Pravijo, da bomo v bližnji prihodnosti brali le še digitalno. A za zdaj še ni tako in večina se s trditvijo gotovo ne strinja. Knjigo ali revijo lahko prelistamo, se večkrat vrnemo na določena mesta, jo shranimo na polici ali iz revije iztrgamo stran in jo prihranimo. A kam pospraviti številne knjige, ki smo jih postopoma kupovali, morda tudi podedovali, poleg tega so težke in potrebujejo močne police?

Pred desetletji so bile priljubljene knjižne zbirke, ki so na žalost mnogokrat nikoli prebrane le polnile police in dajale vtis kultiviranosti. Knjigam je bilo prilagojeno tudi pohištvo za dnevno sobo. Prostor je bil zapolnjen z omarami in je deloval natrpano.

Samo en cvet

Cvet na mrežastem prtičku, olepšanem s čipkasto obrobo, nas vedno znova očara. Zlahka pa cvet podvojimo, potrojimo … na večjem nadprtu, dolgem namiznem tekaču, kot obrobo zavese ipd.

Velikost: 36 x 36 cm (s čipkasto obrobo).

Potrebujemo: 80 g gladkega belega bombažnega kvačkanca; kvačko št. 1,25.

Vzorci: mrežasti in čipkasti vzorec kvačkamo po vzorčnih risbah.

Poskusni vzorček: 14 okenc mrežastega vzorca po širini in v višino = 10 x 10 cm.

Prijetna zamisel, kako nam bo najljubši človekov prijatelj ob odhodu v pokoj in na jesen življenja delal družbo, se lahko izkaže tudi za ne preveč romantično. Poleg vsega lepega terja namreč kup obveznosti in tudi neprijetnosti, ne nazadnje tudi stroškov, ki ob manjši pokojnini niso nezanemarljivi. Tu je nekaj mojih izkušenj in opažanj, ki jih je treba dobro premisliti, preden se boste dokončno odločili, ali ste dovolj pri fizičnih in psihičnih močeh, vsekakor pa tudi finančnih, da si omislite psa.

Bilo je leta 1948, ko je mlada mati v mali vasi Štrit rojevala. Oče je hitel po vaško babico, ki je živela na drugem koncu vasi. Ko je prišla k materi, je iz velike usnjene torbe potegnila belo prekuhano in zlikano trikotno ruto in si jo nadela čez nos in usta. Rodila se je tretja hči, ki je najprej zagledala obraz ženske, prekrit z masko iz bele lanene tkanine.

Oče je konec tedna, navadno ob večerih, nosil žito v mlin, kot petletno dekletce sem stopicala za njim. V mlinu naju je sprejel prijazen možic, ves bel od moke, čez nos in usta je imel zavezano trikotno žensko ruto. »Da ne gre toliko moke vame,« je rekel. Zunaj pred mlinom si je na stari klopi snel mlinarsko masko in poklepetal z očetom.

Prvo pravo potujočo knjižnico so imeli v Kopru – bralce na podeželju je bibliobus začel obiskovati pred 49 leti, januarja 1973. Danes je v Sloveniji že 13 knjižnic na kolesih, ki se ustavljajo na približno 800 postajališčih. Ta pa niso samo po vaseh, temveč tudi pred manjšimi vrtci in šolami, ustanovami za ljudi s posebnimi potrebami, zapori in domovi starejših občanov. Med odraslimi uporabniki je največ upokojencev in brezposelnih.

Knjižnice so bile dolgo hrami učenosti, kamor so smeli le »posvečeni«, torej tisti, ki so znali brati. Ko pa so v 19. stoletju postale bolj odprte, so prevzele vlogo spodbujanja branja in si zadale poslanstvo, da bodo dostop do knjig omogočile čim večjemu številu bralcev, pripoveduje bibliotekarska specialistka Tjaša Mrgole Jukič, predsednica Sekcije za potujoče knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, sicer pa zaposlena v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj.

»Ni vam treba v Prago, da bi uživali v čeških lepotah in gostoljubju,« me je prepričevala spletna znanka Petra. »Nekaj dni lahko ostanete pri meni. Sicer živim v manjšem mirnem mestu, a v okolici je obilo zanimivih krajev in možnosti za izlete v naravo.«

Jugovzhodni del Češke, kjer živi Petra, predstavlja pokrajina Moravska. Turizem je po propadu nekoč močne industrije med pomembnejšimi viri dohodkov tega območja. Toda med obiskovalci so večinoma domačini in prišleki iz sosednje Slovaške ter Poljske. Najbližja povezava iz osrednje Slovenije nas je vodila prek Dunaja in Brna. Ob prestopu meje smo zadovoljno ugotavljali, da so cene prenočišč in hrane nižje kot pri nas in k sreči še zdaleč ne dosegajo tistih v Pragi.

V času, ko postaja pogled na zelene površine v mestih že pravo razkošje, je razmišljanje o trajnostnih rešitvah v korist bivalnemu okolju še kako na mestu. Smernice, kako čim manj onesnaževati okolje, se ne vežejo le na porabo fosilnih goriv v prometu in na individualne kurilne naprave, pač pa tudi na življenjske navade. Trditev, da je manj več, ni le obrabljen slogan v poskusu zajezitve potrošništva, je tudi zrcalo našega odnosa do okolja.

V Sloveniji že vrsto let potekajo pobude strateško usmerjenih občin za zmanjševanje količine odpadkov v lokalnih gospodinjstvih kot tudi rešitve za ponovno uporabo materialov in recikliranje. Razmišljanje, podprto z močnimi argumenti ekološko usmerjenih proizvajalcev hrane, obutve in oblačil ter društev in organizacij, k sreči že rojeva sadove. Spodbude za premišljen odnos do odpadkov v gospodinjstvih in širšem okolju so se udejanjile z nameščanjem zabojnikov za ločevanje odpadkov tudi na mnogih javnih mestih (parki, sprehajalne poti) in prireditvah. Vsekakor pa s tem še nismo naredili dovolj, kajti poiskati moramo rešitve za ponovno uporabo materialov in recikliranje. 

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

V Muzeju Velenje na Velenjskem gradu so na ogled fosilni ostanki enega največjih sesalcev vseh časov, ki je pred približno tremi milijoni let živel na območju današnje Šaleške doline. V Sloveniji je bil Borsonov mastodont do zdaj najden le v Škalah. Ker se je ohranil velik del njegovega okostja, je ta najdba izjemno pomembna tudi v svetovnem merilu.

Šaleška dolina se je v začetku šestdesetih let 20. stoletja hitro spre­minjala. Posledice intenzivnega izkopavanja premoga so se kazale v močni preobrazbi pokrajine. Pridobivanje premoga je povzročilo ugrezanje površja, ki je uničilo celotna naselja. Prva vas, ki je bila porušena zaradi premogovniške dejavnosti v Šaleški dolini, so bile Škale s prafarno cerkvijo sv. Jurija. Cerkveni zavetnik sv. Jurij je že nakazoval pomembno paleontološko najdbo, ki je bila odkri­ta med urejanjem območja Škalskega jezera, nastajajočega na mestu nekdanje vasi. Cerkve sv. Jurija namreč pogosto stojijo v bližini najdišč nenavadno velikih kosti, ki si jih ljudje v preteklosti niso znali razložiti in so jih zato pripisali zmajem ter drugim nadnaravnim bit­jem. Ker je bil sv. Jurij upodabljan na konju v boju z zmajem, so ga izbrali za svojega zaščitnika.

Konstrukcijske igrače so všeč otrokom in odraslim. Odrasli prepoznajo njihovo didaktično vrednost, saj lahko otroci iz osnovnih elementov sestavijo, kar jim narekuje domišljija, pri tem pa se učijo pomembnih spretnosti. Otroci pa v igranju preprosto uživajo.

Njihova posebnost je, da iz osnovnih elementov sestavimo vedno nekaj novega, izdelek pa lahko razstavimo in igro začnemo znova. Konstrukcijske igrače so zelo ustvarjalne, otrok pa ima vlogo tistega, ki sproti določa, kaj bo nastalo in kako bo svoje zamisli uresničil. Med prvimi so bili osnovni elementi iz nepobarvanega lesa različnih geometrijskih oblik. Velik korak v razvoju teh igrač sta naredila Maria Montessori in Rudolf Steiner, ki sta prva poudarila pomen razvoja otrokovih možganov od rojstva do tretjega leta. Sprva so konstrukcijske igrače iz različnih materialov uporabljali le v vrtcih, postopoma pa so jih začeli tudi prodajati. Zelo priljubljene so bile kamnite kocke Anchor Building Blocks, kjer je bilo iz osnovnih elementov mogoče »zgraditi« stavbe in mostove. Med arhitekti še danes velja za kultno igračo.