Vandramo po Sloveniji

Kraj Most na Soči nima samo mostu čez Sočo, ima tudi most čez Idrijco, tik preden se ta idrijsko-cerkljanska reka pretopi v glavno primorsko vodno žilo. V naselju Drobočnik je treba zaviti na desno na slikovito cesto na visokem levem bregu Soče, ki vijuga skozi raztegnjeno vasico Zgornji Log, v kateri živi okoli 50 ljudi. Domačije, po večini prenovljene, so razporejene po štirih rečnih terasah, med seboj ločenih s hudourniškimi grapami. Terase se dvigujejo nad prepadnimi stenami sotesk, saj je Soča vrezala v apniške plošče globoke zareze. Zgornji Log ima lepo lego in osončenost, zato mu pravijo tudi Tolminska brda. Čudovit poletni izlet!

Dobre stare viže

Kot mladenič je odraščal v vasici Vrt, že dolgo pa živi v bližnjem Starem trgu v Poljanski dolini ob Kolpi. Že ko je bil star pet let, se je navduševal nad diatonično harmoniko, ki mu jo je podarila stara mama. Starši so mu povedali, da je še med spanjem premikal prste, kot da bi zares igral. Belokranjcu Toniju Verderberju sta bila prva vzornika Lojze Slak in Avgust Stanko, ki pa ju je lahko slišal le po radiu, saj gramofona še niso imeli.

Prvič je javno nastopil v prvem razredu osnovne šole, na šolski proslavi je zaigral in zapel partizansko pesem Kdo pa so ti mladi fantje. Nekega poletnega jutra pa je zaigral pod oknom družinskega prijatelja, pisatelja Lojzeta Zupanca, ki je dopustoval pri njih. Bila je to Slakova skladba Kadar pa mim' hiš'ce grem. Nekaj časa je igral in tudi pel, potem pa se je odprlo okno in zaslišal je skoraj preroške Lojzetove besede: »Tonček, o tebi pa se bo še slišalo in pisalo.« To ga je močno prevzelo in se mu je za vedno vtisnilo v spomin. Pisateljeva žena Vida je pozneje postala Tonijeva birmanska botra.

Pokrajinski muzej Kočevje bo prihodnje leto praznoval okroglih sedemdeset let, prve znane pobude za ustanovitev muzeja pa segajo v leto 1893. Leta 1929 je bil ob pripravah na praznovanje 600. obletnice naselitve kočevskih Nemcev ustanovljen Kočevski domovinski muzej, majhen del predvojne zbirke pa je še ohranjen. Leta 1953 je bilo ustanovljeno Muzejsko društvo Kočevje, ki je predhodnik današnjega muzeja.

Ta v svojih zbirkah hrani številne izjemne predmete, med katerimi so jantarna ogrlica, »Hasanov plašč«, spominska knjižica Božidarja Jakca in privilegijska knjiga mesta Kočevje. Letos praznujemo tudi 550. obletnico mestnih pravic Kočevja.

Ljubitelji potepanja po slovenskih gorah imamo na voljo mrežo več kot dva tisoč planinskih poti, označenih s prepoznavno rdečo piko, skupne dolžine okoli 10.000 kilometrov. Počitek, okrepčilo in prenočevanje pa so zagotovljeni v 179 planinskih kočah s 7400 ležišči, ki so dosegljive na domala vsakih nekaj ur hoje. Tudi redko posejane hribovske kmetije rade vzamejo pod streho goste in jim postrežejo s ščepcem svojega hribovskega življenja

Biti član Planinske zveze Slovenije (PZS) ali planinskih društev pomeni prijetno družabne – in varne! – izlete, člani pa so deležni ugodnih popustov pri nastanitvah v gorah, nakupu opreme pa tudi zavarovanju za primer nesreče. Na voljo so že odlične mobilne aplikacije, ki omogočajo orientacijo tudi po gorah, a moramo se zavedati, da so to sicer dobrodošli pripomočki, ne morejo pa nadomestiti izkušenj, fizične pripravljenosti, ustrezne opreme ter zemljevide z dobro opisanimi potmi, ki so jih skrbno pripravili planinski vodniki. Priporočljivo je, da manj izkušeni planinci najamejo gorskega vodnika, ki po varnih poteh izpelje marsikatero gorsko turo, primerno in prilagojeno njihovim sposobnostim. Med priljubljenimi pohodniškimi potmi, na katerih lahko spoznavate našo deželo, izstopajo tri.

Med domačimi pripravki je soda bikarbona najučinkovitejša za krepitev rastlin. Tako bo manj škode zaradi težav, ki jih na rastlinah povzročijo glivične bolezni, pepelaste in prave plesni. Rastline pa je treba začeti krepiti že pred prvimi težavami.

Domače škropivo iz sode bikarbone pripravimo tako, da s toplo vodo zmešamo sodo bikarbono, dodamo nekaj žlic navadnega rastlinskega olja in kapljico mila ali detergenta za pomivanje posode. Pred uporabo vse dobro premešamo, pretresemo in škropimo rastline. Soda bikarbona se v topli vodi hitreje topi. Olje, ki ga dodamo vodi in sodi bikarboni, omogoča, da se pripravek ne izpere ob rahlem dežju ali močnejši jutranji rosi. Količino olja lahko v suhem vremenu zmanjšamo za polovico. Milo ali detergent za pomivanje posode omogočata, da se olje razporedi po celotnem pripravku in ne plava na površini.

MORSKA ZGODBA

Še rahlo zaspan in omotičen je stopil iz prikolice. Ozrl se je okoli, s pogledom premeril morje in pogled mu je obstal na svetilniku. Zazdelo se mu je, kot da ga vabi, da ga vleče k sebi kot magnet. V trenutku se je odločil: šel bo lovit ribe s svetilnika.

Oblekel si je kopalke, vzel vrečko, dal vanjo ribiški pribor in jo mahnil peš ob obali v smeri svetilnika. Zadnjo razdaljo med obalo in svetilnikom je preplaval. Med plavanjem je vrečko z ribiškim priborom držal kar med zobmi. Pri svetilniku se je po lestvi povzpel do police in se udobno namestil. Nekaj časa je užival v lepoti, ki se mu je ponujala, v modrini morja in neba, belini peska, zeleni oazi dreves in cerkvici v daljavi. Potem si je v miru pripravil ribiško palico, dal vabo na trnek, odvil vrvico in jo odvrgel v vodo.

Med našim domačim rastlinstvom poznamo le ptičje mleko (kar je prevod strokovnega poimenovanja, ki izvira iz grščine), čopaste lilije pa ob kakšni čopasti putki in šopastem škrjančku ne premoremo. V poniglavem presojanju znamo reči o nekom, da ima vsega, le ptičjega mleka in žabje volne ne. Ob tem morda zanimivem in pestrem besedovanju tu ostajamo v navezanosti z rastlinskim svetom in dvema rodovoma vrtnarsko manj znanih čebulnic.

Doma je v Južni Afriki, a kljub oddaljeni domovini in skoraj eksotičnemu videzu si je čopasta lilija med vrtnarji pridobila domovinsko pravico tudi na severni polobli. Z resničnimi lilijami seveda ni v sorodstvu in že zdavnaj uveljavljeno ime je za nepoznavalca zavajajoče. Kogar zanimajo manj običajne vrtne lepotice, naj se z njo kar preizkusi, saj oskrba ni prezahtevna. Najpogostejša izmed nekako petnajstih vrst je Eucomis comosa, ki pa v gojenih sortah nima več le cvetja v skromni zelenkasto rumeni barvi. Žlahtnitelji so v dednostnih zapisih te in nekaterih drugih vrst izbrskali zasnove močnejših in mikavnejših barv. Predvsem novozelandski vrtnarji so bili prav uspešni in so v plejadi skrižanih sejančkov našli tudi takšne z rožnatim in rdečkastim cvetjem. Izhodišče pri križanjih je bila že omenjena vrsta ter Eucomis bicolor skupaj z Eucomis undulato. Cvetje večine čopastih lilij tudi prijetno diši.