Zgodbe | feb. '22

Majda Širca Ravnikar, novinarka, umetnostna zgodovinarka, političarka in v obdobju od 2008 do 2011 tudi ministrica za kulturo. Primorka, ki je delala v domačem vinogradu, ki rada šiva, slika ter dobro kuha; žena pokojnega arhitekta Vojteha Ravnikarja in mama odrasle hčerke Kristine, ki je tudi zavezana kulturi in umetnosti.

Ko govori o sebi, je skopa z besedami, sploh ko gre za njeno družino, vendar nam je le razkrila nekaj spominov. Veliko zgovornejša pa je, ko teče beseda o kulturi in umetnosti. Če kaj, je kultura tista, ki gre v duhu naše rubrike Iz roda v rod, zato izjemno težko spremlja to, kar se kulturi dogaja v zadnjem času.

Zgodbe | feb. '22

Kam nas pelje življenje

Slovenci radi pojemo, to je znano že od nekdaj, radi se družimo, zato ni čudno, da je zborovsko petje pri nas najbolj množična kulturna ljubiteljska dejavnost. Vanjo naj bi bilo vključenih najmanj 64.000 pevk in pevcev vseh starosti.

Natančno število pevskih zborov ni znano, a po podatkih Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) naj bi jih delovalo med 2500 in 3000. V okviru kulturnih društev jih deluje blizu 1800, svoj pevski zbor ima 105 društev upokojencev, vsaj 700 župnij ima cerkveni zbor, otroški in mladinski zbori so tudi v vrtcih in šolah.

Zgodbe | jan. '22

Toneta Partljiča so gledalci v gledališču ali kinodvorani in bralci knjig vzeli za svojega zato, ker piše in govori o malem človeku, in tudi zato, ker se ne spreneveda in ker mu je, kot poudari njegova vnukinja, iskreno mar za ljudi. Iz njegove pripovedi vseskozi veje ljubezen do njegovih treh žensk: žene Milke, hčerke Mojce in vnukinje Urške. Vsi pa delijo tudi ljubezen do gledališča.

Ko se Tone ozre nazaj, samokritično pravi, da je bilo obdobje, ko je bilo preveč alkohola in ko se ni odlikoval ne kot mož ne kot očka. Rad reče, da se zdaj poskuša odkupiti kot mož, očka, dedek in sprehajalec (Urškinega) pasjega ljubljenčka Aška. »Vse tri moje ženske so igralke. Milka je igrala v srednji šoli in na amaterskem odru, jaz pa sem režiral, dokler nisem postal dramaturg in umetniški vodja profesionalnih gledališč. Mojca in Urška pa sta profesionalni igralki.

Zgodbe | jan. '22

ODSTRTE PODOBE – DVOR

Središčno gručasto naselje leži pod gričem Gradcem (343 m) na terasah na levem bregu reke Krke, ki tu teče čez slikovite lehnjakove pragove. Dvor, v katerem živi okrog 400 prebivalcev, je drugi največji kraj v Suhi krajini. Vas je sedem kilometrov oddaljena od občinskega središča Žužemberka in je prvič omenjen leta 1383. Skozi naselje pelje cesta Novo mesto–Žužemberk, od katere se tu odcepi cesta proti Kočevju. Kraj je najverjetneje dobil ime po dvorcu, ki so ga dali zgraditi grofje Turjaški. »V preteklosti je bil Dvor pomemben zlasti zaradi železarne, ki je tu delovala v 19. stoletju in je bila takrat eden največjih tovrstnih industrijskih obratov na Slovenskem,« pravi domačin Slavko Mirtič, 61-letni upokojeni učitelj na lesarski šoli v Novem mestu.

Zgodbe | jan. '22

Pred dvema desetletjema je tedaj triintridesetletni frizerki Vlasti Ašćerić, doma v Pradah pri Kopru, nevrolog omenil možnost, da je zbolela za parkinsonovo boleznijo. Takrat so vsi po vrsti, tudi zdravniki, zmajevali z glavo. Zdela se jim je premlada za bolezen, ki jo povezujemo predvsem z ljudmi v starejših letih, pa čeprav se po mednarodnih podatkih v desetih odstotkih razvije že pred štiridesetim letom starosti.

Danes se naša štiriinpetdesetletna sogovornica zaveda, da so se prvi bolezenski znaki pokazali že veliko prej. Občasno tresenje rok je opažala že v frizerski šoli, a mu ni posvečala pozornosti. »Mislila sem, da je to samo trema.« Ko je imela triintrideset let, pa jo je tresenje že oviralo pri delu. Večkrat je zelo težko opravljala delo frizerke, ki zahteva veliko natančnosti. »Ko so stranke videle, kako se tresem, so se pogovarjale, kaj mi je, ali sem pijana ali zadeta. To me je nadvse prizadelo,« se z grenkobo spominja Vlasta Ašćerić. Ko jo je zdravnik napotil na specialistične preglede, je nevrolog posumil na parkinsonovo bolezen. »Pa tega nihče ni verjel, ne drugi zdravniki ne jaz, češ da sem za kaj takega še premlada.« Kot pravi, so se preiskave s tem končale. Dobila je sicer tablete, ki pa ji niso pomagale, in ker ji je bilo po njih zelo slabo, je opustila jemanje.

Zgodbe | jan. '22

Brežiška mladina, ki je odraščala po drugi svetovni vojni, je komaj čakala na zimo, ko je zaledenela voda na bajerju ob Treppovi opekarni – ta namreč pozimi ni obratovala. Mladi so po ledeni ploskvi veselo drsali z okovanimi čevlji, nekateri fantje pa so že nabavili drsalke in igrali hokej. Prirejali so celo tekmovanja. Na sliki so igralci, ki so februarja 1949 igrali kot rdeči in beli, rezultat pa je bil 16 : 4 za rdeče. Fotografijo hrani Branko Brečko. 

Fotografija je nastala leta 1942. Marija Trampuž iz Mirna, na fotografiji deklica s kitkami, je takrat imela 12 let, marca lani pa je praznovala že 91. rojstni dan.

Zgodbe | jan. '22

Cecilija Kralj je novembra lani praznovala stoti rojstni dan. »Tršica« Cilka, kot so jo klicali otroci v vrtcu, je še vedno polna miline, nežnosti, empatije in energije, zna se pošaliti na svoj račun. »Že prav neumno mi je, če me kdo vpraša, koliko sem stara. Ne vem, a naj jim rečem sto let? To je tak čudež, še sama ne morem verjeti, da sem toliko let na svetu,« se smeji.

Rojena je bila v Podvincih pri Ptuju v kmečki družini z devetimi otroki. Zemlja je zanjo sveta. Če nisi imel zemlje na vasi, nisi bil nič, pravi. Končala je meščansko šolo, nato se je v Mestnem šiviljstvu izučila za šiviljo, leta 1946 pa je po enoletnem šolanju za vzgojiteljico dobila zaposlitev v ormoškem vrtcu. Leta 1949 se je poročila v lepi temnomodri obleki z velikim belim ovratnikom, ki jo je sama sešila. Takrat ni bilo enostavno priti do blaga, hrane, se spominja. »Na Ptuj sem prišla okoli desetega januarja 1950. Vrtca, ki je bil v stavbi ob sedanji upravi Perutnine, ni več. V njej so bile še lesene igrače, trikotniki, pravokotniki, rombi zelene in rdeče barve, to so bile poleg žogic iz blaga edine igrače. Največ so se z njimi igrale punčke, bile so bolj strpne kot fantki.« Pozneje so se preselili v vrtec Med vrti, ki posodobljen in dograjen še danes vrvi od otroškega veselja.

Zgodbe | jan. '22

Lani je v »klub slovenskih stoletnikov« vstopila Ana Rezar, ki se je starejši Žalčani spominjajo kot odlične frizerke. Skupaj z možem sta namreč dolgo let skrbela za pričeske mnogih občank in občanov v njunem salonu Kristl, imenovanem po možu Kristjanu. 

Rodila se je 13. septembra 1921 v Celju kot peti otrok mami Ani in očetu Jožefu Novaku. Mama je bila šivilja, oče železničar. Družina je rasla, kmalu je bilo vsako najeto stanovanje premajhno, zato se je družina s sedmimi otroki pogosto selila. Spominja se, da je bilo življenje trdo, otroci so morali kmalu poprijeti za delo in si poiskati svoj kos kruha. Ana je končala obrtno šolo, se izučila za frizerko in opravila mojstrski izpit. Čedno frizerko je proti koncu leta 1939 zaposlil Kristjan Rezar, ki je imel frizerski salon v znani Janičevi hiši v Žalcu. Mojster, ki so mu domačini rekli Kristl in tako poimenovali tudi njegov lokal, je imel običajno dve pomočnici in dve vajenki, ki so skrbele, da so bile žalske dame in gospodje ostriženi oziroma urejeni. 

Zgodbe | jan. '22

Nekoč smo imeli

Sedemnajst let mineva od tistega 14. januarja leta 2005, ko so iz Hidroelektrarne Završnica v omrežje poslali zadnje kilovate električne energije. Potem so elektrarno ugasnili, njene naloge je prevzela sodobnejša sosednja Hidroelektrarna Moste, območje elektrarne je postal spomenik naravne in kulturne dediščine, kjer si danes roko podajajo šport, kultura in turizem.

V občini Žirovnica je v dolini reke Završnice nastal športnorekreacijski kompleks z urejenim parkiriščem, lepimi sprehajalnimi potmi in izhodišči do okoliških vršacev, predvsem do mogočnega Stola in Valvazorjeve koče pod Stolom, do koder je dobra ura hoje. Osem kilometrov dolga struga reke Završnice, ki teče skozi dolino Zavrh, je skupaj z obema izviroma pod Zelenico postala predvsem poleti priljubljena turistično-rekreacijska točka, ob njej so še ohranjeni objekti, ki spominjajo na nekdanjo prvo javno elektrarno v Sloveniji, ki je v omrežje poslala elektriko, namenjeno prebivalstvu Zgornje Gorenjske. Hidroelektrarna Završnica je ob svojem nastanku leta 1915 predstavljala temelj javnega energetskega omrežja na Slovenskem, bila je simbol gospodarskega razvoja in energetske neodvisnosti države.