V iskanju poslednjega raja in odraslosti
Reportaža: Kambodža
Priznam, ko sem devetnajstletno hčer pustil na neki železniški postaji v Vietnamu, me je rahlo stiskalo pri srcu. A če sem tam zapustil svojega najstniško raztresenega otroka, me je čez tri mesece, ko sem jo obiskal v Kambodži, k sebi stisnila samozavestna mlada ženska.
Ob koncu srednje šole si je vzela leto časa, da še malo odraste, dodela svojo samostojnost in dobro premisli, v katero smer se bo v življenju usmerila. Tako smo se spet odpravili v jugovzhodno Azijo, kjer smo po različnih državah že leta preživljali zimske počitnice. Tu je namreč v tem času toplo vreme, popotovanje in življenje tam pa sta cenovno lahko zelo prijazna. Z dobrodušnim barantanjem, ki je v Aziji običajen dialog med ponudnikom česar koli in kupcem, lahko za najem sobe za dve do tri osebe odštejemo že okoli deset evrov, za hiško na plaži v senci palm pa približno 15. Če tričlanska družina ne pretirava s pivi, sladoledi, sladkarijami in drugimi manj pomembnimi življenjskimi dobrinami, se lahko pošteno nahrani in odžeja že za deset evrov na dan.
Veščina, ki še ni povsem izginila v pozabo
Od letošnje pomladi je izdelovanje prunel vpisano v register nesnovne kulturne dediščine. Pa veste, za katero veščino pravzaprav gre? Prunele so posušene slive, ki so jih v preteklosti predvsem v Goriških brdih olupili in jih nato sušili na soncu. Veščina v tem delu Slovenije še ni povsem izginila v pozabo, čeprav bi na prste ene roke lahko našteli domačine, ki se s tovrstno dejavnostjo še ukvarjajo. Med njimi je Vanda Cukjati s Ceglega.
Po besedah etnologinje Katje Kogej iz Šmartnega, ki je bilo nekoč eno od središč te dejavnosti v Goriških brdih, se je izdelovanje prunel začelo v prvih letih 19. stoletja – okoli leta 1810. Takrat so dejavnost v te kraje menda zanesli Francozi, domačini pa so se z njo ukvarjali še vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Sezona izdelovanja prunel v Brdih se je običajno začela približno 15. avgusta, trajala pa je do 10. oktobra. Slive so lupili v več briških vaseh, središče lupljenja sta bili vasi Šmartno in Medana.
-
Italija ima dolgo tradicijo vezenja. V 13. stoletju je v samostanih nastal slog, ki je postal osnova za asiško vezenje.
Kasneje je to vezenje postalo zelo priljubljeno, razširilo se je zunaj samostanskih zidov po vsej Italiji, evropskih državah in drugje po svetu.
Zgodnji motivi so bile poenostavljene podobe ptic, zveri, cvetja, listja, kasneje so začeli uporabljati širši spekter motivov – od renesančnih podob satirov, demonov in starodavnih mitskih ptic in živali.
Asiško vezenje je zelo prefinjena pravilna in geometrijska tehnika vezenja, ki združuje križni vbod in vbod holbein. Veze se na platno iz naravnega materiala, enakomerno tkanega. Za asiško vezenje je primerna tkanina aida. Tehnika vezenja temelji na starodavni italijanski tradiciji šivanja v dveh barvah: ena barva za ozadje motiva, vezena s križnim vbodom, največkrat v rdeči, modri ali zeleni, in druga barva za oris motiva z vbodom holbein, navadno črna, rjava ali zlata, notranjost motiva je prazna. Sodobno vezenje dopušča veliko različnih barv, motivi pa so izjemno raznoliki. Za oris motiva se lahko uporablja enaka barva kot za vezenje ozadja, le v temnejšem tonu, ali različni barvi. Delamo lahko na dva načina: prvi način je, da najprej izvezemo oris motiva z vbodom holbein in nato ozadje s križci; drugi način je, da najprej naredimo ozadje in nato oris motiva.
-
USTVARJALNICA
Pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.
Že tisočletja uporabljamo kristale za energijske, zdravilne pripomočke. Kristalno steklo pa za izdelavo brušenih dekorativnih in uporabnih izdelkov – od nakita, lestencev do namiznih servisov, ki so zaradi svojih prestižnih odbleskov pogosta poročna darila. Prehajajo celo iz roda v rod – seveda, če se vmes ne razbijejo. Tako z leti ostajajo od kompletov le še posamezni kozarci, posode, vaze, pepelniki, svečniki. Kaj z njimi?
Prilagoditev kopalnice (2. del)
Stanovanje
Pred prenovo ali prilagoditvijo kopalnice se moramo najprej odločiti, kaj pravzaprav sploh želimo pridobiti, saj namen prenove gotovo ni le lepši videz. Bolj ali manj imamo možnost, da spremenimo funkcionalnost in sebi prilagodimo prostor tako, da nam bo zdaj in še vrsto let ustrezal glede na potrebe in morebitne pešajoče sposobnosti.
Največja dilema se običajno kaže v odločanju med opustitvijo kopalne kadi in namestitvijo udobnega prostora za prhanje. Nekateri prisegajo na kopanje v kadi, a upoštevati moramo tudi svoje zmožnosti in varnost. Če je v kopalnici dovolj prostora in nam sredstva dopuščajo, se seveda lahko odločimo za oboje – kad in prostor za prhanje, seveda oboje primerno dostopno in varno za uporabo. Kadar kad obdržimo, mora biti opremljena s primernimi držali za dostopanje, gumirano podlogo v kadi in pred njo ter še drugimi pomagali. A resnici na ljubo kad ni primerna za nekoga, ki težko dvigne noge, težko sede in vstane ali se mu rado zvrti.
Radovednost je v njegovi naravi
Kultura
Peter Zupanc, pisatelj, filmski kritik in raziskovalni popotnik, že več kot deset let živi in dela na Kitajskem. Nastanjen je v šestmilijonskem mestu Nanning, ki je največje mesto avtonomne regije Guangxi Zhuang na jugu, in veliko potuje. Očarala ga je raznolikost pokrajine, pritegnile so ga različne kulture, saj na jugu živita dve tretjini vseh narodnostnih manjšin na Kitajskem. O tem piše raziskovalne reportaže za številne slovenske časopise in revije, napisal pa je tudi več knjig: Obešanje zmajeve glave, Kitajska, dežela sanj in jaz ter Leto podgane ali kako sem preživel covid-19 na Kitajskem.
-
GLEDALIŠČE
Zahodni privez v Mestnem gledališču ljubljanskem
Delo kultnega francoskega dramatika Bernarda-Marie Koltèsa prikaže trk dveh svetov z družbenega vrha in dna. Dogaja se v neimenovanem velemestu na Zahodu, kjer v zanemarjenem hangarju živi skupina ljudi, ki je ostala na robu družbe. Tja se pripeljeta visoki finančni uradnik in njegova sodelavka, ki se sicer ne bi nikdar srečala z reveži. Gledamo pomanjšano sliko sveta, razdeljenega med revne in bogate, socialno obarvano dramo ljudi v stiskah. Po natančno 40 letih od nastanka jo je režiser Janusz Kica označil za vizionarsko, Koltèsa za avtorja, »ki odpira oči«, krasi pa jo tudi mojstrski preplet dramskega in komičnega. Igrajo: Sebastian Cavazza, Tjaša Železnik, Jana Zupančič, Alojz Svete, Filip Samobor, Klara Kuk, Filip Štepec in Joseph Nzobandora - Jose.
-
Vrt
Večja mesta v začetku novembra že dobivajo praznično podobo. Lučke na ulicah začnejo žareti, trgovine okrašujejo svoje izložbe in ponujajo božična darila. Ponudba dekorativnih materialov bo velika in zlahka bomo našli zamisel za izdelavo ali okrasitev adventnega venca.
Na praznični mizi. Za ustvarjanje svežih vencev je narava prava zakladnica najrazličnejših barvitih plodov. Uporabne so sveže zimzelene vejice iglavcev, kot so smreka, jelka, bor in tisa. Narežimo trpežne bršljanove liste. Kot dekorativen dodatek so čudoviti storži macesna in bora, tudi cedre, če živite ob morju. Lahko pa se prepustimo domišljiji in izberemo povsem drugačne materiale, kot so arašidi, pokovka, gumbi …
-
V hladnih zimskih dneh, ko brije veter okrog ušes, nas prijetno pogreje kapa, še toliko bolj, če je ročno spletena z ljubeznijo. Sploh za naše malčke ni kapic nikoli preveč.
Potrebujemo: 50 g volne ali mešanice volne in sintetike, primerne za debelino pletilk št. 4, in komplet petih pletilk št. 5.
Nasnujemo 72 petelj, na vsako pletilko 18 petelj, in sklenemo krog. Na mestu, kjer krog sklenemo, je treba prvo petljo res dobro zategniti, da na prehodu ne zija luknja. Še lepše se krog zapre, če na prvi pletilki nasnujemo eno petljo več, v našem primeru 19 namesto 18. Ko sklenemo krog, prvo petljo samo preložimo na 4. pletilko in začnemo plesti z drugo petljo. Ko bomo prišli do konca kroga, zadnji dve petlji enostavno popletemo skupaj.
-
Dobre stare viže
Pri Klančakovih v Slamni vasi pri Metliki v Beli krajini se je Janez Pezdirec začel ukvarjati z glasbo že v rosni mladosti. Kmalu po osnovni šoli je pri mladinskem verouku metliški kaplan Janko Štampar sestavil skupino Mavrica, v kateri so se mladi glasbeniki učili igrati in peti. Večkrat so zaigrali tudi v sosednjih župnijah, je pa bilo igranje na električne kitare in bobne v cerkvi pred oltarjem kar drzna poteza.
Potem so se lotili tudi preigravanja jugoslovanske zabavne glasbe, malo kasneje pa še narodnozabavnih viž. S kaplanom Jankom so v Črešnjevcu pod lipo zaigrali na prvi gasilski veselici in takrat jim je pri narodnozabavnih skladbah pomagal domači harmonikar Toni Požek. Leta 1981 je Janez začel peti še v cerkvenem moškem pevskem zboru in kaj kmalu se je naučil, kako se pravilno poje po notah, kar mu je kasneje prišlo zelo prav.
