Zgodovina
-
IZ ZGODOVINE
Vas Olševek je blizu ceste, ki iz Kranja vodi čez Jezerski vrh v Avstrijo. Šolo so dobili šele leta 1874. Bila je enorazrednica, kar je pomenilo, da so bili v razredu otroci vseh starosti. Tako je učitelj v isti učilnici ene poučeval, medtem ko so drugi pisali naloge.
Učitelj je znal presoditi, kdo izmed otrok bi zmogel še kaj več. Ko je tudi župnik podobno ocenil svojega ministranta, sta Janez Milač in njegova žena sklenila poslušati nasvet: Ivana sta poslala v šolo v Kranju. Seveda se fantič leta 1896 ni mogel vpisati v gimnazijo. Za kaj takega je bilo potrebno nekaj več znanja nemščine, tudi znanje matematike iz vaške šole ni bilo dovolj. Posebna pripravljalna šola je vaške fantiče naučila, kar so v mestnih šolah, kjer je bil pouk po razredih, že znali. Starši so za fanta dobili spregled šolnine.
Kraj je po vojni izgubil podeželski značaj
ODSTRTE PODOBE – HORJUL
Večje gručasto središčno naselje leži na južnem obrobju Polhograjskega hribovja v razširjenem delu doline potoka Horjulščica. Skozenj vodi cesta Dobrova–Lučine, od katere se tu proti jugu odcepi cesta na Vrhniko in proti severu na Koreno nad Horjulom. »Na panoramski razgledniški sliki iz leta 1915 vidimo središče Horjula z župnijsko cerkvijo sv. Marjete ter župniščem in mežnarijo levo od nje, malo bolj oddaljeno pa je pokopališče. V večji stavbi na sredini fotografije je bila do leta 1976 šola, nato vrtec, po letu 2007 pa so tu prostori občine. Večji del parcele v spodnjem delu slike zdaj zasedajo stavbe devetletke s športno dvorano in vrtcem,« je najprej dejal 72-letni upokojeni mag. elektrotehnike Bogdan Seliger.
-
Renkovim štirim otrokom s Krasinca, starim od dveh do deset let, je ob božiču leta 1942 umrla mama. Oče Franc se je junija leta 1943 poročil z Nežo Starešinič. Slavko Renko pravi, da jim ni bila mačeha, pač pa zlata mama, ki je z njimi ravnala enako kot s svojima otrokoma. Učila jih je, da so se imeli radi in si pomagali. Vseh šest je spravila do poklica, saj je bil oče kmalu po poroki težko ranjen v partizanih.
Fotografija razposajene skupine je bila posneta verjetno okoli leta 1957 v Šmartnu pri Litiji. Tja je Olga Högler (dekle v beli bluzi) hodila na obisk k svoji sestri in se igrala z otroki. Vesela bo, če jo kdo od fotografiranih pokliče na tel. št. 041 384 266.
-
Iz zgodovine
Fotografija je bila posneta leta 1948 v Prlekiji, na njej pa sta prijateljici Marija Murkovič in Terezija Holc ob kolesih, ki so takrat veljala za statusni simbol. Spoznali sta se v gospodinjski šoli v Svečini in od takrat sta bili nerazdružljivi. Dekle na desni je zdaj že pokojna tašča Nade Holc, ki je poslala fotografijo v objavo. (PDF)
Ljubljanski gasilci PGD Zgornja Šiška, ki so junija letos praznovali 120 let delovanja društva, še vedno uporabljajo gasilski dom, zgrajen sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ob slavnostni otvoritvi so se krajani, med njimi tudi člani družine Černe, oblekli v narodne noše. Helena Černe je celo napisala pesem: Gasilski dom, ponosna hiša, ponos si vsega okoliša. A vendar izmed mnogih hiš najlepša ti se meni zdiš. Fotografiji nam je v objavo posredovala njena hči Helena Kelhar.
Število prebivalcev se nenehno povečuje
Zgodbedecember '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – LOČE
Nekdanja pretežno živinorejska vas v srednjem delu Dravinjske doline leži jugovzhodno od občinskega središča Slovenskih Konjic in je danes že dodobra urbanizirano naselje z urejeno infrastrukturo. S širitvijo različnih dejavnosti se Loče uvrščajo med pomembnejša lokalna oskrbovalno-storitvena središča na tem območju. »Kraj se je razvil ob sotočju reke Dravinje in potoka Žičnice ter lokalni cesti Poljčane–Slovenske Konjice. Njegova prednost je tudi bližina priključka na avtocesto Ljubljana–Maribor v Tepanju, zato so vsi večji kraji hitro dosegljivi in se število prebivalcev stalno povečuje,« je najprej poudaril 67-letni upokojeni profesor športne vzgoje Viljem Kovačič iz Šolske ulice.
V toplih otroških posteljah je testo hitreje vzhajalo
Iz zgodovine
Prijateljici Rozana Prešern in Nadja Vuk iz Turističnega in kulturnega društva Šparžin iz Kort bosta praznični čas tradicionalno namenili pripravi tipičnih božičnih jedi, ki so v preteklosti v istrske hiše vnašale domačnost in povezale družino. Tudi letos bosta kuhali kur anbot, torej kot nekoč. Z nami sta delili nekaj zanimivih receptov in nasvetov, kako pripraviti okusne božične dobrote z istrskim pridihom.
Predsednica društva Šparžin Rozana Prešern pravi: »V društvu se res trudimo ohranjati tradicijo, saj gre za neprecenljivo dediščino, ki jo velja predstaviti ljudem. Na kulinaričnem področju se opiramo na znanja, ki so nam jih predale naše mame in none.«
-
IZ ZGODOVINE
V času, ko se kulturna dediščina čedalje bolj izgublja med sodobnimi trendi, hitrim načinom življenja in pozabo, sta zakonca Nose iz Ivančne Gorice postala tiha junaka slovenskega etnološkega spomina.
Brez državne podpore, le z lastno voljo, ljubeznijo do preteklosti in spoštovanjem do dela naših prednikov in prednic že skoraj četrt stoletja zbirata kmetijsko, obrtniško in rokodelsko orodje, gospodinjske predmete ter druge drobce iz vsakdanjega življenja, ki so oblikovali slovensko podeželje od druge polovice 19. stoletja do začetka druge polovice 20. stoletja. »Najina zbirka ni le muzejska, pač pa je živa pripoved o rokah, ki so obdelovale zemljo, izdelovale kmečko orodje, tkale platno, kuhale na ognjišču, si svetile noči z različnimi laternami, udarjale po starih pisalnih strojih ter poslušale glasbo, ki je donela iz prvih radijskih aparatov,« sta povedala Anica in Štefan Nose, ki obiskovalcem sproti opisujeta predmete. »Lahko rečeva, da ima vsak predmet svojo zgodbo, vsak kotiček muzeja pa postaja dragocen arhiv slovenske identitete.«
-
Iz zgodovine
Družina Miklič iz vasi Lukovek v občini Trebnje se je pred fotografom zbrala verjetno leta 1920. Jožefa (z dekliškim priimkom Zorman) in Jože sta imela 13 otrok. Dva sta umrla, drugi pa so si ustvarili družine, v katerih se je rodilo 28 vnukov in vnukinj. Ena izmed njih je Joža Miklič iz Novega mesta, ki ima zlasti na staro mamo lepe spomine.
Fotografija je nastala 13. februarja leta 1949 ob poroki Emice Kovše in Alojza Sevška, ki sta si dom ustvarila v Oplotnici. Fotografijo je v objavo poslala njuna hči Silva Gerdak s Ptuja.
Kraj spada med najstarejša naselja v Sloveniji
ODSTRTE PODOBE – STARA LOKA
Današnje primestno naselje na levem bregu reke Selščice je, kot pravi 85-letni upokojeni geolog, zgodovinar in domoznanec Alojzij Pavel Florjančič, »starodavni kraj s predzgodovinsko poselitvijo in neolitskimi ostanki orodij, rimsko vilo rustico na mestu Strahlovega gradu in »Kapitolom« nad njim, kjer stoji mogočna cerkev sv. Jurija. Grad in cerkev izstopata tudi na sliki Stare Loke iz leta 1916. Desno od gradu teče obcestno naselje, v ozadju pa je božjepotna cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Ravninski svet Stare Loke, na Podnu, je danes do Sore gosto pozidan z domom slepih, slabovidnih in starejših, srednješolskim centrom, internatom, otroškim vrtcem, športno dvorano ter bazenom.«
-
IZ ZGODOVINE
Pokopališča niso le zadnje počivališče rajnih in prostor, kjer v njihov spomin prižigamo svečke. So tudi pomemben del naše kulture, zgodovine in umetnosti, nekateri jih imenujejo kar muzeji na prostem. Še posebej to velja za največje ljubljansko pokopališče Žale. Danes bomo odstrli le del njegovih zanimivosti.
Po mnenju Združenja kulturno pomembnih evropskih pokopališč so Žale eno najlepših pokopališč v Evropi. Ne le zaradi arhitekture, pač pa tudi zaradi hortikulture, ki mu daje poseben estetski pomen. Od leta 2009 so kulturni spomenik državnega pomena in so vpisane na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine, največ po zaslugi arhitekta Jožeta Plečnika. Njegove mojstrovine lahko občudujemo na t. i. svetokriškem pokopališču oziroma starih Žalah – kar je staroslovanska beseda za pokopališče. Osrednje ljubljansko pokopališče je sicer razdeljeno na oddelke A, B in C (Nove Žale) ter D, ki je bolj poznan kot Mušičeve Žale (po projektantu Marku Mušiču), ki se širijo na drugi strani Tomačevske ceste.