Zgodovina
-
Na fotografiji iz leta 1953 sta prikupni sestrici, na levi dveletna Zdenka in na desni leto dni starejša Irena. Rojeni sta bili v Ljubljani, očetu Janezu in materi Heleni Železnik, z dekliškim priimkom Schwentner. Fotografijo je v objavo poslala Zdenka Ferengja.
Fantje iz okolice Orleka pri Sežani so bili fotografirani daljnega junija 1927. Spredaj sedi s tamburico Jože Pirjevec, oče Fanike Pevec iz Šentjurja, ki bo vesela, če se ji oglasi kateri od sorodnikov drugih glasbenikov. Pokličite v uredništvo in posredovali vam bomo njeno številko.
-
Iz zgodovine
V Mestnem muzeju Ljubljana so pripravili poletno razstavo, ki osvetljuje nastanek in zgodovino ideje o poletnem počitnikovanju na morju. To se je uveljavilo v 19. stoletju, a sprva le med bogatimi.
Južna železnica je leta 1857 tudi slovenske kraje povezala z morsko obalo in Trstom. Vse več obiskovalcev je privabljala tedanja »avstrijska riviera«, Portorož, ki so ga prej obiskovali le tisti, ki so si lahko privoščili križarjenje s parnikom. V drugi polovici 20. stoletja pa so tudi slovenski delavci množično odhajali na morje, saj so se uveljavile sindikalne počitnice. Večina jih je morje videla prvič, letovanje jim je omogočila pravica do večdnevnega plačanega letnega dopusta.
-
Iz zgodovine
Dobrna je bila ena od prvih rudarskih kolonij v Trbovljah. Rudarske družine so živele v »hauzih«, v najskromnejšem okolju, kjer je vladala neskončna vsakodnevna borba, ki so ji botrovale hude stiske, tegobe, pomanjkanje dobrin … Kljub vsemu hudemu so si Dobrčani pomagali, medsebojna pomoč je rešila marsikatero zagato.
Družili so se v prvi, stari rudniški kantini. Ti preprosti, robati prebivalci, različnih narodnosti, navad in običajev, so se zavzeli za skupno organizirano kulturno-športno združenje. Okrog leta 1928 so ustanovili dramsko skupino, nekaj let pozneje tamburaški orkester, kolesarsko sekcijo in nogometni klub Delavski amaterski športni klub DASK, ki se je pozneje združil z Rudarjem. Leta 1931 je tu pognal korenine Moški pevski zbor ZARJA, ki deluje še danes in je maja praznoval petindevetdesetletnico!
-
Število Stopičanov zadnja desetletja narašča
ODSTRTE PODOBE – STOPIČE
Gručasto središčno naselje Stopiče leži sedem kilometrov jugovzhodno od občinskega središča Novo mesto, sredi valovitega zakraselega sveta novomeške pokrajine pod Gorjanci. Najbolj zgoščena poselitev je ob cesti Črmošnjice pri Stopičah–Dolž, število prebivalcev pa že desetletja nenehno narašča. »Stopiče se prvič omenjajo leta 1518 v dokumentu, s katerim je Jakob Strauss na Kapitlju v Novem mestu ustanovil Straussov beneficij s 15 kmetijami. Tu je ves čas pomembno vlogo igrala župnija z mogočno cerkvijo Device Marije, tolažnice žalostnih. V vasi s približno 190 stanovanjskimi hišami je nekoč živelo kmečko, danes pa predvsem primestno prebivalstvo,« pravi 59-letni gozdar in ljubiteljski zgodovinar Anton Goršin.
-
Iz zgodovine
Poročna slika Franca in Angele Martinčič (par na levi) je nastala 16. novembra 1926 v francoskem mestu Raismes, kjer je Franc delal kot rudar. Po vrnitvi domov leta 1928 sta zakonca prevzela kmetijo v vasi Jelovo nad Radečami. Rodilo se jima je sedem otrok, od katerih sta dva umrla že v otroštvu. Fotografijo hrani njun najmlajši sin Zdravko Martinčič iz Radeč.
Na fotografiji so otroci, ki so leta 1942 obiskovali vrtec v Lokvi. Kraj je takrat spadal pod Italijo, zato je bil pogovorni jezik v vrtcih in šolah italijanski. V prvi vrsti šesta z desne sedi Marija Trobec iz Kopra, ki še vedno ohranja stike s tremi prijateljicami iz najzgodnejših let.
Razloženo naselje sredi zakraselega sveta
ODSTRTE PODOBE – HINJE
Vasica z obcestnim jedrom leži v južnem delu Suhe krajine, v kraški kotanji pod Pleškim hribom (578 m), in je po številu prebivalcev eno manjših naselij v občini Žužemberk. V okolici je valovit, močno zakrasel svet, poln z gozdom in košenicami prekritih vrtač. »Hinje so kot Miklavžev hrib prvič omenjene leta 1382. Na panoramski fotografiji iz dvajsetih let 20. stoletja izstopata župnijska cerkev Marijinega oznanjenja in ob njej mežnarija ter na desni leta 1906 zgrajena šola. Na njivah v ospredju so Hinjci za lastne potrebe pridelovali žito, koruzo, krompir in druge poljščine,« pravi 73-letni upokojeni upravnik hinjske pošte Ciril Papež.
-
Iz zgodovine
Vas je bila do leta 1945 središče Brd
ODSTRTE PODOBE – KOJSKO
Razpotegnjeno naselje na vzhodu Goriških brd leži na flišnem slemenu med povirjema potokov Birše in Pevmice. »Kojsko je bilo do leta 1945 upravno in kulturno središče Brd, pri čemer je pomembno vlogo odigrala rodbina grofov Coronini, ki so tu živeli med letoma 1630 in 1874 (leta 1782 je grofa Rudolfa Coroninija obiskal tudi papež Pij VI.). Po njihovi zaslugi se je kraj naglo razvijal in izgubljal kmečki značaj ter v letih 1808–1813 postal sedež občine, v času avstro-ogrske monarhije z ustanovitvijo občine Šmartno-Kojsko leta 1850 pa je dosegel vrhunec,« pravi 79-letni upokojeni kemik in ljubiteljski zgodovinar Miloš Kumar.
Vasici sredi kraške velikolaške pokrajine
Zgodbemarec '26Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – GORNJE IN DOLNJE RETJE
Gručasti naselji ležita približno dva kilometra jugovzhodno od občinskega središča Velikih Lašč ob glavni cesti in železnici med Ljubljano in Kočevjem. Pri tem so Dolnje Retje, v katerih je po podatkih statističnega urada lani živelo 64 prebivalcev, po površini enkrat večje od Gornjih Retij s 25 prebivalci. »Dolnje Retje tako po številu hiš znatno prekašajo Gornje Retje, saj pod Dolnje Retje spadajo hiše na obeh straneh retjanskega mostu čez železniško progo, Gornje Retje pa ležijo v zgornjem delu ob vznožju Polance (690 m). O nekdanjih smerokazih za D. Retje in G. Retje je na spletu krožila šala: Kam bi raje – k ženi na dretje ali k ljubici na gretje? Zato so tabli kasneje zamenjali z novima in imeni krajev izpisali v celoti,« smeje pripoveduje 60-letna Retjanka iz Tagorejne hiše št. 3 v Gornjih Retjah Metka Starič.