Ljudje
-
Spoznajte jih
Ob letošnji proslavi 270. obletnice začetka odkopavanja premoga v Rudniku Zagorje so Zagorjani počastili tudi 100. obletnico rojstva rudarja, komarata, Lojzeta Medveška.
Rodil se je 1. junija 1925 v Osredku pri Podkumu kot deveti od 12 otrok v kmečki družini, po domače pri Tomažetovih. Med drugo svetovno vojno je bila družina izseljena. Petindvajsetega marca leta 1942 so jih Nemci zgodaj zjutraj odgnali peš do Preske, od koder so jih naslednji dan odpeljali s tovornjaki v Rajhenburg, kjer je bil zbirni center slovenskih izgnancev. Naslednji dan so jih z vlakom prepeljali do Maribora in nato do Dunaja, kjer so jih naložili na tovorni vlak, ki jih je odpeljal do Neu-Ulma v Nemčiji.
-
Spoznajte jih
Za Silvo Košnjek iz Kamnika bi lahko rekli, da je socialna delavka z veliko začetnico. Kot vse poklicno življenje ima tudi po upokojitvi odprte oči in ušesa za potrebe ljudi, še zlasti starejših.
Njena poklicna pot je bila zelo pestra. Opravljala je različna dela s področja sociale, ki sežejo vse od operative prek vodstvenih funkcij do resornega ministrstva. In tudi po upokojitvi pred dvema letoma s svojimi bogatimi izkušnjami pripomore še zlasti na področju dela s starejšimi osebami, med katerimi je preživela velik del svoje kariere. »Gerontologija je področje, ki zahteva veliko senzibilnosti, razumevanja, potrpljenja in hkrati tudi veliko daje – predvsem v smislu spoznanj dragocenosti življenja, ki je kljub tegobam, ki spremljajo starost, lahko tudi v poznih letih polno in zadovoljno. Seveda če je le star človek obdan z ljudmi, ki ga razumejo, mu pridejo naproti, mu pokažejo, da jim je mar zanj in za njegovo kakovost življenja.«
-
Dobre stare viže
Franc Šegovc se je rodil 16. maja 1937 v Selovcu blizu Dravograda v glasbeni družini, ali kot so rekli Frančevi kmetiji, pri Briclu. Vedno se je rad spominjal časov, ko je pasel krave in opravljal razna kmečka dela. Mama in oče sta bila odlična pevca, pela sta v več zborih. Oče je bil tudi trobentač in je igral v šentjanški godbi.
Pri sedmih letih je že igral na orglice, in ko sta mama in oče opazila sinovo nadarjenost, sta mu kupila klavirsko harmoniko. Takšne harmonike pa so težke deset, celo 13 kilogramov. In njegova prva harmonika je imela en sam pas, zato ji je oče pritrdil še drugega, da je bilo vse tako, kot treba.
Stresa ne nadzorujem, spomin pa!
ŠPORTNI VETERANI: ANDREJA OJSTERŠEK URH
Andreja Ojsteršek Urh deluje že pol stoletja v slovenskem namiznem tenisu. Bila je igralka, pozneje trenerka. Zdaj je selektorica slovenske moške članske reprezentance. V svetovni namiznoteniški karavani je edina ženska v tej vlogi.
Srečava se v hotelski recepciji, ki ji ne ustreza najbolj. »Vseskozi potujem: s turnirja na turnir, iz hotela v hotel, potovalke sem, potovalke tja … Saj veste, kako je to, pri šestih desetletjih ...,« pravi sogovornica, ki si je le dan pred odhodom na počitnice, prvih po šestih letih, vseeno vzela čas za pogovor.
-
Iz roda v rod
V vasi Lobček, ki je privzdignjena nad grosupeljsko dolino, smo obiskali družino Vehovec in se pogovarjali z gospo Valentino, ki jo vsi kličejo Valči, in njenim možem Milanom. Oba imata več konjičkov in zanimanj, pa tudi obveznosti. A 80-letna gospa ima še dve posebnosti: verjame v sporočila od zgoraj in predana je skokom na smučeh.
Valči Vehovec je predsednica Kulturnega društva Lastovke ter pevskega zbora z enakim imenom, aktivna je v društvu upokojencev, bila je predsednica KS Mlačevo, območnega odbora Društva izgnancev in stranke DeSUS, poleg skokov na smučeh jo zanima še astronomija. K sreči jo njen mož pri vseh teh obveznostih podpira, manj razume le ženino ljubezen do rož, ki ji tako uspevajo, da je sredi dnevne sobe že prava džungla.
Številke je zamenjala za barve
Spoznajte jih
Alenka Škerjanec iz Škrjančevega pri Radomljah je po poklicu računovodkinja, pred kratkim upokojena. Ljubiteljsko pa se ukvarja s slikanjem in vezenjem prtičkov, poleg tega izdeluje mozaike.
Že od rojstva živi sredi vasi v prelepi naravi, ki jo navdihuje za umetniško ustvarjanje. »Stari starši so tu imeli mlin, ki je po vojni prenehal delovati. Poleg stare domačije so moji starši postavili novo hišo. V bližini še vedno vsi živimo, starejša sestra in mlajši brat z družinama ter jaz. Sin Uroš z ženo in vnukinjama Alesho in Libby pa stanuje v Črni pri Kamniku. Lepo se razumemo in radi se družimo,« začne svojo pripoved Alenka Škerjanec. »Zelo rada imam živali. Imam kobilo La Bonito, ljubkovalno Boniko, psa Berkyja ter muco Miko. Za polže poskrbijo race, družbo pa jim delajo kokoši. Tudi kakšen sosedov muc rad zaide k nam.«
Lakota je strašna, a še hujša je žeja
Zgodbeseptember '25Ljudje Zgodovina
»Ko gledam razmere v največjem taborišču na svetu – Gazi, se mi pojavijo slike iz taborišča na Rabu, ki sem ga ob mami in sestrah doživljala kot otrok. Do zdaj sem mislila, da hujše, kot je bilo nam, ne more biti,« začne pripoved dolgoletna profesorica slovenščine na črnomaljski gimnaziji 92-letna Darka Čop, rojena Šimec, iz Črnomlja, ki sodi v generacijo zadnjih preživelih, ki še nosijo v sebi spomine na čas upora proti okupatorju in njegove posledice.
Čeprav je minilo že 83 let in je bila takrat stara komaj devet let, se dogodkov še živo spominja. Pod italijansko okupacijo je bila Bela krajina del ljubljanske pokrajine. V času velike roške ofenzive so Italijani izvajali množično interniranje celih družin, ki so imele koga med ribelli oziroma uporniki. Poveljstvo 11. armadnega zbora je 20. julija 1942 poslalo diviziji Isonzo v Črnomlju dva seznama oseb, ki so odšle k partizanom, in ukazalo aretacijo in internacijo vseh članov njihovih družin, porušenje njihovih hiš in zaplenitev njihovega imetja. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo je Italijanom pomagal pripraviti sezname. V Črnomlju se je okupator znesel nad družinami partizanov v noči na 26. julij 1942.
Med solnimi kristali je našel svoj mir
SPOZNAJTE JIH
Ko se zjutraj srečamo z njim, ima obute taperine, v rokah gavero, na glavi koničast slamnat klobuk, njegovo delovno okolje pa so kavedini v Sečoveljskih solinah. Solinar Matjaž Lužnik dobrih 22 let opravlja delo, za katero pravi, da je sicer garaško, a ga pomirja. »Čeprav je zelo naporno in obupno vroče, imaš neki rezultat. Svoje lastno delo. To je izpolnjujoče,« pravi, medtem ko na kupčke grabi sol.
Že v uvodu smo natresli nekaj zelo specifičnih solinarskih izrazov, ki terjajo poljudno razlago. Taperini so posebna vrsta lesenih ploščatih (ravnih) natikačev z usnjenim paščkom, s katerimi solinar pri hoji razporedi pritisk ter tako prepreči poškodovanje in udiranje kavedina. To je kristalizacijski bazen, ali kot ga nekateri pogovorno imenujejo, solno polje. Gavero je orodje, s katerim solinarji pobirajo sol. To je nekakšno strgalo, podobno grabljam, le da je drsna deska polna, saj z njo porivajo solne kristale pred seboj in jih dvigujejo na kupčke.
-
SPOZNAJTE JIH
O Jožetu Joštu bi lahko na kratko rekli, da je pek, ki je letal na krilih zmaja in zbira, kar mu pride pod roke za dober denar. Obenem pa igra na lajno.
Obiskal sem ga v urejenem domu, ki je obenem neuraden muzej starin, na idilični vzpetini med kopico zelenih gričev v kraju Čreškova med Vitanjem, Dobrno in Novo Cerkvijo. Izhaja sicer z nekdanje domačije Škrbetovih in je poleg sestre eden od treh fantov, ki so se razselili po bližnjih gričih in zaživeli vsak svojo zgodbo življenja. Vajen dela na kmetiji, kjer mu je ostal v spominu vonj po domačem kruhu, je postal pek v pekarnah tedanjega trgovskega podjetja Merx in v zadnjem delu kariere strokovni sodelavec v Etolu, tovarni eteričnih olj in arom. Upokojen je od leta 2008 in je član Društva upokojencev Dobrna.
-
SPOZNAJTE JIH
Mitja Zalokar, rojen leta 1946, je po izobrazbi arhitekt, ki se rad udejstvuje na področju literature in likovne umetnosti. Letos je še posebej vesel, saj je odprtje njegove razstave portretov slovenskih pisateljev in pisateljic sovpadla s kulturnim praznikom, 8. februarjem. Obiskovalci so se v galeriji Knjižnice Prežihov Voranc na Viču v Ljubljani sprehajali med našimi velikimi kulturnimi možmi in ženami, ki so pogledovali z belih mrežnih panelov.
Avtor razstave je na ogled postavil serijo portretov pisateljev in pesnikov, narisanih po fotografijah Tihomirja Pinterja iz leta 1993. Ta veliki mojster klasične fotografije je imel atelje v središču Ljubljane, kamor so prihajali številni umetniki, da bi se fotografirali. Sogovornik, ljubitelj knjig in dobre glasbe, se je lotil tudi portretov slovenskih skladateljev. Ti za zdaj ostajajo shranjeni v domači omari in potrpežljivo čakajo na primeren čas ter prostor, da ugledajo luč sveta.