ŠPORTNI VETERANI

Nekdanja vrhunska smučarska skakalka Monika Pogladič Marčinkovič je športno upokojena že 17 let. Zdaj najraje v družinskem krogu navija za novo generacijo orlic.

S kolegicami je bila ena začetnic ženskih smučarskih skokov v Sloveniji in je tlakovala pot vsem naslednjim generacijam. Na začetku kariere ji ni bilo lahko, slišala je negativne komentarje javnosti, ki še ni bila vajena žensk, ki skačejo. »Na to se nisem niti najmanj ozirala,« pravi Monika. Negativnost, ki je je bilo nato vedno manj, je ni ustavila. Ustavil pa jo je padec. Prvič leta 2007, nato pa se je na zaletišče še za kratek čas vrnila.

SPOZNAJTE JIH

Matija Majcen iz Srednje Bistrice je leta 1974 začel delati v Gasilski zvezi Lendava kot pripravnik in v istem letu končal tečaj za izprašanega gasilca. Potem se je njegova pot le še vzpenjala.

Sprva je bil poveljnik Gasilskega društva Črenšovci, nato pa v Gasilski zvezi Lendava štiri leta podpoveljnik in osem let poveljnik. Ves čas se je izobraževal. Končal je tečaj za višjega gasilskega častnika druge stopnje. Hkrati pa je opravil izpit za gasilskega predavatelja iz gradbeništva (kot njegov osnovni poklic) in iz taktike v gasilstvu. Skrbel je tudi za izobraževanje gasilcev, sodil na tekmovanjih in spodbujal mlade k vključevanju v gasilske vrste. Zelo je spodbujal tudi sodelovanje s kolegi iz Avstrije, Madžarske in Hrvaške, tesne odnose so v Lendavi navezali zlasti z gasilskimi zvezami Domžale, Lenti in Koprivnica. V Gasilski zvezi Slovenije je sodeloval v komisiji za tekmovanja in kar dva mandata v komisiji za reševanje na vodi.

Milica Cimerman slovi po svojih čudovitih rožah, ki jih že desetletje in pol izdeluje iz barvnega krep papirja. Rože poveže v pisane šopke, spleta vence, cvetice in trakove za korantove kape ali druge maškare. V njeni kletni delavnici v Spuhlji pri Ptuju nastajajo tudi duhi ali dühi, ki jih ljudje v času pusta oziroma fašenka obesijo pred hišo ali vanjo, da preženejo zle duhove. Zdaj je pravi čas, fašenk se je začel na svečnico in bo trajal mesec dni do pepelnice.

Iz roda v rod

Milena Pivec iz Maribora je mama treh otrok, babica devetih vnukov, ljubiteljica umetnosti in tujih jezikov, ustanoviteljica Založbe Pivec in še bi lahko naštevali. Kot mladenka si je želela delovati v diplomaciji, vendar je vsa njena karierna pot povezana s knjigami, čeprav ni bila ne lahka ne ravna.  

 Že Milenino otroštvo je nakazalo njeno dinamičnost, delavnost, pogum in vedoželjnost. Oče je bil mizarski obrtnik, mama pa je bila zaposlena v MTT-ju, kjer je delala v treh izmenah, in Milena se sprašuje, ali je naključje, da ima njena založba svoje prostore prav v sklopu bivšega MMT-ja. Živeli so na Pobrežju nasproti trgovine Cotar, kjer so prodajalke tehtale sladkor, moko in bombone iz steklenih kozarcev. Družila se je s starejšim bratom, stricem in drugimi otroki iz okolice, kmalu pa je pomagala v bližnji vrtnariji pripravljati zelenjavo...

SPOZNAJTE JO

Za Anico Jelen, kuharico v Domu starostnikov Slovenj Gradec, pravijo, da je izjemno delavna in pridna kot mravljica. Če ni na vrtu ali v kuhinji, je v jedilnici in streže stanovalcem, pri tem pa z njimi prav prijazno kramlja.

V domski kuhinji jih dela devet. »Poleg hrane, strežbe in pomivanja posode urejamo tudi naš zelenjavni vrt, kjer vsako leto pridelamo vsaj tono domače solate, paradižnika, bučk, peteršilja, korenja, fižola, kumar ... Imamo tudi kuharski krožek in skupaj s stanovalci pripravljamo domače jušne rezance, široke rezance, marmelade, paštete, delamo tudi domačo jušno zelenjavno mešanico pa srbsko solato, pripravljamo polivke za omake, pečemo piškote, potice itd. Spomladi pa gremo vsi skupaj, no, s tistimi stanovalci, ki lahko hodijo in se sklanjajo, nabirat regrat, ki ga potem z užitkom pojejo v solati. Delamo tudi domače sokove. Predvsem iz bezgovih cvetov, ki jih prej naberemo,« je začela Anica Jelen.

Spoznajte jo

Bogdana Močnik, 86-letna upokojena učiteljica iz Borovnice, je že več let zadovoljna stanovalka doma starejših v Notranjih Goricah pri Ljubljani. Četudi v zreli starosti in na invalidskem vozičku, je dejavna ter vedoželjna.

V domu je šesto leto, zadnji dve leti sama, ker je mož umrl, pove sogovornica, ki je imela v domu še sestro, a je žal že tudi pokojna. Na srečo ima otroke in vnuke v Ljubljani ter okolici, da jo lahko obiskujejo. »Celo vnuk, ki je študiral v Amsterdamu ter tam spoznal zaročenko, Litovko, je gnezdece spletel v Ljubljani.« Ob rojstnih dnevih jo svojci pridejo iskat, da se skupaj družijo in poveselijo. Našo sogovornico preplavijo spomini na življenje v domači Borovnici, kjer sta si z možem ustvarila topel dom s tremi otroki.

Spoznajte jih

Cecilija Čebašek iz Polja pri Vodicah nad Ljubljano je ljubiteljska slikarka, ki je svoje slike razstavljala že na triindvajsetih razstavah. Piše tudi pesmi, skupaj z možem pa ustvarjata različne izdelke iz lesa.

Že v otroštvu je zelo rada slikala, vendar po končani srednji šoli za lesarskega tehnika v Novi Gorici za to ni bilo časa, saj so bile takrat v njenem življenju druge prednosti. Ob delu je naredila izpit za računovodkinjo in v tem poklicu delala do upokojitve, ko jo je svet veličastnih barv znova pritegnil in povabil k ustvarjanju.
Rodila se je v kmečki družini na veliki kmetiji v Čezsoči pri Bovcu kot tretja od štirih otrok. »Oče je bil kmet in mizar. Izdeloval je lesene smuči in kredence. Bil je samouk in znal več jezikov. Igral je na harmoniko in je naučil tudi nas, otroke, igrati nanjo. Mama pa je lepo pela in igrala na mandolino, tako da smo vsi v družini prepevali in se veselili ob glasbi. Na kmetiji je bilo veliko dela, vendar smo se lepo razumeli in nič ni bilo pretežko za nas.«

Spoznajte jih 

Na širšem ptujskem območju je bilo nekoč kar nekaj mlinov na vodni pogon: na Polskavi, Pesnici, Studenčnici, Rogoznici in plavajoči mlini na Dravi. V vasi Zabovci sta bila dva plavajoča mlina, in sicer Tementov in Koroščev, ki pa ju je s seboj odnesla narasla Drava.

O tem ve veliko povedati eden najstarejših mlinarjev pri nas  Vlado Korošec iz Zabovcev. Rodil se je leta 1932, a v mlinu še vedno vsak dan preživi kar nekaj ur, čeprav uradno obrt nadaljuje sin Daniel ob pomoči vnuka Vlada Nika. »Zgodovinski viri navajajo, da so moji predniki imeli mlin že leta 1773, ko je naša posest spadala pod zemljiško gospostvo Dornava. Začne se z Jakobom Korošcem, kasneje je obrt prevzel sin Martin, nato njegov sin Jožef, po njegovi smrti pa vdova Margareta.

ODSTRTE PODOBE – KOMENDA

Razpotegnjeno naselje leži severno od glavne ceste Mengeš–Kranj, ob sotočju reke Pšate in potokov Reka in Kneža, ki občasno poplavljajo in so leta 2023 povzročili veliko škode. »Staro jedro je obsegalo le zgradbe, ki so predstavljene na zgornjem delu sto dvajset let stare razglednice založnika, domačina Andreja Mejača: župnijsko cerkev sv. Petra z župniščem in kaplanijo, Šmidovo graščino, šolo ter Glavarjev špital in njegovo beneficijsko hišo s knjižnico. Na prostoru, kjer so danes mrliške vežice, pa je nekdaj stal društveni dom, nakar so leta 1938 pod hribom Štiftenga zgradili nov mogočni dom, v katerem je od leta 1999 tudi sedež občine Komenda s šestnajstimi naselji in več kot 6700 prebivalci,« nam je za uvod dejal 73-letni upokojeni univ. dipl. teolog in publicist Jožef Pavlič, ki se je rodil v Nasovčah, zdaj živi v Suhadolah.

ŠPORTNI VETERANI

Marjeta Šoštarič je bila pred časom odlična smučarka in članica slovenske reprezentance. Zelo uspešno je nastopala tudi na svetovnih tekmovanjih novinarjev. 

V zadnjih treh, štirih zimah ni smučala, ker je imela preveč težav s koleni. »Pravzaprav z enim kolenom, tistim, poškodovanim v mladih letih aktivnega smučanja. Upam, da so mi v Valdoltri z zamenjavo kolenskega zgloba omogočili, da bom letošnjo zimo spet poskušala z zavoji na kakšnih lepo urejenih in ne preveč zahtevnih strminah. Če bom lahko smučala z vnučkoma, bom kar zadovoljna,« začne pogovor dolgoletna novinarka (zdaj upokojena, vendar še vedno aktivna) Marjeta Šoštarič, ki jo nekateri še poznajo kot Marjeto Matvoz.