Z usnjem se ukvarja že tretja generacija
Če vas bo zamikal ogled gradu Borl, ki po desetletjih propadanja spet vabi na ogled obnovljenega dela nekoč priljubljenega letovišča, vas bo ob mostu na desnem bregu Drave v Dolanah pozdravila Hiša usnja Herman. Žal je korona zaprla restavracijo in vplivala tudi na promet edinega družinskega podjetja v Halozah, ki se lahko pohvali s petimi desetletji obstoja. V najboljših časih je dajalo kruh 50 zaposlenim.
Herman Kokol, ki je aprila letos praznoval 81. rojstni dan, je svojo podjetniško žilico kazal že v osnovni šoli. Mama in oče sta družino z desetimi otroki preživljala s šivanjem, za ta poklic so se odločili dve sestri in dva brata. Herman je dokaj zgodaj odkril, da mu šivanje šurcev oziroma predpasnikov in kopalk za sošolce prinaša zaslužek. Ne da bi se tega zavedal, je začrtal svojo poklicno pot kot natančen, delaven, do sebe in zaposlenih zahteven krojač.
Z branjem, križankami in tarokom ohranja vitalnost
Spoznajte jih
Veronika Jakopič je izjemno prijetna in čila 90-letnica, ki nas je sprejela na klepet v svojem domu v Izoli in se zelo razveselila šopka vrtnic. »Oh, kako pa ste vedeli, da sem velika ljubiteljica rož,« je bila ganjena in nas v spremstvu radovednega mačkona Maxija povabila v kuhinjo, kjer smo si privoščili kavo.
Pravzaprav je potihoma pričakovala naš obisk. Njena sestra Vida Najdič ji je namreč namignila, da je naši reviji, katere naročnica je in jo skupaj zelo radi prebirata, poslala zanimiv zapis o njenem polnem življenju, ki kar kliče po dodatni predstavitvi. Med drugim je zapisala, da so ji domači decembra lani pripravili čudovito praznovanje z različnimi presenečenji, za katere je poskrbela njena snaha Pavla. Ob glasbi je živahna slavljenka tudi zaplesala.
-
Spoznajte jih
Sestri Ivana in Mojca, rojeni v družini Apšner iz Pameč pri Slovenj Gradcu, sestavljata duet Gmajnice, znan po prepevanju ljudskih pesmi. Konec aprila sta pripravili prijeten pevsko-kulturni večer tudi v velenjskem društvu upokojencev.
Ivana (uradno Živa Žvipelj) že pol stoletja živi v Zgornji Savinjski dolini, Mojca (uradno Marija Apšner) pa ostaja v rodni vasici Gmajna. Petje je njun sopotnik že vse življenje. Prepevata skupaj in tudi v različnih sestavih. Mojca je nepogrešljiva na prireditvah in družabnih srečanjih, že dolgo sodeluje s skupino Bršljanke. Ivana je kulturnica po srcu in po izobrazbi že več kot 50 let. Znana je tudi kot gledališka igralka, lutkovna animatorka, voditeljica različnih prireditev, zborovodkinja in pravljičarka. Sodelovala je v različnih društvih, najdaljše obdobje svojega življenja pa je posvetila literaturi. Kot pesnica je začela prve rime zlagati kot otrok, v srednji šoli pa kot vodja šolskega literarnega krožka. Leta 2010 je izdala svoj pesniški prvenec Kapljice srca. Zadnjih 15 let največ sodeluje s Kulturno-umetniškim društvom Stopinje.
-
SPOZNAJTE JIH
Ali imate morda na podstrešju, v kleti ali škatli v kotu garderobne omare shranjene svoje stare šolske zvezke, učbenike, spričevala, spominsko knjigo, stare drsalke ali svojo šolsko torbo s pisali in puščico? Ali druge šolske izdelke, na primer risbe, šolska glasila pa seveda fotografije iz šolskih let? Morda hranite celo šolska priznanja in zvezke svojih staršev?
»Ko se boste lotili pospravljanja, ne vrzite kar vsega v smeti! Marsikaj ima lahko pomen za kulturo, zato lahko gradivo o izobraževanju podarite Slovenskemu šolskemu muzeju. Vse, kar boste prinesli ali pa bomo prišli mi iskat, bomo natančno pregledali, in kar je zanimivega, ohranili za zanamce,« je začel zgodovinar dr. Branko Šuštar, muzejski svetnik v Slovenskem šolskem muzeju.
Ne bom več nosila na glav′ci vode
Iz zgodovine
Na našem dvorišču je še vedno vodnjak, ki mu po domače pravimo štirna. Ni bil vir čiste pitne vode le za nas, ampak tudi za več sosedov, ki so jo vsak dan z vedrom vlekli iz mrzle globine.
Globok je osem metrov, v njem pa čista hladna voda, ki je vse leto skoraj enake temperature. Ročka je svetlo zglajena od dlani ženskih rok, ki so prihajale po vodo. Med njimi je bila tudi sosedova teta Micka. Nekaj let je delala v tovarni, ki ji je za vedno zaznamovala življenje. Stroji so brneli v treh izmenah, kolesa so se vrtela, na njih pa so bili ploščati pogonski jermeni, ki so gnali stroje, pomanjkljivo zavarovani. Enkrat je dobila roko med kolesje, ki ji je odtrgalo zapestje na eni roki. Potem je v tovarni opravljala dela, ki jih je še lahko, na domači kmetiji pa je delala, kot da nesreče sploh ni bilo.
Skozi življenje z bogato popotnico
Spoznajte jih
»Sodeloval sem z mnogimi pevci, stal sem na številnih odrih, na festivalih pa sem sodeloval štirikrat.« S temi besedami je svojo glasbeno pot na kratko opisal popularni pevec Rafko Irgolič, ki je decembra lani dopolnil devetdeset let. Z bistrimi mislimi in živahno govorico telesa potrjuje vsem znano dejstvo, da ukvarjanje z glasbo ohranja mladost in vitalnost.
V mesecu praznovanja je bil deležen velike medijske pozornosti, najlepše darilo pa je bil izid biografije z naslovom Nepozabno življenje, ki jo je napisal Ivan Sivec. Ker je bilo v tem času toliko napisanega o njegovi glasbeni karieri in tudi o zasebnosti, nam ni preostalo drugega, kot da poizvemo, ali je ostalo še kaj neraziskanega. Zanimalo nas je tudi, kakšno je bilo njegovo zgodnje otroštvo.
Protiturški obrambni stolp je nekakšen zaščitni znak vasi
ODSTRTE PODOBE – LOKEV
Obmejno, večinoma urbanizirano naselje leži na kraškem Lokavskem polju ob cesti Divača–Bazovica, štiri kilometre od mejnega prehoda Lipica. Vas je sestavljena iz dveh večjih delov: Gornje vasi ali Britofa, strnjenega okoli župnijske cerkve sv. Mihaela, ter Dulanje vasi ob cesti proti občinskemu središču Sežana. Krajevno ime izvira iz lokve ali lokvice, kot so domačini poimenovali ograjen prostor, kamor so hodili po vodo. »Lokev je po številu prebivalcev, ki jih je bilo v začetku preteklega stoletja, ko sta nastali razglednica in fotografija, nekaj čez tisoč, zdaj pa jih je okrog 850, največja vas na Primorskem. Dokazi o njenem obstoju pa segajo v prazgodovino in rimsko dobo,« pravi 57-letni lastnik lokavskega Vojaškega muzeja Tabor, interpretator kulturne dediščine Srečko Rože.
-
Športni veterani: Silva Razlag
»Ne, nisem nekdo, ki bi nenehno na glas tarnal, da nikoli nima časa, da mu ga zmanjkuje. Ne! Vsi imamo čas, le vzeti si ga moramo,« mi je na začetku pogovora dejala Ptujčanka Silva Razlag, nekdanja reprezentantka v kegljanju in šahu, trenerka, humanitarna in športna delavka in še bi se kaj našlo.
Kot prva ženska je postala častna članica Šahovske zveze Slovenije. Do zdaj so to visoko priznanje prejeli Milan Knežević, Boris Kutin in Bruno Parma. Priznanje je prejela za dolgoletno delo in izjemne dosežke na področju šaha na nacionalni oziroma mednarodni ravni. Kot so v zvezi zapisali v obrazložitvi ob podelitvi priznanja, je »Razlagova v bogati šahovski karieri dosegla mnoge uspehe, med drugimi tretje mesto na drugem ženskem prvenstvu takratne republike Slovenije v dopisnem šahu leta 1979. V simultankah se je pomerila tudi z velikani, kot sta bila svetovni prvak Anatolij Karpov in jugoslovanski velemojster Svetozar Gligorić.« »Šah je aktivnost za vse generacije,« pravi 76-letna sogovornica. Dodaja, da bistri um, spomin, aktivira možgane in skrbi za možgansko kondicijo. »Šah ne pozna starostnih meja, omejitev.«
Moj sanjski svet je resničnejši od resničnega
Pri naši naročnici
Majda Mencinger iz Kranja je literarna ustvarjalka, ki je svojo prvo knjigo objavila šele po upokojitvi. Dobri dve desetletji pozneje, tik pred koncem preteklega leta, pa je izšla že šesta z naslovom Iveri.
Rojena je leta 1935 na Jesenicah in njeno otroštvo je močno zaznamovala vojna. Očeta so ustrelili nemški okupatorji, z mamo in mlajšo sestro pa je bila izgnana na Zgornjo Bavarsko v taborišče Burghausen, od koder so po zavezniškem bombardiranju ob koncu vojne bežale peš vse do Salzburga, tam pa se v reki beguncev, ki so se zgrinjali iz Nemčije, vkrcale na vlak proti domovini. Po vojni se je izšolala in nekaj let učila na Primorskem, nato pa je na filozofski fakulteti študirala pedagogiko in psihologijo in se poklicno specializirala za predšolsko vzgojo. Ko se je upokojila, je leta 2002 kot nekakšen poklon staršem izdala svojo prvo knjigo Bosa.
