IZ RODA V ROD

Morje in Izola, kjer Marjetka Popovski živi, sijeta iz njene osebnosti – v morju plava ne glede na letni čas, že 25 let redno prepeva v hotelu Delfin, poleti pa kar na plaži. Že pri treh letih je na svojem prvem nastopu začutila slast ob navdušenem občinstvu in na tem valu je zajadrala v življenje. Pela je tudi kot fizioterapevtka in tako stanovalcem v domu starejših pomagala premagovati bolečine. V Izoli sva se srečali na hladen, deževen dan, ki ga je Marjetka, novopečena upokojenka, razsvetlila s svojo pozitivno energijo.

SPOZNAJTE JIH

Olga Božnar iz Brezja pri Dobrovi šiva že več kot 60 let. »Začela sem s 16 leti pri krojaškem mojstru v Rožni dolini v Ljubljani. Izučila sem se za krojačico in delala vse moške obleke, suknje, krila, ženske kostime, plašče, ženske obleke pa sem se naučila šivati in krojiti sama,« pove z iskrečimi se očmi.

Pri mojstru je delala po končanem uku še tri leta. Potem je šla na svoje. »Veliko sem se naučila in še danes mi vse to znanje skupaj z mnogimi izkušnjami zelo dobro služi. Stranke mi pravijo, da sem arhitektka za obleke,« veselo pripoveduje žena, mama in babica. Doda, da od vsega začetka zelo uživa v svojem delu, čeprav v tako dolgi dobi ni bilo vedno lahko. »V času Jugoslavije, torej prejšnje države, sem v glavnem šivala nove stvari. Zelo malo je bilo popravljanja. Ljudje, zlasti srednji sloj, so si večkrat na leto lahko privoščili nove obleke. Z osamosvojitvijo pa se je vse zelo spremenilo. Prav pri svojem delu sem opazila, kako se je v družbi začelo socialno razlikovanje. Ni več tiste velike skupine ljudi srednjega sloja, ampak je skupina bogatih, ki si lahko marsikaj privošči, in velika skupina ljudi, ki si ne more več privoščiti obleke iz kakovostnega blaga, narejene pri šivilji.«

SPOZNAJTE JIH

Skupino sedmih glasbenikov že skoraj tri desetletja druži ljubezen do glasbe. Še posebej jim je pri srcu glasbena zvrst dixieland. Izkušeni fantje zrelih let se poznajo že od študentskih časov. V srcu še vedno mladi pravijo, da je iz glasbenih korenin zraslo drevo, ki še vedno rase.

Zanimivo zgodbo pripoveduje ustanovni član skupine Ljubljanske korenine Jože Završnik. Po poklicu je zdravnik, zaljubljen pa je v glasbo, saj igra več glasbil in rad poje. Kot pozavnist je bil član mladinskega pihalnega orkestra Glasbene šole Moste. Že pred več kot šestdesetimi leti je igral v bendu moščanske gimnazije. »V Ljubljani je imela skoraj vsaka gimnazija svojega, organizirali smo plese, kjer smo igrali takrat popularno dixieland glasbo,« pove Jože.

ODSTRTE PODOBE – LEVPA-SENIŠKI BREG

Razloženi sosednji vasi ležita v severozahodnem delu Banjške planote in od leta 1994 spadata med 34 naselij občine Kanal ob Soči. Tvorita eno od njenih osmih krajevnih skupnosti, ki jo na zahodu omejuje Soška dolina, na jugu grapa potoka Avščka, na vzhodu vzpetina Kalski breg (693 m) in na severu dolina potoka Vogrščka, levega pritoka reke Soče. »Tako kot marsikje drugje po Sloveniji je tudi v Levpi in Seniškem Bregu oziroma v KS Levpa pereč problem upadanje števila prebivalstva. Medtem ko je v začetku preteklega stoletja po uradnih podatkih v obeh vaseh živelo 930 ljudi, je po prvi svetovni vojni njihovo število padlo na 871, po drugi na 601, ob osamosvojitvi na 383 in lani na 285. To pomeni, da se je v dobrih sto letih število Levpljanov in Seničanov zmanjšalo za več kot trikrat,« pravi 68-letni upokojeni gospodarski inženir in predsednik KS Levpa Ivan Humar, doma iz Seniškega Brega.

SPOZNAJTE JIH

Vitomir Gros je od leta 1990 kar devet let vodil občino Kranj. Za prispevek k njenemu napredku ter pomembno vlogo ob osamosvajanju Slovenije je lani prejel naziv častnega občana.

Kot je dejal sogovornik, ki je vodil kranjski Demos, bil pa je tudi soavtor deklaracije o suverenosti Slovenije, ki so jo v slovenski skupščini sprejeli 2. julija 1990, ne potrebuje nobene časti, ker ni delal zaradi nje, ampak zato, da kaj koristnega naredijo. Ob tem je dodal: »Imel sem fir mo in od tega sem živel. Tudi ponoči sem delal. Žena je bila pa huda name.« Kako tudi ne, saj je vse dneve, in če je bilo treba, tudi ponoči, proučeval gradiva in odgovorno vodil občino, kjer je bilo nekaj več kot petinšestdeset zaposlenih, s sedanjimi...

ŠPORTNI VETERANI

Nekdanja vrhunska smučarska skakalka Monika Pogladič Marčinkovič je športno upokojena že 17 let. Zdaj najraje v družinskem krogu navija za novo generacijo orlic.

S kolegicami je bila ena začetnic ženskih smučarskih skokov v Sloveniji in je tlakovala pot vsem naslednjim generacijam. Na začetku kariere ji ni bilo lahko, slišala je negativne komentarje javnosti, ki še ni bila vajena žensk, ki skačejo. »Na to se nisem niti najmanj ozirala,« pravi Monika. Negativnost, ki je je bilo nato vedno manj, je ni ustavila. Ustavil pa jo je padec. Prvič leta 2007, nato pa se je na zaletišče še za kratek čas vrnila.

SPOZNAJTE JIH

Matija Majcen iz Srednje Bistrice je leta 1974 začel delati v Gasilski zvezi Lendava kot pripravnik in v istem letu končal tečaj za izprašanega gasilca. Potem se je njegova pot le še vzpenjala.

Sprva je bil poveljnik Gasilskega društva Črenšovci, nato pa v Gasilski zvezi Lendava štiri leta podpoveljnik in osem let poveljnik. Ves čas se je izobraževal. Končal je tečaj za višjega gasilskega častnika druge stopnje. Hkrati pa je opravil izpit za gasilskega predavatelja iz gradbeništva (kot njegov osnovni poklic) in iz taktike v gasilstvu. Skrbel je tudi za izobraževanje gasilcev, sodil na tekmovanjih in spodbujal mlade k vključevanju v gasilske vrste. Zelo je spodbujal tudi sodelovanje s kolegi iz Avstrije, Madžarske in Hrvaške, tesne odnose so v Lendavi navezali zlasti z gasilskimi zvezami Domžale, Lenti in Koprivnica. V Gasilski zvezi Slovenije je sodeloval v komisiji za tekmovanja in kar dva mandata v komisiji za reševanje na vodi.