ŠPORTNI VETERANI: BRANE KÜZMIČ

Je eden naših najuspešnejših voznikov relija. Več kot desetkratni jugoslovanski prvak in dvakratni evropski. Nikoli pa slovenski. In tovarniški voznik francoskega Renaulta. Danes relija ne pogreša kaj veliko. »No, na televizijskem zaslonu pa ga le še pogledam,« pravi Brane Küzmič.

Takrat je bilo pri nas vse organizirano v okviru Avto-moto zveze Jugoslavije s središčem v Beogradu, v Sloveniji je bila organizacija v rokah Avto-moto zveze Slovenije. »Na jugoslovanskem reliju so sicer v glavnem sodelovali Slovenci, dosti je bilo tudi Srbov, Hrvatov pa že manj. Iz Bosne in Hercegovine so bili štirje tekmovalci, sem in tja se je pojavil kakšen Makedonec, drugih pa ni bilo. A kljub temu je bilo to dovolj, da se je na startu jugoslovanskih relijev zbralo več kot sto posadk,« se spominja sogovornik. Na vprašanje, kje je danes nekdanja jugoslovanska reli scena, pravi: »V vsakem primeru je slovenska scena v primerjavi s preostalimi v nekdanji skupni državi močno odskočila. Kar nekaj hitrih fantov je; tudi zunaj naših meja jim uspevajo odmevni rezultati.«

ODSTRTE PODOBE – PODGORJE

Istrska gručasta vas na Podgorskem krasu je – podobno kot še osem istoimenskih slovenskih naselij – ime dobila po svoji legi pod goro, saj leži na vznožju Slavnika (1028 m). Skozi Podgorje je speljana cesta, ki se nad Črnim Kalom odcepi od avtoceste Razdrto–Koper in se od leta 1929 nadaljuje v osrčje Čičarije proti Jelovicam na hrvaški strani in naprej do Reke. Ta je postala pomembna povezava tega območja s Trstom, potem ko je bil leta 1936 zgrajen podaljšek mimo Kastelca, Socerba in Doline pri Trstu.

Spoznajte jih

Ob letošnji proslavi 270. obletnice začetka odkopavanja premoga v Rudniku Zagorje so Zagorjani počastili tudi 100. obletnico rojstva rudarja, komarata, Lojzeta Medveška.

Rodil se je 1. junija 1925 v Osredku pri Podkumu kot deveti od 12 otrok v kmečki družini, po domače pri Tomažetovih. Med drugo svetovno vojno je bila družina izseljena. Petindvajsetega marca leta 1942 so jih Nemci zgodaj zjutraj odgnali peš do Preske, od koder so jih naslednji dan odpeljali s tovornjaki v Rajhenburg, kjer je bil zbirni center slovenskih izgnancev. Naslednji dan so jih z vlakom prepeljali do Maribora in nato do Dunaja, kjer so jih naložili na tovorni vlak, ki jih je odpeljal do Neu-Ulma v Nemčiji.

Spoznajte jih

Za Silvo Košnjek iz Kamnika bi lahko rekli, da je socialna delavka z veliko začetnico. Kot vse poklicno življenje ima tudi po upokojitvi odprte oči in ušesa za potrebe ljudi, še zlasti starejših.

Njena poklicna pot je bila zelo pestra. Opravljala je različna dela s področja sociale, ki sežejo vse od operative prek vodstvenih funkcij do resornega ministrstva. In tudi po upokojitvi pred dvema letoma s svojimi bogatimi izkušnjami pripomore še zlasti na področju dela s starejšimi osebami, med katerimi je preživela velik del svoje kariere. »Gerontologija je področje, ki zahteva veliko senzibilnosti, razumevanja, potrpljenja in hkrati tudi veliko daje – predvsem v smislu spoznanj dragocenosti življenja, ki je kljub tegobam, ki spremljajo starost, lahko tudi v poznih letih polno in zadovoljno. Seveda če je le star človek obdan z ljudmi, ki ga razumejo, mu pridejo naproti, mu pokažejo, da jim je mar zanj in za njegovo kakovost življenja.«

IZ ZGODOVINE

Ali ste vedeli, da imamo pri nas tudi podzemno cerkev in v njej najdemo celo čudodelno vodo? Vhod v Sveto jamo je nedaleč od gradu na Socerbu, v borovem gozdu tik ob planinski transverzali.

Legenda pravi, da je v jami dve leti prebival mladi sveti Socerb (lat. Servulus) po rodu iz plemiške družine iz Trsta. Potem ko je prestopil v krščansko vero in naj bi s čudeži ozdravil mnogo bolnikov, so ga leta 284 v Trstu mučili in usmrtili. Pokopan je v cerkvi svetega Justa v Trstu. Po njem se imenuje tržaška ulica Via san Servolo in eden od otokov v beneški laguni San Servolo. Njemu posvečene cerkve so še v Podragi, Bujah in na Artvižah.

ODSTRTE PODOBE – DRAŠIČI

Belokranjsko vinogradniško naselje z dvesto prebivalci leži na podolgovatem skalnem grebenu, ki se spušča proti vzhodu in je od občinskega središča Metlike oddaljeno šest kilometrov. Od tod vodijo ceste na sever proti obmejnim vasem Vidošiči, Kamenica in Železniki, na vzhod proti Krmačini ter na jug proti Rakovcu in Božakovem. Zahodno od Drašičev so brezovi steljniki, ki so v vsakem letnem času drugače obarvani. »Vsa okoliška prisojna pobočja so že naši predniki zasadili z vinsko trto, saj so tu odlični pogoji za vinogradništvo. Dobra lapornata prst in milo podnebje z zmernimi padavinami omogočata dobro dozorevanje grozdja, ki daje vinu prepoznavni značaj. Posebnost našega vinogradništva pa je sosesko vino. To nastane iz mošta vseh članov Soseske zidanice Drašiči, ki domuje v stavbi nasproti podružnične cerkve sv. Petra,« pravi njen predsednik, 69-letni vinogradnik s 4000 trtami Jože Stariha s Klobčaverjeve kmetije.

ŠPORTNI VETERANI: ANDREJA OJSTERŠEK URH

Andreja Ojsteršek Urh deluje že pol stoletja v slovenskem namiznem tenisu. Bila je igralka, pozneje trenerka. Zdaj je selektorica slovenske moške članske reprezentance. V svetovni namiznoteniški karavani je edina ženska v tej vlogi.

Srečava se v hotelski recepciji, ki ji ne ustreza najbolj. »Vseskozi potujem: s turnirja na turnir, iz hotela v hotel, potovalke sem, potovalke tja … Saj veste, kako je to, pri šestih desetletjih ...,« pravi sogovornica, ki si je le dan pred odhodom na počitnice, prvih po šestih letih, vseeno vzela čas za pogovor.

Iz roda v rod

V vasi Lobček, ki je privzdignjena nad grosupeljsko dolino, smo obiskali družino Vehovec in se pogovarjali z gospo Valentino, ki jo vsi kličejo Valči, in njenim možem Milanom. Oba imata več konjičkov in zanimanj, pa tudi obveznosti. A 80-letna gospa ima še dve posebnosti: verjame v sporočila od zgoraj in predana je skokom na smučeh.

 Valči Vehovec je predsednica Kulturnega društva Lastovke ter pevskega zbora z enakim imenom, aktivna je v društvu upokojencev, bila je predsednica KS Mlačevo, območnega odbora Društva izgnancev in stranke DeSUS, poleg skokov na smučeh jo zanima še astronomija. K sreči jo njen mož pri vseh teh obveznostih podpira, manj razume le ženino ljubezen do rož, ki ji tako uspevajo, da je sredi dnevne sobe že prava džungla.

Spoznajte jih

Alenka Škerjanec iz Škrjančevega pri Radomljah je po poklicu računovodkinja, pred kratkim upokojena. Ljubiteljsko pa se ukvarja s slikanjem in vezenjem prtičkov, poleg tega izdeluje mozaike.

Že od rojstva živi sredi vasi v prelepi naravi, ki jo navdihuje za umetniško ustvarjanje. »Stari starši so tu imeli mlin, ki je po vojni prenehal delovati. Poleg stare domačije so moji starši postavili novo hišo. V bližini še vedno vsi živimo, starejša sestra in mlajši brat z družinama ter jaz. Sin Uroš z ženo in vnukinjama Alesho in Libby pa stanuje v Črni pri Kamniku. Lepo se razumemo in radi se družimo,« začne svojo pripoved Alenka Škerjanec. »Zelo rada imam živali. Imam kobilo La Bonito, ljubkovalno Boniko, psa Berkyja ter muco Miko. Za polže poskrbijo race, družbo pa jim delajo kokoši. Tudi kakšen sosedov muc rad zaide k nam.«