Iz zgodovine 

Razstava Ne/vidne ženske Istre: Istranke, potovke, Šavrinke, ki je na ogled v Muzejski galeriji Pokrajinskega muzeja Koper odstira zanimiv pogled in dragocena pričevanja o ženski iznajdljivosti in podjetnosti nekoč v Istri.

Avtorica Tina Novak Pucer iz Pokrajinskega muzeja Koper je razstavo zasnovala v sodelovanju s Pomorskim muzejem Sergej Mašera Piran in Etnografskim muzejem Istre, zato so razstavni plakati bogati z reprodukcijami starih fotografij, pričevanji žensk in številnimi zanimivimi informacijami. Med drugim izvemo, da so bile v Istri Šavrinke znane kot potujoče prodajalke, prihajale pa so iz Šavrinije, slovenskega dela Istre. »Krušarice, mlekarice, jajčarice in perice so bile neke vrste posrednice med tradicionalnim vaškim svetom in obalnimi mesti, od koder so domov poleg blagovnih dobrin prinašale tudi številne novosti,« zapiše avtorica. »Vsem je bilo skupno, da so obrt večinoma prevzele od matere, tašče ali kakšne druge sorodnice in so jo začele opravljati že kot mlada dekleta,« navaja.

Glasbenik, skladatelj, umetnostni zgodovinar in fotograf Lado Jakša je vsestranski mojster multimedijske projekcije. Ustvarjalec glasbe v svojih predstavah fotografsko sliko na platnu pogosto povezuje z glasbeno improvizacijo in literarnimi ter filozofskimi citati.

Lado Jakša deluje kot svobodni umetnik, samozaposlen v kulturi. Ustvarja glasbo in fotografijo, ki ju v edinstveni lastni izvedbi predstavlja gledalcem in poslušalcem. Združuje džezovsko, eksperimentalno in ambientalno glasbo za film, televizijo, gledališče in umetniški ples. Je avtor 70 samostojnih fotografskih razstav ter več kot sto glasbenih in fotografskih multivizijskih projektov. Vodi tudi številne glasbene in fotografske delavnice.

ODSTRTE PODOBE – MOJSTRANA

Gručasta vas je s 1080 prebivalci drugo največje naselje v občini Kranjska Gora in stoji na prodnem vršaju ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Bistrica. Ob Bistrici se proti jugozahodu odpira ledeniška dolina Vrata s slapom Peričnikom. V kraju se odcepi cesta proti jugu čez Kosmačev preval (847 m) med Mežakljo in triglavskim pogorjem v Zgornjo Radovno, od tam pa v ledeniški dolini Kot in Krmo. »Razvoj kraja je od 14. stoletja povezan s kopanjem železove rude in fužinarstvom na začetku doline Vrata. Ko je ta dejavnost konec 19. stoletja zamrla, so na mestu, kjer je najprej stal plavž in nato kovačnica, leta 1893 postavili cementarno,« nas je z nastankom Mojstrane seznanil 81-letni upokojeni ekonomski tehnik in mojster fotografije Janez Kramar.

 

  

ŠPORTNI VETERANI

Dogovoriti se za srečanje s 66-letnim Nanijem Matjašičem, človekom mnogih talentov in zanimanj, ni mačji kašelj. Ko pa se le zgodi, je pogovor vse prej kot dolgočasen. 

Kot prvi Slovenec je organiziral boj za naslov svetovnega profesionalnega boksarskega prvaka. In to prvič v Sloveniji, prvič s slovenskim boksarjem in slovensko zmago, potem ko je 9. aprila 2010 Dejan Zavec v Hali Tivoli premagal Argentinca Rodolfa Martineza. Že leta 2006 pa je bil organizator in promotor prvega boja Mr. Simpatikusa, ki ga je neposredno prenašal televizijski program Eurosport, to pa je bil tudi Zavčev edini profesionalni boj na rodnem Ptuju.

Iz roda v rod

Igralec Peter Ternovšek, oče igralca Aljoše in ljubeči mož žene Jelke, je dobitnik Borštnikovega prstana. Pravi, da je imel najlepši, pa vendar težak poklic, ki zahteva celega človeka. »Oder razkrije marsikaj, tudi ali predvsem bahavost, napuh, kar je najhujše ... Gledalci čutimo, kdaj je igralec iskren, in samo iskrenost nas lahko prepriča in obogati.« 

Že kot otrok je našel oder na »koln kišti« in zabaval domače. Oče, ki je izhajal iz Koroške, je bil učitelj glasbe, vodil je več pevskih zborov in je bil družaben človek. A do Petra je bil strožji kot do drugih učencev. Ta takrat še ni mogel razumeti, da drugače ni smel delovati, zato ga je očetova strogost v šoli tako prizadela, da si je obljubil: »Nikoli ne bom učitelj!« Toda zarečenega kruha se največ poje in Peter je postal učitelj ... Njegovi spomini na otroštvo pa so »pozlačeni« z mamino milino in toplino. Prišla je iz Primorske, še vedno ji reče mamica. Bila je negovalka v bolnici, po rojstvu četrtega otroka pa je ostala doma in skrbela, da jim je bilo lepo.

Kam nas pelje življenje

V letošnjem za Vzajemnost jubilejnem letu bomo v reviji več prostora namenili našim naročnikom. Tokrat vam predstavljamo Zlato Vidovič, upokojeno profesorico geografije in pedagogike iz Ljubljane. Tistim, ki radi prebirate potopisne reportaže, je ime verjetno znano. Zelo mladostna in vsestransko dejavna gospa namreč izredno rada potuje in svoje vtise z veseljem deli.

Ob moji pripombi, da verjetno hoja po strmih stopnicah do stanovanja pripomore k njeni kondiciji in mladostnemu videzu, se nasmeji: »Saj tudi zdravniki ne verjamejo moji letnici rojstva, če že grem kdaj na pregled. Nimam nobenih zdravstvenih težav. Res pa se veliko gibam, vrtnarim, imamo trideset sadnih dreves na Logu pri Brezovici. Od nekdaj jemo vse domače. Ko sta bila otroka v gimnaziji, sem šest let vstajala ob pol petih, da sem jima pred službo skuhala kosilo.«

Spoznajte jih 

»Pravzaprav se je vse skupaj začelo z angelom,« začne svojo pripoved goslar Pavel Skaza. Iz Spodnjega Doliča (pri Vitanju) je doma. »Taka rumena hiša z rumeno garažo in spredaj rogovilo …« je dejal, ko sva se dogovarjala za srečanje tam v objemu gozdov in v dolini, ki jo sonce obišče ali pa tudi ne.

Pavel Skaza je eden redkih slovenskih goslarjev. V njegovi delavnici, prepolni violin, je glasbo čutiti. Čutiti je zvok lesa, o katerem mojster Skaza govori kot o najljubši ljubimki. »Les je treba poznati, ga prepoznati in spoznati. Ga čutiti ... Navsezadnje smreka daje violini ton,« pove. A glej ga zlomka, sam violine ne igra. In tu se vrnemo k angelu. »Živo se mi je sanjalo, da naj se grem, ko se bom zbudil, učit violino. In ko sem se v sanjah napol zbudil, da bom odšel v glasbeno šolo, se je pojavil angel varuh in mi rekel, naj grem rajši delat, ker bom prej končal.« In je šel.

Nekoč smo imeli 

Triindvajsetega septembra 2019 je posadka Adrie Airways na jutranjem letu Ljubljana–Bruselj v evropski zračni prostor ponesla poseben pozivni znak: Adria4ever. Nekaj dni pozneje se je s stečajem končala 58-letna zgodovina slovenskega letalskega prevoznika, ki nam je dal krila.

S temi besedami se začenja serija pogovorov, ki jih je v posebnem podkastu za Val 202 v letih 2019 in 2020 pripravila novinarka Tatjana Pirc. Zbrala je množico različnih sogovornikov, ki so »bili Adria«, ki so skrbeli za to, da je naš nacionalni prevoznik, naš letalski ponos, dolga leta uspešno prevažal potnike po vsem svetu. In nato žalostno končal, tako kot množica uglednih in uspešnih podjetij. A prav potop Adrie se je v naš skupni spomin zarezal kot največja poosamosvojitvena gospodarska tragedija, kajti letališče in domači letalski...

Iz roda v rod

Dr. Mario Fafangel se je v času covida-19 kot prvi epidemiolog v državi »boril« za upoštevanje stroke. Zaradi jasnih in kritičnih stališč si je zato prislužil tudi kakšno zamero v krogih, ki so upravljali epidemijo, na drugi strani pa tudi zaupanje državljanov, ki so ga nagradili z glasovanjem za Delovo osebnost leta 2020.

Epidemiologiji, ki je zelo eksaktna, skoraj statistična veja medicine, je s svojo kreativnostjo in odprtim značajem dodal globino, širino in tudi šarm. Polega poguma in odločnosti ostati zvest sebi in stroki ga odlikujejo tudi vizija, svetovljanstvo, odkritosrčnost ... Kar nekaj teh lastnosti je podedoval od svojih prednikov, tudi od deda Maria Fafangela, ki je kot jadralec sodeloval na olimpijadi.