ODSTRTE PODOBE – HRUŠICA

Hrušica je razpotegnjeno naselje v Zgornjesavski dolini, ki leži nad levim bregom Save Dolinke in severozahodno od Jesenic. Onkraj reke se dviga Kisovec (1389 m) na severnem robu planote Mežaklje, severno nad krajem pa se vzpenjata Hruški vrh (1776 m) in Rožca (1587 m) v Karavankah. »Do začetka 20. stoletja je bila Hrušica pretežno kmečka vas, v kateri so se domačini ukvarjali predvsem z živinorejo in poljedelstvom, pri čemer so bili v dobršni meri odvisni od poletne paše na karavanških planinah, zaposlovali pa so se tudi v okoliških železarskih obratih. Njena podoba se je začela hitro spreminjati poleti leta 1900, ko so začeli graditi karavanški predor,« pravi 65-letni upokojeni profesor zgodovine in zbiratelj starih razglednic Maksimilijan Košir.

Ko smo vam v poletni prilogi predstavili peterico slovenskih izumiteljev, ki so se s svojimi revolucionarnimi izumi zapisali v svetovno zgodovino, smo tudi zapisali, da pri iskanju slovenskih izumiteljic, ki bi bile znane po kakšnem svetovno uporabnem izumu, nismo bili uspešni. Pa smo šli po sledeh treh Slovenk, ki so leta 2009 na mednarodnem inovacijskem sejmu v Seulu odnesle tri odličja, in skušali izvedeti, kje so se »izgubile« slovenske izumiteljice.

»Med čarovnicami, ki jih je bilo na Kranjskem sežganih kar dolga vrsta, bi v preteklosti gotovo lahko našli tudi kakšno inovatorko, žensko, ki je bila obtožena in je ob mučenju tudi priznala, da je izumljala recimo posebne zvarke, ki čudežno zdravijo ali pa povzročajo točo ali kaj podobnega. Preprosto kmečko prebivalstvo je moralo biti vedno iznajdljivo pri svojih opravilih, zato so tudi ženske za lažje delo gotovo sestavile (izumile) še danes uporabno orodje. A ostale so anonimne, nobena se ni vpisala v zgodovino.

NEKOČ SMO IMELI 

Poleti leta 1996 je bil objavljen stečaj gradbenega podjetja Pionir s sedežem v Novem mestu, nekaj mesecev prej so njegove nepremičnine prešle v last bank. Ob uvedbi stečaja je imelo podjetje aktivnih še 44 gradbišč v 12 državah in zaposlenih 280 delavcev. Pol stoletja osebnih zgodb in tisoče zgradb pa je postalo le žalostna zgodovina. 

Ljubljanske Fužine, naselji Plava laguna v Ljubljani in Novem mestu, stanovanjski predeli Nove Gorice in številnih drugih mest, celoten kompleks tovarne Krka, hoteli na jadranski obali, med njimi Sunčana uvala na Malem Lošinju s takrat luksuznima hoteloma Vespera in Aurora, apartmajski naselji Martinščica na Cresu in Stinica, hotelsko naselje Petrovac na moru v Črni gori, olimpijska vas v Sarajevu … Pionirjevi gradbinci vseh mogočih profilov so svoje odtise pustili na tisočih stanovanjskih blokih, poslovnih stavbah, tovarniških halah po vsej skupni državi in marsikje po svetu. Na domačem trgu so imeli 14-odstotni delež. V najboljših časih je podjetje z vsemi svojimi poslovnimi enotami in tozdi zaposlovalo med 4500 in 5000 delavcev, nanje je bilo vezano na tisoče kooperantov in obrtnikov, posredno je bilo od njih odvisnih več kot sto tisoč ljudi po vsej tedanji Jugoslaviji.

 Sodelavke iz stare ljubljanske porodnišnice so se fotografirale leta 1955. Prva z leve je medicinska sestra babica Ana Gajšek, mama Romance Gajšek iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo v objavo.

 Štirje trgovci iz Murske Sobote so septembra leta 1952 obiskali Zagrebški velesejem. Med njimi je drugi z desne Franc Kodila. Fotografijo hrani njegova hči Nada Češnovar iz Ljubljane.

 Na fotografiji iz leta 1958 je Janez Štampohar z volom, ki ga je vpregel v lojtrnik. Fotografijo nam je v objavo poslal Slavko Renko iz Kranja.

Ko je bil pred dvesto leti v Ljubljani ustanovljen Deželni muzej za Kranjsko, prvi muzej na ozemlju današnje Slovenije, je pridobival gradivo predvsem z darili. Tedanji Kranjci so darovanje predmetov in umetnin za muzej občutili kot častno dejanje, zato najdemo med njimi tako mogočne in premožne politike, gospodarstvenike in kulturnike kot tudi dijake in učence. S svojimi darovi so želeli oplemenititi muzejske zbirke in se zapisati v zgodovino.

Med darovalci so bili tudi prvi upravnik muzeja Franc Jožef Hanibal Hohenwart, ki je bil tudi tedanji predsednik Kranjske Kmetijske družbe, v okvir katere je tedaj spadal muzej, pa Žiga Zois, pomemben industrialec in mecen, mecen Viktor Smole, nečak Prešernovega prijatelja Andreja Smoleta, in številni drugi, tudi Julijana Primic, mati Prešernove Julije.

Ali se vam zdi kdo izmed tistih, ki v vas zrejo s televizijskega zaslona, embalaže ali ga vidite med občinstvom v televizijskem studiu, znan? Kdo so neznani znanci v srebrnih letih, ki nastopajo pred kamerami, pa niso igralci?

Zapišimo, da pot do snemanj vodi prek kasting agencij in portalov, kamor se je treba prijaviti in kjer za domače in tuje naročnike iščejo osebe za snemanje, statiranje, fotografiranje, javno pojavljanje. Prijava je v nekaterih agencijah brezplačna, nekatere imajo članarino. Če v agenciji ocenijo, da bi naročnikom lahko ustrezali, vas pokličejo na poskusno snemanje. In če ste izbrani, sledi povabilo na snemanje. Praviloma je povabljenih veliko, izbranih pa malo. Honorarji so nizki, včasih plačila sploh ni ali je v blagu, kar povedo vnaprej. Delo je pogosto naporno, a za marsikoga kljub vsemu vznemirljivo in zanimivo. Trije predstavniki starejše generacije so z nami delili svoje izkušnje s snemanj in fotografiranj.

Ljuba Fišer, diplomirana vzgojiteljica iz Sodincev pri Ormožu, letos praznuje spoštljivih 20 let prostovoljstva. V četrtem razredu osnovne šole se je srečala z lutkami ter z njimi osvojila vrtčevske otroke, učence, dijake, njihove starše in upokojence. Toda lutkarstvo je le ena izmed številnih prostovoljskih dejavnosti, s katerimi je popestrila, obogatila, nekaterim, ki so jo spoznali na preštevilnih delavnicah in v projektih, pa tudi spremenila življenje.

Poklicno pot je začela kot vzgojiteljica, nadaljevala kot ravnateljica in kasneje kot pedagoška vodja ormoškega vrtca, sledila je zaposlitev v Vrtcu Miklavž pri Ormožu, upokojitev pa je dočakala na osnovni šoli Ormož. »V srednji vzgojiteljski šoli smo se učili izdelovati lutke, pravzaprav sem nadgradila znanje iz osnovne šole. V vrtcu sem za lutke navdušila vzgojiteljice. Vsako leto smo pripravile vsaj eno predstavo za otroke in se prijavljale na lutkovna srečanja, ki v Ormožu živijo že od leta 1964.

ODSTRTE PODOBE – ROGAŠKA SLATINA

Mestno naselje in središče istoimenske občine v severovzhodnem delu Zgornjesotelskega gričevja leži ob državni meji s Hrvaško v dolinah Ratanskega, Irskega in Imenskega potoka. Skozenj sta speljani železniška proga in cesta Celje–Rogatec. K njemu spadajo zaselki Imence, Sveti Križ in Takalce. Rogaška Slatina, v kateri je leta 1900 živelo 517 prebivalcev, zdaj pa jih živi 5094, je največje zaposlitveno in oskrbovalno središče zgornjega Posotelja. »Razvoj kraja je najtesneje povezan z izkoriščanjem izvirov zdravilne mineralne vode. To je dobilo pospešen zagon po letu 1803, ko so vrelce prevzeli štajerski deželni stanovi in začeli graditi objekte, ki v veliki meri še danes zaznamujejo prepoznavno podobo Zdravilišča Rogaška Slatina,« je začel pripoved o svojem rojstnem kraju 63-letni upokojenec Slovenskih železnic Marko Karlin.

Iz roda v rod

Franc Kraševec je za prijatelje Frenk, za sorodnike na Dolenjskem pa Marjan, ki je njegovo krstno ime. Rodil se je leta 1958, po kitajskem horoskopu v letu psa in v zodiakovem znamenju ovna. Za znamenje psa med drugim velja, da je sočuten, pošten, dosleden, oven pa je idealist, ki zna gledati naprej, in je odličen vodja ter prijatelj. Frenkova življenjska pot vse to potrjuje. Že od malega ga spremljajo tudi nenavadni dogodki, na primer, ko se je igral pred hišo, ga je neka ženska ukradla in ga – kot v pripovedki – odnesla v košu. Mama in oče sta jo skupaj s sovaščani kmalu dohitela in rešila otroka. Kasnejša nenavadna doživetja so mu bila bolj naklonjena.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Gill in Dennis Wraight, Angleža, ki sta se pred šestnajstimi leti preselila na Belčji Vrh v občini Črnomelj, sta lahko vzornika vsem nam. Nenehno zaposlena upokojenca živita življenje, ki ga ljubita, in se dobro razumeta z vsemi. Oba tečeta in sodelujeta na tekaških tekmovanjih. Kot učitelja in učenca sodelujeta pri projektih vseživljenjskega učenja in skrbita za svoje mačke.

Gill se je rodila leta 1946 v angleški pokrajini Buckinghamshirev v kraju Aylesbury. Končala je šolo za tajnice v Londonu pri Institut Français du Royaume-Uni. Tekoče obvlada francoščino, španščino in nemščino, nekaj let je delala kot stevardesa in potovala po vsem svetu. »Ko sem delala kot stevardesa, smo imeli dovolj časa, da smo lahko obiskovali kraje, kamor smo leteli. Uspelo mi je prileteti celo v Avstralijo.« Preostali čas je delala kot tajnica v različnih podjetjih, kariero je končala kot osebna tajnica v zaposlovalnem podjetju v severozahodnem Londonu.