Zgodovina
-
-
Fotografija je nastala pred drugo svetovno vojno v Holandiji, kjer je živela družina Markošek, mama Ana in oče Franc ter štirje sinovi: Valentin - Zdravko, Ervin, Franek ter najmlajši Emil - Milan. Ervin se je ponesrečil v Judenburgu, kamor so bili izseljeni. V Slovenijo so se vrnili leta 1947. Fotografijo hrani 88-letni Franc (Franek) Markošek, glasbenik, trobentar ter slikar samouk iz Laškega.
Na fotografiji, ki je nastala leta 1940, sta nona Marija Novak in mož Karlo Podgornik iz Vrtovina. Za njima stojijo njuni otroci Stanko, Anica, Jelka, Danica, Pavla in Milan. Sliko hrani vnukinja Vida Durn.
Ime, skrivno orožje v drugi svetovni vojni
Iz zgodovine
Čeprav se zdi, da so imena stvar okusa in odločitve staršev, jih močno določajo časi, okoliščine in oblast. Med drugo svetovno vojno so otroci dobivali bolj nemška in po njej bolj slovanska imena.
Pri nas in v drugih okupiranih deželah so se med drugo svetovno vojno pojavila nova nemška imena (Anemarija, Hajda, Helmut, Inge, Rosvita), obenem pa je poskočila priljubljenost starih (Adolf, Friderik, Gizela, Hilda, Irma, Konrad, Margareta, Oto, Rudolf, Valter). Med pogostejšimi medvojnimi imeni, ki se začenjajo s črko e, na primer Edvard, Elizabeta, Emil, Erika, Erna, Ernest, Ervin in Evgen, sta najkrajši ženski imeni Ela in Ema postali pri nas zelo priljubljeni znova v 21. stoletju.
Za Kreka je bil Šentjanž puš'lc Dolenjske
ODSTRTE PODOBE – BRINJE-BIRNA VAS-ŠENTJANŽ
Ob koncu 19. stoletja je čevljarski mojster in kmet Jožef Repše z Glinka hodil čez grič Brinje v pet kilometrov oddaljeno Kamenško v vas k bodoči nevesti Ceciliji. Ko sta se vzela, sta se odločila, da si prav na tem griču postavita novo domovanje. »Moj stari ata je najprej izsekal brinje, s katerim je bil močno poraščen ta hrib, in se nato lotil gradnje, ki je bila zaključena leta 1901. Tedaj sta se z ženo in štirimi otroki vselila v novo hišo v Brinju, ki jo vidimo na malce obledeli fotografiji, nastali po prvi svetovni vojni. Tu se jima je nato rodilo še pet otrok, od katerih je bil najmlajši moj oče Stanko, ki je ostal na kmetiji in imel z ženo Ivanko dvanajst otrok. Kot prvorojenec sem se rodil leta 1940,« pravi 84-letni upokojeni zdravnik, abdominalni kirurg prof. dr. Stane Repše in doda, da je v Brinju pri Šentjanžu še vedno le njihova domačija, ki kot zaselek Birne vasi spada v občino Sevnica. Tu zdaj v novi hiši živi njegov brat Andrej z družino.
Novembra pred petdesetimi leti
Nostalgija
Vzajemnost letos praznuje 50. obletnico izhajanja, zato vas želimo spomniti, kaj vse se je še dogajalo pred pol stoletja. Nekaj dogodkov iz novembra 1974.
Ameriški paleoantropolog Donald Carl Johanson je v severovzhodni Etiopiji našel okostje samice avstralopiteka (Australopithecus afarensis). Lucy, kot so jo poimenovali, je stara nekaj manj kot 3,18 milijona let.
Ustanovljena je bila Postaja konjeniške policije Ljubljana, ki ima danes hleve v Stožicah. Zaposlenih je 14 policistov konjenikov, ki jim pomaga 13 konj.
-
Naselje zaznamujeta tolminski punt in reka Soča
Zgodbeoktober '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – TOLMIN
Mestno naselje stoji na približno petindvajset metrov visokem pomolu iz morenskih in ledeniško-rečnih usedlin nad sotočjem rek Soče in Tolminke. Strateški pomen mu dajejo križišče pomembnih starih cest proti Goriški, Zgornjemu Posočju, Notranjski in Gorenjski ter njegova nekdanja in sedanja obmejna lega na stičišču visokogorskega, hribovitega predalpskega in dinarskega sveta. »Tolmin se ponaša z res lepim okoljem: čudovitimi hribi in čistimi vodami, rekami Sočo, Tolminko, Idrijco, Bačo ter mnogimi naravnimi in zgodovinskimi zanimivostmi. Če k temu dodamo še primerno cestno povezavo z Ljubljano, Goriško in Italijo, so s tem dani vsi pogoji za nadaljnji razvoj turizma,« pravi 93-letni upokojeni višji upravni delavec in udeleženec NOB Stanko Kovačič. Kljub mnogim pomembnim vlogam, ki jih je Tolmin imel v preteklosti, je mesto postal šele leta 1952.
-
Na fotografiji, stari kar 116 let, je družina Uran z Janževskega Vrha pri Ribnici na Pohorju, po domače Junkarjevi. Janez, vdovec s štirimi otroki, se je v drugo poročil s trideset let mlajšo Marijo, s katero sta imela 14 otrok. Fotografijo je poslala Mira Kumer iz Radelj ob Dravi, vnukinja deklice, ki jo ima mama v naročju.
Kopači so se leta 1932 fotografirali v vinogradu Toneta Šoška iz Sobenje vasi pri Brežicah, ki ga je imel v Gadnah. Fotografijo hrani gospodarjeva vnukinja Mojca Gorišek iz Krške vasi.
-
Iz zgodovine
V Suhi krajini leži vas Podgozd, naselje z nekaj hišami, nad reko Krko vrezana v strugi med Dvorom in roškimi gozdovi. Tu je nekoč živel fotograf Janez Lovše. Podatkov o njem skorajda ni, starejši prebivalci pa se spominjajo le tega, kar so o njem govorili njihovi starši ali stari starši.
V vasi še živi njegov vnuk, soimenjak Janez Lovše, ki je že upokojen. Ponosen je na prednika, vendar o njem zelo malo ve. Živel je v skromni hišici z ženo in sedmimi otroki na robu vasi Podgozd. Pri Lovšetovih imajo nekaj starejših fotografij, ki jih je izdelal njegov stari oče, vendar njegove osebne fotografije nimajo. »Imamo pa njegovo lepo stensko uro, na katero sem zelo ponosen, je prelep spomin nanj,« pove Janez in doda, da so se Lovšetovi iz nekdanje Muhčeve hiše preselili, ob tem pa so se izgubili predmeti, žal tudi fotoaparat in negativi na ploščah. Potem so v vas prišli zbiralci starin in odnesli še tisto, kar je ostalo.
Po letu 1906 se je obisk na Sv. Joštu stalno povečeval
Odstrte podobe – odziv bralca
V prejšnji številki Vzajemnosti sem z zanimanjem prebral prispevek o Sv. Joštu nad Kranjem, ki ga želim dopolniti s kratkim opisom dogodkov po letu 1906. Tedaj sta namreč tamkajšnjo gostilno in mežnarijo prevzela moja dedek in babica Valentin in Johana Sedej. Rodil sem se leta 1939 in sem sin njune starejše hčerke Zofije, zato sem ju tudi osebno poznal.
Valentin Sedej in Johana Jelenc Sedej sta se rodila v Selcah v Selški dolini in tu tudi živela. To je bilo obdobje krize in vsak si je pomagal na svoj način. Johana je odšla v Trst k znanemu odvetniku, ki mu je gospodinjila. V okolju, kjer je živela, se je seznanila z načinom priprave hrane za višje uradništvo. Ko se je vrnila domov, je spoznala Valentina Sedeja, ki je bil izučeni čevljar in je obiskoval orglarsko šolo. A v Selcah dela ni bilo, zato sta odšla v Ameriko, kjer sta ostala kar nekaj časa.