Spoznajte jih

Prof. Matevž Fabijan, prejemnik naziva častni občan MO Kranj v letu 2022 za razvoj kakovostnega zborovskega petja ter njegovo uveljavitev doma in v tujini, se lahko pohvali z bogato kariero. Vodil, in to zelo uspešno, je različne odrasle, mladinske in otroške zbore ter druge glasbene sestave. Poleg tega je bil tudi strokovni svetovalec na številnih pevskih srečanjih in član žirij na domačih in mednarodnih pevskih tekmovanjih.

Zborovodja, dirigent in muzikolog, bo oktobra dopolnil 90 let, a se še dobro spominja, da se je v mladosti večkrat peš ali s kolesom odpravil v Prešernovo hišo v Vrbi. Vedel je, da je Prešeren moral k stricu v Ribnico, in po njegovem mnenju pesem O Vrba izkazuje, da ga je to prizadelo. Med okrog 200 pesmimi, ki jih je uglasbil, je to namenil Oktetu LIP Bled. Zdaj jo prireja še za mešani zbor. Prešeren mu je bil vedno zelo všeč. Uglasbil je na primer pesem Apel in čevljar. Napev je dal tudi Krstu in verzu iz pete kitice: Dežela kranjska nima lepšga kraja, kot je z okolšno ta, podoba raja. Prvi ga je izvedel šenčurski pevski zbor.

  

Iz roda v rod

Obisk hiše družine Šuster je kot obisk galerije likovnih del ali obisk zanimivih interjerjev ali obisk oblikovalcev notranjih prostorov. Vse pri njih kaže na to, da sta tu doma estetika in umetnost. Branko Šuster bi imel ob tem pomislek, ker meni, da »besede umetnost ne bi smeli uporabljati tako lahkotno, saj je celo veliki Plečnik dejal, da ni umetnik, ampak je v službi umetnosti«.

Branko in njegova žena Erika ter hči Darja s hčerko Oljo v šali pravijo, da živijo vsak v svojem nadstropju, vsak v svoji ustvarjalni svobodi. Oče in dedek Branko ima svoje kraljestvo v spodnjih prostorih, kjer ustvarja s keramiko, slika, piše; tam sta tudi bogata knjižnica in njegov muc. Ustvarjalni poligon za mamo Eriko je njuno stanovanje in okolica hiše, kjer kakšna zanimiva novost vedno pritegne občudovanje. Hči Darja, kozmetičarka z najvišjo mogočo izobrazbo, pa ustvarja v svojem salonu.

ODSTRTE PODOBE – DOLSKO

Razpotegnjena gručasta središčna vas na skrajnem vzhodnem delu Ljubljanskega polja je od leta 1994 eno od devetnajstih naselij v občini Dol pri Ljubljani. Leži južno od ceste Šentjakob ob Savi–Litija, nad ježo dva do tri metre visoke savske terase. Vzhodno od Dolskega reka Sava zapusti ravnino in vstopi v ozko dolino skozi Posavsko hribovje. Pred 120 leti, ko je bila objavljena dvoslikovna krajevna razglednica odposlana v Krško, je v Dolskem živelo 263 prebivalcev, lani pa jih je bilo 658. »V zadnjih desetletjih so se kmetijske površine zmanjševale, obenem pa se je povečalo število novogradenj. Vendar se njihovi lastniki, večinoma zaposleni v Ljubljani, radi vključujejo v družabno in kulturno življenje kraja,« ugotavlja 72-letni upokojeni kmet Tone Čič z domačije Pr' Krač.

Nekoč smo imeli 

V Aeru so izdelovali praktično vse za sodobno pisarniško poslovanje in šole, njihove akvarelne, tempera in kasneje še slikarske barve so skoraj pol stoletja uporabljali učenci in mnogi umetniki po vsej Jugoslaviji. Pisarniški papir, lepilni trakovi, indigo papir, samolepilne nalepke, papirne kocke poleg slovitih pisanih barvic za vedno ostajajo v spominu dobršnega dela današnje starejše in srednje generacije.

Podjetje Aero Celje je nekdaj veljalo za največje in najuglednejše podjetje na področju kemične, grafične in papirne industrije na območju Jugoslavije. V svojih najboljših letih so zaposlovali več kot 2300 delavcev, med njimi je bilo že v drugi polovici preteklega stoletja zavidljivo število tehnično visoko izobraženih in usposobljenih ljudi.

Spoznajte jih

Mojster fotografije Janez Korošin, rojen leta 1935 v Ljubljani, še vedno fotografira in uživa pri izdelavi svojih posnetkov v laboratoriju. Ostal je zvest analogni fotografiji in velja za enega velikih mojstrov črno-bele fotografije, ki je njegova velika ljubezen.

Vse od leta 1952 je sodeloval z več kot 900 fotografijami in diapozitivi na več kot 350 razstavah doma in tujini, postavil je veliko samostojnih razstav in prejel prek 95 diplom in priznanj. Leta 1996 ga je Fotografska zveza Slovenije počastila s priznanjem Janeza Puharja za življenjsko delo v fotografiji. Mednarodna zveza za fotografsko umetnost FIAP mu je leta 2000 podelila naziv EFIAP – Excellence (odličnjak). V Cankarjevem domu pa so mu za 80. rojstni dan priredili pregledno razstavo njegovega dotedanjega dela.

Spoznajte jih

»V moji duši je bila vedno prisotna ljubezen do slikanja, ki se je prebudila iz sna v zrelih letih,« začne svojo pripoved Marjeta Zajec, diplomirana arhitektka, ki zadnja leta živi v domu starejših SeneCura v Vojniku.

Do upokojitve je delala kot arhitektka in projektantka notranje opreme, poslovnih in sejemskih prostorov ter trgovin. »Delali smo za vso Jugoslavijo, ne samo Slovenijo. Takrat v podjetjih niso imeli pojma, kaj počne arhitekt. Zato sem delala čisto vse – od načrta do nakupa in uporabe.«  

ODSTRTE PODOBE – LESKOVICA

Razpotegnjena gručasta vas na zahodu Škofjeloškega hribovja leži približno osemsto metrov nad morjem na položni prisojni polici pod strmimi jugozahodnimi pobočji Blegoša (1562 m). Naselje s treh strani obdajajo Kovk (1203 m) na severu, Čelo (914 m) na vzhodu in Studor (752 m) na jugu. Kraj, katerega ime izvira iz besede leska, je v najstarejšem ohranjenem urbarju loškega gospostva prvič omenjen leta 1291. Leskovica je eno od triinsedemdesetih naselij v občini Gorenja vas - Poljane. »Na vzhodnem koncu jedra vasi stoji barokizirana župnijska cerkev sv. Urha iz 16. stoletja, pod vasjo pa so njive in travniki,« je začela pripoved o Leskovici upokojena prodajalka, ljubiteljska proučevalka lokalne zgodovine in rodoslovka Marica Čeferin.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Emajlirana posoda, s katero smo se v svojem otroštvu srečevali praktično vsi, vzbuja nemalo nostalgije. Le kdo se ne spomni brezčasnih belih pik na modri ali rdeči podlagi, rožastega vzorca v krembarvi ali pa skodelic in krožnikov z različnimi motivi.

Tovarna emajlirane posode je eno prvih industrijskih podjetij v Celju, ki je močno zaznamovalo podobo mesta, zlasti mestnega predela Gaberje. Tu, kjer je od leta 1873 že stala Cinkarna, je leta 1894 Adolf Westen ustanovil kovinarsko podjetje za izdelavo posode. V Westnovi tovarni so izdelovali raznovrstno emajlirano, pocinkano ter brušeno hišno in kuhinjsko posodo, kotle in posode za vodo ter jeklene radiatorje in emajlirane reklamne table. Poleg tega je podjetje proizvajalo tudi za vojsko, na primer jeklene čelade ter emajlirane porcije in čutarice med prvo svetovno vojno, menažke, čutare, ohišja za protioklepne mine pa za jugoslovansko vojsko. Podjetje je bilo izjemnega pomena za Celje in okolico: dajalo je zaslužek ne le velikemu številu zaposlenih in njihovim družinam, ampak tudi okoličanom, ki so podjetju dobavljali seno in slamo za ovojni material ter les za izdelavo zabojev. Ves čas je bil namreč glavni proizvodni izdelek te tovarne emajlirana posoda.

 Ob pospravljanju stare hiše je Marta Mlinar iz Kranja našla fotografijo gruče otrok iz Žirov, med katerimi so tri mlade klekljarice. Ali jih morda kdo od bralk in bralcev Vzajemnosti prepozna?

 Alenka Brilej je v očetovem arhivu odkrila tole ljubko fotografijo. Sodeč po zapisu na zadnji strani, sta na njej Zdenkica in Pepček Smeh, dodana sta še kraj in datum: Mestinje, 6. 8. 1930. Če ju kdo pozna, naj se javi v uredništvo.

 Vincenca Pelan iz Žirij pri Sežani, kasneje poročena Štokelj, se je s hčerko Karolino fotografirala verjetno leta 1915 v Trstu. Fotografijo je v objavo poslala njena druga hči Marija Trampuž iz Mirna.