Vrt in dom

Brez hrane lahko človek preživi dva meseca, brez pitne vode pa umre v nekaj dneh. In čeprav to vemo, zdrave pitne vode, s katero izpiramo tudi stranišča, še zmeraj ne cenimo dovolj. Sicer pa se je poraba vode v svetu v zadnjih sto letih povečala za več kot šestkrat.

Statistike povedo, da povprečen prebivalec razvitega sveta porabi okoli 250 litrov vode na dan, ki jo onesnaži z mili, detergenti, čistili, belili, olji, barvami, umetnimi gnojili itd. Ogromno vode porabi tudi industrija, ki jo še vedno pogosto vrača nazaj onesnaženo. Najraje to počnejo na skrivaj, in sicer ponoči, ko jo izpuščajo kar neposredno v bližnje potoke, reke, jezera ali morja. Zavedanje, da s tem škodujejo tudi sebi, očitno še ni zaživelo.

Z VNUKI

Otroci so se od nekdaj igrali, le igre in igrače so bile drugačne, kot jih poznamo danes. Nekatere so utonile v pozabo, druge so se ohranile, vendar v nekoliko spremenjeni obliki.

Igre na prostem so bile predvsem gibalne igre, pripomočki pa so bili zelo enostavni. Včasih so bili rekviziti za igro prirejeni predmeti za vsakdanjo rabo, pogosto pa za igro niti niso bili potrebni, saj je zadostovala le domišljija. Vsaka igra je imela dokaj trdna pravila, ki se jih je bilo treba držati. Otroci so pravila upoštevali, in če se je našel kdo med njimi, ki jih je hotel uveljavljati po svoje, ga je skupina hitro izločila. Igre niso pomembne le za gibalni razvoj otrok, ampak tudi za njihovo socializacijo. V druženju z vrstniki odkrivajo svet okoli sebe, odnose med njimi, naučijo se veseliti ob zmagi in sprejemati poraz.

Zelo vabljiva je zamisel, da si stanovanje prestaviš enkrat na obalo morja, drugič ob jezero, tretjič na rob gozda, četrtič na obrobje mesta in tako naprej po spisku še neuresničenih želja. Bistveni pogoj je, da ima človek na voljo dovolj časa in seveda tudi dovolj denarja. In tudi dobra družba je pomembna.

Na trgu je ponudba novih in rabljenih avtodomov bogata: od tovornih kombijev, predelanih v bivalnik (t. i. vani), hišic na šasiji kombija (tipa križanec in alkoven) do dobesedno samovoznih hišic, ki jih avtodomarski sleng imenuje »integrirci«. Za pogovor smo zaprosili Draga Turnška, ki je avtodomar že štirideset let in je z različnimi izvedbami »hišic« obredel lep kos sveta od daljnega norveškega in irskega severa do delte Donave in vse vmes.

Na poti do slovaškega glavnega mesta Bratislava nas je spremljala množica sodobnih mlinov na veter – vetrnih elektrarn. Tudi sosednja Madžarska, od koder smo pripotovali, in še druge evropske države imajo cela polja le-teh, le Malta in Slovenija nič. Oprostite, v zadnjih desetletjih nam je le uspelo postaviti dve in očitno bo, žal, pri tem tudi ostalo.

Mala slovaška prestolnica je bila prijetno presenečenje. Mesto nosi svoje ime šele zadnjih sto let, prej so ji rekli Prešporok (nemško Pressburg, madžarsko Pozsony). V času turške zasedbe Budimpešte je bila celo prestolnica madžarske kraljevine, v bratislavski katedrali pa so kronali madžarske kralje.

Vrtnarjem in drevesničarjem pogosto zastavijo vprašanje, katere okrasne grmovnice bi bilo dobro zasaditi, da bi vse poletje cvetele. Te želje ni preprosto uresničiti in dejansko imamo zelo ozko izbiro: petoprstniki neprestano pocvitajo in tudi nekatere sorte vrtnic cvetijo več tednov. Ob tem se ponuja drugačna rešitev – izbira grmovnic, ki se dopolnjujejo in cvetijo druga za drugo, vsaka ob ravno pravem času, kajti tako je na vrtu vedno nekaj cvetočega.

Vrtnarjevo leto se ne začenja s pomladjo, saj nekatere grmovnice zacvetijo že pozimi, v predpomladnem času, prej kot vsi zvončki in trobentice.

ROKODELCI

Ustvarjalnost Konjičanke Zofije Voler je izredno vsestranska. Je prostovoljka, športnica, pevka, enako spretna pri ustvarjanju najfinejših čipk kot pri predenju volne, ustvarjanju z iglo, pletilkami, kvačko ali s sekiro v rokah.

Ob upokojitvi leta 2000 se je vključila v Društvo upokojencev Slovenske Konjice in delala 13 let kot blagajničarka. Že leta 1994 se je pridružila ženskemu pevskemu zboru, leta 2004 je bila soustanoviteljica rokodelske sekcije Spominčice. Na športnem področju deluje v streljanju, steznem kegljanju in pikadu. Vrsto let je v društvu koordinirala šport, zdaj je predsednica komisije za šport in telesno kulturo pri Pokrajinski zvezi društev upokojencev Celje. »V letu 2008 smo na mojo pobudo stopili v program Starejši za boljšo kakovost življenja na domu, kjer sem koordinatorica pomočnica in vnašalka v program,« pove. Poleg članstva v drugih društvih je dobrih deset let tudi članica Društva likovnikov in fotografov Slovenske Konjice. Z njimi redno razstavlja svoja dela Čipka v sliki in pomaga pri organizaciji.

Mladostne iskrice v očeh

V lokal smo prihajale druga za drugo: dame urejenega videza, z gubami in gubicami na obrazu, skoraj vse polnejših postav in obute v udobna športna obuvala. Radovedno smo ogledovale druga drugo, glasno ugibale in vzklikale imena, ko smo se prepoznale. In si nato malce v zadregi podajale roke. Videle se nismo namreč več kot štirideset let. Dobile smo se nekdanje sostanovalke iz internata iz sobe številka 11. Od desetih, kolikor nas je bilo tedaj v sobi, nas je na srečanje prišlo šest.

Z dobro voljo naokrog 

Kamnoseki Društva Most – Univerze za tretje življenjsko obdobje Ajdovščina so na cesti iz Sanabora proti Podkraju ustvarili zanimiv relief – mural, ki ga v takšni obliki in obsegu redkokje najdemo. Kamnito steno, ki je mejnik med občinama Ajdovščina in Vipava, so namreč kiparsko oblikovali z motivom konjske vprege in tako postavili svojevrsten spomenik tradiciji tukajšnjega furmanstva.

Cesta Vrhpolje–Col se po nekaj kilometrih odcepi proti Sanaboru po dolini potoka Bela in naprej proti Beli in Podkraju. Idilična lokalna cesta, ki poteka večinoma v senci nanoških gozdov, nas pripelje k zanimivi okrog osem metrov visoki in deset metrov veliki kamniti steni. Domiselni kamnoseki iz Društva Most, ki domuje v vasi Manče, so jo izbrali za izdelavo nizkega reliefa z motivom konjske vprege, ki pelje hlodovino iz gozda. Steno so kiparsko oblikovali tako, da so podobe deloma spojene s podlago oziroma ozadjem, deloma pa izstopajo iz nje.

Z dobro voljo naokrog

Preden je skozi Ljubljano sredi 19. stoletja zapeljala železnica, je bila Ljubljanica pomembna prometna žila za tovor in ljudi, ob njej pa se je odvijalo tudi živahno družabno življenje. Potem so bregove pozidali ter prekinili »ljubezensko zvezo« med meščani in reko. A ta povezava se spet prebuja, po njej ljubljanski ladjarji vsako leto prepeljejo več ljudi, ki jih zanima, kako je slovenska prestolnica videti z vodne gladine.

»Na travnatem nabrežju, čez katero se je nekdaj v Ljubljanico stekala vsa kanalizacija, je grozno zaudarjalo, a kljub temu je bilo na obrežju vedno živahno. Tovorni promet je dolgo časa potekal najprej do pristanišča na Bregu med Šentjakobskim in Čevljarskim mostom, kasneje so ga prestavili v Trnovski pristan. Ribolov je bil priljubljen konjiček, krakovske in trnovske gostilne so stregle ribe in rake, ob vročih poletjih pa je bilo na bregovih vse polno kopalcev,« pripoveduje kapitan Jože, ki vozi turiste s svojo barko po Ljubljanici.

Z dobro voljo naokrog

Osluševci so kraj v občini Ormož. Železniško postajališče Osluševci, ki ima prav poseben pomen, je od središča vasi oddaljeno poldrugi kilometer. Proga je imela v preteklosti pomembno vlogo, tudi zaradi povezave z Budimpešto in kraji onstran hrvaške meje.

Danes je v obnovljenem železniškem vagonu na postajališču, ki ga domačini imenujejo Stanica, urejen železniški muzej. Druščina prleških železničarjev je staro železniško postajo spremenila v muzej in učni center železniške zgodovine. Prvi vlaki so skozi Osluševce začeli voziti že leta 1860. Železnica je v te kraje prinesla hitrejši gospodarski razvoj in razvoj turizma ter pustila za seboj neizbrisne sledi.