Spoznajte jih 

Ana Škotnik iz Pustega Polja je polna energije, humorja in veselja do življenja, čeprav je zakorakala v 88. leto. Kot živahna, zanimiva in srčna sogovornica je navdušila udeležence prireditve Bilo je nekoč v Nazarjah.

Ana je članica Društva upokojencev Nazarje, kjer je osem let vodila dramsko sekcijo in je bila »dežurni krivec« za smeh in dobro voljo na vseh izletih društva, piknikih, srečanjih … Nikoli ne sedi križem rok, temveč se njeno jutro začne s telovadbo, h kateri jo spodbujajo hčerki in zet. Ko se oni odpravijo zdoma, odhiti s svojim avtomobilom po nakupih, k prijatelju ali prijateljici na kavico, nato spet domov, da pripravi kosilo, potem se spravi k branju novic tistega dne. Nato bere našo revijo Vzajemnost, ki si jo »prišpara« za en teden branja, saj medtem piše pesmi, se pripravlja na nastope na občinskih in društvenih dogodkih, šiva, odide na sprehod in nato gleda tiste »življenjske« nadaljevanke.

Spoznajte jih

Srednji Lipovec pri Dvoru je idilična gručasta suhokrajinska vas ob vznožju vinogradniške gorice Boršt, kjer živi okoli devetdeset prebivalcev. Skromna in skopa zemlja ni dopustila razvoja kmetijske dejavnosti, več stoletij pa tukaj lepo uspeva vinska trta. Stagnacija prebivalstva po drugi svetovni vojni je opazna tudi v teh krajih. Razvoj infrastrukture v zadnjih letih, tudi tekoča pitna voda, je izboljšal kakovost življenja prebivalcem Ajdovške planote.

 Za preživetje so številni rodovi poleg kmetijske dejavnosti iskali dodatni vir zaslužka, ki je omogočal razvoj. V Suhi krajini so bili to kuhanje apna, kuhanje oglja, kovaštvo in druge stare obrti, ki so skoraj popolnoma izginile. V Srednjem Lipovcu živi prava legenda kovaštva Franc Skube, po domače Martinkov. V svoji delavnici še vedno – kljub častitljivim 95 letom – poprime za kovaško kladivo. Njegov rod izhaja iz Železnega pri Dobrniču. Franc se je rodil 19. januarja leta 1928 v Ajdovcu v družini s šestimi otroki mami Nežki in očetu Lovrencu, kovaču. Doma je bila revščina, zato mu je oče omogočil šolanje in ga poslal v podkovsko in veterinarsko šolo v Ljubljani in še v uk h kovaču Valantu v žužemberškem gradu. Med vojno so do kapitulacije Italije delali v gradu, potem pa je koval do konca vojne pri kovaču Petriču v Bršljinu. Postal je podkovski mojster, leta 1950 je po končanem vojaškem roku v Ajdovcu odprl obrt.

Iz zgodovine 

Razstava Ne/vidne ženske Istre: Istranke, potovke, Šavrinke, ki je na ogled v Muzejski galeriji Pokrajinskega muzeja Koper odstira zanimiv pogled in dragocena pričevanja o ženski iznajdljivosti in podjetnosti nekoč v Istri.

Avtorica Tina Novak Pucer iz Pokrajinskega muzeja Koper je razstavo zasnovala v sodelovanju s Pomorskim muzejem Sergej Mašera Piran in Etnografskim muzejem Istre, zato so razstavni plakati bogati z reprodukcijami starih fotografij, pričevanji žensk in številnimi zanimivimi informacijami. Med drugim izvemo, da so bile v Istri Šavrinke znane kot potujoče prodajalke, prihajale pa so iz Šavrinije, slovenskega dela Istre. »Krušarice, mlekarice, jajčarice in perice so bile neke vrste posrednice med tradicionalnim vaškim svetom in obalnimi mesti, od koder so domov poleg blagovnih dobrin prinašale tudi številne novosti,« zapiše avtorica. »Vsem je bilo skupno, da so obrt večinoma prevzele od matere, tašče ali kakšne druge sorodnice in so jo začele opravljati že kot mlada dekleta,« navaja.

Glasbenik, skladatelj, umetnostni zgodovinar in fotograf Lado Jakša je vsestranski mojster multimedijske projekcije. Ustvarjalec glasbe v svojih predstavah fotografsko sliko na platnu pogosto povezuje z glasbeno improvizacijo in literarnimi ter filozofskimi citati.

Lado Jakša deluje kot svobodni umetnik, samozaposlen v kulturi. Ustvarja glasbo in fotografijo, ki ju v edinstveni lastni izvedbi predstavlja gledalcem in poslušalcem. Združuje džezovsko, eksperimentalno in ambientalno glasbo za film, televizijo, gledališče in umetniški ples. Je avtor 70 samostojnih fotografskih razstav ter več kot sto glasbenih in fotografskih multivizijskih projektov. Vodi tudi številne glasbene in fotografske delavnice.

ODSTRTE PODOBE – MOJSTRANA

Gručasta vas je s 1080 prebivalci drugo največje naselje v občini Kranjska Gora in stoji na prodnem vršaju ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Bistrica. Ob Bistrici se proti jugozahodu odpira ledeniška dolina Vrata s slapom Peričnikom. V kraju se odcepi cesta proti jugu čez Kosmačev preval (847 m) med Mežakljo in triglavskim pogorjem v Zgornjo Radovno, od tam pa v ledeniški dolini Kot in Krmo. »Razvoj kraja je od 14. stoletja povezan s kopanjem železove rude in fužinarstvom na začetku doline Vrata. Ko je ta dejavnost konec 19. stoletja zamrla, so na mestu, kjer je najprej stal plavž in nato kovačnica, leta 1893 postavili cementarno,« nas je z nastankom Mojstrane seznanil 81-letni upokojeni ekonomski tehnik in mojster fotografije Janez Kramar.

ŠPORTNI VETERANI

Dogovoriti se za srečanje s 66-letnim Nanijem Matjašičem, človekom mnogih talentov in zanimanj, ni mačji kašelj. Ko pa se le zgodi, je pogovor vse prej kot dolgočasen. 

Kot prvi Slovenec je organiziral boj za naslov svetovnega profesionalnega boksarskega prvaka. In to prvič v Sloveniji, prvič s slovenskim boksarjem in slovensko zmago, potem ko je 9. aprila 2010 Dejan Zavec v Hali Tivoli premagal Argentinca Rodolfa Martineza. Že leta 2006 pa je bil organizator in promotor prvega boja Mr. Simpatikusa, ki ga je neposredno prenašal televizijski program Eurosport, to pa je bil tudi Zavčev edini profesionalni boj na rodnem Ptuju.

Iz roda v rod

Igralec Peter Ternovšek, oče igralca Aljoše in ljubeči mož žene Jelke, je dobitnik Borštnikovega prstana. Pravi, da je imel najlepši, pa vendar težak poklic, ki zahteva celega človeka. »Oder razkrije marsikaj, tudi ali predvsem bahavost, napuh, kar je najhujše ... Gledalci čutimo, kdaj je igralec iskren, in samo iskrenost nas lahko prepriča in obogati.« 

Že kot otrok je našel oder na »koln kišti« in zabaval domače. Oče, ki je izhajal iz Koroške, je bil učitelj glasbe, vodil je več pevskih zborov in je bil družaben človek. A do Petra je bil strožji kot do drugih učencev. Ta takrat še ni mogel razumeti, da drugače ni smel delovati, zato ga je očetova strogost v šoli tako prizadela, da si je obljubil: »Nikoli ne bom učitelj!« Toda zarečenega kruha se največ poje in Peter je postal učitelj ... Njegovi spomini na otroštvo pa so »pozlačeni« z mamino milino in toplino. Prišla je iz Primorske, še vedno ji reče mamica. Bila je negovalka v bolnici, po rojstvu četrtega otroka pa je ostala doma in skrbela, da jim je bilo lepo.

Kam nas pelje življenje

V letošnjem za Vzajemnost jubilejnem letu bomo v reviji več prostora namenili našim naročnikom. Tokrat vam predstavljamo Zlato Vidovič, upokojeno profesorico geografije in pedagogike iz Ljubljane. Tistim, ki radi prebirate potopisne reportaže, je ime verjetno znano. Zelo mladostna in vsestransko dejavna gospa namreč izredno rada potuje in svoje vtise z veseljem deli.

Ob moji pripombi, da verjetno hoja po strmih stopnicah do stanovanja pripomore k njeni kondiciji in mladostnemu videzu, se nasmeji: »Saj tudi zdravniki ne verjamejo moji letnici rojstva, če že grem kdaj na pregled. Nimam nobenih zdravstvenih težav. Res pa se veliko gibam, vrtnarim, imamo trideset sadnih dreves na Logu pri Brezovici. Od nekdaj jemo vse domače. Ko sta bila otroka v gimnaziji, sem šest let vstajala ob pol petih, da sem jima pred službo skuhala kosilo.«