Spoznajte jih

Seveda tudi ljudi, sicer Liljana Klemenčič, mladinska knjižničarka in pravljičarka, ne bi bila lanska nagrajenka Slovenske sekcije IBBY – Združenja za uveljavljanje mladinske književnosti. Pripovedovalka pravljic, avtorica številnih izvirnih razstav različnih zvrsti literature, bralne značke za odrasle, bralne terase, lastnica bogate zbirke zgoščenk, ljubiteljica narave in zbirke dveh stotnij pelargonij je lani uradno postala upokojenka, ki nima časa.

Lila jo kličejo prijatelji in bralci različnih generacij, ki so med njenim 40-letnim delom višje knjižničarke Knjižnico Ivana Potrča Ptuj tako rekoč posvojili. V obrazložitvi prestižne nagrade je žirija zapisala, da je »kot vodja mladinskega oddelka knjižnice ter srčna, predana in strokovna mladinska knjižničarka pomembno prispevala k utrditvi statusa mladinskega knjižničarja. Bila je prva v slovenskem knjižničnem prostoru, ki je pravljične ure za otroke povezala z jogo in jih tako izvajala kot redno obliko knjižničnega dela. Bila je tudi prva v Sloveniji, ki je v splošni knjižnici domislila bralno značko za odrasle, jo razvila v priljubljeno obliko dejavnosti in povezave med bralci, založniki in knjižničarji ter odmevnimi zaključnimi dogodki. Ta njena zamisel se je kmalu razširila v mnoge slovenske splošne knjižnice, marsikatera od njih uporablja tudi njene imenitne bralne predloge.«

Kam nas pelje 

Janez Rogelj, 73-letni upokojeni novinar iz Ljubljane, je nekdanji dolgoletni glavni tajnik Slovenske izseljenske matice. Poleg spominov na zgodbe našega izseljenstva poseduje »čarobni kovček« s kopico fotografij iz tistega časa. Naučil se je sodobnih digitalnih veščin in tako te zanimive spomine deli z bralci izseljeniškega bloga Kovček in s svojimi prijatelji na Facebooku. Vse pa je tudi vestno zapisal v knjigi, ki bo kmalu izšla.

Že od otroštva je velik ljubitelj knjig. »Moj oče je imel obsežno knjižnico s strokovnimi usnjarsko-krznarskimi knjigami, za mamo pa sem hodil po nemške romane v Delavsko knjižnico. Čeravno nisem razumel nemškega jezika, sem vsako knjigo pregledal (tematiko mi je povedala prijazna knjižničarka) ter izbral tiste, kjer še ni bila vpisana mamina članska številka izkaznice J300. V košari na kolesu sem ji knjige dostavljal domov v Savsko naselje,« ga preplavijo spomini iz otroških dni.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – CELOVEC

»Leta 2008 sem po smrti svoje matere prof. Ksenije Kušej Novak, zadnje predstavnice tretje generacije rodbine Legat-Kušej-Novak, podedoval lep album s 497 razglednicami, od najstarejše iz leta 1897 do razglednic iz časa druge svetovne vojne. Poleg albuma pa je bilo še 511 razglednic, poslanih kasneje in do leta 2008. Vse razglednice so v slovenskem jeziku, pisane znanim članom rodbine, nepoškodovane, vsebinsko bogate ter s poudarkom na slovenstvu. Zato sem se pred petimi leti odločil, da na osnovi 210 izbranih razglednic in nekaj drugih dokumentov predstavim življenje te zavedne slovenske meščanske rodbine od druge polovice 19. do začetka 21. stoletja,« pravi 76-letni upokojeni profesor Pravne fakultete Univerze v Mariboru dr. Mitja Novak, avtor zajetne monografije.

ŠPORTNI VETERANI: VLADO BOJOVIĆ

Pred srečanjem z nekdanjim rokometašem Vladom Bojovićem sem si predstavljal malce bolj zadržanega možakarja, in to ne glede na to, da je športnik. Pa sem naletel na pozitivnega človeka, s kakršnim že dolgo nisem pil kave.

Od kod ta pozitiva, vprašam nekdanjega jugoslovanskega rokometnega reprezentanta, dolgoletnega rokometaša Celja in tudi ljubljanskega Slovana. »Za vse je kriv šport. Ta te socializira, nauči higiene odnosov, nauči te izgubljati in zmagovati, predvsem pa, kako prenesti poraze, in navsezadnje, da je treba pozitivno gledati na svet, na jutri, na okolico,« pove sogovornik. Rokomet je začel igrati v Celju. Trinajst sezon je igral za Rokometni klub Celje, vmes (1980–1981) je igral za Kolinsko Slovan in bil z njo leta 1980 državni prvak Jugoslavije,...

Iz roda v rod

Slovenci imamo bogato dediščino ornamentike tako v stavbarstvu kot v uporabni umetnosti. Če so bile hiške naših prednikov še tako skromne, so bile bogate z ornamenti na stavbnem ali sobnem pohištvu. S svojimi »sanjami« oziroma različnimi motivi so poslikali lesene skrinje, okrasili stene, posodo, prtičke itd. To, kar je pobožalo dušo in prižgalo iskrico ustvarjalnosti naših prednikov, je proučeval, zbral in uredil Jože Karlovšek, njegovi potomci, še zlasti vnukinja Katarina, pa skrbijo, da slovenska ornamentika živi, se razvija in nadgrajuje. 

Muzeji 

Leta 2020 smo praznovali dvestoto obletnico bančništva na Slovenskem, naslednje leto pa smo dobili muzej, ki obiskovalcem odkriva delček zgodovine. Ko je na Čopovi ulici v Ljubljani znamenita Mestna hranilnica ljubljanska zaprla vrata, so v njenih prostorih postavili Bankarium, Muzej bančništva Slovenije.

Za upravljanje muzeja je Nova Ljubljanska banka (NLB) ustanovila Zavod za upravljanje kulturne dediščine, ki skrbi tudi za umetniško zbirko v lasti NLB, ki bo konec letošnjega leta že na ogled v galeriji v drugem nadstropju. Secesijsko stavbo, v kateri je muzej, so zgradili po zamisli arhitekta Josipa Vancaša leta 1905, zasnovali so jo v treh nadstropjih, bančni prostori, namenjeni strankam, so bili v prvem nadstropju in tako je ostalo, vse dokler ni Mestna hranilnica ljubljanska svoje poslovanje preselila v pritličje. 

Spoznajte jih

V občini Videm, točneje v kraju Vareja, ki leži na pobočjih haloških gričev, deluje Kulturno, turistično in etnografsko društvo Koranti Demoni. Pri svojem delovanju upoštevajo prvobitnost ljudskega izročila ter ohranjajo etnološko in kulturno dediščino. Najbolj so dejavni od svečnice do pepelnice, v času fašenka.

Društvo vodi predsednik Mirko Slatič, sicer pa je prav vsak član pomemben, saj imajo veliko prireditev in nastopov ter drugih akcij. Da že več kot 20 let uspešno delujejo, je zasluga smelih, inovativnih, ustvarjalnih in srčnih ljudi ter njihovega prostovoljnega dela. V društvu deluje pet skupin: sekcija koranti, sekcija rusa, sekcija orači, letna karnevalska sekcija in športna sekcija.

Spoznajte jih 

Ana Škotnik iz Pustega Polja je polna energije, humorja in veselja do življenja, čeprav je zakorakala v 88. leto. Kot živahna, zanimiva in srčna sogovornica je navdušila udeležence prireditve Bilo je nekoč v Nazarjah.

Ana je članica Društva upokojencev Nazarje, kjer je osem let vodila dramsko sekcijo in je bila »dežurni krivec« za smeh in dobro voljo na vseh izletih društva, piknikih, srečanjih … Nikoli ne sedi križem rok, temveč se njeno jutro začne s telovadbo, h kateri jo spodbujajo hčerki in zet. Ko se oni odpravijo zdoma, odhiti s svojim avtomobilom po nakupih, k prijatelju ali prijateljici na kavico, nato spet domov, da pripravi kosilo, potem se spravi k branju novic tistega dne. Nato bere našo revijo Vzajemnost, ki si jo »prišpara« za en teden branja, saj medtem piše pesmi, se pripravlja na nastope na občinskih in društvenih dogodkih, šiva, odide na sprehod in nato gleda tiste »življenjske« nadaljevanke.

Spoznajte jih

Srednji Lipovec pri Dvoru je idilična gručasta suhokrajinska vas ob vznožju vinogradniške gorice Boršt, kjer živi okoli devetdeset prebivalcev. Skromna in skopa zemlja ni dopustila razvoja kmetijske dejavnosti, več stoletij pa tukaj lepo uspeva vinska trta. Stagnacija prebivalstva po drugi svetovni vojni je opazna tudi v teh krajih. Razvoj infrastrukture v zadnjih letih, tudi tekoča pitna voda, je izboljšal kakovost življenja prebivalcem Ajdovške planote.

 Za preživetje so številni rodovi poleg kmetijske dejavnosti iskali dodatni vir zaslužka, ki je omogočal razvoj. V Suhi krajini so bili to kuhanje apna, kuhanje oglja, kovaštvo in druge stare obrti, ki so skoraj popolnoma izginile. V Srednjem Lipovcu živi prava legenda kovaštva Franc Skube, po domače Martinkov. V svoji delavnici še vedno – kljub častitljivim 95 letom – poprime za kovaško kladivo. Njegov rod izhaja iz Železnega pri Dobrniču. Franc se je rodil 19. januarja leta 1928 v Ajdovcu v družini s šestimi otroki mami Nežki in očetu Lovrencu, kovaču. Doma je bila revščina, zato mu je oče omogočil šolanje in ga poslal v podkovsko in veterinarsko šolo v Ljubljani in še v uk h kovaču Valantu v žužemberškem gradu. Med vojno so do kapitulacije Italije delali v gradu, potem pa je koval do konca vojne pri kovaču Petriču v Bršljinu. Postal je podkovski mojster, leta 1950 je po končanem vojaškem roku v Ajdovcu odprl obrt.