Zgodovina
Vasici sredi kraške velikolaške pokrajine
Zgodbemarec '26Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – GORNJE IN DOLNJE RETJE
Gručasti naselji ležita približno dva kilometra jugovzhodno od občinskega središča Velikih Lašč ob glavni cesti in železnici med Ljubljano in Kočevjem. Pri tem so Dolnje Retje, v katerih je po podatkih statističnega urada lani živelo 64 prebivalcev, po površini enkrat večje od Gornjih Retij s 25 prebivalci. »Dolnje Retje tako po številu hiš znatno prekašajo Gornje Retje, saj pod Dolnje Retje spadajo hiše na obeh straneh retjanskega mostu čez železniško progo, Gornje Retje pa ležijo v zgornjem delu ob vznožju Polance (690 m). O nekdanjih smerokazih za D. Retje in G. Retje je na spletu krožila šala: Kam bi raje – k ženi na dretje ali k ljubici na gretje? Zato so tabli kasneje zamenjali z novima in imeni krajev izpisali v celoti,« smeje pripoveduje 60-letna Retjanka iz Tagorejne hiše št. 3 v Gornjih Retjah Metka Starič.
-
Iz zgodovine
-
Iz zgodovine
Članek Knjižice spominov na skupne dni iz prejšnje številke Vzajemnosti me je spodbudil k pisanju, saj sem nedavno odkrila očetovo spominsko knjigo. Našla sem tudi pisma, ki jih je pisal mami, ko je odšel na služenje vojaškega roka leta 1927 in v katerih jo imenuje »zlata moja«.
Ohranjena so tudi vsa pisma, ki mu jih je mama, Frančiška Regulj, saj še nista bila poročena, pisala k vojakom v srbski Požarevac. Šele zdaj ugotavljam, kako zelo sta bila zaljubljena, kako sta se čakala, ljubezen in predanost pa sta trajali vse do poroke novembra 1934 in naprej do njune smrti. Zame je bilo novo tudi spoznanje, da je oče že takrat pisal pesmi; od mladih let je bil v rodnem Motniku organizator kulturnega dogajanja. Se je pa življenje mojega očeta Franca Drolca začelo trdo, na revni domačiji s po eno kravo in prašičem. Kolikor je bilo pri hiši sveta, ga je bilo treba obdelati ročno, saj je bil v hribu ali na bregeh. Rodil se je 3. avgusta 1907 v Motniku št. 55 očetu, prav tako Francu, in materi Jeri Gertrudi, rojeni Bervar. Ko je mama Jera ob porodu šestega otroka januarja 1915 umrla, je oče ostal sam s štirimi majhnimi otroki in se naslednje leto nato poročil z Marijo Regulj. V tem zakonu se je rodilo še 6 otrok, preživeli so trije.
Šola je tudi središče kulturnega in športnega življenja v kraju
ODSTRTE PODOBE – LAPORJE
Razpotegnjena gručasta središčna vas na severnem vznožju osrednjega dela Dravinjskih goric leži na prehodu v dolino potoka Ložnice. »Kot vidimo na zgornji sliki, nastali pred skoraj 130 leti, se je jedro vasi izoblikovalo okoli župnijske cerkve sv. Filipa in Jakoba, druge domačije pa so raztresene po bližnjem gričevju. Desno od cerkve stoji mežnarija in za njo prva šolska zgradba iz leta 1842, nato sta Motalnova domačija in Posegova hiša, v kateri sta bili kasneje tudi gostilna in pošta. Na drugi razglednici iz tridesetih let 20. stoletja pa je na spodnji desni sliki predstavljeno leta 1906 postavljeno šolsko poslopje, v katerem – večkrat preurejenem in posodobljenem, večinoma s samoprispevki – že 120 let deluje laporska osnovna šola,« pravi 85-letni upokojeni dolgoletni ravnatelj te šole Ferdo Ključevšek.
-
Zgodbefebruar '26Ljudje Zgodovina
Fotografija je bila posneta maja 1945 ob koncu druge svetovne vojne na Martinkovem vrtu v vasi Gorenje Polje. Stojijo od leve: Olga Eberžnik, Vida in Jožica Markovič, Olga Kavčič in Malka Urbančič, spodaj sedijo Franci Urbančič, Lojze in Lado Eberžnik, na sredini pa sta otroka Jože Matkovič in štiriletna Milica Klinčeva oziroma Milica Jakopin iz Novega mesta, ki hrani fotografijo.
Fantič, ki pase kravice, je Jure Golob z Golega nad Igom. Fotografirali so ga v Vidmu - Dobrepolju jeseni leta 1955.
Knjižice spominov na skupne dni
Prosti časfebruar '26Zgodovina Kultura
Še hranite svojo spominsko knjigo iz mladosti? Kdaj ste jo nazadnje prelistali? Se spomnite, katera sošolka vam je narisala najlepšo sliko, kateri verz ste najpogosteje napisali vi?
Spominske knjige niso le osebna dediščina, nekakšni dnevniki, ki pripovedujejo zgodbe o vezeh med ljudmi. Veliko povedo tudi o vrednotah nekega obdobja. Nekoč je bilo izmenjevanje spominskih knjig izjemno priljubljeno, še posebej pri dekletih, ugotavljajo v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer so pripravili razstavo na to temo. Kar 57 posameznikov jim je posodilo 132 spominskih knjig, ki obujajo spomin na pozabljeno tradicijo, ki je še pred prelomom tisočletja potonila v pozabo.
-
IZ ZGODOVINE
Vas Olševek je blizu ceste, ki iz Kranja vodi čez Jezerski vrh v Avstrijo. Šolo so dobili šele leta 1874. Bila je enorazrednica, kar je pomenilo, da so bili v razredu otroci vseh starosti. Tako je učitelj v isti učilnici ene poučeval, medtem ko so drugi pisali naloge.
Učitelj je znal presoditi, kdo izmed otrok bi zmogel še kaj več. Ko je tudi župnik podobno ocenil svojega ministranta, sta Janez Milač in njegova žena sklenila poslušati nasvet: Ivana sta poslala v šolo v Kranju. Seveda se fantič leta 1896 ni mogel vpisati v gimnazijo. Za kaj takega je bilo potrebno nekaj več znanja nemščine, tudi znanje matematike iz vaške šole ni bilo dovolj. Posebna pripravljalna šola je vaške fantiče naučila, kar so v mestnih šolah, kjer je bil pouk po razredih, že znali. Starši so za fanta dobili spregled šolnine.
Kraj je po vojni izgubil podeželski značaj
ODSTRTE PODOBE – HORJUL
Večje gručasto središčno naselje leži na južnem obrobju Polhograjskega hribovja v razširjenem delu doline potoka Horjulščica. Skozenj vodi cesta Dobrova–Lučine, od katere se tu proti jugu odcepi cesta na Vrhniko in proti severu na Koreno nad Horjulom. »Na panoramski razgledniški sliki iz leta 1915 vidimo središče Horjula z župnijsko cerkvijo sv. Marjete ter župniščem in mežnarijo levo od nje, malo bolj oddaljeno pa je pokopališče. V večji stavbi na sredini fotografije je bila do leta 1976 šola, nato vrtec, po letu 2007 pa so tu prostori občine. Večji del parcele v spodnjem delu slike zdaj zasedajo stavbe devetletke s športno dvorano in vrtcem,« je najprej dejal 72-letni upokojeni mag. elektrotehnike Bogdan Seliger.
-
Renkovim štirim otrokom s Krasinca, starim od dveh do deset let, je ob božiču leta 1942 umrla mama. Oče Franc se je junija leta 1943 poročil z Nežo Starešinič. Slavko Renko pravi, da jim ni bila mačeha, pač pa zlata mama, ki je z njimi ravnala enako kot s svojima otrokoma. Učila jih je, da so se imeli radi in si pomagali. Vseh šest je spravila do poklica, saj je bil oče kmalu po poroki težko ranjen v partizanih.
Fotografija razposajene skupine je bila posneta verjetno okoli leta 1957 v Šmartnu pri Litiji. Tja je Olga Högler (dekle v beli bluzi) hodila na obisk k svoji sestri in se igrala z otroki. Vesela bo, če jo kdo od fotografiranih pokliče na tel. št. 041 384 266.
-
Iz zgodovine
Fotografija je bila posneta leta 1948 v Prlekiji, na njej pa sta prijateljici Marija Murkovič in Terezija Holc ob kolesih, ki so takrat veljala za statusni simbol. Spoznali sta se v gospodinjski šoli v Svečini in od takrat sta bili nerazdružljivi. Dekle na desni je zdaj že pokojna tašča Nade Holc, ki je poslala fotografijo v objavo. (PDF)
Ljubljanski gasilci PGD Zgornja Šiška, ki so junija letos praznovali 120 let delovanja društva, še vedno uporabljajo gasilski dom, zgrajen sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ob slavnostni otvoritvi so se krajani, med njimi tudi člani družine Černe, oblekli v narodne noše. Helena Černe je celo napisala pesem: Gasilski dom, ponosna hiša, ponos si vsega okoliša. A vendar izmed mnogih hiš najlepša ti se meni zdiš. Fotografiji nam je v objavo posredovala njena hči Helena Kelhar.