Iz zgodovine 

Ko so v Prvačini v začetku lanskega novembra odprli prenovljeno Hišo aleksandrink, so čustva preplavila marsikoga. Med njimi najbolj potomce žena, ki so v 19. in začetku 20. stoletja odhajale po zaslužek kot dojilje, kuharice, sobarice, varuške, hišne pomočnice in guvernante v Aleksandrijo in druga egiptovska mesta.

Mestni občini Nova Gorica je v sodelovanju z Društvom za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink in Regijsko razvojno agencijo severne Primorske po večletnih prizadevanjih le uspelo izvesti prvo obsežnejšo fazo obnove stavbe. Hiša v Prvačini 173 je že dolgo evidentirana kot muzej in je namenjena prikazu bivanjske kulture aleksandrink in dokumentov ter predmetov iz njihovega časa. A stavbo je pošteno načel zob časa. Ko je mestna občina kot lastnica pridobila del sredstev v višini 61.

ODSTRTE PODOBE – BANJA LOKA

Majhna vas s štiridesetimi prebivalci je eno večjih naselij v občini Kostel, ustanovljeni leta 1998. Razprostira se na planoti nad dolino reke Kolpe, ob cesti Kočevje–Petrina. Njena okolica je močno zakrasela in vrtačasta. V približno sto letih, ki jih zajemata objavljeni stari krajevni razglednici, se tako v Banji Loki kot tudi v občini s 54 naselji število prebivalcev nenehno zmanjšuje. Tako je bil lani Kostel občina z najstarejšim prebivalstvom v državi, povprečna starost je znašala 52,1 leta. »Na panoramski fotografiji, posneti iz Kaptola proti jugu, vidimo v ozadju hrvaško hribovje. Ob levem robu stoji župnijska cerkev sv. Jakoba iz 18. stoletja, desno od nje pa je središče vasi, kjer je tudi domačija mojega očeta Antona. Na njej sem v mladosti med počitnicami pri stričevi družini pomagal tudi pri kmečkih opravilih,« se spominja 77-letni upokojeni grafik in filatelist Janko Štampfl.

Športni veterani: Miran Vodovnik

Eden naših najboljših atletov – in še vedno rekorder v suvanju krogle – je že dobrih deset let v športni penziji. Vendar še vedno miga v svojem fitnes centru, trenira mlade, poleg vsega pa poje.

Miran Vodovnik je dvakrat nastopil na olimpijskih igrah, vmes dosegal vrhunske rezultate na domačih in mednarodnih suvališčih krogle, nato pa so prišle – poškodbe. In moral je reči zbogom kraljici športov. Vendar z njo ni prekinil stikov. Odprl je fitnes center, mu nadel ime Jeti, po vzdevku, ki mu ga je še v mladinski sekciji zaradi postave in kilaže (140-150-160 kg) nadel njegov trener Brežičan Vlado Kevo. Miran hudomušno doda, da imajo tako pač zdaj svojega jetija tudi v Oplotnici in ga res nima smisla iskati na Himalaji.

Simbolika velike noči je po vsem svetu enaka, se pa običaji nekoliko razlikujejo. Marsikje se je še iz predkrščanskih časov obdržala navada kurjenja kresov kot pozdrav pomladi. Najstarejši in največji krščanski praznik namreč praznujemo v nedeljo po prvi pomladni polni luni.

Pred veliko nočjo so gospodinje skrbno pospravile hišo, tisti, ki so imeli strgano oblačilo, pa so lahko upali na novo. Priprave za praznik, ko se kristjani spominjajo Kristusovega vstajenja, se začnejo že teden prej na tako imenovano cvetno nedeljo. V Sloveniji so poleg barvanja pirhov tradicionalne velikonočne butare, spletene iz raznovrstnega zelenja. Posebne so ljubljanske butarice, saj so izdelane iz pobarvanih lesnih oblancev. Butare veljajo za zaščitnice doma pred točo, strelo, požarom, nesrečo, boleznimi, tatovi … Z njimi se verniki spominjajo slavnostnega prihoda Jezusa v Jeruzalem, pred katerega so ljudje polagali oljčne veje.

 Iz roda v rod 

Tehnika je samostalnik ženskega spola, pa vendar so ženske v tehniki še vedno redkost. Med svetlimi izjemami je zdaj že upokojena dipl. inž. strojništva Alenka Knez iz Trbovelj. Ko govori o svojem poklicu in delu, ki ga opravlja v svoji inovativni šoli, se obrača nazaj, na ženske iz njene in naše preteklosti, ki se niso imele možnosti šolati in razvijati svojih sposobnosti.

Stara mama Pepca, rojena leta 1902, je bila Alenkin steber in vzor. Čeprav je bila samo gospodinja, so njene sposobnosti, želje in sanje presegale vlogo, ki jo je ženskam dodelilo tisto zgodovinsko obdobje: »Bila je izjemno pametna, pridna, poštena ter skrbna žena mojemu staremu atu, ki je bil mašinist v rudniku Trbovlje.« Alenki še danes odzvanjajo njene besede in nasveti, na primer: »Dobro glej, kako nekdo nekaj dela, da boš potem to znala narediti sama.« Ko je vnukinji kaj naročala, je na koncu dodala, naj to še enkrat ponovi. »Zdaj se zavedam, kako pomembna je bila ta njena doslednost, saj lahko otrok zaradi ljubega miru reče ja, pa morda niti ni razumel povedanega ...«

Vzajemnost letos praznuje 50. obletnico izhajanja, zato vas želimo spomniti, kaj vse se je še dogajalo pred pol stoletja. Nekaj dogodkov iz marca 1974.

- Korni grupa je s pesmijo Moja generacija osvojila prvo mesto na festivalu v Opatiji in kasneje zastopala Jugoslavijo na Pesmi Evrovizije.

- Na 24. festivalu italijanske popevke Sanremo je zmagala Iva Zanicchi s pesmijo Ciao, cara, come stai?

 - V kinematografe je prišel film Veliki Gatsby z Robertom Redfordom in Mio Farrow v glavnih vlogah.

Spoznajte jih

V veselje in čast mi je, da lahko delujem v okolju, ki ceni, prepozna in podpira pozitivne učinke prostovoljnega dela. Ker smo vsi na poti v starost, si želim, da bomo znali in zmogli slediti poti, ki smo jo začrtali, je v zahvalo za priznanje Občine Žalec lani povedala Špela Jovan, predsednica Društva Most Žalec, v sklopu katerega delujejo skupine starejših za samopomoč.

Čut za socialno pravičnost in pomoči potrebne je nekako podedovala po svojem pokojnem očetu Ivanu Jovanu, ki je bil kar 32 let predsednik KO ZB NOB borcev Vinska Gora, in po mami Štefki, ki je bila tajnica zveze kot tudi Društva upokojencev Ponikva pri Žalcu. Starši so jo naučili, da je v življenju pomembno, da se medsebojno spoštujemo, da smo potrpežljivi, povezani in vztrajni pri doseganju ciljev. Špela Jovan, ki je po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna delavka, dela kot strokovna vodja programa Mreža stanovanjskih skupin za osebe...

Pri našem naročniku

»Za svoje zdravje, dobro počutje, pridobivanje znanja in druženje moramo najprej poskrbeti sami,« pove Zdravko Taškar, upokojeni policijski inšpektor, balinar, državni balinarski sodnik prve kategorije, predsednik Društva upokojencev Piran, ponosni oče sina in dedek dveh vnukinj. 

Rojen je 1954 na Baču v občini Ilirska Bistrica. Oba njegova starša sta bila gluha, mama zaradi posledic meningitisa, oče zaradi padca z voza s senom. Spoznala sta se v Ljubljani v šoli za gluhoneme. »Mama se je naučila brati z ustnic, zato se mi ni bilo treba učiti znakovnega jezika, kar sem kasneje zelo obžaloval.« Z mamo, dvema bratoma in sestro, ki je umrla še mlada, so živeli pri stari mami, ki je nadzirala celo družino. Oče ni živel z njimi, le občasno je prihajal na obisk.