Zgodovina
-
Iz zgodovine
Fotografija je bila posneta leta 1948 v Prlekiji, na njej pa sta prijateljici Marija Murkovič in Terezija Holc ob kolesih, ki so takrat veljala za statusni simbol. Spoznali sta se v gospodinjski šoli v Svečini in od takrat sta bili nerazdružljivi. Dekle na desni je zdaj že pokojna tašča Nade Holc, ki je poslala fotografijo v objavo. (PDF)
Ljubljanski gasilci PGD Zgornja Šiška, ki so junija letos praznovali 120 let delovanja društva, še vedno uporabljajo gasilski dom, zgrajen sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ob slavnostni otvoritvi so se krajani, med njimi tudi člani družine Černe, oblekli v narodne noše. Helena Černe je celo napisala pesem: Gasilski dom, ponosna hiša, ponos si vsega okoliša. A vendar izmed mnogih hiš najlepša ti se meni zdiš. Fotografiji nam je v objavo posredovala njena hči Helena Kelhar.
Število prebivalcev se nenehno povečuje
Zgodbedecember '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – LOČE
Nekdanja pretežno živinorejska vas v srednjem delu Dravinjske doline leži jugovzhodno od občinskega središča Slovenskih Konjic in je danes že dodobra urbanizirano naselje z urejeno infrastrukturo. S širitvijo različnih dejavnosti se Loče uvrščajo med pomembnejša lokalna oskrbovalno-storitvena središča na tem območju. »Kraj se je razvil ob sotočju reke Dravinje in potoka Žičnice ter lokalni cesti Poljčane–Slovenske Konjice. Njegova prednost je tudi bližina priključka na avtocesto Ljubljana–Maribor v Tepanju, zato so vsi večji kraji hitro dosegljivi in se število prebivalcev stalno povečuje,« je najprej poudaril 67-letni upokojeni profesor športne vzgoje Viljem Kovačič iz Šolske ulice.
V toplih otroških posteljah je testo hitreje vzhajalo
Iz zgodovine
Prijateljici Rozana Prešern in Nadja Vuk iz Turističnega in kulturnega društva Šparžin iz Kort bosta praznični čas tradicionalno namenili pripravi tipičnih božičnih jedi, ki so v preteklosti v istrske hiše vnašale domačnost in povezale družino. Tudi letos bosta kuhali kur anbot, torej kot nekoč. Z nami sta delili nekaj zanimivih receptov in nasvetov, kako pripraviti okusne božične dobrote z istrskim pridihom.
Predsednica društva Šparžin Rozana Prešern pravi: »V društvu se res trudimo ohranjati tradicijo, saj gre za neprecenljivo dediščino, ki jo velja predstaviti ljudem. Na kulinaričnem področju se opiramo na znanja, ki so nam jih predale naše mame in none.«
-
IZ ZGODOVINE
V času, ko se kulturna dediščina čedalje bolj izgublja med sodobnimi trendi, hitrim načinom življenja in pozabo, sta zakonca Nose iz Ivančne Gorice postala tiha junaka slovenskega etnološkega spomina.
Brez državne podpore, le z lastno voljo, ljubeznijo do preteklosti in spoštovanjem do dela naših prednikov in prednic že skoraj četrt stoletja zbirata kmetijsko, obrtniško in rokodelsko orodje, gospodinjske predmete ter druge drobce iz vsakdanjega življenja, ki so oblikovali slovensko podeželje od druge polovice 19. stoletja do začetka druge polovice 20. stoletja. »Najina zbirka ni le muzejska, pač pa je živa pripoved o rokah, ki so obdelovale zemljo, izdelovale kmečko orodje, tkale platno, kuhale na ognjišču, si svetile noči z različnimi laternami, udarjale po starih pisalnih strojih ter poslušale glasbo, ki je donela iz prvih radijskih aparatov,« sta povedala Anica in Štefan Nose, ki obiskovalcem sproti opisujeta predmete. »Lahko rečeva, da ima vsak predmet svojo zgodbo, vsak kotiček muzeja pa postaja dragocen arhiv slovenske identitete.«
-
Iz zgodovine
Družina Miklič iz vasi Lukovek v občini Trebnje se je pred fotografom zbrala verjetno leta 1920. Jožefa (z dekliškim priimkom Zorman) in Jože sta imela 13 otrok. Dva sta umrla, drugi pa so si ustvarili družine, v katerih se je rodilo 28 vnukov in vnukinj. Ena izmed njih je Joža Miklič iz Novega mesta, ki ima zlasti na staro mamo lepe spomine.
Fotografija je nastala 13. februarja leta 1949 ob poroki Emice Kovše in Alojza Sevška, ki sta si dom ustvarila v Oplotnici. Fotografijo je v objavo poslala njuna hči Silva Gerdak s Ptuja.
Kraj spada med najstarejša naselja v Sloveniji
ODSTRTE PODOBE – STARA LOKA
Današnje primestno naselje na levem bregu reke Selščice je, kot pravi 85-letni upokojeni geolog, zgodovinar in domoznanec Alojzij Pavel Florjančič, »starodavni kraj s predzgodovinsko poselitvijo in neolitskimi ostanki orodij, rimsko vilo rustico na mestu Strahlovega gradu in »Kapitolom« nad njim, kjer stoji mogočna cerkev sv. Jurija. Grad in cerkev izstopata tudi na sliki Stare Loke iz leta 1916. Desno od gradu teče obcestno naselje, v ozadju pa je božjepotna cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Ravninski svet Stare Loke, na Podnu, je danes do Sore gosto pozidan z domom slepih, slabovidnih in starejših, srednješolskim centrom, internatom, otroškim vrtcem, športno dvorano ter bazenom.«
-
IZ ZGODOVINE
Pokopališča niso le zadnje počivališče rajnih in prostor, kjer v njihov spomin prižigamo svečke. So tudi pomemben del naše kulture, zgodovine in umetnosti, nekateri jih imenujejo kar muzeji na prostem. Še posebej to velja za največje ljubljansko pokopališče Žale. Danes bomo odstrli le del njegovih zanimivosti.
Po mnenju Združenja kulturno pomembnih evropskih pokopališč so Žale eno najlepših pokopališč v Evropi. Ne le zaradi arhitekture, pač pa tudi zaradi hortikulture, ki mu daje poseben estetski pomen. Od leta 2009 so kulturni spomenik državnega pomena in so vpisane na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine, največ po zaslugi arhitekta Jožeta Plečnika. Njegove mojstrovine lahko občudujemo na t. i. svetokriškem pokopališču oziroma starih Žalah – kar je staroslovanska beseda za pokopališče. Osrednje ljubljansko pokopališče je sicer razdeljeno na oddelke A, B in C (Nove Žale) ter D, ki je bolj poznan kot Mušičeve Žale (po projektantu Marku Mušiču), ki se širijo na drugi strani Tomačevske ceste.
-
Na fotografiji, najverjetneje iz leta 1930, so sestre ženske bolnice v Ljubljani na današnji Šlajmerjevi ulici. V prvi vrsti na sredini je upravnik prof. dr. Alojzij Zalokar, večkratni predsednik Slovenskega zdravniškega društva, na desni pa asistent dr. Pavel Pehani. Fotografijo je v objavo poslala Miha Zalokar.
Anton Žagar in Ivanka Novak sta se poročila pozimi leta 1961. Zanimivo je, da se je istočasno poročil tudi njegov brat Mihael. Po svatbi v domači hiši v Jagodniku so svatje nadaljevali praznovanje na novih domovih obeh parov – v Karteljevem in na Vrhu pri Pahi. Fotografijo je v objavo poslal sin Anton Žagar.
Vas pod Slavnikom je zaznamovala železniška postaja
ODSTRTE PODOBE – PODGORJE
Istrska gručasta vas na Podgorskem krasu je – podobno kot še osem istoimenskih slovenskih naselij – ime dobila po svoji legi pod goro, saj leži na vznožju Slavnika (1028 m). Skozi Podgorje je speljana cesta, ki se nad Črnim Kalom odcepi od avtoceste Razdrto–Koper in se od leta 1929 nadaljuje v osrčje Čičarije proti Jelovicam na hrvaški strani in naprej do Reke. Ta je postala pomembna povezava tega območja s Trstom, potem ko je bil leta 1936 zgrajen podaljšek mimo Kastelca, Socerba in Doline pri Trstu.
-
IZ ZGODOVINE
Ali ste vedeli, da imamo pri nas tudi podzemno cerkev in v njej najdemo celo čudodelno vodo? Vhod v Sveto jamo je nedaleč od gradu na Socerbu, v borovem gozdu tik ob planinski transverzali.
Legenda pravi, da je v jami dve leti prebival mladi sveti Socerb (lat. Servulus) po rodu iz plemiške družine iz Trsta. Potem ko je prestopil v krščansko vero in naj bi s čudeži ozdravil mnogo bolnikov, so ga leta 284 v Trstu mučili in usmrtili. Pokopan je v cerkvi svetega Justa v Trstu. Po njem se imenuje tržaška ulica Via san Servolo in eden od otokov v beneški laguni San Servolo. Njemu posvečene cerkve so še v Podragi, Bujah in na Artvižah.