Nekoč smo imeli

Sprehod po današnji Izoli, osrednjem slovenskem mestu, povezanem z ribištvom, nas žal ne more navdušiti. Sredi mesta namreč naletimo na propadajoče ostanke nekdanje ribiške predelovalne industrije, podirajoča proizvodna poslopja, zarjavele table, vse skupaj ograjeno z žičnatimi ograjami, ki očitno čakajo na neke boljše čase. Glede na to, da so Delamaris iz Izole preselili že leta 2014, je težko razumeti, da za to območje ne najdejo nove vsebine, in ostajajo le žalostni spomini na nekoč eno največjih slovenskih tovarn.

Spoznajte jih

Lojzka Reščič je bila skoraj celo delovno dobo zaposlena v podjetju Salonit Anhovo. Še vedno je zelo dejavna v Združenju za beton Slovenije in beton promovira, kjer more, ker gre, kot pravi, za trajnostni in zelo dober in uporaben gradbeni material.

Živi v naselju Plave v občini Kanal ob Soči, ki ima nekaj manj kot 300 prebivalcev. »Beton je eden temeljnih materialov v gradbeništvu. Sestavljen je iz mešanice gramoza in vode ter cementa, ki deluje kot vezivo. Ko se beton posuši, doseže veliko večjo trdnost in trdoto od asfalta,« je poudarila Lojzka Reščič, univ. dipl. inž. kemije, ki se je ravnokar upokojila. Po njenem mnenju bi bile betonske ceste – sploh v krajih, kjer je vroče – veliko bolj obstojne in vzdržljive od asfaltnih. »Uporabljali so ga že stari Rimljani, saj so iz njega zgradili Panteon v Rimu,« je mimogrede dodala. 

Spoznajte jih

Upokojeni monter centralnih kurjav in aktivni član domačega društva upokojencev Miha Mohorčič iz Žužemberka že nekaj desetletij zbira dragocene stare likalnike, ki jim po starem rečejo peglezni.

Oče Stane, doma iz Zalisca, je delal v železarni »na plavžih« na Jesenicah. V Žužemberku je kupil starejšo dobro ohranjeno hišo in jo dodobra prenovil. Miha, ki se je rodil na Jesenicah, je nazaj v rodni kraj prišel leta 1978 z ženo Silvo in otroki, ker ni bilo otroškega varstva. Sprva je delal v bližnji tovarni Iskra, leta 1996 pa se je lotil obrti kot monter centralnih kurjav in vodovoda. Vsi ga poznajo pod vzdevkom Ejga, saj suhokrajinsko narečje lepo dopolni z gorenjskim.

ODSTRTE PODOBE – RIBČEV LAZ

Razloženo naselje z gručastim jedrom leži v Triglavskem narodnem parku in je po številu prebivalcev (289) peti največji kraj v bohinjski občini. Razprostira se ob jugovzhodnem bregu Bohinjskega jezera in njegovem iztoku Jezernica, ki se po slabih sto metrih združi s potokom Mostnica in tvori reko Savo Bohinjko. Središče glavnega turističnega kraja ob jezeru je postavljeno na morenskem drobirju in vršaju potoka Suha, katerega povirje je na severnem pobočju Rodice v Spodnjih Bohinjskih gorah. »Ribčevemu Lazu dajejo poseben pečat lega ob Bohinjskem jezeru, most čez Jezernico in cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so se znašli tudi na mnogih razglednicah. Vse tri znamenitosti so hkrati postale simbol in najbolj prepoznavna podoba Bohinja,« je poudaril 71-letni upokojeni gostilničar Boris Rožič iz istoimenskega penziona v Ribčevem Lazu 42.

Kam nas pelje življenje 

Odločna, kritična in brez dlake na jeziku je Ormožanka Ela Divjak, ki se je ustalila na Ptuju. Učiteljica, igralka, režiserka, recitatorka je marca letos praznovala 96. rojstni dan. Pripoved o neverjetnih dogodkih in preobratih, ki so ji krojili življenje, ji gladko teče. Spomini kar vrejo iz nje, imena ljudi, krajev, datumi, vesele in žalostne zgodbe ... V dobrih devetih desetletjih se jih je nabralo za debelo knjigo.

Rodila se je kot nezakonski otrok, ker se oče, žandar v Kraljevini Jugoslaviji, do 30. leta ni smel poročiti. V otroštvu je živela v »zadrugi«, kot opiše življenje z babico, dedkom, teto, stricem, krojaškimi pomočniki in vajenci. Ne spomni se, da bi se kdaj prepirali. Babica je bila stroga, bila je glavna, dedek je bil priznani krojač, rada je bila pri njem v delavnici. »Za gospodo iz Ormoža je šival. Enkrat je grof prinesel nazaj suknjo, češ da nekaj ni v redu. Dedek je rekel, da bodo popravili. Ko je grof odšel, pa je dodal, kaj bo on meni govoril, saj ni 'šnajder'. Suknjo je obesil in se je ni dotaknil. Čez teden dni je prišel grof ponjo, jo oblekel, se pogledal v ogledalo in ugotovil, da zdaj je pa dobra.« 

SPOZNAJMO JIH

»Skozi življenje krmarim med glasbo in likovnim ustvarjanjem. Literatura je bolj v senci, a knjige so moja velika ljubezen, zato pa rad kaj napišem,« pravi Franci Černelč, ki si bo proti koncu leta naložil sedmi križ življenja. Glasbenik, pesnik, skladatelj, zborovodja, slikar, organizator kulturnih dogodkov, predvsem pa ljubiteljski kipar.

Možakar številnih talentov iz Bistrice ob Sotli pove, da je že od otroštva rad risal, gnetel glino, izdeloval kaj iz lesa, tolkel po kamnih. Šolanje je opravljal po korakih z vmesnimi premori vse do učitelja glasbene vzgoje. Tudi službe je opravljal različne, a najbolj je užival v steklarni v Rogaški Slatini v enoti Dekorja v Kozjem, kjer je, kot sam pravi, »z ekipo odkrival nove izrazne možnosti stekla kot zelo plemenitega materiala. Nastali so mnogi unikatni izdelki.« Vmes je naredil marsikatero podobo tudi iz lesa. Od leta 2005, ko se je prvič udeležil mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva v Dežnem pri Makolah, pa je začel ustvarjati v kamnu.

Iz roda v rod

»... Naj bo en otrok vsako leto, glej, da dobro jih napraviš, pri trinajstih pa se lahko ustaviš ...« je v pesmi napisal Sandijev prijatelj in njegova priča na poroki. In »priporočilo« se je tudi uresničilo, namreč Sandi in Angelca Podlesnik imata trinajst otrok. Poleg tega ima ena najštevilčnejših slovenskih družin še bogato tradicijo obdelave lesa.

Ko sem pozvonila, me je opazila sedemletna Metka, se s kolesom zapeljala do vhoda in poklicala očeta. Nekaj glav je pokukalo skozi okna in kasneje sem izvedela, da so trije otroci, ki so še osnovnošolci, ravno mesili kruh. Odveč je razmišljati, kako pripraviti kosilo za vse ali pa flancate, ki jih imajo radi. Dovolj pove podatek, da je treba kar pogosto napolniti štiri zamrzovalne skrinje, pet hladilnikov, da so v določenem obdobju mesečno porabili 200 litrov mleka. Da ne govorimo o treh pralnih strojih, ki se venomer vrtijo, in še o marsičem ... Toda mamica Angelca, očka Sandi in njegova 83-letna mama Tončka se ne pritožujejo, nasprotno, videti so zadovoljni. Očitno je organizacija dela v njihovi veliki hiši na zahodnem robu Ljubljane odlična.

  

Spoznajte jih

Srečati kolarja, ki bi vam izdelal leseno kolo, je danes loterija. Mi smo ga našli v vasici Stara Gora pri Sv. Juriju ob Ščavnici.

Edi Leskovar se je rodil leta 1943 na Stari Gori, in to 29. novembra, na dan, ko se je rodila SFR Jugoslavija, kot se je pošalil. Kolarskega poklica se je izučil pri Alojzu Dolinšku v Presiki, obrtno šolo pa obiskoval v Ljutomeru. Ker ni dobil dela v svojem poklicu, se je najprej zaposlil v tedanji Avtoradgoni, kjer so obnavljali lesene konstrukcije starih tovornih avtomobilov in avtobusov. Po nekaj letih se je preusmeril v kmetovanje in je redil po 500 bekonov. Zdaj pa v njegovih hlevih prašičerejo nadaljuje najemnik.

Kam nas pelje življenje

Sedemdesetletni Vrhničan Andrej Kos, upokojeni uradnik, je nenavaden človek. Na pogovor sredi zime je prišel lahkotnih bosih nog, ob čaju pa nam je zaupal svojo življenjsko pot in svoje veselje. Že desetletja je predan likovnemu ustvarjanju – posveča se predvsem kiparjenju in grafiki v glini. Je tudi ljubiteljski glasbenik in pisec aforizmov. V zimskih mesecih rad plava v ledeni vodi idiličnega Starega malna, ki je znana vrhniška izletniška točka.

Naš sogovornik je bil že v mladih letih veliko bos, kot odrasel je korakal v čevljih, kot upokojenec je obutev spet odložil. In kaj ga je zapisalo med bosonožce? »Odraščal sem v hribovski vasici Studenčice nad Medvodami. Otroci smo bili ves čas veselo bosi, in to željo sem shranil za poznejše čase.« Pove, da je dolgo pot do šole, postaje, trgovine pogosto kar pretekel ter to navado obdržal še v srednješolskih oziroma študentskih letih. »Študiral sem pa tisto, kar me je najmanj zanimalo – ekonomijo,« se smeje in omeni, da bi lahko kolesaril, a ga to ni pritegnilo.