Ustvarjalnica 

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Mali medeninasti zaklad

Zadnjič sem jo opazila v trgovini s starim pohištvom. Nič posebnega, razen ročk za odpiranje predalov in nogic. Pravzaprav sem omarico kupila zaradi ročk. Ker mi rjava barva ni pisana na dušo, sem ji nadela novo črno-belo obleko. Vznemirjenje, primerljivo z vznemirjenjem restavratorja, ki pod plastmi barv odkriva dragoceno fresko, pa me je prevzelo, ko sem čistila medeninasto okrasje. Ne le prelepi ročki, tudi pod nogicami, ki jih je nekdo že pred mano pobarval v rjavo, sem odkrila pristne medeninaste detajle. Počutje? Kot bi odkrila zlat zaklad.

GLEDALIŠČE

To noč sem jo videl

Od 22. do 27. januarja si boste v Cankarjevem domu lahko ogledali zanimivo predstavo, nastalo po istoimenskem Jančarjevem romanu, ki jo je dramatiziral in režiral Janez Pipan. Nastala je v SNG Maribor z mednarodno zasedbo igralcev iz dunajskega Burgteatra in Jugoslovenskog dramskog pozorišta, kar je smiselna posledica vsebine romana, saj pet pripovedovalcev različne narodnosti razkriva pretresljivo zgodbo Veronike Zarnik, ki jo uprizarja prvakinja mariborske drame Nataša Matjašec Rošker. Veronika je resnična oseba iz preteklosti, njena zgodba je znana, resnica pa zakopana, kot sta bila zakonca Zarnik (Hribar). Tako kot pisatelj jo tudi režiser postavlja v polje skrivnosti, vam pa prepuščata možnost, da si ustvarite svojo Veroniko.

Vandramo po Sloveniji

Ne boste našli boljše januarske naravne plaže v Sloveniji kot v Strunjanu. Biti »preboden od sonca«, kot bi rekel pesnik Salvatore Quasimodo, in opazovati svoje lastne dolge sence na morskem produ? Zadihati mehak slanikast zrak? Tudi pozimi? Poiščite jih torej, te klife, strme, ponekod navpične stene strunjanskega polotoka, ki padajo naravnost v morje; male skrite zalivčke, v katerih ste se poleti morda kdaj samotno kopali.

Pri teh nekaj desetih kilometrih istrske obale (46,6 km, če smo natančni), ki jo imamo, pri vsem tem prerivanju plaž, solin, lagun, izlivov, cestišč, industrije, pristanišč in naselij je ta naravna obala pravi čudež, velika učilnica geologije, geomorfologije in botanike, je staro izročilo narave sredi zasople urbanizacije.

Novomeška rokovska skupina Rudolfovo je sredi sedemdesetih let ustvarila enega največjih hitov Grem domov v Novo mesto. Besedilo pesmi je napisal Drago Vovk, vrstnik in prijatelj članov skupine, na enem od druženj v takratni Perovi gostilni v Novem mestu, današnjem Slonu. Napisal je še eno legendarno pesem – Peronospora je živ hudič, ki sta jo izvajala ansambel Henček in Pero Lovšin.

Drago ni bil nikoli glasbenik, je pa z glasbo zelo povezan že od najstniških let. Kot novinar že petdeset let piše o glasbi in tudi fotografira, je avtor radijskih oddaj, lastnik snemalnega studia Sraka in Radia Sraka, ki je že od začetka družinski radio. Svoje prve prispevke in fotografije je objavljal v Dolenjskem listu, pozneje pa je pisal za številne revije in časopise (od Stopa, Antene, Mladine, 7D, Kiha do Nedela, Reporterja, Slovenskih novic), še vedno pa sodeluje z našo revijo, kjer predstavlja nekoč zelo uspešne ustvarjalce narodnozabavne glasbe. Pisal je tudi za jugoslovanski reviji Džuboks in Start ter angleški glasbeni časopis Folk News. V tem času se je nabralo veliko fotografij domačih in tujih glasbenih ustvarjalcev in spominov na stare dobre čase, ko še ni bilo interneta in smo poslušali še gramofonske plošče in kasete.

Sneg, veter in hlad nas prevečkrat zadržijo v objemu toplega doma. Ljubitelji cvetja si zato radi osvežimo zalogo sobnih lončnic, da je čakanje na pomlad prijetnejše. Vendar je zimski čas tudi za sobne rastline kljub obdobju mirovanja stresen. Če bomo prisluhnili njihovim zahtevam, bodo to kmalu pokazale v vsej svoji lepoti.

Okenska polica ne ustreza vsem rastlinam. Skupina bromelijevk, kot so priljubljene Aechmea, Vriesea, Tilandsia, Guzmania ( na fotografiji Guzmania minor ), zaradi nenavadnih okrasnih cvetov dajejo videz zahtevne rastline. Vendar za uspešno vzgojo ne potrebujejo posebnih vrtnarskih veščin. Posebnost bromelijevk je, da cvetijo samo enkrat v življenju, nato jih gojimo kot zelenolistne rastline. Okoli matične rastline sčasoma zrastejo novi mladi poganjki.

Le kdo ne pozna vrabcev, drobnih družabnih ptičkov, ki jih je povsod polno? Ponekod jih preganjajo, drugje se jih veselijo in hranijo, le redki pa jih med sabo ločijo. Dostikrat se družijo med seboj in se skupaj borijo za drobtinice po tleh na mestnih tržnicah in kmečkih dvoriščih blizu kokoši in povsod, kjer je kaj hrane.

Najpogostejši in nam najbolj poznan je domači vrabec (Passer domesticus), nekoliko manjši pa je poljski (Passer montanus), ki se razlikuje tudi po barvi. Najlažje ga prepoznamo po kostanjevo rjavi glavi, ki je videti kot kapica, in po beli lisi na licu. Gnezdo si le redko splete pod ostrešjem, kot si ga domači vrabci, njegov dom je bogata meja grmovja ob robu gozda, širne njive, posejane s pšenico in koruzo, ali neskončna travniška pokrajina s številnimi drevesi, kjer si poišče razpadajoče drevo z luknjami, ki so jih izdolble žolne. Tam je njegovo kraljestvo: drevesa, na katerih je vse leto dovolj žuželk, ličink in gosenic za njihov naraščaj, njive in travniki z neštetimi semeni, goste meje, v katerih tudi skrije gnezdo.

Že od nekdaj smo ljudje v mrzlih dneh nosili daljši kos tkanine ali pletenine, ovit okoli vratu za zaščito proti mrazu. V različnih pokrajinah so bili širši kosi (štole) lahko tudi trikotne oblike (plet), odvisno od tega, kako dolge in hude so bile zime.

Šal nas v zimskem času dobro greje in zaščiti pred mrazom, vetrom ... Če pa bo vašemu lanskoletnemu plašču dodal nekaj barve, ga osvežil in poudaril vaš obraz, ste dosegli največ. Z različnimi načini nošenja daljših in toplih šalov lahko precej spremenimo osnovno oblačilo.

Dobre stare viže

Bil je še otrok, ko je nekoč na vaški veselici gledal nekega godca, ki je igral na harmoniko, in ko je ta nehal igrati, mu je harmoniko z veseljem dal v roke. Ivan Rupar se še danes dobro spominja, da je malo zaškripalo, ko je prvič potegnil meh. »Tako se je začelo. In ko sem slišal, da nekdo nekje igra na harmoniko, sem šel tja, gledal bi ga dan in noč in se od njega učil,« se nasmehne.

Ko je bil star deset let, so se našli trije fantje, ki so se želeli naučiti igranja na kitaro in bas, Ivan pa na harmoniko. Že kot osnovnošolec je bil priden, nabiral in prodajal je jagode in kostanj, lotil se je vsakega dela, samo da je padel kakšen cekinček. Tako je privarčeval denar za nakup harmonike. Igranja ga je poučeval slepi harmonikar v domu slepih v Škofji Loki, ki je nedaleč od njegove domače vasi Sveti Andrej.

IZ KOŠKA ROČNIH DEL

Pozimi nas rado zebe v noge. Zato so pletene gamaše najboljši zimski modni dodatek. Všeč so nam enobarvne in pisano vzorčaste, »paše« pa jim prav vsak pleteni vzorec.

Pletemo jih krožno na kompletu kratkih pletilk ali pa ravno z dvema pletilkama in jih nato sešijemo v cev. Da se bodo gamaše lepo prilegale, moramo izmeriti najširši del noge. Nato spletemo poskusni vzorček 10 x 10 cm. Preštejemo število petelj na 1 cm širine, ki nam pokaže, koliko petelj moramo nasnuti, na primer 2,2 petlje × 35 cm obsega noge = 77 petelj. Na enak način izračunamo število vrst. Če nosimo gamaše na golo kožo ali povrhu nogavic ali pajkic, je bolje, da nasnujemo nekoliko manj petelj.