Z mojega okna 

Zavil je čez trg in vse je dišalo po kuhančku, ljudje so stali pred stojnicami, klepetali in se smejali, on pa je hitel naprej svojo pot. Zdaj je drugače gledal na to novoletno turnejo, kot so se junaki za šanki norčevali iz sebe v tem času. Z neskončno hvaležnostjo se spomni razlike med svojimi dnevi včasih in zdaj. Nikoli ne bo pozabil in vsem bi rad povedal, kako je bilo in kaj se je zgodilo.

Tisto leto se december zanj res ni končal veselo. Še preden je napočil silvestrski večer, je bilo njegovo telo od celomesečnega praznovanja že tako utrujeno, da ni mogel več ne piti ne dihati ne živeti – ni se spomnil, kateri dan in datum je, ni vedel, kako je sinoči prišel domov in kje ima avto, ni vedel, kdo ga je peljal na urgenco in ali so mu res izpirali želodec – ni vedel, zakaj živi in kaj to sploh pomeni – vedel je samo, da ima vsega dovolj in da je zadnji čas, da temu naredi konec. Konec! Konci so zelo različni, sploh če je človek res na tleh in ne vidi več nobenega izhoda. Potem se zlahka zgodi, da premišljuje, kako bi bilo, če bi se vrgel v reko – čeprav, roko na srce, v decembru to res ne more biti kakšen poseben užitek, osvežitev in rešitev – raje bi še en kozarček … Kar tam, od šanka, je tisto dopoldne zagledal Marjano, kako mu iznad svoje limonade kliče: »Ja, kakšen pa si!?«