Dobre stare viže

»S slovensko glasbo so povezani vsi moji predniki, stari ata, ati pa tudi stric Toni, ki me je naučil igranja na harmoniko in je pravzaprav tisti grešnik, ki me je vpeljal v glasbene vode. Kot soustanovitelj glasbene šole v Domžalah je že pred vojno deloval v domžalski okolici. Poučeval je igranje na vsa glasbila, razen na pihala in trobila,« za uvod opiše svojo glasbeno družino.

Edi Semeja je začel igrati pri sedmih letih, prva harmonika, ki jo je imel, pa je bila stara klavirska, 80-basna. Iz rojstnega Doba je hodil v domžalsko glasbeno šolo in se hitro naučil vseh potrebnih osnov igranja. Kasneje se je lotil tudi učenja igranja na kontrabas in trobento, kmalu pa je uspešno trobil vanjo že tudi v ansamblu zabavne glasbe. Rad je imel predvsem zasedbe, ki so igrale dixieland glasbo in po petih letih učenja igranja na trobento so s prijatelji ustanovili dixieland ansambel, v katerem je igral tudi Vinko Siter, kasnejši klarinetist v Alpskem kvintetu.

Punčka je ena najstarejših igrač. Nikoli ni iz mode, a se kar naprej spreminja, kot se spreminjata družba in okus dobe.

Kdaj so odrasli začeli otrokom poklanjati figurice iz gline, lesa, kosti, živalskih kož ... za igro, ne vemo. Vemo pa, da so arheologi v otroških grobovih starega Egipta že našli punčke. V starogrških in rimskih grobovih so našli lepo izdelane punčke, nekatere so imele celo premične ude.

Prve delavnice punčk so se pojavile leta 1413 v Nürnbergu. Imele so lesene glavice, nekatere pa tudi premične noge in roke. Sredi 15. stoletja so v Parizu izdelovali razkošno oblečene in počesane punčke, ki so širile pariško modo med plemstvom po vsej Evropi. Slike iz zgodnjega 17. stoletja kažejo plemiške otroke, kako se igrajo z njimi. V Nemčiji so izdelovali manj razkošne punčke iz lesa, okrog leta 1800 so izdelavo še pocenili z izdelovanjem glave iz mešanice papirja, žagovine, lepila in mavca. Če so takšno glavico dopolnili z nanosi voska, je dobila videz kože. Porcelanaste punčke so se pojavile po letu 1860. Videti so bile kot prave, zato so si jih želeli vsi otroci, dobili pa le bogati. Po letu 1880 so izdelali prve punčke z očmi, ki se zapirajo.

Pogosto vidimo in slišimo reklame za ta ali oni preparat, pa naj bo s področja prehrane, zdravja in zdravil ali pa za nego cvetja oziroma vzgojo rastlin na vrtu ali sadovnjaku. Marsikdaj nas reklamni oglas privabi, da takšno reč pač kupimo, saj imamo vedno kakšen problem z rastlinami, poljščinami, pridelki. Problem želimo rešiti. Toda ali vse to, kar oglašujejo, res drži?

Sam nisem naklonjen pisanju nepreverjenih dejstev in trditev o učinkovitosti posameznega preparata. Zato sem se odločil, da preverim učinkovitost in pridobim neizpodbitne dokaze. Postavil bom vprašanje o učinkovitosti preparatov Amino in Algesin.

Maja je rastlinjak poln sveže domače zelenjave. Sejemo in sadimo tudi za poletne dni. V zavarovanem prostoru naj ne raste samo paradižnik. Če je pomlad hladna, v začetku maja sadimo tudi kumarice, papriko, jajčevce in druge plodovke. Redno skrbimo za zračenje, zalivanje, postavimo zastirko in mrežo za senčenje. Ne pozabimo na sajenje cvetlic, ki privabljajo čmrlje in čebele.

Med paradižnik največkrat sadimo solato. Zelo priporočljivo je kombinirati tudi klasično baziliko 'Genovese', ki ima tipičen okus in vonj. Bazilika sorte 'Magic Blue' je zelo privlačna za opraševalce in nekoliko manj izrazitega okusa in vonja. Ta rastlina v juniju razvije čudovito vijoličasto socvetje, ki ga zelo radi obiščejo čmrlji in čebele. Čudovito belo socvetje razvije tudi bazilika 'Magic White'. Obstajajo številne variacije bazilike. Poskusite lahko tudi s sajenjem drobnolistnih sort in cepljenih sadik.

GREMO NA IZLET

V soboto, 18. junija 2022

Vstopna mesta: Ljubljana, Logatec, Postojna in Ilirska Bistrica.

Odhod avtobusa ob 5. uri s parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani. Sledila bo vožnja proti Hrvaški do Reke. Naš prvi postanek bo stara trdnjava Trsat, ki leži na 138 metrov visoki vzpetini nad sotesko reke Riječine in kjer sta romarska cerkev Matere Božje in frančiškanski samostan. Sledila bo vožnja do Reke, kjer si bomo ogledali mestni park, tržnico, ki je bila zgrajena sredi 19. stoletja, Hrvaško narodno gledališče Ivana Zajca, cerkev Sv. Vida, kapucinsko cerkev in druge znamenitosti. Nadaljevali bomo v Opatijo in se sprehodili po mestu, polnem mogočnih obmorskih vil, čudovitih plaž in parkov. Čas bo za kosilo, po kosilu pa se bomo napotili do mesteca Hum, najmanjšega mesta na svetu, ki spada med najprivlačnejše istrske izletniške točke, predvsem za ljubitelje narave. Pozno popoldne bo sledila vožnja proti domu. Domov se bomo vrnili v večernih urah.

VRT IN DOM

Večinoma smo prepričani, da imajo gojitelji kaktej dobesedno bodičastega konjička, a v vsakem primeru in v celoti to vendarle ne drži. Kar nekaj rodov je brez »sovražno razpoloženih bodic«, pri enem pa imamo opravka celo s pravimi listi, kar je ostanek dednostnega razvoja v veliki botanični družini.

V vrtnarski praksi kakteje, ki imajo sploščena razvejana stebla, ki bi jih ob površnem opazovanju lahko imeli za liste, imenujemo sezonski členarji. Pod povrhnjico se skrivajo klorofilne plasti, potrebne za asimilacijo, kar jim daje funkcijo listov. Nekaj let stari poganjki vendarle olesenijo in zelena barva izgine. Ker so to v naravi priraslike v drevesnih rogovilah ali celo na skalah, ima vsak členek sposobnost obnove in se zlahka zakorenini ter ustvari samostojno rastlino. Členarji se grmičasto razraščajo in so po svoji razvejanosti – odvisno od sorte – bolj pokončnega ali nekoliko povešajočega se videza. S cepljenjem na katerega od stebričastih kaktusov lahko členarje precej preprosto vzgojimo kot nadvse dekorativno obliko drevesca.

USTVARJALNICA 

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Znanka mi je zadnjič, ko sva se srečali, rekla: »Odlične, uporabne ustvarjalne ideje imaš. Ampak vedno moram za pomoč prositi šiviljo ali kakšnega mojstra. Daj, predlagaj tudi kaj tako preprostega, da se bom lahko prenove lotila sama, kajti od šiviljskih spretnosti znam le zašiti gumb in na roke kaj zarobiti.«

Električna kolesa postajajo vedno bolj priljubljena, razširjena in tudi dostopnejša. Še posebno pridejo prav starejšim, saj lahko razmišljajo o daljših razdaljah in težjih cestnih vzponih.

Marsikdo meni, da so električna kolesa le potuha, saj se ni treba truditi s poganjanjem pedalov. Toda kolo se ne pelje samo, saj elektromotor le pomaga pri vožnji. S pomočjo računalniškega sistema si lahko uravnavate stopnjo moči in prilagajate način vožnje. Kontrolna enota je nameščena na krmilu, bateriji ali kot aplikacija na pametnem telefonu. V praksi to pomeni, da v klanec vozite z manjšo ali večjo pomočjo elektromotorja, po ravnini pa jo potrebujete le občasno, da se lahko malo oddahnete. Še vedno morate kar precej delati z nogami.