliko poti vodi tja gori, tudi iz Brežic, Podbočja ali Cerkelj ob Krki, kjer je doma družina Komatar, ki ima na Stojanskem Vrhu veliko vinsko klet in vinograde. Imajo okoli 50 tisoč trt, glede na letino pa v povprečju pridelajo 80 tisoč litrov vina.
Fonzi Komatar pripoveduje: »Tukaj sta trte gojila že moj ded in oče Franc. In tudi Marjan, mož najine starejše hčerke Jožice, je imel tu blizu svoje vinograde, nekaj pa sva jih z ženo postopno še dokupila. Ohranila sva stari vinski hram in ob njem smo z uradnim certifikatom v dar dobili in zasadili žametno črnino, potomko najstarejše trte v Sloveniji. Postavila sva še velik kozolec, pod katerim gostiva razne prireditve in razne skupine.« Zanimivo je, da se je družina njegove mame Zdenke iz Primorske umaknila pred fašizmom v okolico Cerkelj ob Krki, stari oče po Komatarjevi strani pa se je v isto vas preselil iz Stahovice na Gorenjskem.
Naselje zaznamujeta tolminski punt in reka Soča
Zgodbeoktober '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – TOLMIN
Mestno naselje stoji na približno petindvajset metrov visokem pomolu iz morenskih in ledeniško-rečnih usedlin nad sotočjem rek Soče in Tolminke. Strateški pomen mu dajejo križišče pomembnih starih cest proti Goriški, Zgornjemu Posočju, Notranjski in Gorenjski ter njegova nekdanja in sedanja obmejna lega na stičišču visokogorskega, hribovitega predalpskega in dinarskega sveta. »Tolmin se ponaša z res lepim okoljem: čudovitimi hribi in čistimi vodami, rekami Sočo, Tolminko, Idrijco, Bačo ter mnogimi naravnimi in zgodovinskimi zanimivostmi. Če k temu dodamo še primerno cestno povezavo z Ljubljano, Goriško in Italijo, so s tem dani vsi pogoji za nadaljnji razvoj turizma,« pravi 93-letni upokojeni višji upravni delavec in udeleženec NOB Stanko Kovačič. Kljub mnogim pomembnim vlogam, ki jih je Tolmin imel v preteklosti, je mesto postal šele leta 1952.
-
Prosti časoktober '24Ljudje Razvedrilo
Mirko Polutnik se je po poroki iz Celja preselil v Vitanje, kraj sredi pohorskih gozdov. Njegova glasbena pot je bila tesno povezana z ansamblom Celjski instrumentalni kvintet (Cik), ki sta ga zbrala pevec in humorist Marjan Roblek ter harmonikar Ciril Vrtačnik. Kmalu po ustanovitvi se je ansambel preselil v Ljubljano in tam deloval pod imenom Dobri znanci. Tako je Cik nekaj časa miroval, leta 1965 ga je s pomočjo glasbenikov iz Celja ponovno zbral trobentač Milan Djakušić, leta 1972 pa se jim je pridružil Mirko na harmoniki, ki je kasneje tudi prevzel njegovo vodenje.
-
Razstava v prostorih Vzajemnosti
Veljka Tomana, akademskega slikarja, grafika in restavratorja smo pred časom že predstavili v Vzajemnosti, saj je zelo zanimiv sogovornik, tokrat pa je v ospredju njegovo likovno ustvarjanje. Konec decembra namreč praznuje 80 let in jubilej že vse leto proslavlja z razstavami svojih slik. Prva je bila na Trubarjevi domačiji na Rašici (kjer je pred skoraj 40 leti s poslikavami opremili Trubarjevo spominsko sobo), sledila je razstava v prostorih ljubljanskega kliničnega centra, nato je v cerkniški knjižnici in poleti še v Postojni v sklopu...
-
Naročniki lahko objavijo tri brezplačne oglase na leto. Posamezen oglas lahko vsebuje največ 30 besed, pošljite pa ga do 15. v mesecu, da bo objavljen v naslednji številki. Oglase lektoriramo. Oglaševalcem zagotavljamo anonimnost, zato njihovih naslovov ali telefonskih številk ne posredujemo nikomur.
- Če se javljate na oglas, na ovojnico pisma napišite naš naslov ter šifro in številko oglasa, da lahko vaše pismo posredujemo naprej. Odgovarjajte le na male oglase zadnjih dveh mesecev.
-
SPOZNAJTE JIH
Majda Oblak, nekoč tajnica, in Marija Šivic Vrtačnik, ki je bila bančna uslužbenka, živita v Ljubljani ter sta dolgoletni prijateljici, obenem pa še sosedi. Obe sta vdovi in živita sami, vsaka v svojem stanovanju. Srečni sta, da ima blok, v katerem stanujeta, dvigalo. To je zanju zelo pomembno, saj je Majda stara 89, Marija pa 91 let. Obe sta še samostojni, sami skrbita zase in gresta vsaj enkrat na dan skupaj v bližnjo trgovino in potem še na kavico.
Od sabljanja, šaha in starin do rodoslovja
Na obisku pri našem naročniku
Ob poletnih olimpijskih igrah so v medijih obujali spomine na nekdanje slovenske športne uspehe. Med drugim so omenjali Rudolfa Cvetka, saj je bil prvi Slovenec, ki je osvojil srebrno olimpijsko medaljo v Stockholmu leta 1912, seveda kot član avstrijske sabljaške reprezentance.
Naš dolgoletni naročnik Milan Slemnik iz Ljubljane je Cvetka osebno poznal in hrani skupno fotografijo izpred skoraj sedemdesetih let. »Stare fotografije me zanimajo. Preden preletim drugo vsebino v Vzajemnosti, vedno najprej poiščem stran s šahovskim izzivom in rešim sudoku, nato pa preberem rubriko Izbrskano iz spomina. Vzajemnosti sem se zelo navadil, čeprav z ženo bereva še druge časnike in revije.«
-
SPOZNAJMO JIH
»Rodil sem se doma, v mali hiški na robu dvorišča kmeta Kuneja v Makolah, saj sva z mamo pri njem takrat stanovala,« pove Milan Sternad, 77-letni haloški fotograf in zbiratelj, ki je spreten tudi v kvačkanju, pletenju in šivanju gobelinov. Še vedno je poln ustvarjalnih idej in željan novih izzivov.
Prvih šivalnih vbodov se je naučil že kot petletni otrok. Mama je bila šivilja, oče krojač, pri vzgoji sta bila oba stroga, zato se je moral hitro prilagoditi življenju med metri blaga, starimi oblekami za predelavo, krpami, volno, raznovrstnimi iglami. »Po osnovni šoli so me porinili v srednjo tehniško šolo v Mariboru, kjer sem že v prvem letniku padel.« Po hudih mukah je šolo končal, se nesrečen potikal sedem let po Mariboru v različnih službah, »letos bo 50 let, odkar sem se vrnil v Makole, se zaposlil v domači Iskri Releji in tu ostal do upokojitve«. Ob tem se je lotil šivanja gobelinov za tovarno volne v Majšperku. »Šival sem jih s svilo.« Spreten je tudi v kvačkanju, klekljanju ter drobnih ročnih delih. »To so moji konjički, ki so mi v veselje in me izpolnjujejo že vse življenje.«
Vabljeni na 23. Festival za tretje življenjsko obdobje
V ponedeljek se v Cankarjevem domu začenja že 23. Festival za tretje življenjsko obdobje, največji dogodek za starejše v Evropi. V treh dneh, od 30. septembra do 2. oktobra, bo potekalo več kot 130 kulturnih nastopov, 30 predavanj in delavnic na temo zdravja in aktivnega staranja, 10 strokovnih razprav, 12 pogovorov v Festivalski kavarni z znanimi Slovenkami in Slovenci, nostalgične razstave in delavnice ročnih spretnosti ter program na več kot 150 razstavnih prostorih in kotičkih za zdravje, aktivno starost, kulturo in druženje.