Zgodovina
Kraj je ime dobil po železniški postaji
Zgodbenovember '26Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – POSTAJA
Razloženo naselje z jedrom pri železniški postaji Most na Soči na bohinjski železniški progi leži na ozki terasi nad levim bregom Idrijce, na severnem vznožju Banjške planote. »Kraj poleg postajnega poslopja s spominsko sobo in sosednjega bara P17 sestavljajo še pet štiristanovanjskih železničarskih blokov, več družinskih hiš, gostilna s prenočišči Pri Štefanu, skladišča, terminal za vkrcanje in izkrcavanje avtomobilov na avtovlak ter proizvajalec industrijske opreme Siapro,« pravi 73-letna upokojenka tolminske Hidrie Jadranka Flajs, rojena v Manfredovi hiši (Pri Minci) pri mostu čez Idrijco, ki z glavne ceste Most na Soči–Idrija vodi na postajo.
-
Iz zgodovine
Fotografija je bila posneta 30. aprila 1933, na njej pa so učenci pleskarske obrtne šole v Komenskega ulici v Ljubljani ob zaključku prvega letnika. To je na zadnjo stran napisal Jernej Rovšek iz Kleč pri Dolu (stoji peti z leve). Star je bil že 17 let, saj je željo po nadaljnjem šolanju lahko uresničil šele, ko je dobil vajeniško mesto pri pleskarskem obrtniku. Fotografijo hrani njegov sin Jernej Rovšek.
Na fotografiji iz leta 1952 so učenke in učenci Osnovne šole Janko Glazer Ruše, ki so bili rojeni v letih 1941 in 1942. Z njimi je tudi učitelj Šeško, je zapisala Elvira Lamut, poročena Žvikart, ki je fotografijo poslala v objavo.
-
Učenci Osnovne šole Artiče so okoli leta 1960 pripravili igro Kekec. Kekca je igral Jože Žagar, Bedanca Jože Aringer, stražnika Igor Koršič, volkca Ivan Erban, Mojco pa Marjanca Dernač. Na levi je režiserka igre, učiteljica Anica Petaci, zraven nje ravnatelj Jakob Dernač. Fotografijo hrani Branko Brečko, ki je igral strica Kosobrina.
Marica Plavčak iz Rogatca je ena od otrok, ki so med letoma 1940 in 1945 obiskovali podružnično osnovno šolo v Gaberju. Na fotografiji iz prvega razreda je med njenimi sošolci tudi Anton Stres, poznejši slovenski nadškof. Zadnje srečanje sošolcev je leta 2011 organizirala prav Marica, ki si zelo želi, da bi se pod Donačko goro še kdaj srečali.
Vas na narinjeni zemlji z bližnjega hriba
Zgodbeoktober '26Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – NARIN
Gručasto naselje v skrajnem vzhodnem delu Košanske doline leži na zahodnem vznožju Šilentabora (751 m), nad rodovitnim Narinskim poljem. Nad vasjo, v kateri je januarja letos živelo 218 prebivalcev, so sprva položna flišna in nato strma zakrasela pobočja. »Narin je edino slovensko naselje s tem zemljepisnim imenom, ki naj bi po ljudskem izročilu izviralo iz glagola nariniti, saj je nastalo na s Šilentabora narinjeni zemlji iz večinoma fliša in apnenca. Kraj sestavljajo štirje deli: na ravnem je Sredo vasi, v pobočje Kravnic segajoče je Orešje, ob vznožju Šilentabora pa sta Zgornjice in Gorenji kraj, kjer stoji tudi naša turistična kmetija,« je pripoved o Narinu začel 68-letni upokojeni električar in kmet Jože Želko.
-
IZ ZGODOVINE
Letošnji dan državnosti je bil za našo družino tudi dan slovesa. Takrat je, le pol leta pred stotim rojstnim dnevom, za vselej zaspal naš oče. Za njim niso ostali le številni lepi spomini, temveč tudi listine, ki sem jih odkril med pregledovanjem njegove omare.
Ena od njih je govor, napisan leta 1944. Najbrž ga je natipkala moja babica Peregrina, očetova mama, ki je bila zaposlena v Hribarjevi tekstilni tovarni v Ljubljani. V govoru sodelavci čestitajo obratovodji Janu Součku, očetu danes bolj znanega igralca, ki je bil tedaj še šolar. Poudarili so, da je minilo dvajset let, odkar se je Souček pridružil tovarni. Prišel je na povabilo Čeha, ki se je že prej zaposlil v Hribarjevi tovarni. Po besedah sodelavcev sta s svojim znanjem odločilno prispevala k temu, da je tovarna delovala usklajeno in dosegla raven primerljivih evropskih obratov. Omenili so tudi dobre odnose med sodelavci; očitno so ga res cenili, saj so mu zaželeli, da bi še dolgo deloval med njimi.
Nekdanje središče prekmurskega narodnega gibanja
ODSTRTE PODOBE – ČRENŠOVCI
Večje gručasto naselje in sedež istoimenske občine leži v naravnogeografski enoti Pomurska ravan, v središču Osrednjega Dolinskega, na desnem bregu potoka Črnca ob regionalni cesti Lendava–Murska Sobota. »Prvi uradni zapis kraja kot Črensovci izvira iz leta 1381 in je izpeljan iz domačega izraza črensa za nekoč tu zelo razširjeno listopadno rastlino z belimi visečimi grozdastimi socvetji, slovensko botanično poimenovano navadna čremsa. Ta oblika krajevnega imena se je med domačini ohranila vse do danes, čeprav je po drugi svetovni vojni prišlo do spremembe črke ‘s’ v ‘š’,« je pojasnil 65-letni upokojeni učitelj zgodovine in zemljepisa ter dolgoletni črenšovski župan Anton Törnar.
Po poti Belokranjcev, ki so rudarili v Elyju
Prosti časseptember '26Ljudje Zgodovina Potovanja
Reportaža
Pred 18 leti je na taščin naslov v Belo krajino prispelo pismo iz Amerike. V angleščini je bilo napisano sporočilo, da je umrla njena sestrična Katica Peshel iz Elyja. Pismo je poslal vnuk njene sestre Mary, Peter Kelley, ki je taščin naslov in pisma našel v tetinem arhivu. Začelo ga je zanimati, od kod izhaja njegov rod. Tako je poleti 2009 z družino prvič prišel na obisk v Slovenijo, nato pa še dvakrat.
Lani sva z možem končno sprejela njegovo vabilo v Minnesoto in obiskala tudi kraj, kamor je odšel njegov dedek, tako kot številni mladi Belokranjci, ki so se pred več kot 120 leti podali s trebuhom za kruhom.
-
Iz zgodovine
Fotografija družine Lapajnar iz Šentvida pri Ljubljani je nastala leta 1943. Na njej so mami Jožica, očka Dušan, hči Jotka (Jožica) in sin Andrej, med staršema pa stoji najstarejša hči, danes 85-letna Alena Marija Govekar, ki v družinski hiši v Šentvidu hrani mnogo spominov.
Morda ste v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kdaj zaplesali ob nastopu ansambla Veseli Gorenjci? Igrali so zlasti v Selški dolini, člani pa so bili brata Stane in Jože Bertoncelj, Matija Megušar in Ciril Debeljak iz Medvod, ki nam je poslal fotografijo v objavo.
-
IZ ZGODOVINE
Pogled v zgodovino kaže, da po antičnem obdobju kopanje v morju ni bilo preveč pogosta dejavnost. Množični pojav plavanja v morju oziroma njegovo ponovno odkritje v 19. stoletju je tesno povezano z razvojem turizma.
Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja ženske sploh niso mogle plavati v morju in so se le zadrževale ob obali ali namakale v plitvini. Krivdo gre pripisati težkim kopalkam, ki so jih precej omejevale pri gibanju. Kopalni kostim je namreč sestavljala tunika do kolen, pod katero so nosile pumparice ali enodelni kostim. Rokavi so segali do komolcev, na glavah pa so nosile klobuke. Kopalke so bile temnejših barv, sprva volnene. Nekatere ženske so si obule celo nogavice in čevlje za v vodo.
Prva omemba kraja ob postavitvi fužine
Zgodbejulij '26Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – POTOK
Razložena vas s strnjenimi domačijami ob Farjem potoku, po katerem je kraj dobil ime, ter samotnimi kmetijami na pobočjih Malega Blegoša (1107 m) in Črta (1019 m) nad dolino Davče leži v zgornji Selški dolini. Potok, kraj z nadmorsko višino 820 metrov, je eno od 29 naselij v občini Železniki, v katerem je po lanskih podatkih Sursa živelo 74 prebivalcev. »Župnija Selca, ustanovljena leta 1454, je nekdaj imela posest tudi na območju naše vasi, ki se je je sčasoma oprijelo ime Farji hrib. Po fari je sledilo še poimenovanje potoka (Farji potok) in nato tudi naselja (Farji Potok), ki je v drugi polovici 19. stoletja dobilo današnje ime,« pravi 82-letni domačin, upokojeni kmet z domačije Pri Marenkovcu Milan Ceferin.