Spoznajte jih

Če ne bi bilo covida, bi Matjaž Eržen iz Škofje Loke pred dvema letoma slovesno praznoval šest desetletij gledališkega ustvarjanja na odru Kulturnega društva Loški oder Škofja Loka.

Matej Čujovič, predsednik KUD Loški oder, ki deluje na Spodnjem trgu, je ob februarskem praznovanju 120. obletnice delovanja gledališča spomnil na prigodo, ko sta se pred več kot 60 leti na cesti pred gledališko zgradbo ruvala »fant s fletnimi kodri« Matjaž Eržen in Janez Babnik. Ravs je prekinila igralka, režiserka in mentorica Poldka Štiglic in njunima materama predlagala, da prvega vključijo v igralski, drugega pa v tehnični kolektiv tedanjega Loškega gledališča Svoboda. Matjaževa mama je sprejela njeno pobudo in fant je v sezoni 1961/1962 najprej zaigral kot Pepček v igri Silni bič, nato pa je bil že Kekec v istoimenskem delu Janka Modra. Iz tedanje gledališke generacije je edini, ki še vedno nastopa. Desetega novembra bo dopolnil 75 let. Pravi, da na odru pogreša izjemno Jušo Berce ter vsestranskega Jožeta Drabika. Seveda pa se rad spomni vseh pokojnih soigralk in soigralcev ter režiserjev, s katerimi je v dobrih 60 letih nastopanja v 58 predstavah igral 64 vlog.

Nekoč smo imeli 

Vsaka slovenska vas ima šolo, gostilno in cerkev. Sladki Vrh pa ima šolo, tri gostilne in tovarno Paloma, nekoč Sladkogorska. Tovarno, ki je ustvarila kraj, lokalno skupnost, stanovanjske hiše in bloke, zgradili so celo stolpnico, športne objekte in kulturni dom. 

Tako svoj kraj opiše domačinka Branka Nikl Klampfer, režiserka in producentka, ki je kot urednica tovarniškega glasila v Palomi delala zelo kratek čas. Sta pa v njej vse življenje delala njena mama in oče. »Tovarna je bila simbol nečesa, kar ljudje potrebujemo, da lahko verjamemo, sanjamo in si postavljamo cilje,« poetično pove naša vodnica po Sladkem Vrhu v občini Šentilj, ki ima danes 718 prebivalcev. »Ko si se pripeljal v kraj, te je na strehi tovarne pričakal velik bleščeč napis Sladkogorska, ki je v temi imel še poseben čar. Za tu živeče in v njej zaposlene je bil napis kot svetilnik na morju, ki je številnim delavcem od daleč in blizu kazal pot na šiht, in številnim družinam zagotavljal socialno varnost,« je na svoji Facebookovi strani zapisal Jože Korotaj, dolgoletni zaposleni v Palomi.

Spoznajte jih

Konec septembra bo v Portorožu tradicionalno vseslovensko srečanje bivših internirancev in internirank, političnih zapornikov in ukradenih otrok iz nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov. Srečanja, tokrat bo že 62. srečanje po vrsti, organizira taboriščni odbor Ravensbrück, ki deluje pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, vodi ga Matjaž Špat, sin pokojne taboriščnice Ivanke Podlipnik Špat.

Špat je eden najsrčnejših povezovalcev nekdanjih internirancev, predvsem žensk, ki so med drugo svetovno vojno preživele katero izmed nemških ali italijanskih koncentracijskih taborišč. Njegovo aktivnost so prepoznali tudi v širšem okolju, Ljubljana mu je v zahvalo podelila plaketo mesta, nekdanji predsednik države Pahor pa mu je izročil posebno zahvalo za »ohranjanje spomina na osebne zgodovinske izkušnje žrtev taborišč in opominjanje, da si je treba za mir, strpnost in solidarnost nenehno prizadevati«. Borut Pahor je bil zadnjih deset let pokrovitelj portoroških srečanj, to simbolno gesto nadaljuje tudi sedanja predsednica Nataša Pirc Musar. 

Iz roda v rod

Lidija in Bojan Babič sta Lendavčana in dinamična upokojenca, ki kar nekaj mesecev na leto preživita v svojem drugem domu. Ta je zdaj na Krasincu ob Kolpi, osem let pa sta v zimskih mesecih uživala na Siciliji. Sodobne oblike komuniciranja so jima omogočale, da sta bila tako rekoč v dnevnem stiku z otrokoma in njunima družinama.

Mama naše sogovornice Emerika, rojena Kirbiš, je bila doma iz Prepolj na Dravskem polju. Kot učiteljico so jo z dekretom poslali v Lendavo. Tam je spoznala moža in tam sta se rodili Lidija in njena sestra. Emerika je izhajala iz družine, kjer je bilo devet otrok. Njihov oče Ivan Kirbiš je bil leta 1920 izvoljen za poslanca Narodne skupščine kraljevine SHS, bil pa je tudi Maistrov borec in kasneje župan Rač. Med drugo svetovno vojno je bila vsa družina – razen sina Lojzeta, ki je bil zaprt v celjskem Starem piskru – deportirana v Srbijo.

Štiriindevetdesetletna Marija Moravec Jelenič, upokojena profesorica geografije iz Črnomlja, je bila prva gimnazijka, ki je med vojno obiskovala partizansko gimnazijo v Črnomlju in se po študiju leta 1955 vrnila na to isto šolo kot profesorica geografije in geologije. Čeprav je imela druge načrte, jo je tedanji ravnatelj pregovoril. Ostala je, ker je čutila dolžnost, da domači gimnaziji in mladim Belokranjcem pomaga do znanja.

Večkrat poudari, kako pomembna je bila za belokranjske otroke ustanovitev partizanske gimnazije leta 1944, do katere je prišlo po sklepu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, saj so tako dobili možnost šolanja tudi otroci, ki so živeli stran od železnice. Marija je bila kmečko dekle, doma iz Podklanca pri Vinici. Njen oče Matija je bil cenjen vinogradnik in sadjar, mama Marija pa skrbna gospodinja. Pri Moravčevih je bilo sedem otrok, vsi štirje bratje in dve sestri so že pokojni. Marija je zelo rada hodila v šolo, prav tako vsi njeni bratje in sestre. Še posebej sta ji ostala v lepem spominu učitelja Rudolf Kavčič in Avgust Kravos, ki sta prišla k njim poučevat iz Primorske, od koder sta pobegnila pred fašisti. Na Vinici so imeli osemletko, kar drugje ni bil običaj, zato so učenci tudi po zaslugi dobrih učiteljev že v osnovni šoli dobili znanje nižje gimnazije.

Spoznajte jih

Že od leta 2007 v Šiški v Ljubljani deluje Društvo Senior, nevladna, neprofitna prostovoljska organizacija, ki jo vodi Donka Kovačič, pred upokojitvijo ustanoviteljica in dolgoletna vodja socialnega servisa za oskrbo starejših na domu.

Univerzitetna diplomirana socialna delavka je s starejšimi delala 25 let, leta 1997 pa je ustanovila socialni servis. »Po vseh teh letih oskrbovanja starejših na domu sem ugotovila, da mnogo ljudi po upokojitvi kar naenkrat obstane, ni več dnevne rutine, ni sodelavcev, ljudje prenehajo z vsemi aktivnostmi, mnogi se izolirajo in enostavno obstanejo doma. To vodi k razvoju mnogih bolezni, tako fizičnih kot psihičnih, saj večina najbolj pogreša druženje in stik z ljudmi,« pripoveduje Donka Kovačič. Zaradi teh izkušenj in da se kaj podobnega ne bi zgodilo po upokojitvi tudi njej ter z željo pomagati starejšim v Četrtni skupnosti Šiška, ki jo najbolj pozna, je še v svojem aktivnem obdobju ustanovila Društvo Senior. Ko se je sama upokojila, pa je to poslanstvo vzela še bolj zares. V eni osebi je tako ustanoviteljica, predsednica, odgovorna oseba in idejna vodja projekta, v katerem ves čas dela kot prostovoljka.

ODSTRTE PODOBE – STOMAŽ, KAMNJE

Ajdovski sosedski naselji Stomaž in Kamnje ležita na pobočju Čavna (1185 m) severno od ceste Ajdovščina–Nova Gorica. V času nastanka objavljenih krajevnih razglednic na začetku prejšnjega stoletja je v prvem živelo 417 in drugem 276 prebivalcev, po podatkih Sursa pa je letošnjega januarja to razmerje znašalo 301 in 229. »Jedri obeh vasi tvorita zaselka Brith ob župnijskih cerkvah sv. Tomaža oziroma sv. Mihaela, okrog katerih so razloženi še drugi zaselki. Pred dobrimi sto leti so se Stomažci in Kamenjci ukvarjali predvsem z živinorejo ter vinogradništvom in sadjarstvom, danes pa so večinoma zaposleni v Ajdovščini in Novi Gorici,« pravi 87-letni upokojeni univ. dipl. inž. organizacije dela Anton Kreševec, ki se je rodil v Stomažu in se leta 1972 priženil v štiri kilometre oddaljene Kamnje.     

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Dnevi skoraj 79-letnega prof. dr. Petra Praperja, specialista klinične psihologije, so še vedno zelo aktivni. Ob ponedeljkih ima trening odbojke z veteransko ekipo, za dušo pa so kitara in duet z bratom ter dravograjski upokojenski pevski zbor, ki neguje koroške ljudske pesmi. Še vedno pa se tudi posveča stroki.

Mama Petra Praperja je bila rojena na slovenski, oče pa na avstrijski strani Koroške. Rodili so se jima štirje sinovi, zaradi pogostih selitev vsak v drugem kraju; leta 1944 se je kot tretji po vrsti rodil Peter. Oče, ki je bil učitelj slovenščine in nemščine ter predan pevovodja, je zaradi zavzemanja za slovenski jezik doživljal pravo kalvarijo, še huje pa dedek, ki se je po plebiscitu izselil iz Pliberka v Mežico. V tistem času so koroški Slovenci med seboj govorili le slovensko, naslednja generacija je bila dvojezična, tretja pa večinoma govori le nemško. Eden od bratrancev našega sogovornika je na slovenski strani govoril slovensko, na avstrijski strani pa le nemško, verjetno predvsem zaradi položaja, ki ga je dosegel. Njegovi otroci slovensko več ne znajo. 

Drage bralke in bralci, mar ni škoda, da bi spomini na pretekle čase utonili v pozabo? Delite jih z nami in drugimi bralci, pobrskajte po starih albumih ali predalih, v katerih hranite stare fotografije, in nam jih pošljite na naslov: Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana. V zahvalo vam bomo poslali darilce.